Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
V Selški dolini je bilo nekoč doma fužinarstvo, znana je po rokodelskih dejavnostih, predvsem klekljani čipki in dražgoških medenih kruhkih. Danes poleg bogate kulturne zgodovine nudi veliko možnosti za športno preživljanje prostega časa poleti in pozimi, poznavalci pa kmalu odkrijejo tudi imenitno kulinariko.
Spodobi se, da ogled Selške doline začnemo v Železnikih in v tamkajšnjem muzeju, ki domuje v neposredni bližini starega plavža v mogočni dvonadstropni hiši, ki je bila dolga stoletja v lasti fužinarske družine Plavc. Danes najbolje ohranjen plavž v Sloveniji je deloval do leta 1902. V muzeju je predstavljena 600-letna železarska tradicija, pa tudi dejavnosti in obrti, ki so bile tesno povezane z železarstvom, kot so oglarjenje, drvarjenje in sodarstvo. V kasnejšem času se je tam razvila moderna kovinska industrija in če vas logotip tovarne Niko spomni na risalne žebljičke in pisarniške sponke, imate prav. V tovarni Niko jih še vedno izdelujejo in so celo največji proizvajalec pisarniških sponk na svetu. Na ročnem stroju se lahko pod budnim očesom kustosinje tudi sami preizkusite v izdelavi sponk, zmogljivosti današnjih modernih strojev pa so seveda neprimerljivo večje.
Ob omembi klekljanja in čipk marsikdo pomisli na Idrijo, a tudi v Železnikih je bogata tradicija čipkarstva. Nič čudnega, da so se »kleklji« znašli tudi na mestnem grbu, skupaj s plavžem in smrekovo vejico, simbolom gozdarstva. Klekljane čipke so predstavljale dodaten prihodek za družine, nekatere so bile prave mojstrovine. Tako kot obleka iz čipk, ki so jo tri sestre delala štiri mesece za znano naročnico (govorilo se je, da za igralko Ito Rino, a tega ni mogoče preveriti), nato pa se je poštna pošiljka z obleko na poti skrivnostno izgubila. Za dragoceno obleko se je izgubila vsaka sled, dokaz o njenem obstoju so le tri fotografije deklet, ki so se oblekle v mojstrsko izdelano obleko in pozirale fotografu. Tudi v klekljanju se je mogoče preizkusiti pod vodstvom kustosinje in pisec teh vrstic sem – menda kar uspešno – izdelal nekaj vozlov ter se prepričal, da je za čipko potrebno veliko dela in znanja.
Za kopanje v 25-metrskem bazenu v Železnikih je tokrat zmanjkalo časa, prav tako za obisk lepo urejenih savn ob bazenu. Morda pridemo drugič! Sicer pa je bazen kar dobro obiskan, ogrevajo pa ga – tako kot večino Železnikov – s toplovodom, ki toploto pridobiva iz bio mase. Zaradi zmanjšanja števila individualnih kurišč tam dihajo precej bolj čist zrak kot nekoč. Pohvalno! V občini Železniki imajo, kot nam kasneje pove župan Marko Gasser, eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji. Zasluge za dober gospodarski položaj imajo tri večja podjetja, ki so tudi največji zaposlovalci v regiji – Domel, Niko in Alples. Živahna je tudi obrtna dejavnost, razvija se kmečki turizem, slednji zlasti v povezavi z veliko možnostmi za rekreacijo – od gorskega kolesarjenja in pohodništva do smučanja na Soriški planini.
Imeli smo srečo, da nas je po Selški dolini vodil Miha Markelj, dvakratni doktor znanosti in izjemen poznavalec teh krajev. Med drugim je tudi eden od 15 govorcev, ki še vedno obvladajo soriški narečni govor. Konec 13. stoletja so namreč freisinški škofje naselili družine tirolskih kmetov iz Innichena v Sorico in Spodnje Danje, ti pa so poleg znanja in spretnosti obdelave zemlje v takšni pokrajini prinesli tudi kulturne posebnosti in narečni govor, v starih virih imenovan Zarzariche Sprache. Njegovi izvori so v tirolskem pustriškem narečju (Pustertal), danes ga uvrščajo v južno bavarsko jezikovno skupino, zaradi zgodnjega nastanka in odmaknjenosti pa se je ohranilo še veliko staronemških izrazov, ki jih drugje ne najdemo več. Droben slovarček soriškega narečnega govora, ki smo ga dobili ob obisku, je pravi biser za ljubitelje! Narečna govorica je pomemben del kulture prednikov, vpisana je tudi v seznam nesnovne kulturne dediščine.
Selška dolina je dobila ime po vasi Selce v bližini Železnikov, ki jo uradni viri omenjajo že leta 973, mi pa smo obiskali višje ležečo vas Sorica. Na prostranih zelenih pobočjih so razporejene bele hiše, na gričku nad vasjo pa stoji baročna cerkev Sv. Nikolaja, v kateri so freske Jurija Šubica in Ivana Groharja, slovenskega impresionista, ki je bil rojen v Spodnji Sorici. Že na poti v Sorico, na enem najlepših razgledov na vas, nas pričaka spomenik temu velikemu slikarju, avtorju znamenitega Sejalca, morda najbolj znane slovenske impresionistične slike, ki je navdih večkrat našel prav v teh krajih. V Sorici je v njegovi rojstni hiši urejena spominska zbirka in muzej, kjer potekajo likovne in glasbene delavnice. Sorica je s svojo fotogeničnostjo navdušila tudi slovenske filmarje, saj so jo uporabili za naravno kuliso kar v štirih slovenskih filmih – Lucija, Pastirci, Ljubezen nam je vsem v pogubo in Cvetje v jeseni.
