Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Zahodno Hercegovino velja obiskati zaradi njenih naravnih lepot, zlasti številnih slapov, kulturnih znamenitosti, kot so slikoviti in nekoliko skrivnostni stečki, bogate zgodovine, možnosti za aktivno preživljanje prostega časa, nenazadnje pa tudi odlične hrane in vina ter tradicionalnega hercegovskega gostoljubja.

V bližini Posušja smo raziskali slap Žukovica, do katerega ni tako lahko priti, saj po poti ni oznak zanj, zato pa je presenečenje na koncu toliko večje. Slap, do katerega iz vasi Zagorje vodi ozka gozdna pot, z velike višine pada v majhno jezerce, ki ob pravi svetlobi zasije v modrozeleni barvi ter s svojo lepoto začara obiskovalce. Teh zaradi slabše dostopnosti ni veliko, zato je ob slapu prava oaza miru ob zvočni spremljavi bučanja vode in pršenju drobnih kapljic v zraku. Redkih obiskovalcev se razveseli tudi tornjak, bosansko hercegovski ovčarski pes iz edine hiše ob poti, ki s svojo velikostjo sprva zbuja strahospoštovanje, a kmalu se izkaže, da je zelo prijazen in si želi le človeške družbe. Prav rad se je z nami tudi fotografiral …

Posušje ima svoj golf klub Topala in igrišče z 9 luknjami, ki so ga že leta 2006 uredili ljubitelji tega športa. Sezona zaradi ugodnega podnebja traja okrog 300 dni na leto, zaradi bližine meje s Hrvaško (do Makarske riviere je le pol ure vožnje) in ugodnih cen je priljubljeno med golfisti iz sosednje države. Topala je eno od igrišč v BiH, na katerem se golfisti merijo na državnem turnirju President Cup, ki se točkuje za Masters BiH. V Topali niso tako redki gostje tudi golfisti iz Slovenije, ki zlasti pohvalijo gostoljubnost vseh domačinov, hrano in vzdušje po koncu igre, za igrišče pa pravijo, da je kljub majhnosti kar precej zahtevno, saj je edino igrišče v BiH, ki ima luknjo par 5 (število udarcev, ki jih potrebuje odličen golfist, da žogico spravi v luknjo).

Stečki so kamniti srednjeveški nagrobniki, ki sodijo med najbolj zanimive in pomembne spomenike kulturne dediščine v Hercegovini in na Zahodnem Balkanu nasploh. Nekaj smo jih našli že v neposredni bližini Posušja, ob starem kamnitem mostu čez presihajoči reko Ričino nam jih je razkazala gostiteljica Lucija Pekas. Prava paša za oči pa je nekropola Dugo Polje na Blidinju, kjer so na številnih stečkih še zelo dobro vidni ornamenti in figure. Vseh skupaj jih je okrog 150 in prav zanimivo je odkrivati in prepoznavati simbole na kamnitih ploščah, med njimi najdemo krilatega konja s kačo, pa številne moške in ženske figure, lilije, enojne in dvojne križe … Nekropola Dugo Polje je bila leta 2016 uvrščena na seznam svetovne dediščine Unesco ter je nacionalni spomenik BiH.

Blidinjsko jezero je na višini kar 1.185 m nadmorske višine med gorama Vran in Čvrsnica, katere vrh Pločno je z 2.228 je četrta najvišja gora v BiH. Kraško jezero je delno umetno, saj so kmetje in pastirji konec 19. stoletja s kamni in živalskimi kožami zamašili brezna, skozi katera je odtekala voda, ki se je v jezeru zbirala z okoliških gora, da bi zagotovili dovolj vode za živino v sušnih obdobjih. Globina jezera ni velika, le od 1 m do 4 m, gladina pa občasno niha, zato se velikost jezera ves čas po malem spreminja. Okolica je priljubljena med rekreativci, na svoj račun pridejo zlasti pohodniki in gorski kolesarji, na Čvrsnico vodi markirana planinska pot, pozimi pa je na vzpetinah ob jezeru urejeno smučišče s 6 km prog. Širše območje jezera z bogato floro in favno je zaščiteno kot narodni park.

Frančiškanski samostan Masna Luka obkroža čudovita narava Blidinja z obširnimi zelenimi gozdovi endemičnega bosanskega bora in lepimi razgledi na bližnje gorovje Čvrsnice, ob njem je cerkev Sv. Ilije, nudijo tudi prenočišča za romarje in druge obiskovalce, v galeriji so na ogled umetniška dela. V zadnjem času tam gostijo delavnice duhovne prenove z udeleženci iz domovine in tujine. Cerkev in samostan sta bila zgrajena leta 1980, njuna arhitektura pa se odlično vključuje v pokrajino. V Masni Luki je še novi planinski dom Blidinje, ki so ga s prostovoljnim delom zgradili člani planinskega društva Pločno in bo po končanju vseh gradbenih del lahko prenočil 75 planincev, za katere je dom lahko odlično izhodišče na poti Via Dinarica.

Na poti v Ljubuški smo se ustavili v Ravlića pećini. V jami, katere del je urejen za obiskovalce, so našli številne arheološke ostanke iz različnih obdobij od mlajše kamene dobe do bronaste dobe, med njimi okrog 8.000 let star skelet deklice, različno keramiko in nakit. Zadnji, ki so še uporabljali jamo kot bivališče, pa so bili hajduki v 18. in 19. stoletju. Ob jami je avanturistični park Peć Mlini, ki ima najdaljši zip-line v BiH, a ga je mogoče preizkusiti le ob predhodni najavi. Le malo naprej je v globoki soteski izvir reke Tihaljine s številnimi majhnimi slapovi in ostanki nekdanjih mlinov, dostop je po urejeni poti, kar olajša odkrivanje čudovitih prizorov žuborenja vode, ki se steka iz številnih potočkov.

