Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Gorenjska je vsem znana po izjemnih razgledih na Alpe, planinskih poteh in jezerih. A poleg naravnih lepot skriva tudi bogato kulinarično tradicijo, ki jo obiskovalec najlažje spozna na družinskih turističnih kmetijah. Tam se okusi Gorenjske – lokalne sestavine, družinski recepti in stoletne kmetijske navade združijo v pristno gastronomsko izkušnjo.
Da bi to dediščino čim bolje spoznali, smo obiskali šest gorenjskih turističnih kmetij, poslušali njihove zgodbe in okusili jedi, ki nastajajo iz domačih sestavin in tradicije.
Jutro nad Selško dolino – Na čudoviti razgledni točki nad Selško dolino leži turistična kmetija Pr’ Smolet pri Svetem Tomažu. Ko se jutranja megla počasi dviga iz doline, se z dvorišča kmetije odpre pogled na griče in travnike, ki se razprostirajo vse do oddaljenih vrhov. Kmetija leži na približno 660 metrih nadmorske višine in obsega več deset hektarjev travnikov, gozdov in pašnikov. Družina tukaj že generacije združuje kmetijstvo, gozdarstvo in turizem – tipično kombinacijo za gorenjske kmetije, kjer se tradicija prenaša iz roda v rod. Na veliki leseni mizi na razgledni verandi so nas pričakale domače dobrote: sveže pečen kruh, domače marmelade, sir, suhomesnati izdelki in mleko z bližnjih pašnikov. Posebej zanimiva je bila marmelada iz gozdnih sadežev, ki jih družina poleti nabira v okoliških gozdovih. Po zajtrku smo se sprehodili še do cerkve sv. Tomaža, ene najbolj znanih razglednih točk v Sloveniji in ena bolj prepoznavnih instagram destinacij pri nas. Majhna cerkvica na hribu je v zadnjih letih postala pravi simbol fotografov in razglednic, saj ob jasnem vremenu ponuja pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Zelišča in med pod Krvavcem – Pot smo nadaljevali proti pobočjem Krvavca, kjer stoji ekološka turistična kmetija Pr’ Dovar v vasi Ambrož pod Krvavcem. Kmetija leži na približno tisoč metrih nadmorske višine, kjer je zrak občutno hladnejši, travniki pa polni gorskega cvetja. Družina se poleg živinoreje posveča tudi zeliščarstvu in čebelarstvu. Na zeliščnem vrtu rastejo meta, melisa, timijan in številne druge zdravilne rastline, iz katerih pripravljajo čaje, sirupe in domače začimbne mešanice. Posebnost kmetije je tudi apiterapija – način sprostitve in dobrega počutja ob čebeljih panjih, kjer se obiskovalci umirijo ob zvoku brenčanja čebel. Kosilo je bilo preprosto, a prav zato izjemno okusno: kmečki lonec z ješprenjem, zelenjavo in mesom ter za sladico pehtranovi štruklji, preliti z domačim medom. Okusi so bili izraziti in domači, kot bi jih pripravljala babica v stari kuhinji. Takšne jedi so po besedah gostiteljev srce turistične ponudbe, kjer hrana ni le obrok, ampak pripoved o pokrajini, letnih časih in delu na kmetiji.
Večer na stari domačiji v Jezerskem – V alpski dolini na Jezerskem stoji ena najbolj znanih gorskih kmetij – Šenkova domačija. Ta več kot petsto let stara domačija velja za eno najstarejših ohranjenih kmetij v Sloveniji. Stare lesene stavbe, kamniti zidovi in gospodarska poslopja ustvarjajo občutek, kot da se je čas tukaj nekoliko upočasnil. Kmetija danes deluje kot ekološka turistična kmetija in je vključena v trajnostne turistične pobude. Okoliški travniki so del tradicionalne alpske krajine, kjer se poleti pasejo krave in ovce, pozimi pa območje pogosto prekrije debela snežna odeja. Večerja je bila sestavljena iz jedi iz lokalnih sestavin: juhe iz domače zelenjave, mesa z bližnjih pašnikov in domačega kruha iz krušne peči. Preizkusili smo se še na delavnici polstenja volne, stare obrti, ki jo na kmetiji skrbno ohranjajo. Iz ovčje volne smo izdelovali majhne spominke in ob tem spoznali, kako so včasih nastajali klobuki, copati in drugi volneni izdelki. Noč na Šenkovi domačiji je bila tiha in mirna, le šumenje vetra v gozdovih nas je spremljalo v globok in zdrav spanec.