Po pohajkovanju po čudoviti pokrajini človek hitro postane lačen. A v Gostišče Tolc, bodimo pošteni, ne gremo samo zaradi lakote, ampak zaradi pravih kulinaričnih mojstrovin, ki nastajajo v kuhinji Primoža Pintarja, lastnika, chefa in idejnega vodje prijetne, moderno urejene gostilne (s prenočišči) na robu vasi. Tam se dobrojedec ne ustavi spotoma, ampak z namenom okušanja inventivno pripravljenih jedi iz najboljših lokalnih sestavin, ki so praznik za brbončice. Menuji se menjajo glede na sezono, vedno pa velja »Sorško domače malo drugače«. Primož se gostom posveti s kratko razlago krožnikov, ponudi pa tudi jedem primerno vino – stalno je na razpolago kar 300 etiket. V prijetno urejenem ambientu, opremljenem s slikarskimi deli soriškega slikarja Mira Kačarja, ki je vzdušje pokrajine mojstrsko prelil na platna, čas kar prehitro mine. A zagotovo se še vrnemo, tudi zaradi – glede na vrhunsko ponudbo – zmernih cen.
Saj ne, da bi ravno šteli kalorije, a nekaj rekreacije bo vseeno dobro delo. Soriška planina je oddaljena le pet kilometrov, tam pa se ponujajo številne priložnosti za gibanje v naravi. Gorska kolesa so tokrat ostala doma, čeprav so tamkajšnje mulatjere zelo priljubljene med kolesarji. Mi se s sedežnico Lajnar odpravimo na istoimenski vrh (1549 m) in se sprehodimo po grebenu, s katerega se odpirajo prekrasni razgledi na vse strani in vabijo k pohodništvu. Visoki razgledni Altemaver (1679 m) in koča na Ratitovcu (1667 m) na eni strani, pa Blegoš (1562 m) in Porezen (1630 m) na drugi so nekoliko bolj oddaljeni cilji, priljubljen pa je pohod na 1602 m visoki Možic, od koder je z Lajnarja le pol ure hoje. V pokrajini je čutiti sledi rapalske meje, videti je številne bunkerje in vojašnice, ki so jih Italijani zgradili med obema vojnama. Črne kupole bunkerjev so danes zanimivost, ki popestri pot na razgledne vrhove, in priljubljena točka za fotografiranje.
Foto: TC Soriška planina
Na Soriški planini so na začetku jeseni zaključevali zemeljska in gradbena dela na smučiščih, ki bodo letos bogatejša za otroško progo v spodnjem delu ter velik zbiralnik vode za umetno zasneževanje. Snega je sicer na Soriški planini zaradi klimatskih razmer tradicionalno dovolj, umetni sneg je potreben predvsem tam, kjer veter prehitro razpiha naravnega. Ni dvoma, da bodo dobro pripravljeni na zimsko sezono pričakali goste, smučišče je zlasti priljubljeno med družinami in šolarji. Glede na vse dražje smučarske dnevne vozovnice imajo še dodaten adut – cen načeloma ne bodo dvigovali. Pravkar je stekla predprodaja in dnevne vozovnice za zgodnje ptice so na voljo po 22 EUR za odrasle in 13,50 EUR za otroke (do 14. leta). Smučišče res ni veliko, a za ta denar se bo primerjalno z večjimi in dražjimi smučišči mogoče solidno nasmučati. Okolica nudi številne možnosti za turno smučanje, tek na smučeh na urejenih progah po gozdovih Jelovice, sankanje, vse bolj priljubljeno krpljanje in zimsko pohodništvo.
Na Soriški planini je mogoče tudi prespati – poleti v glampingu in kampu, pozimi in poleti pa v lepo urejenem penzionu in gostišču Lajnar z dvoposteljnimi in družinskimi sobami za do 40 oseb. Odlikuje ga prijeten ambient z naravnimi materiali – les, kamen, steklo. Gostišče ima celotno penzionsko ponudbo, odprto pa je tudi za zunanje obiskovalce. Po Soriški planini nas je popeljala Polona Golija, direktorica TC Soriška planina, ki je pred devetimi leti prevzela vodenje mlade ekipe ter je kot srce in duša Soriške planine v veliki meri zaslužna za njen nagel razvoj v zadnjih letih. Njen entuziazem in iskrena privrženost sta nalezljiva, dokaz, da zna izbirati svoje sodelavce, pa je tudi mladi chef Luka Čufar, ki s svojimi kreacijami gostišče Lajnar uvršča na slovenski kulinarični zemljevid. Njegovi domiselni krožniki bodo navdušili tudi bolj razvajene goste in kar se mene tiče, bom še večkrat zavil k Lajnarju, kadar bom na Soriški planini. In to bo, glede na možnosti, ki jih ta krasotica med planinami ponuja, prav kmalu!