Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Neuradna prestolnica Sandžaka Novi Pazar je eno najbolj posebnih mest na Balkanu. Mesto, kjer se na istem trgu srečajo minareti in cerkveni zvoniki, kjer se stoletja prepletata vzhod in zahod, islam in krščanstvo, tradicija in sodobnost, kjer se v živahnem uličnem utripu mešajo klici mujezinov k molitvi in zvonjenje zvonov krščanskih cerkva.
Multikulturnost daje mestu edinstven značaj – Novi Pazar ni zgolj geografsko središče Sandžaka, temveč je simbol sobivanja dveh kultur in religij, ki sta skozi zgodovino razvili poseben odnos medsebojnega spoštovanja. V mestu živijo Bošnjaki in Srbi, muslimani in pravoslavci, njihovo vsakdanje življenje pa ustvarja mozaik, ki ga je danes na Balkanu vse težje najti. Prav ta multikulturnost daje mestu njegov edinstven značaj. Prvi vtis obiskovalca je živahen ulični utrip. Ozke ulice stare čaršije so polne trgovin, pekarn, slaščičarn in kavarn. Mladi hitijo po opravkih, trgovci vabijo kupce, izza odprtih vrat diši po sveže pečenem bureku, medtem ko se iz bližnjih lokalov sliši mešanica sodobne glasbe in tradicionalnih sevdalink. Novi Pazar živi hitro, energično in skoraj brez premora.
Osmanska dediščina pripoveduje zgodbo mesta – Živahne ulice razkrivajo tudi utrinke nekega drugega časa. Med sodobnimi butiki in novimi poslovnimi stavbami stoji stara osmanska dediščina, ki pripoveduje zgodbo mesta, ustanovljenega sredi 15. stoletja. Novi Pazar je namreč med letoma 1455 in 1461 (tako kot Sarajevo) ustanovil osmanski vojskovodja Isa-beg Isaković, po katerem je poimenovan tudi osrednji mestni trg. Mesto je kmalu postalo pomembno trgovsko središče na poti med Dubrovnikom, Carigradom in notranjostjo Balkana. Sprehod po mestu razkriva dragocene zgodovinske bisere. Med najlepšimi je znamenita Altun-alem džamija iz 16. stoletja, ena najbolje ohranjenih osmanskih mošej v Srbiji in pomemben simbol islamske arhitekture v regiji. Nedaleč stran obiskovalca presenetijo ostanki nekdanjega hamama, javnega kopališča iz osmanskih časov.
Pristna pazarska tradicija priprave kave – Prav v stari čaršiji pa lahko obiskovalec doživi eno najbolj pristnih pazarskih tradicij, t.i. »kahvo na žaru«. Čeprav se zdi, da je ta starodavni način priprave kave skoraj izginil iz sodobnega sveta, v nekaterih lokalih še vedno pripravljajo kavo na vročem pesku oziroma žerjavici po starem orientalskem receptu. Mojstri priprave v bakreni džezvi sredi vročega peska zakuhajo gosto, močno in dišečo kavo, medtem ko gostje brez naglice klepetajo ob sladkem rahat lokumu in domači kavi. V mestu, ki je znano po podjetniškem duhu in hitrem tempu življenja, je prav ta ritual opomnik, da si je za dobre pogovore vedno treba vzeti čas.
Hotel Vrbak po 50 letih v novem sijaju – Posebno zgodbo pripoveduje Hotel Vrbak ND, ki že desetletja velja za nekakšen simbol Novega Pazarja. Zaradi svoje nenavadne arhitekture, zgrajene nad reko Raško, je postal ena najbolj prepoznavnih podob mesta. Hotel so odprli že leta 1976, po obsežni prenovi pa je ponovno zasijal v novem sijaju. Z rekonstrukcijo so mu vrnili nekdanjo eleganco, sodobno prenovljene sobe pa danes združujejo udobje, tradicijo in prestiž. Številni domačini ga še vedno štejejo za najbolj znan in reprezentativen hotel v mestu, za marsikaterega obiskovalca pa je prvi stik z gostoljubjem Novega Pazarja.
Novopazarski čevapčiči in mantije – Novi Pazar je znan tudi po kulinariki, ki velja za eno najboljših na Balkanu. Med jedmi, na katere so domačini najbolj ponosni, so novopazarski čevapčiči. Na prvi pogled so podobni sarajevskim ali leskovaškim, vendar imajo svoj značaj. Pripravljeni so iz kakovostnega govejega in telečjega mesa, pogosto nekoliko večji in bolj sočni, njihov okus pa temelji na preprosti recepturi brez pretiranih dodatkov. Domačini pravijo, da skrivnost ni v začimbah, temveč v mesu, načinu mletja in mojstrstvu peke na oglju. Medtem ko drugod po Srbiji čevapčiče običajno postrežejo v lepinji, jih v Novem Pazarju spremljajo različne vrste pit, ki so pomemben del lokalne kulinarične identitete. Najbolj znane so mantije, majhni zavitki iz tankega vlečenega testa, polnjeni z mesom in pečeni do zlato rjave barve. Poleg mantij so priljubljene tudi sirnica, zeljanica in krompiruša, pripravljene po receptih, ki so se v družinah prenašali iz roda v rod. V številnih pekarnah jih še danes izdelujejo ročno, testo pa razvlečejo tako tanko, da skozi njega proseva svetloba.
