Piše: Matjaž Markič
Ko se slovenski smučarji pogovarjajo o smučanju v Italiji, imajo verjetno največkrat v mislih Dolomite. Ti so priljubljeni cilj mnogih ljubiteljev smučanja pri nas, saj so znani po odličnih in dobro urejenih progah. A zelo dobra so tudi smučišča v nam precej bližji Furlaniji – Julijski krajini, kar ugotavlja vse več slovenskih smučarskih navdušencev.
V Furlaniji – Julijski krajini je še vedno mogoče smučati daleč od gneče in hrupa, obenem pa doživeti zimsko naravo v vsej njeni lepoti. Pokrajina, ki jo sestavljajo Furlanski Dolomiti, Karnijske Alpe in Julijske Alpe, ponuja pester mozaik zimskih športov od krpljanja, vožnje s sanmi s pasjo vprego, drsanja in snežnega kolesarjenja do smučanja. Gostoljubni domačini in izvrstna furlanska kulinarika poskrbijo še za piko na i prijetnega doživetja. Mi smo v štirih dneh obiskali štiri smučišča in se prepričali, da je smučanje v Furlaniji – ter vse, kar sodi zraven – zagotovo še kako vredno obiska.
Smučišča res niso velika, a so zelo primerna za družine, na svoj račun pa pridejo tudi zahtevnejši smučarji. Čeprav niso na visoki nadmorski višini, saj se proge razprostirajo do približno 2.000 m visoko, je sneg zagotovljen, ker zanj vzorno poskrbijo s snežnimi topovi. Družinsko naravnanost poudarjajo tudi z žepom prijaznimi cenami dnevnih vozovnic, ki stanejo do 39,50 evrov za odrasle, medtem ko je za otroke do 14. leta starosti za dnevno vozovnico treba odšteti le 10 evrov, za otroke do 7. leta pa je v spremstvu staršev celo brezplačna. Slovenski smučarji cenijo tudi bližino furlanskih smučišč, saj je do njih od ure in pol do dobri dve uri in pol vožnje iz Ljubljane.
Najbližje nam je Trbiž (Tarvisio) – Višarje, ki je s 24 km prog tudi največje smučišče, proge pa segajo do 1.760 m nadmorske višine. Najbolj znana je 4 km dolga proga Di Prampero, ki je nekoč že gostila tekme svetovnega pokala za ženske. Začenja se na slikovitih Višarjah (Monte Lussari) in se ob prekrasnih razgledih spusti vse do doline. Za manj vešče smučarje, otroke in začetnike so na voljo tudi nekoliko bolj položne, a pokrajinsko prav tako privlačne proge, med njimi Priesnig in Florianca. Mala slikovita gorska vasica Višarje je za mnoge ena najlepših v Alpah in pravi užitek je na sončen dan posedeti na kateri od sončnih teras s pogledi na okoliške gore.
Odmor za malico je najbolje izkoristiti prav v enem od gostišč na Višarjah. Naše priporočilo je Locanda al Convento (ali po domače »pri Juretu«), kjer vam z odlično furlansko hrano in pijačo postrežejo v slovenskem jeziku. Lastnik Jure Prešeren včasih tudi raztegne harmoniko, in ko mu pritegnejo še gostje, se je kar težko posloviti. Romarske Višarje imajo močan slovenski pečat, povsod je videti slovenske napise in tudi sporazumeti se je (večinoma) mogoče v slovenščini. Vsekakor si je tam treba ogledati tudi notranjost Marijine cerkve, ki jo je v času med obema vojnama poslikal znani slovenski slikar Tone Kralj.
Malo bolj zahodno nas pot pripelje v drugo največje furlansko smučišče Ravascletto – Zoncolan v osrčju Karnijskih Alp. Široke in s soncem obsijane proge segajo do 2.000 m višine, med 22 km prog pa vsakdo najde sebi primerne. Nekaj je takšnih, da bodo na njih uživali tudi najbolj vešči smučarji. Domačini so še posebej ponosni na to, da je Zoncolan znan kot eden najzahtevnejših gorskih ciljev na kolesarski dirki Giro d’ Italia in nekaj kolesarskega pridiha je zaznati tudi na smučišču, še več pa v Ravasclettu, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice. Do samega smučišča se je sicer mogoče pripeljati tudi prav po tistih strmih serpentinah, kjer se dokazujejo kolesarji na Giru.
