Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
V Avstro-Ogrski je Temišvar veljal za prestolnico Banata, nekateri so mu rekli mali Dunaj. Vedno je ohranil svoj multietnični značaj, s prvo iskro upora proti komunistični diktaturi leta 1989 je dokazal tudi svoj svobodni duh. V letu 2023 se je ponašal z nazivom evropske prestolnice kulture.
Temišvar je mesto v zahodni Romuniji in kot je dejal naš vodič Ludovic (o njem malo več kasneje), ima Romunija na zemljevidu obliko ribe, Temišvar pa je njeno oko. In mesto ni kar tako – v letu 1884 (takrat še pod Ogrsko) je Temišvar kot prvo mesto v celinski Evropi dobil električno javno razsvetljavo, leta 1899 pa je po ulicah zapeljal tudi električni tramvaj. Posebno mesto ima tudi v novejši zgodovini, saj se je prav tu decembra 1989 začel upor proti režimu Nicolauea Ceausesca, ki je prerasel v demokratično revolucijo, na žalost tudi s številnimi žrtvami. V zadnjih letih se Temišvar hitro razvija, k pospešenemu kulturnemu utripu je zagotovo pripomoglo tudi to, da je bilo izbrano za eno od treh evropskih prestolnic kulture v letu 2023. Drugi dve mesti sta bili še madžarski Veszprém (o njem lahko več preberete tukaj) in grška Elafsina.
Ob zaključku Evropske prestolnice kulture Temišvar 2023 so pripravili številne razstave, koncerte in dogodke, v temišvarski Operi pa so s svečanim zaključkom postavili piko na i uspešnega kulturnega leta. Na prireditvi ob zaključku smo srečali tudi aktualnega župana mesta Dominica Fritza, mladega, sposobnega in v multikulturnost ter varstvo okolja usmerjenega politika, ki je – Nemec. Ni pripadnik nemške manjšine, ampak je v Nemčiji rojeni Nemec, ki ga je z Romunijo najprej povezalo humanitarno delo, nato pa še politična dejavnost, zaradi katere se je leta 2019 dokončno preselil iz Berlina v Temišvar. Septembra 2020 je kandidiral za župana in premočno premagal dotedanjega župana, ki se je potegoval za tretji mandat. Priljubljenost novega župana je odtlej še narasla. Obenem je edini župan v Romuniji, ki ni romunski državljan – kar je mogoče po zakonu iz 2015, če gre za državljana EU s stalnim bivališčem v Romuniji.
Ena od razstav, ki so pritegnile še posebno pozornost, je razstava romunskega kiparja Constantina Brancusija v Narodnem muzeju umetnosti. Gre za najobsežnejšo razstavo kiparja, ki je svetovno slavo dosegel v Parizu, v zadnjih 50 letih na romunskih tleh. Skulpture so si za razstavo izposodili tudi iz Centre Pompidou v Parizu, galerije Tate v Londonu, fundacije Guggenheim, Narodnega muzeja v Bukarešti in iz zasebnih zbirk. Pregledna razstava »Brancusi – romunski viri in univerzalne perspektive« prinaša enkraten vpogled v njegov umetniški razvoj, ki je zavrnil klasično rodinovsko kiparstvo ter se posvetil čisti obliki, osvobojeni vseh drugih vplivov, se na ta način poklonil »primitivni« umetnosti neevropskih ljudstev in obenem odprl pot v moderno kiparstvo. Razstavo, ki jo spremljajo tudi številne fotografije in dokumentarno gradivo, si je mogoče ogledati še do 28. januarja. Priporočam!
Po mestu nas je popeljal vodič Ludovic Satmari, prava enciklopedija zgodovine in mesta Temišvar na dveh nogah. Kot so nam povedali, velja za najboljšega vodiča po mestu, in res je marsikdo med nami pomislil, kako zanimiva bi lahko bila zgodovina v šolskih klopeh, ko bi jo poslušali na ta način … V dveh urah smo videli večino znamenitosti v središču mesta, a čeprav sta mraz in veter napovedovala pravo zimsko vreme, smo uživali v z anekdotami zabeljeni pripovedi o časih vse od takrat, ko so mesto leta 1552 zavzeli Turki in je bilo nato 160 let pod neposredno oblastjo sultana, pa do avstrijske in madžarske nadvlade v 18. in 19. stoletju, vključitve v Romunijo leta 1919 ter demokratične revolucije leta 1989, ki je pripeljala do padca komunističnega režima in diktatorja Ceausesca … Če boste kdaj v Temišvaru iskali vodiča, se le spomnite nanj – ne bo vam žal.
