Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Livanjsko polje velja za največje kraško polje na svetu, na njegovem jugovzhodnem delu pa je na 730 m nadmorske višine mesto Livno, po katerem jer polje dobilo ime. Livno z okolico privablja vse več obiskovalcev, predvsem outdoor navdušencev, ki so očarani nad plemenitimi divjimi konji visoko na planini Kruzi, radi pa se tudi zapeljejo s kajakom po zeleni reki Sturbi. Na svoj račun pridejo tudi gurmani – hercegovska kuhinja je tradicionalno odlična, tokrat pa so nas še posebej navdušili znameniti livanjski sir, sredi narave v krušni peči spečeni burek in odlično craft pivo Livanjka.

Reka Sturba je tipična kraška reka, ki se v dolžini 14,5 km vije po Livanjskem polju. Čudovita zelena reka teče mimo nekaj vasi, sicer pa v neokrnjeni naravi – pravijo, da je voda iz nje pitna. Pili je sicer nismo, smo se pa po reki zapeljali s kajaki dvosedi, ki so nam jih preskrbeli v agenciji Eyes of Sturba, ki jo vodi lastnik Matej Bartulica. Približno uro in pol dolga vožnja s kajaki po čisti reki je posebno doživetje, ko se za vsakim ovinkom razkrije nova zanimivost – od zelenih tunelov pod drevesi, kjer se je treba kar dobro skloniti pod vejami, do črede ovac, ki jih je pastir v poletni vročini pripeljal do reke, da se osvežijo in napijejo.

Čeprav je bilo vroče, pa nas v vodo več kot do kolen ni mikalo – voda, ki privre iz dveh kraških izvirov, je imela 10 stopinj, tudi v najbolj vročem poletju pa temperatura ne preseže 14 stopinj. Kar malo preveč osvežilno, priznam. Na reki Sturbi je tudi ribiški revir za muharjenje, kjer občasno prirejajo tekmovanja, celotno Livanjsko polje pa je tudi Ramsarsko območje in raj za opazovanje ptic. Meni se je – kot navdušenemu kajakašu – zdelo veslanje po Sturbi kar prekratko, a čakale so nas nove dogodivščine…

Po veslanju po reki Sturbi se je že prilegla malica – a kakšna! Matejeva soproga Antonija je v prenosni krušni peči spekla velik pladenj imenitnega bureka. Da, pravega mesnega bureka, vse drugo (s sirom, špinačo) so pite. Kako je zadišalo! Burek je res teknil, prilegel pa se je tudi znameniti livanjski sir. Polnomastni sir je gastronomska specialiteta livanjskega polja, njegovi začetki pa segajo v konec 19. stoletja, ko so avstro-ogrske oblasti prepoznale potencial teh krajev in začele z organizirano živinorejo in proizvodnjo sira. Pripeljali so celo nekaj mojstrov sirarjev, ki so za izdelavo sirov uporabili recepture švicarskega sira Gruyere. Na začetku je bil sir izključno iz ovčjega mleka, zaradi sezonskosti pridelave ovčjega mleka in vse manjšega števila ovac so začeli dodajati kravje mleko, tako da je sir danes iz mešanice kravjega in ovčjega ali pa celo samo iz kravjega mleka. Tradicionalno ga pripravljajo iz neposnetega mleka, zoreti pa mora vsaj dva meseca ali več – če je starejši, je seveda nekoliko trši in pikantnejši, vedno pa je zelo okusen. Še zanimivost – livanjski sir je prvi prehrambeni proizvod iz Bosne in Hercegovine, ki je dobil zaščito geografskega porekla na ravni EU.

Livanjski divji konji so ena največjih znamenitosti Livna in v zadnjem času zelo priljubljeni med obiskovalci. V 70. letih prejšnjega stoletja so konje začeli izpodrivati kmetijski stroji in številni domačini so se odločili, da konjev ne bodo prodali (ali predelali v meso…) in so jih raje izpustili na svobodo, v naravo visoko na planoti Kruzi na južnem delu gore Cincar (2006 m). Planota na višini 1.150 do 1.350 m nadmorske višine obsega kar 150 kvadratnih kilometrov, s svojimi tereni pa je pravzaprav idealna za konje. Potomcev nekdanjih delovnih konj je bilo že v začetku 90. let okrog 500, vojna v BiH je njihovo število zmanjšala le na dobrih 50, a žilavi bosanski konjiči se v tamkajšnjem okolju očitno dobro počutijo, tako da njihovo število danes ocenjujejo na okrog 900. Pravijo, da je to tretja največja čreda divjih konj na svetu – večji sta le še v Mongoliji in na Islandiji. Paše imajo dovolj, celo pozimi, ko veter odnese sneg z nekaterih vrhov in lahko pridejo vsaj do skromne paše, voda pa je tudi na voljo. Še največ težav jim lahko povzročijo neosveščeni obiskovalci, ki zmotijo njihov naravni ritem, jih vznemirjajo s hrupom štirikolesnikov ali jih poskušajo hraniti.

