Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Češka je priljubljena turistična destinacija, največji obisk ima zagotovo glavno mesto Praga. A Plzen in celotna Plzenska regija se lahko izkažeta kot imeniten popotniški cilj s številnimi morda manj znanimi, a zato nič manj zanimivimi dogodivščinami. Bogata pivovarska tradicija v Plznu je znana po vsem svetu in degustacija različnih vrst piva bo navdušila ne samo pivoljubce, tu pa so še podvodni razgledni stolp, podzemni rovi v rudnikih, neokrnjena narava ob nekdanji železni zavesi, številni gradovi in bogata tradicija obrti, da o izkušnji prave pivske kopeli sploh ne govorimo.

Plzen je mesto na zahodu Češke in je za Prago, Brnom in Ostravo s 188.000 prebivalci četrto mesto po velikosti. Po vsem svetu ga najbrž najbolj poznajo po pivu, saj je tu doma priznani plzenski ležak pilsner, ki so ga v pivovarni Pilsner Urquell zvarili že davnega leta 1842 in je postal sinonim za svetlo lager pivo. A Plzen se lahko ponaša še z marsičim. Gotska katedrala Sv. Bartolomeja, ki dominira na glavnem mestnem trgu, je bila zasnovana v zgodnjem 14. stoletju, odlikuje pa se z najvišjim cerkvenim zvonikom na Češkem, saj v višino meri kar 102,3 m. Do roba zvonika vodi 299 precej strmih stopnic, a trud je poplačan s čudovitimi pogledi na mesto, ki se odkrivajo z vrha. Mestni trg obkrožajo razkošno okrašene baročne hiše, poglede pa pritegne tudi renesančna mestna hiša iz leta 1556, ki jo je načrtoval italijanski arhitekt Giovanni de Statia.

Ko je bil Plzen v letu 2010 uradno potrjen za evropsko prestolnico kulture za leto 2015, so na glavnem trgu postavili tri zlate fontane, ki simbolizirajo tri figure z mestnega grba – sivega hrta, kamelo in angela. Od samega začetka fontane izzivajo burne polemike med prebivalci mesta, saj so nekateri nad njimi zgroženi, drugim pa se zdijo primerna osvežitev in popestritev prostora, na katerem sicer dominira baročna arhitektura. Kakorkoli, zlate fontane so postale eden od zaščitnih znakov središča mesta in priljubljena točka za fotografiranje. Za iskanje fotografskih motivov je sicer včasih dobro zaviti tudi v malo bolj stranske ulice, ki skrivajo marsikatero simpatično podrobnost. Ali pa obiskati muzej lutk in lutkovnega gledališča – tradicija češkega lutkarstva je zanimiva in bogata, posebnost muzeja pa je, da lahko nekatere eksponate tudi sami animirate. Gledati, kako lutke »oživijo« pod vašimi rokami, je neprecenljiva izkušnja.

Nekoč so imeli v Plznu močno židovsko skupnost, ki je v času nemške okupacije skoraj izginila, saj so Nemci večino odpeljali v koncentracijska taborišča, najprej zlasti v Terezin na severu Češke. Židovska sinagoga v Plznu je tretja največja v Evropi in peta največja na svetu, zaradi spleta okoliščin je med vojno ostala skoraj nepoškodovana – Nemci je niso uničili, ker so v njej skladiščili zaplenjeno premoženje izgnanih judovskih družin, preživela pa je tudi zavezniška bombardiranja ob koncu 2. svetovne vojne. Zavezniki so ciljali predvsem infrastrukturo ter velike obrate tovarne Škoda, ki je med vojno morala proizvajati orožje, municijo in sestavne dele za nemška vojaška vozila. Plzen so 6. maja 1945 osvobodili Američani in mestne oblasti so osvoboditeljem v letu 2018 postavile spomenik – stoji na začetku ulice, ki so jo po žametni revoluciji preimenovali iz Moskovske v Ameriško ulico.