Okusi kozjega mleka nad Bohinjsko Belo – Ekološka turistična kmetija Dolinar-Krainer stoji na Kupljeniku, razglednem pobočju nad dolino Save Bohinjke, kjer se odpirajo pogledi na okoliške gozdove in gore. Posebnost kmetije je reja koz in predelava kozjega mleka. Kozji siri so v zadnjih letih postali vse bolj cenjeni tudi v slovenski kulinariki, saj imajo izrazit, a hkrati nežen okus. Gostiteljica je pripravila degustacijo različnih sirov, od svežih kremastih različic do zrelih sirov z nekoliko močnejšo aromo (slednji so bili moji favoriti). Ob pokušini je pripovedovala o pestrem življenju s kozami, ki so znane po svoji radovednosti in živahnem značaju, zato vedno poskrbijo za kakšno novo dogodivščino. Na kmetiji pogosto pravijo, da ima vsaka koza svojo osebnost, kar se obiskovalcem pokaže že ob prvem srečanju z njimi.
»Srečna krava – srečen kmet« pri Bledu – Naslednja postaja je bila le nekaj kilometrov stran, na turistični kmetiji Mulej v Selu pri Bledu. Kmetija je znana po svoji mlečni proizvodnji in preprosti filozofiji: »srečna krava – srečen kmet«. Ta pristop pomeni, da živali živijo v prostornem zunanjem hlevu, imajo dovolj gibanja in kakovostno krmo, kar se po besedah hišnih gospodarjev neposredno odraža v kakovosti mleka. Na kmetiji redijo več deset krav molznic, mleko pa večinoma predelajo v različne mlečne izdelke. Obiskovalci lahko poskusijo domače sire, skuto in sveže mleko. Ker je kmetija le nekaj kilometrov oddaljena od Bleda, jo pogosto obiščejo tudi tuji turisti, ki želijo za nekaj ur pobegniti od vrveža ob Blejskem jezeru in doživeti pristno življenje na gorenjskem podeželju.
Kmetija s stoletno tradicijo na Brezjah – Turistična kmetija Tominc-Frelih na Brezjah ima eno najdaljših tradicij turistične dejavnosti v Sloveniji, saj goste sprejemajo že več kot sto dvajset let. Začetki segajo v čas, ko so romarji na poti k baziliki Marije Pomagaj na Brezjah iskali prenočišče in domačo hrano. Prav romarski turizem je bil eden prvih razlogov, da so številne kmetije v tem delu Gorenjske začele sprejemati goste. Na dvorišču, obdanim s sadovnjaki in starimi gospodarskimi poslopji, smo potovanje sklenili ob domačem kruhu, siru, suhomesnatih dobrotah in kozarcu domačega soka. Pogovor se je hitro zavrtel okoli prihodnosti podeželskega turizma: kako ohraniti tradicijo, hkrati pa obiskovalcem ponuditi sodobno izkušnjo.
Dvodnevno potovanje je pokazalo, da turistične kmetije na Gorenjskem niso le kraji za prenočevanje ali kosilo. So predvsem zgodbe o družinah, ki ohranjajo tradicijo, o pokrajini, ki oblikuje okuse hrane, in o gostoljubnosti, ki obiskovalce sprejme kot prijatelje. Ko smo zapuščali zadnjo kmetijo, nam je bilo povsem jasno, da Gorenjska ni le destinacija za razglede, temveč tudi za okuse. In prav na turističnih kmetijah ti okusi zaživijo v najbolj pristni obliki.
Tudi turistične kmetije podravske in pomurske regije navdušujejo s ponudbo pristne domače kulinarike, več o tem pa lahko preberete v članku Pristna domača kulinarika in zelena narava.
Potepanje po gorenjskih turističnih kmetijah je omogočilo Združenje turističnih kmetij Slovenije.