Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Osrednja Istra je manj znana in obiskana kot njena obala, a saj veste – najlepših biserov po navadi ne najdemo kar v odprtih školjkah, ampak jih je treba še odkriti. Značilna pokrajina, ravno prav zelena in kamnita, očara vsakogar, kulinarična in vinska ponudba vselej navdušujeta. Ob tem pa v teh krajih še vedno lahko srečamo nekaj skrivnostnosti in odkrivamo nevsakdanje zgodbe…

Cerkev svete Foške leži dokaj na samem, blizu kraja Batvači, nekaj kilometrov stran sta Peroj in Vodnjan. Odmaknjena lega ob sicer prevozni makadamski poti je posledica tega, da je cerkev najbolj verjetno zgrajena na prostoru, ki je bilo že predkrščansko svetišče. Arkadno preddverje cerkve, katere osnova je sicer iz 11. stoletja, je bilo nekoč pokrito, leta 1956 pa se je streha zrušila, tako da pred cerkvijo zdaj stojijo le oboki arkad, kar ji daje značilno podobo. Med obnovo leta 2004 so cerkveno zunanjost v veliki meri približali njeni izvirni arhitekturi, notranjost pa je dobila ustrezno osvetlitev. A cerkev ni posebna le po zunanjosti. Okrog nje in zlasti pred vhodom je namreč po pričevanju mnogih mogoče začutiti močno energijo, ki pri ljudeh povzroča nenadne ozdravitve, dogajajo pa se še druge čudne reči, menda naj bi se tam pod vplivom dobre energije nekateri celo odvadili od droge… O priprošnjah pričajo številna darila, podobe in pisma v cerkvi in pred njo, sicer pa je sveta Foška v Istri zelo priljubljena svetnica in vsako prvo nedeljo po 13. februarju, ki je praznik Sv. Foške, k njeni cerkvi romajo številni verniki.

Le malo stran od cerkve nas označena pot, ki jo zlahka prehodimo peš, vodi do treh kažunov, starih istrskih kamnitih zatočišč za pastirje in poljedelce. Ti trije kažuni so med največjimi v Istri in le občudujemo lahko mojstrstvo suhozidne gradnje, saj so zgrajeni izključno iz kamna in povsem brez pomoči malte ali drugega veziva. Ko stopimo vanje in pogledamo proti stropu, lahko vidimo, kakšno znanje je bilo potrebno pri suhogradnji, brez sodobnih strojev in s kamni, obdelanimi le z ročnim orodjem. Največ kažunov največ je nastalo v 18. in 19. stoletju, ta lokacija pa je edina, kjer so trije tako tesno skupaj. V parku kažunov v Vodnjanu, nekakšnem muzeju na prostem, so za lažjo predstavo o gradnji razstavljeni štirje kažuni v različnih fazah gradnje – od temeljev, zidanja zidov in zlaganja kamnite strehe do končne podobe. V zadnjih letih kažune, ki jih je bilo v Istri včasih do 20.000, danes pa je registriranih okrog 5.000 teh kamnitih hišk (največ jih je prav v okolici Vodnjana), še posebej varujejo pred propadanjem in uničevanjem. V Vodnjanu so še posebej ponosni na zvonik cerkve Sv. Blaža, ki je z 62 m višine ravno za en meter višji od zvonika cerkve v Rovinju in je tako najvišji zvonik v Istri. V cerkvi je zbirka sakralne umetnosti in več kot 300 relikvij, tam so tudi t.i. vodnjanske mumije, nerazpadla telesa svetnikov, med njimi je najbolj ohranjeno telo v Kopru rojene svetnice Nikolose Bursa iz 16. stoletja, ki je neuradno najbolje ohranjen svetniški posmrtni ostanek v  Evropi. Kako so se telesa lahko tako ohranila, ostaja skrivnost.

Po ogledih cerkvice Sv. Foške in kažunov je treba že nekaj prigrizniti. V campingu Papafigo ne slovijo le po lepo urejenih hišicah za goste z vsem udobjem, velikim vrtom naokrog in dvema zunanjima bazenoma, ampak tudi po izvrstni restavraciji z istrsko kulinariko. Tek nam je vzbudila že predjed s sirom in pršutom ter domačimi olivami, nato pa smo uživali v pravi paleti okusov »mare e monti«, torej kombinaciji morskih in mesnih jedi z okusnimi prilogami. Na pokriti terasi s pogledom na morje, ki se je bleščalo nekaj streljajev stran, smo okušali zelo dobra istrska vina, sladkosnede pa je navdušil tudi razkošen nabor sladic – meni je v junijski vročini najbolj teknil pravi italijanski semifreddo. Prijeten ambient restavracije popestrijo umetniške podobe ptic na stenah in najbolj radovedni smo izvedeli, zakaj – papafigo je drugo ime za rumenega kobilarja, ptico selivko, ki od vsega najrajši jé fige – papa fige… In ker figovih dreves v okolici resorta Papafigo res ne manjka, je tam pogosto mogoče občudovati tudi te majhne črno rumene ptičke.

