
Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Srednja Bosna še nedavno ni bila na zemljevidih najbolj obiskanih turističnih poti – povsem po krivici, saj obisk razkrije številne naravne lepote, zanimiva mesta z bogato kulturno tradicijo in zgodovino ter že pregovorno gostoljubne domačine in okusno hrano. V zadnjem času jo odkriva vse več gostov, ki si želijo nekoliko manj konfekcijsko turistično ponudbo.



Etno vas Čardaci na obrobju Viteza je nadvse simpatično turistično naselje, ki združuje tradicionalno arhitekturo in sodobno namestitev, vse skupaj pa v čudovitem okolju z številnimi vodnimi motivi in izvirnimi detajli. Vodni kanali so obkroženi z gostim rastlinjem, ki daje prijetno senco v poletnih dneh, ob vodi se prosto sprehajajo gosi, race in labodi, v vodi pa lahko opazujemo velike ribe. Mirno vzdušje deluje pomirjujoče in navdušuje goste, ki bivajo v majhnih tradicionalnih hišicah ali pa v sodobnejših hotelskih sobah različnih kategorij.

V sklopu etno vasi Čardaci je tudi spa center z večjim bazenom, savno in welnessom, ob naselju pa je vodni park in bazenski kompleks Ribica, ki je odprtega tipa. V prijetnem lokalu – pivnici Pri črnem mačku – se zlasti zvečer in ob primerni glasbeni spremljavi radi zberejo tako domačini iz bližnje okolice kot gostje, ki so presenečeni nad razkošno ponudbo različnih vrst piva – od crafta zlasti hrvaških malih pivovarn do točenega guinessa in »klasičnega« sarajevskega piva.

Kreševo je kraj z bogato rudarsko in kovinarsko tradicijo, leži pa v ozki dolini reke Kreševčice pod goro Bitovnje. Prve omembe rudnikov srebra, bakra in svince segajo v daljno leto 1381, največji razcvet pa je kraj doživel v 15. stoletju, ko je bil eden od sedežev bosanskih kraljev. Potem ko se je železarska industrija ob koncu 19. stoletja, v času Avstro-Ogrske, preselila v Zenico, je Kreševo začelo stagnirati, razvile pa so se kovaške zadruge, ki so delovale vse do leta 1948, ko so se preoblikovale v tovarno Čelik. Na začetku 20. stoletja je bilo Kreševo med redkimi manjšimi kraji z vodovodom, javnim kopališčem, telefonsko povezavo in celo manjšo hidroelektrarno. Nekaj kovačev, ki so nekoč kovali predvsem konjske podkve in žeblje, je ostalo in ogledali smo si mojstra kovača pri delu – znana sta predvsem po izdelavi imenitnih kovanih sekir, manjši primerki so v usnjenem toku postali tudi zelo zaželeni spominki. Dela kovačev ni več mogoče pogosto opazovati tako od blizu, ko začutiš vročino razžarjenega železa občuduješ njihovo veščino in moč, s katero obdelujejo kovino.



Tradicija kovaštva se v Kreševu kaže tudi v običaju podkovanja jajc. Pravijo, da so morali mladi fantje, ki so se hoteli poročiti, prej obvladati to veščino, ki zahteva kar nekaj pozornosti in spretne prste, saj jajce ob pregrobih prijemih hitro poči. Na obrobju Kreševa je malo nad mestom frančiškanski samostan Sv. Katarine, ki izvira še iz konca 14. stoletja. Stavba je bila večkrat porušena, uničil jo je tudi požar, današnjo podobo pa sta cerkev in samostan dobila v letu 2007. Kreševski fratri so zbrali veliko predmetov, povezanih z zgodovino in tradicijo kraja, ki so zdaj na ogled v muzeju, tam je tudi bogata zbirka mineralov in kristalov. Najbolj so ponosni na knjigo De re metallica (O kovinah), ki je bila leta 1657 natisnjena v Italiji in na 480 straneh s številnimi ilustracijami govori o načinih predelave rude, zato jo imenujejo tudi biblijo rudarstva in metalurgije. Zgodovinarjem je prav ta knjiga pomagala rekonstruirati prizore rudarjenja v srednjem veku, obstaja pa le še en primerek te knjige, ki je v muzeju v švicarskem Baslu. Na ogled je faksimile, original skrbno hranijo v sefu, saj so ga nekoč že skušali ukrasti…


Podzemne hišice Hobbiton v bližini Kreševa so nekaj čisto posebnega. Nastale so po zamislih štirih sester Miličević – Marije, Miljane, Vedrane in Valentine, ki so vse visoko izobražene s svojimi karierami, želele pa so na hribčku nad njihovo domačo hišo, s pogledom na vas Rakova noga, ustvariti turistično atrakcijo, kakršne dotlej v Bosni še ni bilo. Hitro so se zedinile, da bodo uredile šest hišic – štiri za vsako od sester in dve za starša – opremljenih vsaka po njihovih željah ter v skladu z bogato tradicijo Kreševa. To jim je odlično uspelo in štiri hišice že sprejemajo goste, dve pa še čakata na končno ureditev. Dober glas o čisto posebnih hiškah, ki so navdih našle tudi pri Tolkienovem Gospodarju prstanov, se hitro širi (tudi na bookingu) in bivanje v njih je treba precej zgodaj rezervirati, saj so hiške daljši čas vnaprej razprodane. Velikost je okrog 25 m2, primerne so za bivanje 2-4 oseb, vsaka pa ima pred sabo zasebni vrt z mizico, gugalnico, ležalniki… Podjetnim sestram ne manjka idej in zagotovo bodo ponudbo v Hobbitonu kmalu popestrile še s čim izvirnim.