Pod mestom je okrog 20 km (!) podzemnih hodnikov v več nivojih, ki so nastajali že vse od 13. stoletja in so prebivalcem služili predvsem kot skladišča za hrano ter zaklonišča pred napadi zavojevalcev, saj je bil Plzen v zgodovini večkrat oblegan. Med prepletenimi hodniki so tudi vodnjaki in zračni kanali, tako da je bilo mogoče v podzemlju preživeti kar dolgo časa. Danes je manjši del, okrog 800 m hodnikov, urejen za turistični obisk in predstavlja svojevrstno atrakcijo. Nič manj atraktiven ni pivovarski muzej v neposredni bližini podzemlja, ob katerem se obiskovalec šele zares zave, kakšne dimenzije in kakšen pomen za gospodarstvo je imela – in še ima – pivovarska industrija. V sloviti pivovarni Pilsner Urquell (Plzeňský Prazdroj) so pred 183 leti prvi zvarili svetlo lager pivo, ki je postalo tako popularno, da danes ta vrsta predstavlja dve tretjini svetovne proizvodnje piva. Pivovarna je največja proizvajalka in izvoznica piva na Češkem, nekoč veliki češki ponos pa je od leta 2017 v rokah japonske družbe Asahi Breweries. A to je tudi pri nas dobro znana, ne samo pivovarska zgodba…

Čehi so v evropskem vrhu po porabi piva na prebivalca, čeprav jim pri povprečno 140 popitih litrih piva na leto verjetno nekoliko pomagajo tudi številni turisti, ki obiščejo Prago in druge češke kraje. A gotovo velja, da je pivo češka nacionalna pijača, ki ima med Čehi poseben status. Ni pa samo pijača – v pivskem spa Pravá Pivní Lázně v kraju Chodová Planá smo imeli možnost preizkusiti pravo pivsko kopel, kjer smo se v kovinski kadi s toplo mešanico vode, piva in pene za kopanje (okrog 34 stopinj C ima) namakali 20 minut, z obveznim vrčkom piva v roki, nato pa še 20 minut počivali, zaviti v brisačo in odejo. Za blagodejni in pomlajevalni učinek na kožo in telo se potem vsaj štiri ure ni dovoljeno tuširati. Navodila sem dosledno upošteval, o pomlajevalnih učinkih pa morda poročam kdaj drugič.

A če je pivo ostalo na koži, ga je nekaj moralo priti tudi v telo. V pivovarni Chodovar varijo pivo že od leta 1573 (!), v okolici pa so na manjšem gradu menda proizvajali pivo že sredi 12. stoletja. Njihovo odlično pivo smo okušali v pivnici Ve Skále, ki ima prostore – kot pove že ime – izdolbene v kamen in so pravzaprav 800 let stare kleti za hrambo pivskih sodčkov. Na menuju so številne češke specialitete, tudi obvezna svíčková na smetaně – kos mehkega govejega mesa v bogato začinjeni zelenjavni omaki z gosto smetano in narezanimi kruhovimi cmoki ter dodatkom brusnične marmelade. K jedi je najbolj teknilo temno pivo Chodovar, za vsa njihova piva pa je značilen svež okus, za katerega poskrbi z minerali bogata voda iz vodnjakov, ki jo tradicionalno uporabljajo pri varjenju piva.

V rudniku Důl Na Kole v bližini Domažlic smo se spustili v podzemlje. Rudnik je deloval le 18 mesecev med letoma 1943 in 1945, v njem pa so pridobivali mineral sljudo (mica), ki je bila zaradi svoje odpornosti na toploto in električnih izolacijskih sposobnosti zlasti uporabna pri proizvodnji vojaških letal, uporabljamo pa jo še danes v proizvodnji gospodinjskih aparatov in v avtomobilski industriji. Rudnik so za javnost odprli šele pred dobrima dvema letoma in z zaščitno čelado na glavi (nujna je, stropovi so ponekod res nizki!) ter z baterijo v roki smo se v spremstvu izkušenega vodnika podali v raziskovanje 330 m dolgega rova in občudovali razločno vidne geološke posebnosti ter različne minerale (kremen, lazurit, granat…) ki se skrivajo v stenah opuščenega rudnika.

