Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
O Sarajevu, mestu na stičišču kultur, so pisali pesmi in romane. Njegov šarm je težko opisljiv, kot so v druge jezike težko prevedljive besede, ki ga zaznamujejo – ćejf, merak, akšamluk … A kdor ga je doživel, se med ljudi odprtega srca v mestu ob Miljacki vedno rad vrača.
Ogled Sarajeva so najpogosteje začne na Baščaršiji, v starem mestnem jedru, kjer ulice še vedno nosijo imena po tradicionalnih obrteh, tam pa sta tudi Gazi Husrev – begova džamija in Sahat kula, dve izmed večjih znamenitosti Sarajeva. V vrvežu na ozkih ulicah je vedno veliko domačinov, pa tudi turistov, ki v oko in fotografski objektiv lovijo značilne motive. Eden takšnih je vodnjak Sebilj, prepoznavni simbol Sarajeva. Javnih vodnjakov, ki spominjajo na leseni kiosk, je bilo nekoč v Sarajevu več kot 100, zdaj pa je ostal le še eden. V osmanskih časih je v takšnem vodnjaku sebildžija, ki je bil državni uslužbenec, delil vodo žejnim mimoidočim, danes je voda, ki teče iz pipe, prav tako na voljo vsem. A pozor – pravijo, da se bo tisti, ki je pil vodo iz vodnjaka na Baščaršiji, zagotovo še vrnil v Sarajevo. Z veseljem sem spil nekaj dolgih požirkov …
Na sprehodu po ozkih ulicah hitro pridemo do Kazandžijske ulice, kjer še vedno občasno odmevajo zvoki kladiv, s katerimi kazandžije oblikujejo bakrene džezve za kavo, sladkornice, vaze in krožnike. Znanje se prenaša iz roda v rod, tako da ročno izdelani predmeti današnjih mojstrov niso prav dosti drugačni od tistih, ki so jih izdelovali njihovi dedje in pradedje. Ker je vse izdelano ročno, so vsi predmeti unikatni in tudi dva nista povsem enaka, umetelno izdelani okraski in motivi pa dokazujejo, da gre za vrhunsko umetno obrt. V kazandžiji Hidić so nam rade volje pokazali potek izdelave, z veseljem pa tudi odgovorijo na še tako radovedna vprašanja kupcev in naključnih obiskovalcev. Ker cene niso pretirane, marsikdo odide s spominkom ali dvema, najpogosteje s setom za pravo bosansko kavo.
Kako se pripravi bosanska kava in kako se jo pravilno uživa, vam pokažejo v simpatični kavarni Index v neposredni bližini. Ponaša se z več kot 50-letno tradicijo, ime pa je dobila po študentih, ki so dobili brezplačno kavo, če so natakarju pokazali indeks, v katerem je bila še sveža desetka. Kafedžija prinese polno džezvo kave na krožničku, zraven je prazen fildžan (skodelica), sladkornica s kockama sladkorja, ratluk in kozarec vode. Vodo je treba obvezno popiti, preden začnemo piti kavo, saj z njo le oplaknemo usta in brbončice pripravimo na žlahtni okus kave – če bi vodo pili potem, ko smo kavo že poskusili, bi zelo užalili gostitelja, saj bi na ta način sporočili, da kava ni dobra. Kavno smetano z žličko prenesemo v skodelico, ki jo nato napolnimo s kavo, po želji osladkamo in počasi uživamo, zraven si lahko privoščimo tudi sladki ratluk. Počasi in z užitkom popita kava je praznik za vse čute!
Gazi Husrev – begova džamija je bila sredi Baščaršije zgrajena leta 1530 po načrtih Adžem Esir Alija, v tistem času glavnega arhitekta Osmanskega cesarstva in velja za najpomembnejši arhitekturni spomenik iz časov osmanske vladavine v Bosni in Hercegovini. Danes je edina v Sarajevu, s katere minareta se vsak dan ob enih popoldne v živo oglasi mujezin, ki kliče k molitvi (drugi klici so posneti). Tudi Sahat kula (stolp z uro) je nastala v času velikega razcveta Sarajeva sredi 16. stoletja, posebnost ure pa je, da edina na svetu meri lunarni čas, po katerem se določa čas za islamske molitve preko dneva, in je v času sončnega zahoda ura dvanajst. Ker se dolžina dneva ves čas spreminja, je treba urni mehanizem zelo natančno nastavljati. Mehanizem, ki je danes v Sahat kuli, sta leta 1875 iz Londona prinesla bogata sarajevska trgovca in je menda delo mojstrov, ki so izdelali urni mehanizem v slovitem londonskem Big Benu.
