Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

V Daruvarju, po mnenju nekaterih najlepšega majhnega mesta celinske Hrvaške, smo bili na festivalu novinarske reportaže Fra Ma Fu, okušali smo Staročeško pivo in preverjali zdravilno moč Daruvarskih Toplic.

Festival novinarske reportaže Fra Ma Fu je posvečen slavnemu hrvaškemu reporterju Franju Martinu Fuisu (1908-1943), odličnemu novinarju in avtorju odmevnih reportaž o malih ljudeh, katerih usode je mojstrsko orisal v številnih člankih. Pisal je tudi novele in romane, napisal je scenarij za prvi hrvaški celovečerni film, bil je začetnik turističnih reportaž, v katerih je opisoval daljne kraje, ki jih je obiskal. Med drugim je tudi avtor songov za kabaretske predstave ter scenarist stripov, ki jih je risal slavni Andrija Maurović in so dosegali ogromne naklade. Za čim bolj verodostojne zapise v svojih reportažah se je večkrat prelevil v potepuha in berača, s kolesom je prepotoval celotno Hrvaško in z ribiči veslal do najbolj oddaljenih jadranskih otokov. Postal je legenda, svoje prve novinarske prispevke pa je podpisoval s kraticami – Fra Ma Fu.

Njegovo razburljivo in plodno življenje, ki je vključevalo novinarstvo, gledališče, film, strip, potovanja… je bilo v srčiki zamisli za multimedijski festival, s katerim bi obudili vse bolj zapostavljeni žanr reportaže, spodbujali mlade k ustvarjalnosti ter predstavili najnovejše odlične novinarske dosežke. Srce in duša festivala je njegov direktor Goran Gazdek, prvič pa je luč sveta zagledal leta 2015, ko sta ga Hrvaško društvo novinarjev in Študijski inštitut za novinarstvo, kulturo in izobraževanje pripravila v Virovitici, njegovem rojstnem mestu. Festival je, kot pravi njegov producent Ivan Žada, pravi »novinarski Woodstock«. Zadnjih pet let je gostitelj festivala Daruvar, na letošnjega sem bil na prijazno povabilo hrvaških kolegov kot edini slovenski predstavnik povabljen tudi pisec teh vrstic.

Ob otvoritvi festivala so podelili nagrade za najboljše reportaže, objavljene v tiskanih medijih in na portalih v letu 2022. Prejeli so jih Daniel Pavlić (kategorija V fokusu), Miomir Štrbac (Po svetu), Damir Tolj (Lepa naša), za novinarsko in humanitarno delo pa sta nagradi prejela Vanja Stokić in Ajdin Kamber iz Bosne in Hercegovine. Nekaj nagrajenih reportaž je (v hrvaškem jeziku) dostopnih na spletni strani Fra Ma Fu festivala. Sledili so pogovori z nekaterimi najbolj eminentnimi hrvaškimi kolumnisti, novinarji in pisci, med njimi s slavnim kolumnistom, piscem reportaž pisateljem in filmskim scenaristom ter, kot sam pravi, na začetku in na koncu predvsem novinarjem Antejem Tomićem, ki je opozoril, da »nismo tukaj, da bi pisali samo o lepih stvareh, ampak da opozorimo na krutost sveta.«

Ob tej priložnosti so pripravili tudi nekaj zanimivih razstav in predstavitev. Tony Hnojčik, nedavno preminuli fotograf češkega rodu je znal tenkočutno prikazati življenje ljudi skozi fotografijo, ki pove več kot tisoč besed. Retrospektivna razstava karikatur Nika Titanika (Nikola Plečko) »Kronika hrvaške neumnosti« je hkrati nasmejala in dala misliti, da je neumnost pač univerzalna. Dokumentarno biografska razstava »Taxi za Bjelovar« je očrtala gigantski opus tudi pri nas znanega hrvaškega televizijca in radijca Voja Šiljaka. Pesnik Marijan Grakalić je predstavil svojo zbirko haiku poezije »Samuraji šanka«, zadnjega dne festivala je Šime Strikoman pred dvorcem grofa Jankovića posnel svojo 861. milenijsko fotografijo »Daruvar ljubi ginko«.

Nekaj časa je ostalo tudi za spoznavanje Daruvarja, po mnenju nekaterih najlepšega majhnega mesta celinske Hrvaške. V njem živi kar številna češka skupnost, tukaj je tudi uradni sedež češke manjšine na Hrvaškem. Čehi so se na Hrvaško priseljevali skoraj 150 let, od srede 18. stoletja vse do konca 19. stoletja, saj sta bili obe današnji državi takrat sestavni del avstro-ogrske monarhije. Prišli so uradniki, glasbeniki, učitelji, gozdarji, vrtnarji… in pustili opazne sledi v življenju Daruvarja. Organizirani so v zadrugo Češka beseda, kjer delujejo pihalni orkester, pevski zbor, gledališka skupina in likovne delavnice, mestni radio Daruvar ima vsakodnevno oddajo v češkem jeziku, izdajajo češki tednik Jednota, v Daruvarju je tudi ena od dveh čeških osnovnih šol na Hrvaškem.