V kraju Stary Kličov smo se odpravili opazovat podvodni svet. Pred več kot 30 leti so opuščeni peskokop zalili z vodo in nastalo je manjše jezero oz. bajer Lomeček, v katerem se je poleti mogoče tudi kopati. A prava posebnost je podvodni razgledni stolp, kjer po brvi pridemo do ozkega jaška in se spustimo več kot osem metrov v globino, tam pa nas pričaka podvodna kroglasta kabina z osmimi okni s premerom pol metra. Skozi okna lahko opazujemo velikanske krape, nekateri imajo že več kot 30 let, saj so jih že ob nastanku naselili v bajer, pa tudi številne druge ribe in celo sladkovodne meduze. Izkušnja malo spominja na podmornico in klavstrofobični utegnejo imeti nekaj težav s spustom po jašku, a če začetni strah premagajo, so nagrajeni z nevsakdanjimi pogledi. Okolico bajerja je lastnik Zdenek Zrůst s pomočjo svojih prijateljev umetnikov lepo uredil, občudujemo lahko številne (ob)vodne skulpture ter dela priznanega češkega slikarja Michaela Rittsteina.

Prava paša za oči je Muzej tehnike, obrti in tradicionalne ljudske keramike v kraju Koloveč. Na več kot 1.000 m2 površine je ob več kot 7.000 eksponatov prikazanih okrog 70 različnih tradicionalnih poklicev in obrti, od sedlarjev do pletarjev in kamnosekov, poseben poudarek pa je na lončarstvu oz. keramiki. Družina Wolf proizvaja keramiko že od leta 1785 ali sedem generacij. Od očeta Rudolfa je manufakturo zdaj prevzel sin Martin Wolf, ki za obiskovalce rad zavrti lončarsko vreteno z glino po izvirnih tehnoloških postopkih – brez elektrike, na nožni pogon – in jim pokaže izdelavo tradicionalne keramike, za katero je značilna rdeče-rjava ali modra glazura, vzorci pa so praktično enaki kot v polovici 18. stoletja. V njihovi trgovinici je avtentične keramične predmete, ki niso zgolj običajni turistični spominki, mogoče tudi kupiti.

Grad v Poběžovicah še čaka na boljše čase, a po delni prenovi so pred dvema letoma nekaj sob odprli za javnost. Poznogotski grad izvira iz leta 1470, v letu 1864 ga je kupila družina Coudenhove – Kalergy in ga povsem prenovila. Ob številnih zgodbah, povezanih z gradom, velja omeniti avstro-ogrskega diplomata Heinricha Johanna Maria von Coudenhove-Kalergi, ki je v Tokyu spoznal svojo bodočo ženo Mitsuko, ta pa je postala ena prvih Japonk, ki so se preselile v Evropo. Imela sta sina Richarda Nikolausa Eijiro von Coudenhove-Kalergi, ki velja za pionirja evropskih integracij, bil je tudi ustanovitelj (1923) in predsednik panevropske zveze. Oče Heinrich je pri 46 letih umrl zaradi srčnega napada, ker naj bi na gradu videl duha… Mitsuko je prevzela vodenje gradu, šolala otroke in sama študirala pravo in ekonomijo, na Japonsko pa se ni več vrnila. Potomci so leta 1945 morali grad zapustiti in se odseliti v Nemčijo, grad pa je začel propadati in so ga v 80. letih hoteli že porušiti, a mestne oblasti so to preprečile in v zadnjih letih ga postopoma obnavljajo.