Zgodovino je v Sarajevu mogoče srečati na vsakem koraku. V neposredni bližini Latinskega mostu čez Miljacko je kraj, s katerega je strele na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo sporogo Sofijo sprožil pripadnik Mlade Bosne Gavrilo Princip, kar je bil povod za začetek 1. svetovne vojne in posledično razpad Avstro-Ogrske. Na tem mestu je zdaj spominska tabla, pred njo pa replika avtomobila, s kakršnim se je tistega usodnega dne v Sarajevo pripeljal prestolonaslednik.
Zgodovino je mogoče začutiti tudi v Morića Hanu, edinem še ohranjenem sarajevskem karavan – seraju, prenočišču za trgovske karavane. Nekoč je lahko gostil 300 trgovcev in 70 konjev, danes je v Morića Hanu tradicionalna bosanska restavracija, nekaj kavarn in prodajaln z najlepšimi tepihi, kovanimi izdelki ter spominki.
Med spominki, ki jih obiskovalci prinesejo iz Sarajeva, prevladujejo že omenjene džezve in skodelice za kavo. Posledica in spomin na žalostno novejšo zgodovino mesta so predmeti, zlasti kemični svinčniki, izdelani iz praznih tulcev nabojev, našli pa boste tudi morda na prvi pogled nenavadno, a povsem logično ponudbo popularnih magnetkov s podobami Tita, Alije Izetbegovića, Gavrila Principa, prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter Walterja (alias Bata Živojinoviča), ki brani Sarajevo … Za vse tiste obiskovalce, ki še najbolj prisegajo na spominke »za pojest«, pa je izbira različnih slaščic in okusnih baklav res velika. In ker je ena slaščica boljša od druge, je izbor včasih težak, škatla zanje pa vedno premajhna.
V Sarajevu se srečata vzhod in zahod, kar učinkovito ponazarja napis »Sarajevo – srečanje kultur« na uličnih tleh, kjer se iz ene v drugo prelivata dve kulturi, ki sta zgodovinsko oblikovali mesto. Na eni strani ulica Ferhadija, zgrajena v krščanskem zahodnem, avstro-ogrskem slogu, na drugi strani pa prehod v vzhodnjaško in islamsko Baščaršijo. Prehod bi težko bil bolj izrazit in iz enega v drug svet je le en korak.
Za še eno prijetno srečanje s kulturo Sarajeva so s svojim nastopom poskrbeli prikupne mladenke in postavni mladeniči iz kulturno umetniškega društva Baščaršija, ki neguje avtentično folklorno dediščino Bosne in Hercegovine. Odličnost ansambla potrjujejo številna vabila v tujino, atraktivnost nastopa in bogastvo njihovih noš pa sta prava paša za oči.
Bolj žalostni del sarajevske zgodovine predstavlja Predor rešitve, ki so ga v letu 1993 zgradili med obleganjem Sarajeva pod letališko stezo in je predstavljal edino povezavo med Dobrinjo in Butmirjem, kjer so bile sile bosanske vojske. Tunel so v veliki tajnosti v nekaj mesecih ročno izkopali prostovoljci, dolg je bil malo manj kot 800 m in visok meter in pol, začel pa se je v družinski hiši Kolarjevih, ki so jo po vojni prepustili državi ter je danes sestavni del muzeja.
Sarajevo je bilo oblegano kar 1425 dni in je najdlje oblegano glavno mesto v zgodovini, v tem času je bilo ubitih 11.541 ljudi, med njimi 1.601 otrok, na mesto pa je dnevno v povprečju padlo 329 granat. Nekaj metrov tunela, ki je predstavljal edino povezavo mesta s svetom ter glavno oskrbno pot, je ohranjenih in jih je mogoče prehoditi, prav tako si je v muzeju – z velikim cmokom v grlu – mogoče pogledati fotografije in video zapise iz najbolj tragičnih trenutkov zgodovine mesta.