Čehi imajo zasluge tudi za nastanek pivovarne pred več kot 180 leti, kjer še danes po originalnem receptu varijo najstarejšo hrvaško pivsko blagovno znamko – Staročeško pivo. Svetlo pivo je zaradi naravno mehke vode in češke tradicije tipičen predstavnik plzenskega tipa piva. Zanimivo – v Daruvarju so ga varili že dve leti prej, kot so ga prvič zvarili v Plznu. Takrat so mu rekli zimsko pivo, točili pa so ga iz lesenega soda. Seveda sem ga poskusil in lahko ga samo pohvalim, skoraj še bolj pa me je navdušilo craft pivo iste pivovarne 5th element. Vsako pivo ima namreč štiri osnovne sestavine – vodo, slad, kvas in hmelj, ki jih pri craft pivu 5th element predstavljajo skozi štiri osnovne elemente zemlja, voda, zrak in ogenj, peti element pa je ljubezen. Craft piva varijo kot butično serijo v manjših količinah od leta 2014 in jih je mogoče poskusiti v večini lokalov v Daruvarju. Na žalost ga je malo težje dobiti v trgovinah, a z nekaj iznajdljivosti je mogoče pivski spominek odnesti tudi domov.

Daruvar spada pod bjelovarsko – bilogorsko županijo, mesto pa je dobilo ime po ptici, ki gnezdi na močvirnatih območjih, po žerjavu – v madžarščini je namreč žerjav daru, mesto pa var. V mestu tako še marsikje najdete podobo žerjava, ena od njih je tudi skulptura sredi glavnega trga. Za ustanovitelja današnjega mesta velja grof Antun Janković, ki je leta 1777 zgradil dvorec in ga poimenoval Daruvar, ime pa je potem ostalo naselju, ki se je razvilo v trgovsko in obrtno središče. Dvorec Janković še danes na manjši vzpetini dominira nad mestom, v njem so muzejski prostori, v dvorcu in pred njim pa so tudi številne kulturne prireditve. V parku pred dvorcem sta visoka in košata Adam in Eva, moški in ženski primerek drevesa ginko biloba, in moško drevo velja za enega največjih primerkov v Evropi.

V rimskih časih je bilo na tem prostoru zdravilišče Aquae Balissae ali »zelo vroč vrelec«. Tudi danes so v Julijevem zdraviliškem parku v središču mesta baročne kopeli iz časa Jankovićev, navzven sicer prenovljene, žal pa niso ohranile prvotne funkcije in so notranji prostori zapuščeni ter zaprti za obiskovalce. Za zdaj morda zamujena priložnost, ki verjetno čaka na boljše čase. Zdraviliški park je rasel vzporedno z gradnjo kopeli v času Antunovih naslednikov Izidorja in Julija Jankovića. Danes so nekatera drevesa iz časa Jankovićev še vedno v parku, tam raste tudi 60 različnih vrst zelišč. V parku je tudi fontana z bronasto skulpturo kiparja Antuna Augustinčića iz leta 1927, ki ima več imen – Kopalka, Na počitnicah, Žalostna Mara, Črna Artemida, Gola Maja… Skulpturo so leta 2012 ukradli, razrezali in prodali kot sekundarno surovino, a so storilce odkrili ter vse dele še uspeli rešiti in restavrirano skulpturo spet vrnili na njeno mesto.

Daruvarske toplice so nekdaj slovele tudi kot zdravilne pri ženski neplodnosti in o tem kroži kar nekaj zgodb, ob katerih se domačini muzajo, bolj malo pa imajo opraviti z neplodnostjo – sploh žensko. V današnjem času imajo v novejših objektih Daruvarskih toplic in zdraviliškega hotela Termal predvsem terapije ob bolečinah v sklepih, revmatskih obolenjih, bolečinah v hrbtenici in križu, postoperativno rehabilitacijo in nevrološko rehabilitacijo. Zdravilna termalna voda in mineralno peloidno blato (fango) sta še vedno temelja medicinske rehabilitacije in sodobnega wellnessa. V lepo obnovljenem Antunovem vodnjaku v Julijevem parku si je mogoče s toplo (47 stopinj) vodo pripraviti tudi zeliščni čaj iz zelišč, ki rastejo v parku, videli pa smo tudi domačine, ki si zdravilno vodo natočijo v steklenice in si jo odnesejo domov. Torej zagotovo pomaga!