Če smo morje s terase Papafiga le gledali, pa je bil že čas, da se malo popeljemo po njem. Raški zaliv je dolg okrog 12 km, širok pa okrog 1 km, razčlenjena obala pa skriva veliko manjših zalivčkov in peščenih plaž, ki jih je najlepše videti z morske strani. Z ladjico sta nas po zalivu popeljala oče Damir in hči Ariana Percan, ki se ukvarjata tudi s kmečkim turizmom in ovčarstvom, svoje goste (in druge) pa v poletni sezoni rada zapeljeta na izlet z njihovo barko ter jim razkrijeta marsikatero zgodbo, povezano z Raškim zalivom, razbitinami ladje v enem od zalivov, ob sončnem zahodu z nekaj sreče lahko vidijo delfine, nekateri pa se jima pridružijo tudi na ribolovu. Simpatična Ariana, ki nam na ladjici postreže z domačim likerjem, narezkom z odličnim sirom in pršutom ter hladnim belim vinom, namreč ni kar tako – je ena redkih poklicnih ribičk na Hrvaškem, morje pa je, kot nasmejana pove, njena strast že od malega. Ob delu zaliva vodi lepa sprehajalna pot, dolga dobrih pet kilometrov, uredili pa so jo s finančno pomočjo znanega čelista in polovice nekdanjega dua 2Cellos Stjepana Hauserja, ki je doma prav iz teh krajev. Nad zalivom so ostanki starega Raklja, od koder se odpirajo najlepši razgledi na celotni akvatorij, tam je tudi najbolj fotogenično mesto za obvezno spominsko fotografiranje.

Sveti Petar u Šumi je majhno istrsko mestece, najbolj znano po samostanu, ki so ga v 13. stoletju ustanovili benediktinci, v 15. stoletju pa so ga prevzeli pavlinci in ga vodili vse do leta 1782, ko so ga morali zapustiti, ker je cesar Jožef II. ukinil pavlinski red. Pavlinci so se na Hrvaško vrnili šele leta 1972, v samostan v Svetem Petru u Šumi pa leta 1993, potem ko ga je odkupila občina in lastništvo spet predala Cerkvi. Leta 1998 se je začela prenova samostana, ki je bil po številnih menjavah lastništva v slabem stanju, danes pa obiskovalci lahko občudujejo zlasti prelep arkadni atrij. Po njem nas je popeljal župnik Mate Kolak, sicer rojeni Zagrebčan, široko razgledan in izobražen duhovnik, ki je aktiven tudi na družabnih omrežjih, nas pa je prepričal s sproščenostjo in pristnostjo. Ob samostanu je barokizirana cerkev, za katero je orgle naredil leta 1780 znani ljubljanski izdelovalec Johan Georg Eisl. In ker v Istri brez nekaj skrivnostnosti ne gre – v cerkvi je ikona Matere Božje Jasnogorske, ki je ob Božiču pred skoraj 300 leti (1721) potočila krvave solze, kar je zabeleženo tudi v samostanski kroniki, odtlej pa jo v želji po ozdravitvi obiskujejo številni romarji.

V Svetem Petru u Šumi so nedavno odprli Hišo istrske klobasice, ki je hkrati muzej in prostor za prezentacije in degustacije te tipične istrske mesnine. Na steni imajo ime hiše zapisano v glagolici in z nekaj truda in domišljije ga je mogoče prebrati, ali pa vsaj uganiti. Ker se je dan že prevesil v večer, so nas z večerjo počastili v manjši, a zelo prikupni restavraciji In Sylvis (v latinščini in sylvis pomeni – v gozdu oz. u šumi). Vodita jo mlada in nadarjena Lara in Marko, ki ju druži medsebojna ljubezen in ljubezen do vina, njuna primarna dejavnost pa sta vinogradništvo in oljkarstvo na dobre tri hektare velikem družinskem posestvu. Oljčnik in vinograde nameravata nadgraditi v oazo miru, kjer bo mogoče najti trenutke zatišja pred stresnim vsakodnevnim življenjem. Medtem ko nas je Marko svetovalsko vodil po izbiri vina, je Lara na mizo prinesla ogromen pekač, v katerem je »izpod peke« spekla meso in krompir. Tako dobre »peke« z izjemno okusnim in mehkim mesom ter ravno prav zapečenim krompirčkom že dolgo nismo jedli, buteljka odličnega cuveeja Arbor (v hrastovih sodih eno leto odležana coupaga terana, cabernet sauvignona in merlota) pa je še prehitro prišla do dna. A njenega izginotja tokrat ne moremo pripisati kakšni skrivnosti…