Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Hrvaško primorje Slovenci kar dobro poznamo, saj nas veliko tam preživlja letni dopust, a manj znana celinska Hrvaška lahko postreže z nekaterimi pravimi biseri in avtentično ponudbo. Obiskali smo njen severni del in se prepričali, da še kako zasluži pozornost vseh, ki radi odkrijejo kaj novega in izvirnega.

V Križevcih se zadnji dve leti lahko pohvalijo s posebno znamenitostjo – pravim astronomskim observatorijem. Zgrajen je bil v okviru projekta »SPARK« in Kozmološkega centra, prvega tovrstnega na Hrvaškem, posvečenega raziskovanju vesolja in promociji teme vesolja. Vodja projekta je križevški astrofizik in doktor znanosti Andrej Dundović, ki nam je ob našem obisku razkril nekaj anekdot, povezanih z gradnjo nevsakdanjega objekta. Povzpeli smo se tudi v kupolo in občutili, kako se premika, seveda pa jo je mogoče tudi odpreti in na nočnem nebu z zmogljivim teleskopom opazovati vesolje. Ker smo observatorij obiskali podnevi, smo to prihranili za drugič, zato pa smo lahko na terasi skozi manjši teleskop, zaščiten s temno lečo, opazovali sončne pege. Gre za največji za javnost odprti observatorij na Hrvaškem, obisk pa je presegel vsa pričakovanja. Še namig – ob četrtkih zvečer je observatorij brezplačno odprt za vse obiskovalce, ki bi radi tudi sami pogledali skozi teleskop, Andrej in sodelavci pa jim bodo radi odgovorili tudi na vsa radovedna vprašanja.

Ker Slovenci radi hodimo v hribe, se tudi v sicer nižinskem delu Hrvaške nismo mogli izogniti vsaj krajši planinski poti. Hribovje Kalnik, katerega manjši del leži v koprivniško-križevski županiji, večji pa v varaždinski, je dolgo skoraj 40 km. Njegov osrednji del krasijo gole kamnite stene, ki so cilj številnih pohodnikov, planincev in plezalcev. Najvišji vrh je Vranilac (643 m), planinski dom na Kalniku pa je na 480 m nadmorske višine. Za slovenske pojme prav nič planinska višina, a ob vzponu s planinskega doma nad stari grad Veliki Kalnik se utegne vsakdo kar dobro zadihati. V planinskem domu nudijo nastanitev in prehrano, ker je na križišču številnih planinskih poti pa je tam tudi kontrolna točka transverzale. Blizu je petkilometrska krožna učna pot, grebene Svete Barbare nad starim gradom pa imajo zaradi ugodnih zračnih tokov radi tudi jadralni padalci.

Etno hiše Karlovčan so nas navdušile s slikovitostjo in šarmom starih časov. V majhnem podravskem kraju Brodić blizu Ferdinandovca je Neven Karlovčan pred leti staro hišo svojih prednikov spremenil v nekakšen živ etnološki muzej, hiši pa so se kmalu pridružile še avtentične, prenesene in na posestvu znova postavljene kašče in druge lesene stavbe, v katerih lahko občudujemo staro pohištvo in orodja ter se v mislih sprehodimo po nekdanjih skromnih, a morda srečnejših časih. Zdi se, da življenje tukaj teče počasneje in manj stresno, prav mir pa je tisto, kar Nevenovi gostje najbolj cenijo. Posestvo je v neposredni bližini reke Drave in glede na krajevno ime – Brodić – se je spodobilo tudi vsaj na kratko popeljati z rečno ladjico po reki, ki jih tu pravijo kar hrvaška Amazonka. Ladjica se je proti toku uspešno kosala z dokaj hitro tekočo Dravo, ki tu ni mejna reka, saj meja z Madžarsko prehaja z enega brega na drugega. Razlog je menda ta, da so mejo začrtali še v časih, ko je Drava tekla drugje, medtem pa je spremenila tok – a meja je ostala.