Zibelka srbske državnosti – Nedaleč od središča Novega Pazarja na vzpetini stoji Petrova cerkev, eden najpomembnejših zgodovinskih in verskih spomenikov Srbije. Cerkev svetih apostolov Petra in Pavla, kot se uradno imenuje, velja za najstarejšo ohranjeno cerkev v državi in za eno najstarejših na Balkanu. Njeni najstarejši deli segajo v 9. stoletje, verjetno pa je na tem mestu stal krščanski sakralni objekt že precej prej. Petrova cerkev pa ni pomembna le zaradi svoje starosti, temveč tudi zaradi svoje vloge v srbski zgodovini, saj velja za eno ključnih zibelk srbske državnosti. Prav tukaj naj bi bil krščen Stefan Nemanja, utemeljitelj srednjeveške srbske države. V cerkvi so potekali pomembni državni in cerkveni zbori, po izročilu pa je Nemanja prav na tem kraju predal oblast sinu Stefanu Prvovenčanemu. Med starimi nagrobniki in kamnitimi zidovi je mogoče začutiti duh časa, ko se je na teh gričih oblikovala zgodovina Balkana.
Srbska sikstinska kapela – Če je Petrova cerkev duhovni začetek srednjeveške Srbije, potem sta samostana Sopoćani in Đurđevi Stupovi njen umetniški in državotvorni vrhunec. Približno 15 kilometrov zahodno od Novega Pazarja stoji samostan Sopoćani, ki ga je v drugi polovici 13. stoletja zgradil kralj Stefan Uroš I kot svojo zadolžbino (ustanovno fundacijo) in družinski mavzolej. Že sama lega samostana, ob izvirih reke Raške med samotnimi hribi, ustvarja občutek miru in odmaknjenosti. Njegova največja dragocenost so freske, ki jih umetnostni zgodovinarji uvrščajo med najlepše dosežke bizantinske in evropske srednjeveške umetnosti. Posebej znamenita je freska Marijinega vnebovzetja, ki jo mnogi primerjajo z najboljšimi deli italijanske renesanse, čeprav je nastala skoraj dve stoletji prej. Unesco freske v Sopoćanih opisuje kot ene najkakovostnejših primerov srednjeveškega slikarstva v Evropi, mnogi pa Sopoćane imenujejo kar srbska Sikstinska kapela.
Samostan na hribu – Povsem drugačen vtis naredi samostan Đurđevi Stupovi, ki kraljuje na hribu nad Novim Pazarjem. Zgradil ga je Stefan Nemanja okoli leta 1170 kot zahvalo svetemu Juriju, potem ko naj bi bil po legendi rešen iz ujetništva. Ime »Stupovi« (stolpi) izvira iz dveh značilnih stolpov, ki sta bila za tisti čas nekaj posebnega. Prav ta samostan velja za prvi veliki primer raške arhitekturne šole, ki je združila vzhodne, bizantinske in zahodne, romanske vplive. To prepletanje kultur je eden najlepših dokazov, da je bilo območje okoli Novega Pazarja že v srednjem veku stičišče različnih civilizacij. Skupaj s Petrovo cerkvijo in ostanki starega Rasa tvorita samostana Sopoćani in Đurđevi Stupovi znameniti kompleks »Stari Ras in Sopoćani«, ki je od leta 1979 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Staro in novo se dopolnjujeta – Morda največja zanimivost Novega Pazarja in bližnje okolice ni v njegovih spomenikih, temveč v ljudeh. V mestu, kjer se že stoletja srečujejo različne identitete, se je razvila kultura odprtosti in gostoljubnosti. Gost je tukaj še vedno pomemben, pogovor pa vrednota. Zato Novi Pazar ni destinacija, ki bi jo obiskali zgolj zaradi znamenitosti. Treba ga je doživeti skozi vonjave čaršije, ob okusu kave, na večernem sprehodu ob Raški in skozi srečanja z ljudmi. Novi Pazar je kraj, kjer se staro in novo ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Kjer sodobni nakupovalni centri stojijo le nekaj korakov od stoletnih džamij. Kjer tradicija ni muzejski eksponat, ampak del vsakdana. In prav zato ostaja eno najbolj zanimivih, živih in pristnih mest Balkana, ki obiskovalcu pokaže, da je sobivanje kultur mogoče ne le v teoriji, temveč tudi v vsakdanjem življenju.
Če vas zanima čudovita narava jugozahodne Srbije, vam v branje priporočamo tudi članek Planina Golija in kanjon Uvac – divja lepota Srbije.