BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: MATJAŽ MARKIČ

Slovenska Bistrica in Pragersko imata bogato obrtniško in industrijsko dediščino, ki jo v zadnjem času tudi s pomočjo projekta Inspiracija, programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija – Hrvaška, predstavljata na izviren način in s pomočjo sodobne tehnologije. Na ostankih nekoč uspešnih gospodarskih panog nastajajo privlačne turistične točke, ki jih dopolnjujejo različni kulturni, umetniški in družabni dogodki.


Slovenska Bistrica je eno izmed najstarejših mest na Slovenskem, nastalo na križišču cest v smeri današnjega Maribora, Celja in Ptuja na ostalinah rimskega naselja Civitas Negotiana. Kraj so okrog leta 1300 obzidali in ga obdali s štirimi vogalnimi stolpi, v 14. stoletju pa je dobil mestne pravice. Preživel je številne turške vpade in tri uničujoče požare, pravi razvoj pa je prinesla cesta med Dunajem in Trstom (železnica ga je sicer obšla) in danes je Slovenska Bistrica sodobno mesto ter upravno in industrijsko središče jugovzhodnega dela Pohorja. Osrednji mestni in občinski kulturni center je grad Slovenska Bistrica, ki je bil od leta 1717 do 1945 v lasti grofov Attems. Od leta 1985 ga skrbno obnavljajo in v nekdanji grajskih dvoranah so na ogled številne stalne razstave ter znamenite freske v viteški dvorani, ki jih je poslikal Franz Ignaty Flurer. 

Večino ozemlja občine obsega Pohorje, ki ga opisujejo tudi kot mogočen zeleni klobuk kisika. Neokrnjena narava, čiste vode in čist zrak ter zdravo in naravno okolje tega dela Pohorja očara številne obiskovalce. Z razgibanostjo ter pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst nudi odlične možnosti za rekreacijo in učne ure v naravi skozi vse leto, o čemer se lahko prepričate tudi v zgornjem videu.

Ko govorimo o prepoznavnosti dežele, ne smemo pozabiti na kulinarično dediščino. Pohorska bunka, štajerske juhe in štruklji, pohorski lonec, ajdovi žganci, domače koline, ocvirkovka, sadni kruh in ognjišča potica – vsaj del teh dobrot je treba preizkusiti in okusiti. Med posebne dobrote pa je vsekakor treba uvrstiti tudi »sladko zajemalko«, nagrajeno kulinarično jed v okviru natečaja Inspiracija, ki jo v Cuker Kuhni na dvorišču Bistriškega gradu pripravlja Pija Debeljak. Postrežena je v miniaturni izvedbi glinaste zajemalke, tradicionalnega lončarskega izdelka teh krajev, kar daje tej imenitni sladici še poseben čar.

Lončarstvo in izdelki iz gline so prav tako del bogate obrtniške dediščine Slovenske Bistrice, o čemer se boste lahko prepričali v Centru domače in umetnostne obrti . Center je nastal leta 2003 in temelji na prostovoljnem delu, ohranja lončarsko kulturno dediščino, v njem pa tudi izdelujejo replike izdelkov »iz babičine kuhinje in dedkove kleti«.

Vsi izdelki so narejeni ročno, v tradicionalnih tehnikah in tehnologiji, seveda jih je v Centru mogoče tudi kupiti. Organizirajo tudi številne delavnice in razstave sodobne keramike, v drugi polovici septembra sta tako potekala Festival industrijske dediščine KeramikArt ter razstava sodobne keramike Keramika v Slovenski Bistrici. V okviru festivala se odvijajo tudi delavnice oblikovanja gline, z jesenskimi tečaji pa začnejo konec septembra.

Zelo zanimiva je tudi doživljajska rokodelska delavnica Dotik časa in ustvarjalnosti, ob našem obisku pa smo imeli še posebno srečo, ko smo lahko prisostovali izjemno atraktivnemu prikazu tradicionalnega japonskega žganja keramike v tehniki raku.

Začetki Pragerskega so povezani z gradnjo železnice Dunaj – Trst, torej po letu 1846. Takrat je po progi tam mimo pripeljal prvi vlak, ki ga je vlekla parna lokomotiva. Te lokomotive so se na poti morale oskrbovati z vodo, zato so leta 1886 v neposredni bližini postaje ob železniškem prehodu začeli graditi vodni stolp, iz katerega bi zagotavljali vodo za parne lokomotive. Stolp je bil predan namenu leta 1911 in bil aktiven še vse do leta 1965, ko so se parne lokomotive lahko upokojile, saj so jih nadomestile dizelske.

Vodni stolp je eden redkih še ohranjenih železniških stolpov v Evropi, v njem pa je ohranjena zagotovo edina takšna parna črpalka v Evropi. Posebna parna črpalka je namreč s paro uravnavala pritisk večje parne črpalke, s katerih so črpali vodo iz treh studencev pod stolpom in ob njem v bazene v nadstropju.

Ob obeh črpalkah je v stavbi še vedno dobro ohranjen originalni kotel, v prvem nadstropju pa so trije betonski bazeni, v katere so načrpali vodo za napajanje lokomotiv, pa tudi bližnjih stavb. Kot pove pobudnik razstave v vodnem stolpu Milan Lah, so preko posebnega ogljenega oz. koksovega filtra po vodovodnih ceveh okoliške stavbe ter gostilna na železniški postaji dobivale pitno vodo.

V okolici Pragerskega so številni nekdanji glinokopi, ki so danes večja in manjša jezera. V njih je najti zanimive rastlinske vrste, pa tudi številne dvoživke, kačji pastirji in ptice. Ribnik Gaj je eden izmed glinokopov, ki so nastali v prejšnjem stoletju kot posledica izkoriščanja gline za potrebe opekarništva, okrog njega pa vodi učno – rekreacijska pot, ki se začne na velikem razglednem pomolu. Ob poti so klopi, informativne table in igrala, poti in stopnice pa vodijo tudi do številnih majhnih pomolov ob robu ribnika.

Kopanje (in pozimi drsanje) v ribnikih zaradi varnosti nista dovoljena, čeprav je voda v večini ribnikov ustrezna za kopanje. Zato pa so ribniki zelo priljubljeni med ribiči, ki zlasti ob koncih tedna zasedejo številne prostorčke ob vodi, eden od ribnikov pa je tudi priljubljeno shajališče ljubiteljev skuterjev na vodi, kar z okoljskega vidika gotovo ni ravno sprejemljivo. Ribniki v okolici Pragerskega kar kličejo po novih vsebinah in vključevanju v širšo turistično ponudbo kraja, za kar načrti že obstajajo in upati je, da kmalu zaživijo v privlačnejši podobi.

Slovenska Bistrica in Pragersko vabita k obisku, obarvanemu z zgodovinsko dediščino, ki ga boste od začetka oktobra lahko začinili še z edinstvenim doživetjem sobe pobega (escape room) Enigmarium v nekoč opuščenem industrijskem objektu ob robu grajskega parka Bistriškega gradu.