Temišvar s svojo bogato zgodovino je danes primer multikulturnega sožitja. V mestu poleg Romunov živi še madžarska, nemška in srbska manjšina, tudi cerkveni objekti v središču mesta kažejo, da tu sobivajo različne veroizpovedi. V parku ob reki Begej dominira romunska pravoslavna katedrala z 11 stolpi, ki je z višino 90,5 m druga najvišja cerkev v Romuniji. Gradnja je bila končana leta 1946, končno podobo pa je dobila celo šele leta 1956. Na osrednjem trgu Piata Unirii je lepo prenovljena srbska pravoslavna cerkev, na drugi strani trga pa stoji katoliška cerkev Sv. Jurija. Ob romunskem Narodnem gledališču imata svoje prostore tudi madžarsko in nemško gledališče, pa tudi sicer zlasti s kulturnimi ustanovami bližnjih Madžarske in Srbije poteka bogata kulturna izmenjava.
Nadvse zanimiv je obisk Muzeja vode oz. vodovoda Muzeul Apei. V Temišvaru so vodo na različne načine zbirali vse od 17. stoletja, moderni vodovod pa je mesto dobilo 1. junija 1914, kar je bilo hkrati prvo podjetje javnega servisa v državi. Črpališče je bilo okrog 90 m pod zemljo, v tistem času pa je z vodo oskrbovalo 46.000 prebivalcev mesta. Po spletu okoliščin je stavba s črpališčem v 90. letih prišla v zasebne roke, v javno-zasebnem partnerstvu pa so jo v zadnjem letu obnovili in v njej odprli muzej, ki hkrati gosti občasne razstave moderne umetnosti. Po muzeju in razstavi sta nas popeljala Anabella Costache, direktorica ter »srce in duša« muzeja, ter vizualni umetnik Uroš Stojanović. Kot je mogoče sklepati že iz imena, gre za pripadnika srbske manjšine, v kratkem pogovoru pa mi je povedal, da se veliko ukvarja tudi z glasbo in je s z glasbeno skupino gostoval tudi že v ljubljanskem Kinu Šiška.
Na reki Begej so razstavili velik plavajoči model Zemlje Floating Earth, instalacijo britanskega umetnika Luke Jerrama. Krogla ima premer 10 m, velika je približno kot dvonadstropna hiša, njen namen pa je poleg umetnosti opozoriti na izzive podnebnih sprememb, ki smo jim priča. Ponoči, ko je razsvetljena, ima še poseben učinek, in pogled nanjo so nekateri primerjali s pogledom astronavtov, ki so iz vesoljskega plovila prvič zagledali, kako izza obzorja vzhaja naš modri planet … Plavajoča Zemlja je v Temišvaru gostovala le krajši čas, pred tem pa je bila na ogled v Londonu in drugod po Veliki Britaniji, Brescii v Italiji, Sint-Niklaasu v Belgiji … Običajnejši pojav na Begeju so rečne ladje, nekatere so lepo obnovljene, ob bregovih reke pa vodijo številne sprehajalne poti, zlasti v poletnem času bregove oživijo tudi številni lokalčki.
Sprehod po mestnih ulicah odkrije različne zanimive kotičke, v času mojega obiska so k živahnemu utripu prispevale tudi novoletne stojnice z zelo okusno hrano in pijačo po dostopnih cenah. Romunija je v EU od leta 2007, načrtujejo uvedbo evra, ko bodo zadostili pogojem, za zdaj pa je so plačilno sredstvo romunski leji. Menjava je približno 5 lejev za evro, kar olajša preračun, menjalnice pa so v središču mesta takorekoč na vsaki ulici. Na stojnicah prevladujejo tradicionalne jedi, tudi priljubljena sladica in ulična hrana kurtoš kalaš, ki si ga sicer lastijo tudi Madžari (ime kurtoš je madžarsko) ter Čehi in Slovaki, ki mu pravijo trdelnik, pri nas pa se mu menda reče sladki dimnik. Gre za zvit in votel kolač iz kvašenega testa, posut s kristalnim sladkorjem in mešanico mletih oreščkov, ki ga spečejo na odprtem ognju. Pri ponudbi na stojnicah se hitro opazi, da je romunščina kar nekaj besed za jedi prevzela iz srbščine, tako da se pri izbiri ni težko znajti.
Ob koncu leta so pripravili odmevne koncerte svetovnih glasbenih zvezd – naj omenimo le nastopa Katie Melua in Jessie J., ki sta na osrednji trg privabila več deset tisoč poslušalcev – ter druge dogodke, kot sta laserski light show z 200 droni in festival svetlobe. Za Temišvar se je leto evropske prestolnice kulture sicer izteklo, a sadove bogatega kulturnega dogajanja bodo lahko želi že dolgo, mesto pa je veliko pridobilo tudi na prepoznavnosti. Nekatere razstave in dogodki segajo tudi že v leto 2024 (že omenjena Brancusijeva razstava in taktilna razstava Feel the City, namenjena slepim in slabovidnim), pa tudi izven meja (fotografski razstavi Svoboda in Temišvar Incognito sta na trenutno na ogled v Londonu). Štafeto pa zdaj prevzemajo tri evropske prestolnice kulture 2024 – Bad Ischl / Salzkammergut v Avstriji, Tartu v Estoniji in Bodo na Norveškem. O njih in o tem, kakšne programe pripravljajo v letošnjem letu, pa malo več drugič!