
Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Srednjo Bosno je vedno zanimivo odkrivati, pa naj gre za okamenele svate – stečke, izvire mineralne vode, bogato zgodovino vezirskega mesta Travnik, nove presenetljive vinske zgodbe in tradicionalno najboljše čevapčiče ali pa adrenalinski spust v jamsko podzemlje.

Mestece Kiseljak je dobilo ime po izvirih mineralne vode, saj kiseljak pravzaprav pomeni kisla voda, slatina. Zanimivo, da gredo zasluge za prvo pisno omembo kraja slovenskemu diplomatu, notarju, potopiscu in prevajalcu Benediktu Kuripečiču, ki ga omenja v svojem potopisu iz leta 1531, potem ko je leto predtem z diplomati cesarja Ferdinanda I. potoval v Turčijo. Leta 1659 je turški potopisec Evlija Čelebija pisal o številnih izvirih in blagodejnih učinkih mineralne vode, v času Avstro-Ogrske pa se je kraj razvijal kot zdravilišče ter trgovski in obrtni center. Danes je v njem polnilnica mineralne vode Sarajevski kiseljak, ki jo lahko kupimo tudi v slovenskih trgovinah. V parku v središču Kiseljaka stoji fontana, kjer je mogoče mineralno vodo po mili volji okušati in piti, mnogi meščani pa se tam tudi redno oskrbujejo z njo. Menda je najboljša sveža, tako rekoč iz vrelca – pa še brezplačna je.

Nedaleč od Kiseljaka je Vinarija Pejčinović, kjer se rojeva nova vinska zgodba. Za vsako vinsko zgodbo je potreben vinograd, tradicija in izkušnje. Vino v teh krajih nima ravno tradicije, a kot pove lastnik Goran Pejčinović, se vinograd posadi, tradicijo ustvari in izkušnje pridobi. Potem ko je obiskoval vinske kleti v Baranji in poslušal ljudi, ki živijo za vino in od vina, si je vse bolj želel tudi sam poskusiti srečo z vinarstvom, leta 2015 se je napotil v Hercegovino po prve sadike trte in danes je ponosen, da njegova vinska klet že lahko ponudi vrhunska vina. V njegovih vinogradih na 600 m nadmorske višine zdaj raste 700 trt sorte sauvignon blanc, vino pa žanje vse več pohval tudi med poznavalci. S soprogo Katarino sta tudi izjemna gostitelja, ki lahko pripravita ne le vinske degustacije, ampak tudi prave pojedine, kjer imajo glavno vlogo odlične pečene postrvi, h katerim se sveži sauvignon res imenitno poda.





Travnik je danes administrativni center Osrednje bosanskega kantona, v preteklosti je bil več kot 150 let (1699 do 1850) sedež bosanskega vezirja in nekakšna prestolnica Bosne, vse pomembnejše države tistega časa pa so imele tam svoje predstavništvo. Pod mogočno trdnjavo, ki so jo leta 1503 sezidali Turki, je slikoviti stari trgovsko obrtni del mesta z značilnimi hišami s štirikapnimi strehami, ena od značilnosti mesta je tudi leta 1816 zgrajena Šarena džamija. V njenem pritličju je bezistan (pokrita tržnica), s svojo hkrati sakralno in posvetno rabo pa predstavlja izjemo v islamski arhitekturi. Sprehod po mestnih ulicah razkriva živahen utrip mesta, slovenski obiskovalci hitro opazijo številne logotipe znanih sedanjih in nekdanjih slovenskih podjetij in blagovnih znamk, sladokusci pa na glavni ulici najdejo prodajalno, kjer nudijo veliko izbiro različnih inačic priljubljenega travniškega sira.

Travnik je neločljivo povezan s pisateljem in nobelovcem Ivom Andrićem. V njegovi rojstni hiši je urejen muzej, zanimivo pa je, da je hiša, ki je pripadala rodbini Antunović, res zgolj rojstna hiša, saj Andrićevi niso živeli v Travniku in se je njegova noseča mati tam nameravala le ustaviti, mesec dni po Ivovem rojstvu pa sta Travnik tudi zapustila. Naslednjič je Ivo Andrić spet povezan s Travnikom med prvo svetovno vojno, ko ga tja prisilno konfinira avstro-ogrska oblast, ki ga je nekaj časa povezovala z Gavrilom Principom in gibanjem Mlada Bosna. Vpletenosti v atentat na Franca Ferdinanda mu niso mogli dokazati, kot domnevnega sovražnika režima pa so ga izgnali – v rojstni kraj. Med obema vojnama je v Travniku bival več časa in zbiral gradivo za svoj roman Travniška kronika. Muzej z obširno dokumentirano biografijo Iva Andrića je vsekakor vreden ogleda, v simpatično urejeni kavarni pod muzejem pa si popotnik z veseljem privošči tudi pravo bosansko kavo, v džezvici in z obveznim ratlukom.