Še bolj spektakularni so slapovi Kravica blizu Ljubuškega, kjer se voda reke Trebižat z lehnjakovega pragu na 120 m širine spušča 25 m globoko in ustvarja naravni polkrožni bazen. V njem se najpogumnejši tudi okopajo, sicer pa je mogoče najeti čoln in se zapeljati z njim prav do slapa. Kot je povedala direktorica turistične skupnosti Ljubuški Veronika Pinjuh, gre za eno največjih naravnih atrakcij v BiH, zato je v glavni sezoni obisk zelo velik. Glede na vodostaj reke se podoba slapov precej spreminja, mi smo tokrat imeli srečo, saj so se slapovi zaradi padavin pokazali v najimenitnejši luči. Pot do slapov je precej strma, komur ni do hoje, pa se lahko zapelje tudi z vlakcem, ki ves čas vozi od parkirišča do slapov.

Nič manj ni navdušil slap Koćuša v vasi Veljaci, ki smo ga doživeli v sončnem vremenu in je zato zasijal v polnem sijaju. Nekoliko je manjši kot slapovi Kravica, a zelo slikovit in fotogeničen, v bližini pa so tudi stari mlini. Približno pet metrov visoki slapovi spominjajo na tobogan – tudi zato v poletnih mesecih menda marsikoga zamika adrenalinsko doživetje, da se z roba požene v hladno globino in zaplava po naravnem bazenu. V bližini si je mogoče izposoditi tudi kajak in se z njim po reki spustiti nekaj kilometrov navzdol. Ob slapu Koćuša so tako kot ob slapovih Kravica številni lepo urejeni lokali z bogato in okusno ponudbo hercegovskih specialitet, zlasti jedi z žara, a ni tako lahko najti proste mize.

V Hercegovini so tradicionalno gojili tobak, tam je bila tudi tobačna industrija. Danes v BiH ni več tobačne tovarne, nekaj tobaka za lastne potrebe gojijo le še redki. Pravijo, da so imeli od tobaka vselej še najmanj zaslužka pridelovalci, saj so z njim služili vsi drugi v verigi – od preprodajalcev do proizvajalcev tobačnih izdelkov in na koncu z davki še država. Zato je bil zanimiv obisk muzeja tobaka (nekoč je bil tobačna tovarna, danes je odlična restavracija Tabak), ki s predmeti in zlasti fotografijami obuja spomin na čase, ko je tobak predstavljal pomembno gospodarsko panogo v teh krajih. Na stenah je mogoče občudovati prizore pridelave in sušenja tobaka, nekoč še dovoljene plakate s promocijo kajenja ter zanimive fotografije znanih kadilcev iz sveta politike in estrade. Prava lekcija iz zgodovine – ne samo tobaka.

Zgodovino lahko spoznavamo tudi ob ostankih rimskega vojaškega tabora iz 1. in 2. stoletja Bigeste na Gračinah v bližini Ljubuškega, kjer so nedavno odprli muzej. Novejša zgodovina je na ogled v muzeju Kuća oca moga v Posušju z različnimi predmeti iz življenja Hercegovcev v 19. in 20. stoletju. Še posebej zanimivo pa je bilo srečanje s Tomislavom Kovačem, lastnikom konobe Strukić (kar je tudi njegov vzdevek), ki je znan izdelovalec tradicionalnih instrumentov in ustanovitelj kulturno umetniškega društva. Izdeluje umetelno ročno izrezljane gusle, nanje nam je tudi zaigral in ob njih zapel tradicionalne napeve gange, značilne predvsem za Hercegovino, podoben način petja pa se pojavlja tudi drugje v dinarskem svetu. Enkratno!

Na koncu še nekaj o hrani in pijači – izvrstna je, iz lokalnih sestavin in tradicionalno pripravljena. Med posebnostmi velja omeniti številne jedi z raštiko, zelenjavo z ohrovtu podobnimi listi, ki so odlični v okusni mesni »čorbi«, ali pa pravo specialiteto »japrak«, malo večje sarme, ki so namesto v liste vinske trte ovite v liste raštike. Hvalili smo tudi odščipance »uštipke«, narejene na dva načina – tradicionalno tanke hercegovske ali pa debelejše, oboji se s kajmakom odlično podajo k mesnim jedem z žara ali izpod peke, pa puro – polenti podobno, a bolj suho jed z grobo mleto koruzo, ki se ji zraven poda lučenica – omaka iz kislega mleka, česna in začimb, seveda tudi vse jedi z žara, pa divjačinski golaž z mesom divjega prašiča, srne in divjega zajca, da o odličnem pršutu in siru niti ne govorimo. Dobra hrana in tradicionalna gostoljubnost Hercegovcev sta krivi, da smo se domov vrnili vsaj s kakšnim kilogramom več …

Znani so predvsem po belem vinu žilavka in rdečem vinu blatina, tradicionalnih sortah, ki v hercegovskem podnebju in prsti zagotavljata odlično kakovost. V zadnjem času obujajo avtohtono sorto trnjak, ki daje močno, aromatično rdeče vino, ki ga barikirajo v hrastovih sodih ter trenutno predstavlja prestižni del ponudbe. Obiskali smo manjšo butično vinsko klet Begić v vasi Prolog le nekaj kilometrov od hrvaške meje, kjer so še posebej ponosni na svojo žilavko, plavac mali in odlični rose. Kozarec svežega roseja s pogledom na vinograd nas je še posebej prepričal … Pohvaliti velja smelost in vizijo očeta in sina vinarja, saj so pri Begićevih že pred skoraj 30 leti z lastno vrtino vode poskrbeli za namakanje – poleg vina namreč pridelujejo tudi oljčno olje in fige.