Naš vodnik po planoti je bil spet Matej Bartulica iz agencije Eyes of Sturba, ki te kraje pozna bolje kot lastni žep, saj na planoto skoraj vsak dan zahaja že nekaj let. Če boste v teh krajih, se le obrnite nanj – s svojo ekipo bo zagotovo poskrbel za nepozabno izkušnjo. Iz Livna smo se odpeljali po strmi makadamski cesti s terenskimi vozili, za običajni avtomobil je cesta preslaba – no, razen za legendarni vw golf 2, ki so jih nekoč izdelovali blizu Sarajeva, in s kakršnim redki domačini (le šest jih še živi na planoti) priplezajo do vrha – če se vmes ne pokvari. Matejeva nova pridobitev je kleni land rover defender v dolgi izvedbi, star sicer dobrih 20 let, a še vedno neuničljiv in najboljši za zahtevne terene. Kot ljubitelj terenskih vozil sem se tudi sam na kratko usedel za volan – bolj za občutek in spominsko fotografijo.

Konji živijo na veliki površini in zgodi se, da jih neizurjeno oko niti ne opazi. A Matej njihove navade dobro pozna in ve, kje se običajno zadržujejo. Počasi smo se peljali po razdrapani cesti in jih iskali s pogledom. Kje so? Ustavili smo se na razgledni točki, od koder je pogled segel dovolj daleč. Kmalu jih je Matej s strehe land roverja zagledal z daljnogledom, nato pa smo se počasi in obzirno pripeljali prav do njih. Kakšno doživetje! Konji so sami prišli do nas, vsaj toliko so radovedni kot mi, Matej pa nam je razložil še njihovo družbeno dinamiko – živijo v čredah, ki jo sestavljajo posamezne »družinske« skupnosti, na čelu katere je dominantni samec. Do ljudi so prijazni in prav nič napadalni, treba je le paziti, da med prepirom dveh samcev nisi kje vmes… Med občudovanjem plemenitih živali, ki smo jih lovili v objektive naših fotoaparatov in pametnih telefonov, smo imeli na pokrovu motorja »našega« land roverja še pravi mali piknik. Nepozabno!

V Livnu pod strmimi stenami Crvenice izvira reka Bistrica, ena od številnih kraških rek, ki tečejo skozi Livanjsko polje, njen tok pa je dolg samo 3 km. Izvir Duman je dobil ime po turški besedi za dim ali meglo, saj zlasti v zimskem času tam nastane meglica kapljic vode, ki spominja na dimno zaveso. Za pot do izvira se je treba sezuti in zabroditi po ledeno mrzli vodi, vendar nas je vse malo bolj pogumne, ki se nismo ustrašili hladu vode, ki stiska kožo, na koncu čakala nagrada – pogled na smaragdno barvo tolmuna ob izviru. Srečali smo domačina, ki je dvakrat skočil v ledeni tolmun, ki res zaslepi s svojo lepoto, vendar… skočil bom morda kdaj drugič. Kakšnih 100 metrov od izvira je tudi edini še ohranjeni most na Bistrici, kamniti Firdusov most iz 17. stoletja, ki so ga obnovili po drugi svetovni vojni in je danes nacionalni spomenik BiH. V hišici blizu izvira pa se skriva še ena zanimivost – prvi naravni pralni stroj. Ko v meter veliko kamnito kotanjo, obdano z rešetkami, preusmerijo nekaj vode iz izvira, se ta z veliko močjo zavrtinči in opere perilo v »pralnem stroju«, seveda pa tudi krepko poškropi opazovalce.

Zgodba o craft pivovarni Livanjka je zgodba mladega para Tomislava in Marije Pervan, ki sta se v craft pivo (in drug v drugega) zaljubila že med študijem v Splitu. Pivo je bilo tudi glavna pijača na njuni poroki, in ker v domačem Livnu in okolici ni bilo mogoče dobiti dobrega craft piva, sta z varjenjem zlate tekočine poskusila sama – najprej bolj iz konjička. Že prvi poskus jima je dobro uspel, kar ju je prepričalo, da opustita načrte za selitev v Nemčijo – kovčke sta imela že pripravljene – in leta 2022 osnujeta prvo craft pivovarno v Livnu. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko rekli. Pivovarna je uspešna, zraven nje sta odprla tudi craft pub, kjer točijo njihova (odlična!) piva. Trenutno imajo štiri vrste, vsako ima tudi posebno ime: 892 je pšenično pivo, ki je dobilo ime po letnici prvi omembe mesta Livno, Zlatno je svetlo ale pivo – po hrvaškem nogometnem selektorju Zlatku Daliću (doma je iz Livna), Wild ale je ameriško pale ale pivo – ime ima po divjih livanjskih konjih, Crna stina pa je temno milk porter pivo, za njegovo ime pa je zaslužen eden najlepših krajev ob reki Sturbi. V družbi simpatičnih lastnikov smo poskusili vsa – težko se bi odločil za favorita, a na koncu mi je bil Wild ale morda vendarle najljubši.

Če vas zanima kaj več o zahodni Hercegovini, vam priporočamo v branje še prispevek Kraljevsko mesto Tomislavgrad in hercegovsko morje.