Besedilo in fotografije: Matjaž Markič


Zahodna Srbija je mozaik raznolikih doživetij, kjer se slikovita narava prepleta s toplino tradicije in zgodbami preteklosti. Planote Zlatibora in razgledi z vrha Tornika, atraktivna hišica na Drini in lesene hiše v muzeju na prostem v Sirogojnu, Šarganska osmica – ozkotirna železnica, ki vijuga čez gorske prelaze in skozi pravljični Drvengrad, filmsko vas Emirja Kusturice… Prava doživetja v ritmu počasnega potovanja, z globokim dihom narave in šepetom zgodovine.

Zlatibor, planota na jugozahodu Srbije, je že več kot stoletje priljubljeno letovišče za ljubitelje narave in vse tiste, ki iščejo zdravilni gorski zrak, rekreacijo in oddih. Njegove mehke, valovite planine, prepletene z borovimi gozdovi, pašniki in jezeri, ustvarjajo popolno kuliso za oddih v vsakem letnem času. Središče turističnega dogajanja je mesto Zlatibor, ki se v zadnjih letih hitro, morda celo prehitro razvija. Nekdaj majhna zdraviliška vasica se je prelevila v moderen turistični center, ki skuša kljub vsemu ohranjati stik z naravno in kulturno dediščino. Ob tradicionalnih hiškah najdemo vse več razkošnih hotelov in velikih apartmajskih kompleksov, trgovine s spominki, restavracije s pristno srbsko kuhinjo in številne aktivnosti za obiskovalce vseh generacij. Umetno jezero z velikimi fontanami v središču kraja Zlatibor, ki je (leta 1947) nastalo z zajezitvijo potoka Obudojevica, je ena najbolj prepoznavnih točk tega turističnega kraja. Obdano je z borovci, urejenimi potmi, klopcami in zelenimi površinami ter je priljubljeno kot prostor za sprostitev, sprehode in druženje. Ob Zlatiborskem jezeru se pogosto odvijajo sejmi, koncerti in prireditve, v bližini so številne kavarne, slaščičarne in restavracije, kjer je mogoče uživati v pogledu na jezero ob skodelici kave ali lokalni specialiteti.

Ena največjih turističnih atrakcij Zlatibora in simbol sodobnega razvoja regije je Zlata gondola – pravijo, da je najdaljša panoramska žičnica na svetu, saj je dolga kar 9 kilometrov. Vožnja se začne v samem središču mesta Zlatibor in se v približno 25 minutah povzpne vse do vrha Tornika, najvišjega vrha zlatiborske planote (1496 m). Med vožnjo v gondolski kabini, ki ponuja dih jemajoče poglede na gozdove, pašnike in raztresena planinska naselja, obiskovalec res doživi Zlatibor iz povsem nove perspektive. Vmesna postaja pri Ribniškem jezeru je kot nalašč za postanek – tam se lahko sprehodite, posedite ob vodi ali pa preprosto uživate v tišini narave.

Na končni postaji Zlate gondole se razprostira rekreacijski center Tornik, ki obiskovalcem ponuja obilico možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Poleti in jeseni je Tornik je primeren za pohodništvo, kolesarjenje, adrenalinske parke, zipline in panoramske razglede (z razgledne ploščadi se v jasnih dneh vidi vse do Bosne in Črne gore), pozimi pa se spremeni v smučarsko središče s sodobnim žičniškim sistemom in umetnim zasneževanjem.