Okolica Kreševa je primerna za pohodništvo in kolesarjenje, nekaj je tudi označenih krožnih kolesarskih poti – vedeti pa je treba, da gre za hribovit teren, zato vsem manj treniranim kolesarjem vsekakor priporočam e-bike. Gostje, ki za nekaj dni obiščejo Kreševo (tudi) zaradi rekreacije, pogosto prespijo v sodobnem hotelu Adriale, ki nudi vse udobje z občutkom za podrobnosti – od spa in wellness centra do a la carte restavracije Regius z zastekljeno teraso in pogledom na reko in gozd. Na kratkem sprehodu po mestu opazimo tradicionalne bosanske hiše in začutimo živahen utrip manjšega mesta, na glavnem trgu pa stoji kip fra Grga Martića, duhovnika, razumnika, pisatelja, narodnega buditelja in pomembnega politika v 19. stoletju v času turške in avstro-ogrske oblasti, katerega življenje in delo sta bila bistveno povezana s Kreševom.



Tudi Fojnica je nekdanje rudarsko središče z rudniki železa, zlata in srebra. V frančiškanskem samostanu Svetega Duha, ki je med najstarejšimi v Bosni, je arhiv z bogato knjižnico, v kateri hranijo več kot 11.000 starih knjig, med njimi tudi znameniti ferman (odločba) Skender-paše, napisan leta 1485 v bosanščini. Atik (stara) džamija – pravijo ji tudi Srednja ali Dekliška džamija – je stara 470 let in je najstarejša v Fojnici. Ime je dobila tako, da so pred skoraj 300 leti tri lepa in bogata dekleta, ki se niso poročila, vso svojo doto dale za obnovo požgane džamije, potem ko je meščanom zmanjkalo denarja – o tem priča tudi zapis o obnovi nad vhodom. V Fojnici je tudi znano zdravilišče z medicinsko rehabilitacijo Reumal, katerega začetki segajo v čas pred prvo svetovno vojno, ko so blagodejne učinke termalne vode izkoriščali v Huzbašića banji, pravi zdravstveni turizem pa se je začel v 70. letih prejšnjega stoletja.


V Bosni je ena od velikih težav odseljevanje mladih, ki tam ne vidijo več svoje prihodnosti. Razveseljiv pa je nasprotni trend, ki ga opažajo zlasti v zadnjih nekaj letih, ko se ne tako redki mladi ljudje tudi vrnejo v domovino in v domačem kraju razvijajo svoje podjetniške ideje. Ena takšnih je Lamija Džigal-Bektešević, ki se je pred tremi leti vrnila z Nizozemske in se v Fojnici zdaj ukvarja z bosanskimi planinskimi konji. Vožnje s kočijami, ki jih med drugim nudi njena Ergela Fojnica, so popestrile turistično ponudbo kraja, največ zanimanja za konje in kočije je ravno pri gostih zdraviliškega kompleksa Reumal, ki se radi popeljejo na kratek razgledni krog. Še posebej atraktivna pa je vožnja s konjsko vprego od Vladića vrha do slapov Kozice, ki traja dobro uro v eno smer, ob povratku pa udeležence čaka še tradicionalni bosanski prigrizek, ki ga pripravijo članice Zadruge fojniških žena.


Do izhodišča poti za slapove Kozice se lahko pripeljete s kočijo, lahko pa tudi z avtomobilom – nekaj previdnosti zaradi mestoma slabega makadama pri tem ne bo škodilo, med vožnjo pa lahko občudujete številne oglarske kope ob poti. Nekaj slapov se vidi z lažje dostopnega razgledišča, do vznožja slapov pa se je treba podati peš po malo bolj strmi stezi, ki zaradi občasne spolzkosti zahteva primerna obuvala, a trud je kmalu nagrajen s pogledom na čudovite slapove, skrite v stoletnih gozdovih. Na gorski rečici Kozice je narava ustvarila številne slapove, največji trije so visoki do 20 metrov, ob katerih zastaja dih. Ker so nekoliko bolj nedostopni od drugih slapov v Bosni, so tudi manj obiskani, prav to pa je prednost za vse ljubitelje narave, ki imajo slap pogosto lahko le zase. Nekateri smo izkoristili priložnost in z bosimi nogami zabrodili po osvežujoče hladnem tolmunu in se pustili popršiti z neštetimi kapljicami, ki jih povzroča padajoča voda, ter uživali v bučanju slapu nad sabo.
V nadaljevanju poti po Srednji Bosni smo obiskali še nekdanjo bosansko prestolnico Travnik z Andrićevo rojstno hišo, okusili slavne travniške čevapčiče, burek in pite, se sprehodili po nekropoli stečkov Maculje, se adrenalinsko spustili v Vilinsko jamo in še kaj – o tem več lahko preberete tukaj.
O Zahodni Hercegovini – gostoljubni deželi slapov in stečkov – pa lahko preberete članek tukaj.