Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

V osrednji Istri lahko pridejo na svoj račun adrenalinski in outdoor navdušenci, pa naj gre za kolesarje, pohodnike ali pa tiste, ki jih mika spust po jeklenici nad globokim breznom, na koncu dneva pa bodo vsi navdušeni tudi nad okusi, ki jih ponuja avtohtona istrska kulinarika.

Pazin je mestece, ki leži prav v središču Istre, njegov stari del se je razvil ob robu globoke Pazinske jame, kamor ponika reka Pazinčica. S strme skale nad 120 m globokim ponorom se dviga srednjeveška utrdba Kaštel, najbolj ohranjena srednjeveška utrdba v Istri, ki jo prvič omenjajo že leta 983, danes pa sta v njej Etnografski muzej Istre in mestni muzej. Pazinska jama je s svojo skrivnostnostjo navdihovala tudi umetnike, med njimi Danteja Alighierija, Julesa Verna in Vladimirja Nazorja. Sprehod po pazinskih ulicah razkriva slikovite prizore in skrite uličice, med sprehodom pa si lahko privoščimo tudi znano pazinsko sladico, cukerine ali cukerančiće – piškote, ki jih po peki namočijo v mešanico istrske malvazije in sladkorja, recept zanje pa je bil leta 2018 uvrščen v nesnovno hrvaško kulturno dediščino. Pravijo, da bolj izkušeni zlahka ugotovijo, kakšen veter je pihal ob pripravi cukerančićev – če je bila burja, so trši, če je pihal jugo, pa so bolj drobljivi…

Sladkim piškotom sem se tokrat odpovedal – pomakanju v malvazijo navkljub – zato pa sem se razveselil naslednje dogodivščine, ki je obetala kar precej akcije. Poleg zanimive zgodovine Pazin namreč ponuja tudi adrenalinske užitke – nad Pazinsko jamo je speljan atraktivni zip-line, ki z dvakratno vožnjo čez kanjon Pazinčice prav nikogar ne pusti hladnega. Za varnost poskrbi zelo profesionalna in umirjena ekipa, ki zbuja zaupanje in prepriča tudi malo bolj plašne. Najprej se z vzpetine na drugi strani jame s hitrostjo približno 50 km na uro spustimo po več kot 200 m dolgi jeklenici proti Kaštelu, nato pa po podobni poti še nazaj na izhodišče. Če pogled na 120 m globoko brezno sprva še koga navdaja s strahom, adrenalin poskrbi, da prav tisti na začetku najbolj zadržani takoj po koncu vprašajo: »A gremo lahko še enkrat?« Res bi bilo škoda izpustiti to adrenalinsko izkušnjo in enkratne poglede na Pazin in jamo – z jeklenice.

Za nekaj dodatnega adrenalina so poskrbeli tudi fantje iz agencije Saorsa, ki prireja različne malo bolj pustolovske in outdoor ture po Istri – od planinskega pohodništva in gorskega kolesarjenja do 4×4 offroad izletov po notranjosti Istre in Čičariji, vse skupaj oplemeniteno še z degustacijami lokalnih specialitet – vina, oljčnega olja, sira, pršuta in tartufov. Zapeljali so nas na kratko off road vožnjo s terenskim land roverjem, ravno toliko, da smo dobili pravi vtis, kako takšne terenske vožnje potekajo. Hitra vožnja po luknjastih makadamskih cestah in skozi globoke luže res ni za vsakega, a sam jo z veseljem ponovim še kdaj v malo daljši različici! Za volan landyja sem se tokrat usedel le za selfie za družabna omrežja, sicer pa smo vožnjo raje zaupali našemu izkušenemu vozniku in lastniku agencije Martinu Glaviću, ki je s terencem prepotoval že kar nekaj sveta – in veliko kilometrov izven urejenih cest.


Pripeljali smo se do Vinarije Bažon v Gračišću, kjer sta nama simpatična gostitelja najprej ponudila domače likerje, ki jih pripravljajo iz žganja grozdnih tropin – tropinovca, ki mu tukaj pravijo komovica, z dodatki akacijevega medu, omele, zdravilnih zelišč in višenj, vse seveda iz lastne pridelave. Medica, višnja, biska in travarica so bile odlične! Kanapejčki iz pečene polente z različnimi namazi so dodali še piko na i, ob pršutu, siru in doma spečenem kruhu pa se je prileglo tudi vino (za istrski teran so dobili zlato medaljo!) iz njihovih vinogradov, ki jih je mogoče občudovati s čudovite senčne terase pred hišo, ki je urejena kot degustacijski prostor. Prelepa okoliška pokrajina marsikoga premami, da bi tu ostal dlje časa, zato so uredili tudi apartma v rustikalnem slogu, kjer je mogoče samo prespati ali pa preživeti nekaj dni v miru in naravi.