V Đurđevcu ne bodite presenečeni, če boste srečali kamele – no, ne ravno v mestu, ampak v »Hrvaški Sahari«, malem zoološkem vrtu v neposredni bližini starega gradu. Đurđica, Dina, Tomica i Romeo so eno in dvogrbe kamele, ki s svojo prijaznostjo osvajajo srca velikih in majhnih obiskovalcev, pogosto pa celo nastopajo v različnih TV oddajah. Družbo jim delajo še lame – po zagotovilih oskrbnikov nikoli ne pljuvajo, kar vsaj za naš obisk lahko potrdimo, pa pritlikave koze, oslički, konji, ovce in nekaj zanimivih ptic. V gradu, ki je v osnovi iz 14. stoletja, je stalna zgodovinska zbirka ter razstava doniranih del iz zbirke znanega hrvaškega slikarja Ivana Lackovića Croate, kjer je na ogled kar 163 del hrvaških mojstrov iz 19. in 20. stoletja. Posebnost Đurđevca so t.i. Đurđevaški peski, prave puščavske sipine, katerim je posvečen moderen muzej, ki na interaktivni način in s pomočjo 3D tehnologije obiskovalce pouči o geološki zgodovini našega planeta ter razlogih za nastanek sipin, tega posebnega geomorfološkega fenomena, ki so od leta 1963 zaščitene kot geografsko botanični rezervat.

Daruvar je že iz rimskih časov znan po toplih vrelcih, kraj pa je pomembno zaznamovala plemenita rodbina Janković, ki je zgradila prve terme v sodobnem času. Dvorec Janković je sam po sebi vreden ogleda, pred njim pa se bohotita tudi dve razkošno veliki drevesi ginka, ki so ju Jankovići uvozili z Daljnega vzhoda – takrat je to veljalo za največji prestiž in dokaz bogastva. Moško drevo Adam je z mogočno krošnjo eno največjih v Evropi, družbo mu dela nekoliko bolj sloko žensko drevo Eva, oba pa sta postala eden od simbolov mesta Daruvar. Njegovo ime izvira iz madžarščine, kjer daru pomeni žerjav, var pa mesto – torej je Daruvar mesto žerjavov. Teh sicer nismo srečali, zato pa je v mestu ravno potekal festival vina Vinodar s številnimi spremljajočimi prireditvami in koncerti priznanih pevcev in glasbenih skupin.

Vino smo poskusili in je bilo zelo dobro, a Daruvar je vendarle znan predvsem po pivu. Daruvarska pivovarna deluje že od leta 1840 in lahko se pohvalijo, da so svetlo lager pivo zvarili celo dve leti prej kot v slavni pivovarni v Plznu. Staročeško pivo, po katerem je daruvarska pivovarna danes najbolj znana, so začeli proizvajati leta 1893. Novi časi pa so prinesli nove ideje in od leta 2014 v pivovarni varijo tudi butična craft piva Peti element, ki so jih pred nekaj leti začeli predstavljati tudi na vodenih degustacijah Beerlist – daruvarske in druge zgodbe, kjer okuse craft piva zelo uspešno spajajo z odličnimi lokalnimi domačimi siri Biogal. Zasluge za to imata pivska entuziasta, beermaster Krešo Marić in Miran Husak, ki med degustacijo v pivski sobi dvorca Janković postrežeta še z mnogimi zanimivostmi in zgodbami o pivu. Peti element nas je prepričal, še posebej pa je ostal v ustih okus čokoladne stout torte – malo spominja na tiramisu, le da je namesto kave temno pivo – ob požirku ali dveh močnega temnega piva Peti element.

Vsem, ki vas zanima še kaj več o Daruvarju, kjer živi tudi češka manjšina, ter o njegovi bogati kulinarični ponudbi, priporočamo članka Daruvar na hrvaškem kulinaričnem zemljevidu in Daruvar – Fra Ma Fu, pivo in zdravilna voda .