Sredi valovitih planin Zlatibora leži vas Sirogojno – kraj, kjer čas ne teče kot drugod. Med vonjem po dimu, tišino narave in škripanjem lesenih podov se odpira okno v preteklost. Staro selo, edinstven etnografski muzej na prostem, ohranja spomin na življenje na nekdanjem srbskem podeželju. Muzej prikazuje tipično zlatiborsko vas iz 19. stoletja – s hišami iz lesenih brun, z zidanimi dimniki in s slamnatimi ali lesenimi strehami. A to niso le kulise – vsaka hiša ima svojo funkcijo: bivalna hiša, kašča, kovačnica, sušilnica za sadje, sirarna … Vse je postavljeno tako, kot je bilo nekoč, z originalnim pohištvom, orodjem in vsakdanjimi predmeti. Obiskovalec se ob ogledu zlahka vživi v vsakdanjik tistega časa – kako je družina sedela ob ognjišču, kako so ženske pletle volnene nogavice, moški obdelovali les, otroci pa pomagali pri vsakodnevnih opravilih. A Sirogojno ni znano le po muzeju. Tukaj domuje tudi zadruga Sirogojno Style, ki že desetletja združuje ženske iz okoliških vasi v izdelovanju unikatnih volnenih oblačil. Njihovi ročno pleteni puloverji z etno motivi so prodrli celo na svetovne modne trge. Vsak kos nosi podpis ženske, ki ga je ustvarila – kot zgodbo, stkano iz volne, potrpežljivosti in znanja, prenesenega iz roda v rod.

Sredi zelene reke Drine, nedaleč od Bajine Bašte, stoji prav posebna lesena hišica. Na prvi pogled se zdi kot privid – majhna, samotna koča na skali sredi vodnega toka, brez mostu, brez poti, obdana le z rečnimi valovi in tišino. Hišica na Drini je več kot samo arhitekturna posebnost. Postavili so jo mladi domačini leta 1968, ki so želeli imeti svoj kotiček za sprostitev med plavanjem čez reko. Skala sredi reke je bila dovolj velika, da so nanjo začeli s čolni prinašati deske in drug material, ki so ga zbrali ob reki. Kljub visokim vodam, ki jo vsako leto znova ogrožajo, hišica vztraja. Reka jo je že sedemkrat odnesla, a vsakič so jo domačini postavili znova. Danes je ena najbolj prepoznavnih podob Srbije in priljubljena točka za fotografiranje ter zvezda družabnih omrežij. Fotografije te nenavadne hišice sredi Drine so zlasti obkrožile svet, ko jo je revija National Geographic v avgustu 2012 objavila na naslovnici ter o njej pripravila reportažo. Vse odtlej privablja radovedne obiskovalce v dolino Drine. Ob jutranji meglici, ko se reka komaj premika in sončni žarki plaho pobožajo streho, hišica res deluje kot iz pravljice.

Med hribi zahodne Srbije, v objemu neukročene narave Mokre Gore, se vije ena najbolj nenavadnih železniških prog v Evropi – Šarganska osmica. Ozkotirna proga, speljana v obliki številke osem, je tehnični biser in prava paša za oči. Vzpenja se z nadmorske višine 300 metrov na več kot 800 metrov, a da doseže ta vzpon, vlak na dolžini 15,5 kilometrov prevozi kar 22 predorov in 5 mostov, s številnimi ostrimi zavoji. Ko sediš v starinskem lesenem vagonu kompozicije, ki škriplje skozi predore in se vije nad prepadi, imaš občutek, da si vstopil v drugo časovno obdobje. Vlak zdaj poganja dizelska lokomotiva, nekoč pa ga je starinska parna lokomotiva, ki so jo ljubkovalno klicali Ćiro. Šarganska osmica ni samo vožnja, ampak je potovanje skozi čas. Zgrajena je bila leta 1925 kot del železniške povezave med Beogradom, Sarajevom in Dubrovnikom. V 70. letih prejšnjega stoletja so jo opustili, a s strastjo ljubiteljev železnice in lokalne skupnosti so jo konec 90. let začela obujati kot muzejsko progo. Muzejski vlak je prve potnike spet sprejel septembra 2003 in od takrat se znova vije po pobočjih Šargana, med postanki na postajah kot so Jatare, Šargan Vitasi in Mokra Gora pa lahko obiskovalci uživajo v panoramskih pogledih na gozdove in starinske železniške postaje.