Planina Trebević je že dolgo priljubljena izletniška točka Sarajevčanov, leta 1959 so svečano odprli sarajevsko žičnico, ki je povezovala mesto s 500 m nadmorske višine višjim Vidikovcem na Trebeviću. Med zadnjo vojno je tam potekala frontna črta in žičnica je bila povsem uničena, prav tako zgornja in spodnja postaja. Leta 2018 so pognali novo, sodobno žičnico s 33 gondolami, ki v dobrih osmih minutah pripelje obiskovalce na vrh Trebevića.
Od tam se odpirajo prelepi razgledi na mesto in širšo okolico, sprehod pa razkrije še v vojni opustošeno in danes z grafiti popisano stezo za bob, ki so jo zgradili za zimske olimpijske igre leta 1984 in je bila takrat najsodobnejša na svetu. Olimpijske kroge je tudi po skoraj 40 letih še vedno pogosto videti v Sarajevu – nič čudnega, saj mnogi Sarajevčani pravijo, da so bile olimpijske igre najboljša stvar, ki se jim je kadarkoli zgodila.
Krajši izlet iz Sarajeva nas pripelje še do enega olimpijskega prizorišča – Bjelašnice. V zadnjih letih so tam zgradili ogromno novih prenočitvenih kapacitet in zagotavljajo, da tudi smučišče ne bo zaostajalo. Sicer pa vse bolj stavijo tudi na letno sezono, ko je tam mogoče gorsko kolesarjenje ali pohodništvo, lahko pa tudi uživanje v katerem od sodobnih hotelov z wellnessom. Eden takšnih, ki navduši s ponudbo, je konec lanskega leta odprti wellness in spa Hotel Nomad, okusno opremljen hotel s 4 zvezdicami in z vso spremljajočo ponudbo, ki lahko zadovolji tudi najbolj izbirčne poznavalce. Po hotelu nas je popeljal direktor Mesud Ljuhar, ki nas je prepričal, da je Bjelašnica zanimiva vse leto, hotel Nomad pa je s svojo lego neposredno ob smučišču in zelo pestro ponudbo na visoki ravni lahko prava izbira.
V poletnih mesecih se je lepo podati do Ilidže v predmestju Sarajeva in obiskati Vrelo Bosne, izvire reke Bosne, naravne znamenitosti, kjer se je v poletni vročini mogoče prijetno ohladiti in naužiti zelene barve ter uživati ob žuborenju vode. Do priljubljene izletniške točke Sarajevčanov vodi tri kilometre dolg star drevored platan in kostanjev, prav posebno doživetje pa se je do Vrela Bosne pripeljati s kočijo ter na poti opazovati vile iz avstro-ogrskega časa. Nekatere so lepo prenovljene, druge še čakajo na pravega investitorja, na mestu tretjih so zrasle sodobne vile iz betona in stekla. Danes so nekatere od teh vil v lasti znanih estradnih umetnikov ter novokomponiranih bogatašev. Nič novega, torej …
Zanimivo pa je tudi samo pohajkovati pa sarajevskih ulicah in opazovati vrvež, mlade, ki se zbirajo v kafičih – eden od njih se imenuje kar Ministrstvo za ćejf – ter se poskušati kar najbolj vživeti v mesto, ki je v zgodovini doživelo bleščeče vzpone in tragične padce ter kljub vsemu ohranilo pozitiven odnos do sveta in nenazadnje specifičen smisel za humor, ki mu je pomagal preživeti in je sestavni del njegove identitete. Inat kuća, ki so jo morale avstrijske oblasti na neomajno zahtevo lastnika ob gradnji takratne mestne hiše prestaviti opeko za opeko na drugi breg Miljacke – iz “inata”, kljubovanja torej – je značilen primer.
O Sarajevu, njegovem šarmu mešanice kultur, tudi o uživanju ob bogati kulinarični ponudbi ali pa zgolj prepuščanju trenutku ob kavi in klepetu, zlasti pa o njegovih prebivalcih odprtega srca so pisali pesmi in romane. Vanj se ni težko zaljubiti, ali kot je nekoč verze nedavno preminulega umetnika Alije Hafizovića Hafa v skladbi, ki je postala neuradna himna mesta, prepeval Kemal Monteno: »Sarajevo, ljubavi moja…«
Sarajevo sem obiskal na povabilo in v organizaciji Turističnega združenja kantona Sarajevo in Združenja turističnih novinarjev BiH v nastajanju.