Če v Furlanijo pridete za več dni, je Ravascletto – Zoncolan lahko dobra izbira za bivanje, saj lahko poleg Zoncolana z večdnevno vozovnico obiščete še katero od drugih furlanskih smučišč. Pred kratkim povsem prenovljeni hotel Enzo Moro leži neposredno ob smučišču, kar je velika prednost za vse, ki želijo tako rekoč iz hotelske sobe začeti svoj smučarski dan. Ko pride čas za malico ali kosilo, pa je najboljša izbira koča Rifugio Tamai, kjer simpatična lastnika Futura in Suan poskrbita ne le za prijetno vzdušje, ampak tudi za izjemno okusne furlanske specialitete in razvajanje brbončic na najvišji ravni. Ob koči imajo dve lami, ki sta pravi atrakciji za otroke in druge obiskovalce ter potrpežljivo prenašata številne selfieje smučarjev v njuni kosmati družbi.
Še zahodneje, že v Dolomitih, je manjše smučišče Sappada s 15 km prog in 2.100 m nadmorske višine. Najboljša je proga Pista Nera, ki ne pusti hladnih niti smučarskih sladokuscev, najbolj razgledna in slikovita pa sedežnica Sappada 2000, s katere se odpirajo osupljivi razgledi na Dolomite. Na vrhu je koča Rifugio 2000 in v sončnem vremenu lahko gostje na terasi občudujejo bližnje gore »po italijansko« – s kozarcem prosecca ali aperol spritza v roki. Na žalost vse žičnice (še) niso povezane, kar je morda največja slabost tega sicer simpatičnega smučišča z nekaj nostalgičnega pridiha. A če smučanje tokrat morda ni čisto v prvem planu, je kraj Sappada več kot navdušujoč.
Sappado pravzaprav sestavlja 15 manjših vasic, tradicionalna arhitektura lesenih hiš pa je resnično prava paša za oči. Kraj, ki mu domačini pravijo Plodn, je majhna nemško govoreča enklava na skrajnem zahodu Furlanije. No, njihov jezik je še najbližje bavarskemu narečju in z Nemci se pravzaprav le težko sporazumejo, smo slišali od domačinov. Zgovorni mladenič Manuel Graz, ki je sicer mojster izdelovanja tradicionalnih rezbarjenih lesenih mask, pove, da so se njihovi predniki pred nekaj sto leti semkaj priselili iz današnje Vzhodne Tirolske, iz doline Villgraten v bližini Silliana.
Sappada je znana tudi po odličnih sirih in suhomesnatih izdelkih in greh bi bil, če od tam ne bi odšli s kakšnim gastronomskim spominkom. V mlekarni in sirarni Latteria Sappada Plodar Kelder, ki jo vodita energični sestri Marta in Sara, ponujajo ne le najboljšo ricotto in mozzarello, ampak tudi za Sappado tipični sauernchotte, mladi sir z zelišči. Ob tem narežejo nekaj odličnih suhomesnatih specialitet ter ponudijo kozarec furlanske rebule ali lokalnega craft piva. A gremo nazaj na bele strmine…
Četrto furlansko smučišče, ki smo ga tokrat obiskali, je Sella Nevea, ki je »sestra« smučišča Kanin na slovenski strani. Z 2.133 m nadmorske višine je najvišje ležeče smučišče v regiji, z 11 km smučarskih prog pa med manjšimi. Nekaj let je že preko žičnice Prevala povezano s Kaninom, na žalost pa smučišči še vedno nimata enotne smučarske vozovnice, oziroma je za možnost smučanja na obeh straneh potrebno doplačati 10 evrov, različni predpisi v času koronavirusa pa so povezavo še dodatno otežili. A resnici na ljubo je treba reči, da se je tudi samo na italijanski strani mogoče vrhunsko nasmučati, kljub na videz skromnim kilometrom prog. Ob našem obisku je bilo smučarjev malo (petek), proge pa odlično pripravljene. In ob pogledu na prekrasne Julijske Alpe ti vselej zaigra srce!
V Furlaniji – Julijski krajini najdemo še smučišča Forni di Sopra, ki se ponaša z najdaljšo smučarsko progo, Piancavallo, ki ponuja nekaj več zabave tudi izven smučišča in je nekoč gostil najboljše smučarke v svetovnem pokalu, ter najmanjše smučišče v regiji Sauris, ki je primerno predvsem za prve smučarske korake. O njih pa kdaj drugič!