V majhni vasi Maglenča sta zakonca Goran in Slađana Đurđević pred nekaj več kot desetimi leti odprla Romsko hišo. Goran je prvi Rom z diplomo na Hrvaškem, Slađana pa sicer ni romskega rodu, a je predstavljanje romske kulture in razbijanje predsodkov o Romih vzela tako rekoč za svoje poslanstvo. Na Hrvaškem živi osem skupin Romov, ki se razlikujejo po veri, jeziku in kulturi. Romi Lovari, katerih predstavnik in tudi predsednik zadruge je Goran Đurđević, so najstarejša skupina Romov na Hrvaškem in so katoliške vere. V notranjosti Romske hiše nam je Slađana razložila zgodovino Romov, njihove običaje in željo po svobodi, ki jim je bila velikokrat kratena, izvedeli pa smo tudi, kakšna je njihova zastava – zelena kot polja, modra kot nebo in z velikim kolesom, ki simbolizira večno željo po potovanju. Medtem nam je Goran postregel s sivkinim čajem ali sivkinim žganjem – za Romsko hišo so namreč veliki nasadi dišeče sivke. Odšli smo z novim znanjem – in zagotovo s kakšnim predsodkom manj.

A čakale so nas nove dogodivščine na turistični kmetiji Na malem bregu, na vrhovih Bilogore in s čudovitimi pogledi na okolico. Na kratko smo ob hladni pijači in prigrizku obsedeli na terasi v senci več kot sto let stare hruške, nato pa sledili lastniku Vladimiru Vlajniću, ki nas je popeljal na krajšo različico poti po okolici z iskanjem izgubljenega zaklada, ki jo popestrijo zgodbe o mitoloških bitjih iz teh krajev. Zaklada, ki naj bi ga na polje pod domačijo zakopali Turki med obleganjem Đurđevca, sicer nismo našli, zato pa nas je ob vrnitvi čakala bogato obložena miza z domačimi dobrotami, kjer je izstopal pečeni jagenjček. Na posestvu gojijo tudi konje in najpogumnejši smo se povzpeli tudi na konjski hrbet in naredili nekaj krogov po maneži, sicer pa lahko za izkušene jahače pripravijo tudi daljše terenske izlete. Na malem bregu imajo tudi prenočišča, njihovi gostje pa so predvsem pari in družine z otroki, za katere so konji še poseben magnet.

V Čazmi se prvi na Hrvaškem lahko pohvalijo z biološkim bazenom, ki za čiščenje vode ne uporablja kemičnih sredstev in klora, temveč izključno rastline in mikroorganizme, ki na okolju prijazen način poskrbijo za neoporečnost vode. Vodo v sezoni dvakrat na dan kontrolirajo in čeprav bazen lahko sprejme okrog 250 kopalcev, s čistostjo vode tudi v glavni sezoni nimajo nobenih težav. Kopališče je veliko in meri zavidljivih 1.600 kvadratnih metrov, plavanje v (skoraj) naravnem okolju pa ima svoje nesporne čare, zato je obisk odličen. Ker je bazen v prvi vrsti namenjen lokalnim prebivalcem, so tudi cene zelo prijazne – med tednom je celodnevna vstopnica za odrasle 3,50 evra, za otroke pa evro manj. Res je – z biološkim bazenom se je Čazma zelo uspešno postavila na turistični zemljevid celinske Hrvaške kot mesto zelenega turizma.

Za konec smo le nekaj minut iz središča Čazme obiskali še zeleno oazo Medjame. Pot med krošnjami v napol močvirnem okolju postreže s petjem ptic in oglašanjem žab, marsikatero žival je mogoče opazovati iz neposredne bližine v njenem naravnem okolju – nam je pot prekrižala velika siva čaplja, pogosto je med sončenjem na drevesnih deblih v vodi mogoče videti želve sklednice, v plitvi vodi pa smo občudovali tudi velike krape. Lesene poti in mostički vodijo neposredno nad vodnimi in močvirnimi površinami, opremljene pa so s številnimi informativnimi tablami o rastlinah in živalih, ki jih lahko vidimo med sprehodom po skoraj dva kilometra dolgi poti. Vsekakor vredno obiska, še posebej poleti, ko krošnje dreves zagotavljajo gosto senco in prijeten hlad.

Za informacije glede namestitve in aktualnih dogodkih poglejte tukaj.