Pravijo, da je pravi kulinarični greh, če si v Travniku in ne poskusiš znamenitih travniških čevapčičev. Grešiti ni lepo, zato smo se na čevapčiče napotili tja, kjer so menda najboljši – v Čevabdžinico Hari. Porcije se začnejo pri 10 čevapčičih v somunu (tu mu rečejo pitica), kar je mala porcija, srednja je 15, velika pa 20 čevapčičev. Sam sem se odločil za čisto dovolj veliko »desetko«. Ampak kakšnih! Sočnih, mehkih in okusnih, da prav zares nisem velikokrat poskusil tako dobrih. Če kdo misli, da je treba ob čevapčičih piti pivo – e, ne bo šlo, piva tukaj skladno z muslimansko tradicijo ne strežejo. Zato pa je jogurt ravno tako prijal, pa še hkrati poskrbel za bolj avtentičen občutek. Za nameček smo lahko še malo pokukali v kuhinjo in ugotovili, da tudi tukaj ženske podpirajo vsaj tri vogale v hiši.

V Novem Travniku, le nekaj kilometrov iz Travnika je na Čamića brdu na kraju Smrike spomenik žrtvam fašističnega terorja, ki je delo priznanega beograjskega arhitekta Bogdana Bogdanovića, uradno so ga odprli februarja 1975. Na tem kraju so namreč avgusta 1941 ustaši ubili več kot 700 civilistov. Spomenik je sestavljen iz 12 kamnitih blokov, ki spominjajo na stečke, široko odprte oči kamnitih stražarjev pa naj bi nakazovale, da pazijo, da se kaj podobnega nikoli ne ponovi. Ker se zgodovina v teh krajih včasih res kruto igra z usodami ljudi, je bil tudi Bogdanovićev spomenik v zadnji vojni v 90. letih precej poškodovan. Leta 2012 so ga razglasili za nacionalni spomenik BiH in ga zgledno obnovili, da je zasijal v prvotni podobi.



V kraju Maculje, kakšnih 20 km iz Novega Travnika, je nekropola srednjeveških stečkov, tako značilnih za Bosno in Hercegovino. Monolitni nagrobniki so del zapuščine srednjeveške Bosne, v kateri so se že tedaj mešali vplivi različnih verskih skupin. Vprašanje, ali so bili stečki povezani s katero od njih, je še vedno odprto in se tudi strokovnjaki okrog tega ne morejo povsem zediniti, najverjetneje pa je šlo za krščansko ločino bogomilov. Na nekaterih je dobro opazen križ, na drugih so jasno vidne oblike človeških postav, živali, ptic, tudi sonce in luna ter krogi in mnogokotniki. Lokacija »okamenelih svatov«, kot jim pravijo domačini, je na velikem na vse strani odprem polju. Nam so gostitelji kar tam pripravili razkošno pojedino z mesnim burekom in štirimi vrstami pit, različnimi sarmami, travniškim sirom in na koncu še imenitnimi baklavami. Čudovito in kar malo nerealno, mene je prizor z dolgo mizo sredi polja spomnil na katerega od Fellinijevih filmov.



Na koncu smo se spustili še v jamo – Vilinsko pečino, vhod vanjo je na strmem bregu Sebešića med Fojnico in Novim Travnikom. Od makadamske ceste, kjer je mogoče pustiti avto, je še slabe pol ure hoda do vhoda v jamo, ki je bil nekoč zavarovan z železnimi vrati, zdaj pa jih tam ni več. A pozor, jama ni namenjena enostavnemu turističnemu obisku in jo je vsekakor treba obiskati v spremstvu izkušenih vodičev – jamarjev. Ponekod se je potrebno kar spretno plaziti med blatnimi kamnitimi bloki, njihov nasvet, kam postaviti nogo, da bo imela trdno oporo na strmejših delih, je zlata vreden. Prava adrenalinska izkušnja, ki ni za vsakega, sploh ne, če ima težave s klavstrofobijo. Res pa je spust v globino jame zato nagrajen s pogledi na prelepe kapnike in bistre potočke, ki se vijejo po njej. A marsikdo se je na koncu razveselil tudi pogleda na sončno svetlobo ob izhodu iz jame…
Še nekaj več o naravnih lepotah Srednje Bosne in njeni bogati zgodovini lahko preberete tukaj.
O Zahodni Hercegovini – gostoljubni deželi slapov in stečkov – pa lahko preberete članek tukaj.