Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Notranjost Istre skriva številne dragulje – slikovita mesteca z bogato zgodovino, barvito pokrajino, ki lahko spominja tudi na pravo puščavo, ter odlično kulinariko, vina in oljčna olja, ki jih uvrščajo na svetovne zemljevide. Užitke za vse čute srečamo na vsakem koraku!

Svetvinčenat me je presenetil s svojo prikupnostjo in slikovitostjo, še posebej izstopa renesančni trg Placa v središču kraja, ki po arhitekturi zelo spominja na manjše beneške trge. Na eni strani ga omejuje cerkev Marijinega oznanjenja iz 16. stoletja, na drugi strani je mestna loža, na daljši stranici pa se stika s kamnitim kaštelom Morosini – Grimani, največjo in najpomembnejšo stavbo v kraju ter najbolj ohranjenim kaštelom v Istri. Na treh vogalih so trije stolpi, na četrtem je bila palača za gospodo, z vseh pa je bilo mogoče nadzorovati dostope v mesto. Prvo utrdbo so na tem mestu postavili že v 13. stoletju, v burnih časih je bila večkrat porušena in požgana, menjali pa so se tudi lastniki. Današnjo obliko je dobil leta 1589, ko je Marino Grimani dal obnoviti požgani kaštel po načrtih priznanih beneških arhitektov. V 19. stoletju je rodbina Grimani kaštel prepustila škofiji, ob koncu 2. svetovne vojne je bil grad ponovno požgan, na začetku 21. stoletja pa ga je škofija prepustila občini.

Leta 2020 so kaštel Morosini – Grimani s pomočjo evropskih sredstev projekta Kulterra v celoti obnovili, da je spet zasijal v polnem sijaju in si ga je seveda mogoče ogledati. V osrednjem delu je odličen, zelo atraktiven multimedialni muzej, ki obravnava najpomembnejše dogodke v zgodovini kaštela in kraja Svetvinčenat. Interaktivno potovanje skozi čas je zanimivo za mlajše in starejše obiskovalce, ki lahko sodelujejo v marsikateri (virtualni) aktivnosti – od obrambe pred napadom Uskokov in umikom pred požarom, do fotografiranja z dogaresso Morosini in dožem Grimanijem. Meni se je zdela najzanimivejša Trka na prstenac, ki spominja na sinjsko alko, obiskovalec pa z VR očali jaha na konju in skuša s sulico med galopom sneti visoko obešeni prstan s štirimi polji. Po začetnem poskusu v slow motion gre zares, in v treh poskusih sem zbral kar veliko število točk ter po besedah naše vodičke po muzeju močno presegel povprečen rezultat. Ali je šlo za začetniško srečo ali pa je to eden mojih neodkritih darov, ne vem.

Ob predhodni rezervaciji se je mogoče udeležiti igre Escape Castle Svetvinčenat (igra je dostopna tudi v slovenščini), ki na inovativen način vključuje stare istrske legende in zgodovinske zapise. Za razliko od običajnih escape room poteka po celotnem kaštelu, udeleženci pa morajo prestati sedem viteških preizkušenj, da bi odkrili skrivnost kaštela. Po obnovi je kaštel postal zelo zanimiv za goste, ki prav zaradi muzeja pogosteje obiščejo Svetvinčenat, kraj pa se zato v zadnjih nekaj letih hitro turistično razvija. V trgovinici muzeja je mogoče kupiti nekatere lokalne specialitete in vino, sicer pa prirejajo tudi vinske degustacije in v sodelovanju z zadrugo Vinistra strokovne degustacije spajanja vina in lokalnih sirov, kar je v grajskem okolju čisto posebna eno-gastronomska izkušnja. Na gradu so zlasti poleti še številni dogodki, med njimi srednjeveške noči z bogatim programom in koncerti, v romantičnem okolju kaštela pa se je mogoče tudi poročiti…

Oljarna Ipša v bližini Oprtlja je bistveno več kot le oljarna, pa čeprav gre za eno najmodernejših oljarn na svetu. Predniki družine Ipša so oljarno odprli že leta 1929, vendar je leta 1966 prenehala obratovati. V letu 1998 so nasledniki začeli z obnovo starih oljčnikov njihovih dedov, kmalu nato so tudi oljarno obudili k življenju in danes z najsodobnejšimi pripomočki pridelujejo vrhunska ekološka ekstra deviška oljčna olja, ki so se leta 2005 med prvimi na Hrvaškem uvrstila v svetovni vodič oljčnih olj Flos Olei, leta 2011 in 2017 pa se je njihovo olje Frantoio uvrstilo med najboljših 20 olj na svetu po izboru tega vodiča. Njihova olja sort Istrska belica, Bugla, Črnica, Leccino in Frantoio je na čudovito urejenem posestvu mogoče tudi poskušati na vnaprej dogovorjenih degustacijah, kjer se jim na krožnikih pridružijo najboljši istrski pršut in sir ter druge lokalne dobrote, v kozarcih pa njihova ekološka vrhunska vina. Njihovi vinogradi na bližnjih lokacijah so med najvišjimi v Istri, zaradi izpostavljenosti soncu in stalnemu rahlemu vetriču pa grozdje zagotavlja vrhunsko vino. Okušali smo istrsko malvazijo, sivi pinot, cuvee merlota in refoška Santa Elena ter svežo penino extra brut, vse v kombinaciji z najboljšimi oljčnimi olji in narezkom, ki se je kar topil v ustih. Ob kramljanju z družinskim očetom Klavdijem je degustacija kar prehitro minila – razlog več, da se kmalu vrnemo.