Z zgodovino je povezana tudi nekdanja jahalna šola Svetce v Tachovu, ki so jo nedavno povsem obnovili. Veličastna stavba z veliko dvorano, nekdanjo jahalnico, danes ne služi več svojemu prvotnemu namenu, v njej je urejen muzej z vso takratno opremo. Ob nalezljivem navdušenju kustosa Pavla, ki se trudi obiskovalcem pričarati zgodovinsko vzdušje, se lahko za hip tudi sami prelevimo v aristokrate, ki so opazovali spretnosti jahačev in usklajeno gibanje konj med nastopi. Za hip celo pozabimo, da so konji v »hlevu« le plastični… Da bi jahalnica spet služila svojemu namenu in bi v njej lahko občudovali pravo jahalno šolo, kajpak ni pogojev, dvorana pa je večkrat prizorišče različnih koncertov in drugih kulturnih dogodkov.

Rudnik kaolina v Nevřeňu je eden pomembnejših spomenikov industrijske dediščine v regiji, kjer smo se spet podali v podzemlje. Kaolin se v keramiki uporablja kot osnovna sestavina izdelkov, ki zagotavlja belino, fino teksturo in termično odpornost ter trdnost končnega izdelka. Uporabljajo ga tudi v papirni industriji, kozmetiki in celo medicini. Rudnik je deloval v drugi polovici 19. stoletja, sprva je delo potekalo povsem ročno, nato s pomočjo osnovne mehanizacije in majhnih vagončkov za prevoz. Leta 1897 so ga zaradi nerentabilnosti in oddaljenosti od transportnih poti zaprli, opremo pa preselili v bližnje Ledce. Obsežni podzemni hodniki, pravi labirint s številnimi vmesnimi dvoranami, visokimi do 12 metrov in širokimi 8 metrov, so bili tudi prizorišče snemanja dveh čeških filmov, predvsem prizorov pekla in Luciferja v filmu Hudičevo pero.

Bivali smo v regiji Český les, ki leži najbolj zahodno tik ob nemški oz. bavarski meji. Do žametne revolucije je bilo območje zaradi bližine zahodne meje povsem nenaseljeno in zaprto za javnost, tam so se lahko gibali le gozdni delavci in vojaki. Za današnji čas se to kaže kot svojevrstna prednost, saj je območje ostalo nepozidano in narava neokrnjena, od leta 2005 ima tudi status zaščitene pokrajine. Po širnih gozdovih vodijo številne sprehajalne poti, ob tišini, ki jo prekinja le ptičje petje, pa lahko opazujemo srnjad v velikih oborah. Nekdanjo vojašnico v vasi Železná le kilometer od nemške meje so povsem preuredili in iz nje naredili simpatičen manjši hotel, ki je lahko izhodišče za sprehode po naravi ali pa za izlete po širši plzenski regiji. V sodobnem hotelu Resort Český les je tudi odlična restavracija Hvozd, kjer točijo okusno pivo Domažlický Nikl.

Po Plznu in Plzenski regiji nas je vodil Jaroslav Pomp, nekdanji novinar, svetovni popotnik, pisec knjig o pivu in – rocker. Povedal je marsikatero zanimivost, ki jo težko najdete v turističnih vodičih, izkazal se je tudi kot velik poznavalec piva in pivski sommelier – navsezadnje je pred kratkim napisal knjigo Beer Rebellion, nekakšen vodič po čeških craft pivovarnah. Skupaj s prijateljem, sinom med hladno vojno leta 1960 pri Sverdlovsku sestreljenega pilota Francisa Gary Powersa (o njem je Steven Spielberg posnel film Most vohunov s Tomom Hanksom v glavni vlogi) pa pripravljata že drugi glasbeni festival Atom Peace Fest. Prizorišče je res nekaj posebnega – skrivno sovjetsko skladišče jedrskega orožja v kraju Mišov jugovzhodno od Plzna, kjer bodo 9. avgusta letos nekdanje smrtonosne jedrske glave zamenjale električne kitare in rockerski ritmi. Če boste v bližini, le pridite pogledat!

Vsem kulinaričnim navdušencem pa priporočamo v branje še članek Notranjost Istre zagotavlja užitke za vse čute.