V Tinjanu še posebej slovijo po pršutu, od leta 2006 tam vsako leto gostijo mednarodni festival pršuta, nekaj pršutarjev iz Tinjana pa redno pobira najvišje nagrade na domačih in mednarodnih sejmih. Več o istrskem pršutu izvemo v Hiži istarskog pršuta, med drugim tudi to, da je istrski pršut avtohtona specialiteta, ki jo pripravljajo že vse od 16. stoletja in je danes zaščiten z evropsko oznako porekla. V hiši pršuta prirejajo degustacije – poleg različnih pršutov lahko poskusite še istrske klobasice, ombolo, panceto… , v trgovini pa se je z dobrotami mogoče oskrbeti »za domov«. Glede na vlogo, ki jo ima v kraju pršut, ni prav nič čudnega, da so mu na trgu postavili spomenik – prvi spomenik pršutu, ki sem ga kdaj videl. Nedavno pa so v Tinjanu postavili še en spomenik, in sicer spomenik 200 ženskam, ki so se leta 1931 z grabljami in vilami v rokah uprle italijanski oblasti, ki je sredi gospodarske krize uvajala nove in nove davke – med drugim celo na pastirske pse.


V zaselku Cokuni v bližini Marčane smo obiskali kozjo farmo Stancija Kumparička, ki jo že 16 let vodi družina Winkler. Oče Aleš, ki se je pred tem ukvarjal z nepremičninami, je pred 20 leti izvedel za posestvo in se odločil za nakup. Koze je v zgodbo pripeljalo tako rekoč naključje, saj so lastniki ugotovili, da nobeni stroji ne morejo tako dobro očistiti zaraščenega zemljišča kot koze. Čreda je naraščala in kmalu so uredili mlekarno, danes imajo že okrog 300 koz, na farmi pa sodeluje celotna družina. Daleč naokrog so znani predvsem po zorjenem kozjem siru, ki je dobil že vrsto priznanj in ga na svoje jedilnike umeščajo tudi restavracije z Michelinovimi zvezdicami na Hrvaškem in drugje po Evropi, med chefi, ki prisegajo na njihove sire, je tudi sloviti Gordon Ramsey, ki je tam posnel del svoje oddaje. Pripravljajo še druge vrste sirov, sveži sir, ricotto, jogurte, sirotko iz kozjega mleka in še kaj. Siri so zagotovo odlični, ne morem pa o tem poročati iz prve roke, saj je za pokušino zmanjkalo časa. Škoda. Pa drugič…


Prenočevali smo v vilah Istria Nuova v vasi Režanci blizu slikovitega kraja Svetvinčenat, ki jo sestavljajo tri vile visokega standarda na skupnem zemljišču 11.000 kvadratnih metrov, vsaka pa ima po pet spalnic (z dvema posteljama), veliko skupno dnevno sobo in kuhinjo ter svoj zunanji bazen. Najeti je mogoče le celotno vilo, namestitve pa so toliko odmaknjene ena od druge, da se gostje prav nič ne motijo in imajo zagotovljeno zasebnost. Za goste, ki se jim ne ljubi kuhati, lahko zagotovijo catering za zajtrk, za posebne priložnosti celo zasebnega chefa, sicer pa je za kosilo ali večerjo v bližnji okolici velika ponudba gostiln in konob za vse, tudi najzahtevnejše okuse. Fitness, wellness s savno, igrišči za badminton in odbojko, mize za namizni tenis in celo driving range za golf poskrbijo, da za dolgčas res ni nobenega razloga.


Na koncu smo obiskali še Beram, majhno naselje blizu Pazina, znano predvsem po freskah mrtvaškega plesa v bližnji cerkvi Sv. Marije na Škriljinah, ki v marsičem spomnijo na podobne freske v naših Hrastovljah in so ena najstarejših upodobitev te teme. Barvite freske je leta 1474 naslikal Vincenc iz Kastva ter veljajo za najpomembnejše slikarsko delo srednjeveške umetnosti v Istri, ogledati pa si jih je zaradi ohranjanja te izjemne kulturne dediščine mogoče le ob naravni svetlobi – ko se oko privadi na (pol)temo, odkrije še veliko zanimivih podrobnosti. Beram je bil tudi pomembno središče glagolice – staroslovanske pisave, prilagojene starocerkveni slovanščini, ki je nastala v 9. stoletju. A čeprav nas je cerkvica z mrtvaškim plesom navdušila, smo – priznam – zares oživeli ob imenitni večerji v konobi Vela vrata, ki ponuja najboljše od avtohtone istrske kuhinje, še posebej so ostali v spominu fuži s tartufi ter aromatično oljčno olje in izjemna vina. Pogled s terase mimo orošenih kozarcev na prelepo istrsko pokrajino je… neprecenljiv.

Tukaj lahko preberete še nekaj več o tem, kako Osrednja Istra razriva nevsakdanje zgodbe , tukaj pa, kako Notranjost Istre zagotavlja užitke za vse čute.