V Agroturizmu Nežić v Zrenju blizu Oprtalja smo se v stari istrski kamniti hiši ustavili na malici, ki je zadišala po tartufih. V neposredni bližini je Motovunski gozd, ki je daleč naokrog znano lovišče tartufov, in tako smo lahko poskusili imenitno pašto s tartufi, ki jih je nanjo obilno nastrgal hišni gospodar Paolo. V prijetnem vzdušju je ob izjemno okusnih domačih istrskih jedeh postregel tudi z odličnim belim vinom, ki ga pridelujejo sami. Pa ne le to – za nas je na kratko raztegnil tudi harmoniko in zapel znan istrski napev ter dokazal, da so bile nagrade za njegovo glasbeno udejstvovanje več kot zaslužene. Poleg iskanja tartufov, ki je njegova strast že 40 let – pri čemer mu pomagata psa pasme lagotto romagnolo, ki slovi kot najboljši tartufar – se zdaj se najraje posveča gostom v kmečkem turizmu (imajo tudi prenočišča) in skupaj z ženo Nadjo jima gre to odlično od rok, zato je lokal vedno poln zadovoljnih gostov, ki se radi vračajo. Nič čudnega, saj je njun Agroturizmo Nežič angleški The Guardian uvrstil med 20 najboljših kmečkih turizmov v Evropi, oceni 9,8 na Bookingu in 5/5 na Trip Advisorju pa tudi nista kar tako.

Po dobri hrani – in ni je bilo malo – se je bilo treba malo sprehoditi po naravi. In to ne kakršnikoli, ampak po pravi istrski puščavi. No, Piski (lokalno ji pravijo tudi Calanchi) v zaselku Grguri ni čisto prava puščava, izgleda pa zelo podobno. Peščene sipine iz laporja ne segajo ravno do obzorja, zanimiv naravni pojav pa je v Istri sicer pogost, a nikjer v takšnem obsegu. Pred več kot 50 milijoni let je bilo tu morsko dno, o čemer pričajo tudi zobje morskega psa, ki so jih našli tam. Posebno doživetje se je sprehoditi po sipinah, ob katerih se morajo čuti najprej privaditi, da niso iz mehkega peska, ampak trdne kot kamen. Čeprav so sipine zelo atraktivne, pa jih množice in instagram influencerji še niso zares odkrili, zato velja pohiteti z obiskom, če jih hočete doživeti tako neobljudene, naravne in neokrnjene, kot smo jih med našim obiskom. Vse adrenalinske navdušence bo razveselil podatek, da je tik pred začetkom obratovanja zip-line, s katerim se bo po treh pletenicah možno spuščati nad istrsko puščavo. Nepozabni občutki zagotovoljeni!

Prikupni Grožnjan že dolgo ni več neodkriti biser Istre, vedno pa navduši s slikovitostjo in posebnim vzdušjem, ki so ga v to istrsko mestece prinesli umetniki od blizu in daleč. Kamniti tlaki, ki so doživeli že marsikaj, vodijo po uličicah, kjer nas za vsakim vogalom razveselijo pogledi na lepo urejene stare kamnite hiše, v mnogih so zdaj galerije (več kot 20 jih je v majhnem kraju!), ateljeji in trgovine z umetniško navdahnjenimi spominki. Zlasti v poletnih in jesenskih mesecih mestece popestrijo številni umetniški dogodki, koncerti, jazz festival (evropska jazz federacija ga je označila kot najboljši mali jazz festival v Evropi), mednarodni likovni natečaj ex-tempore, mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine … Ob vsakem času pa se je prijetno sprehoditi po grožnjanskih ulicah in se prepustiti sproščenemu vzdušju, ki ga je mogoče začutiti na vsakem koraku.

Momjan je že čisto blizu slovenske meje, njegov razpoznavni znak pa so ruševine srednjeveškega gradu iz 13. stoletja, ki naj bi v kratkem – če bo vse po sreči – končno doživel prenovo. V mestecu je Hiža Kaštela, muzej oz. interpretacijski center za obiskovalce, v katerem se je mogoče na sodoben način poučiti ne samo o momjanskem gradu, ampak tudi o številnih drugih kaštelih v Istri. Predvsem pa se je tudi tu vredno podati na spontani sprehod po ulicah in se vsakič znova navdušiti nad slikovitostjo, ki se razkriva z vsakim pogledom. Momjan je med ljubitelji odličnih vin znan tudi po momjanskem muškatu, ki smo ga tokrat okušali v konobi Rino. Aromatični dišeči muškat je bil pika na i doživetij polnega dneva in čeprav je iz odprtega kurišča v notranjosti konobe nebeško zadišalo po zrezkih boškarina z rožmarinom, so bili želodčki prepolni, ura pa tudi že pozna in treba se je bilo vrniti domov. K sreči so ti kraji v Istri tako blizu Slovenije, da jih ne bo težko še večkrat obiskati – in vedno odkriti še kaj novega in zanimivega ter okusiti dobrote istrske kuhinje.

Tukaj lahko preberete še nekaj več o Istri za adrenalinske navdušence in gurmane , tukaj pa o tem, kako Osrednja Istra razkriva nevsakdanje zgodbe.