Ob progi se odpira tudi pogled na Drvengrad, leseno vas, ki je videti kot kulisa iz pravljice. Drvengrad – leseno mesto – je uresničena vizija priznanega filmskega režiserja Emira Kusturice, ki si je med gorama Taro in Zlatiborom zgradil lasten svet. Vasica stoji na hribu Mećavnik blizu Mokre Gore in ni le turistična atrakcija, temveč pravi manifest umetnosti, kulture in drugačnega načina življenja. Kusturica jo je postavil med snemanjem filma Življenje je čudež (2004), sprva kot snemalno kuliso, a kraj se je nato razvil v pravo etno vas z leseno cerkvico, kinodvorano, galerijami, restavracijami, knjižnico in celo zaporom. Vse je narejeno iz naravnih materialov, večinoma lesa, v slogu tradicionalne srbske arhitekture, nekatere hiše so bile na prizorišče dobesedno prenešene. Po tlakovanih ulicah se sprehajaš med hišicami z zelenimi, modrimi in rumenimi okni, vsaka pa ima svojo zgodbo. Ulice nosijo imena po Kusturici ljubih umetnikih in posameznikih od Nikole Tesle in Iva Andrića do Diega Maradone in Federica Fellinija, svojo ulico ima tudi teniški igralec Novak Đoković. Vsako leto Drvengrad gosti mednarodni filmski in glasbeni festival Kustendorf, ki privablja mlade umetnike z vsega sveta. Brez rdečih preprog in hollywoodskega blišča, le ustvarjalnost in dialog v šarmantnem okolju lesene vasice.

V senci mogočnih gozdov in pod obronki planine Tara, v slikovitem kraju Perućac, izvira ena najbolj nenavadnih rek v Evropi – rečica Vrelo. Meri natanko 365 metrov – en meter za vsak dan v letu – zato si je prislužila vzdevek najkrajša reka v Srbiji. Vrelo izvira iz močnega kraškega izvira pod strmimi skalami in že po nekaj deset metrih ustvarja pravcati gorski ambient. Njena kristalno čista voda se vije mimo mogočnih dreves, lesenih mostičkov in kamnitih poti, preden se z vso močjo izlije v reko Drino. Na samem izlivu ustvarja slikovit slap, ki privablja fotografe in obiskovalce z vseh koncev. Ob rečici vodi urejena pot, šumenje slapa, svež zrak in spokojna narava pa ustvarjajo občutek, kot da je čas obstal. Voda Vrela je ob izviru tako čista, da jo mnogi domačini menda uporabljajo kar za pitje. Posebnost reke ni le njena dolžina, ampak tudi energija, ki jo oddaja, kar nekateri obiskovalci začutijo že ob prvem stiku. Čeprav majhna, ima reka Vrelo veliko dušo. Njena lepota in mir, ki ga ponuja, dokazujeta, da velikost ni vedno pomembna – prava moč je v izviru.

Le nekaj kilometrov od središča Zlatibora se v vasi Rožanstvo pod strmimi pobočji skriva še eden od osupljivih naravnih biserov zahodne Srbije – Stopića pećina. Ta kraška jama, ki jo je izdolbla reka Trnavski potok, obiskovalce navdušuje z veličastnimi podzemnimi prostori, edinstvenimi naravnimi oblikami in posebno igro svetlobe in senc. Jama se razprostira na več kot 1600 metrih dolžine, od katerih je za javnost odprta približno polovica. Že sam vhod je impozanten, saj je širok kar 30 metrov in visok skoraj 20, zaradi česar daje občutek, kot da vstopamo v naravno katedralo. Notranjost pa razkrije še prostorne dvorane, kapnike različnih oblik in velikosti ter podzemne kaskadne kadice, po katerih teče voda in ustvarja čaroben občutek živosti podzemlja. Najbolj prepoznavna značilnost Stopića pečine so prav te kaskadne kadice – naravni bazenčki, ki so nastali z nalaganjem apnenca skozi stoletja. Ko so napolnjeni z vodo, odbijajo svetlobo na prav posebne načine. Vodiči poskrbijo za zanimivo razlago – od geoloških dejstev do lokalnih legend, ki jamo dodatno ovijajo v tančico skrivnosti…

Če vas o potovanjih po Srbiji zanime kaj več, pa vam priporočamo v branje prispevek Šumadija postaja srbska Toskana.