
Besedilo in fotografije: Maja Črepinšek
Slikovito avstrijsko mestece Bad Ischl je (poleg estonskega Tartu in norveškega Bodø) ena izmed treh letošnjih evropskih prestolnic kulture. V Bad Ischlu in v celotni regiji Salzkammergut, ki združuje 23 občin v gorati pokrajini med Salzburgom in Dachsteinom, se ob tej priložnosti letos vrsti pravo bogastvo raznolikih dogodkov, projektov, razstav, koncertov in prireditev. Rdeča nit je povezovanje raznolikosti, ki temelji na tradiciji, in sodobne umetnosti.
Tradicija in sodobna umetnost odpirata nove poti kulture sobivanja, kar je tudi sporočilo velike razstave z naslovom Ai Weiwei – Trascending Borders (Ai weiwei – Preseganje meja) kitajskega umetnika Ai Weiweia. Umetnik svetovnega slovesa svoja dela razstavlja v naravi, v Cesarskem parku na prostoru, ki se razteza od instalacije častitljivega štiristoletnega kitajskega templja, transformiranega v umetniško delo v parku, do številnih del, razstavljenih v sobanah nekdanje cesarske Marmorne palače.
Na razstavi so izvirne prazgodovinske arheološke najdbe iz bližnjega Hallstadta (800-450 p. n. š) – keramika, orodje in nakit – postavljene ob bok starokitajskim predmetom. Dialog različnosti povezuje umetnikova lucidna vizija sveta, ki je ni zagrenilo politično preganjanje kitajskih oblasti. Weiwei ustvarja v sodobnih materialih, tudi s sestavljanjem umetniških del iz lego kock. Med njimi izstopa Illumination (Razsvetljenje), umetnikov avtoportret (selfie), ki ga je posnel s telefonom v ogledalu dvigala potem, ko je leta 2009 kitajska policija ponoči vdrla v njegovo hotelsko sobo, ga pretepla in aretirala zaradi javnega protesta zaradi nasilja nad pisateljem in aktivistom Tan Zuorenom. Posnetek je obkrožil svet, ko ga je še istega leta nemški časopis Der Spiegel uporabil kot ilustracijo k članku o rabi družabnih medijev v političnem aktivizmu.
Umetnik in disident se sooča z dolgo roko oblasti tudi v Evropi. Podjetje Lego mu je leta 2015 zavrnilo naročilo za nakup kock, češ da njihove kocke uporablja v politične namene. Pod pritiskom javnega mnenja se je Lego za to kasneje opravičil. Otvoritev razstave trenutno v Berlinu živečega umetnika, ki razstavlja po vsem svetu, je pritegnila najvišje predstavnike avstrijske kulturne politike, številne umetnike in mednarodno družbo ljubiteljev umetnosti, njegovo razstavo pa si je mogoče ogledati še do 27. oktobra v Kaiserparku v Bad Ischlu.
Cesarski park pa gosti tudi manjšo razstavo Skrivnost Sisijine obleke. Bodoča cesarica Sisi, njeno pravo ime je bilo Elizabeta, je na družinskih počitnicah v mondenem Bad Ischlu avgusta 1853 srečala cesarja Franca Jožefa. Po kratkem znanstvu jo je zaprosil za roko, čeprav je imela komaj petnajst let. Prelepo nevesto je v poročni obleki lahko videla le najožja družba izbrancev, ki je bila povabljena cesarski poročni obred v cerkvi. Kakšna je bila razkošna nevestina obleka, se je zato veliko ugibalo po vsej Evropi. Splet neverjetnih naključij je skrivnost razkril šele skoraj 200 let kasneje. Začelo se je s pismom neke španske turistke, ki je direktorici dunajskega muzeja cesarskih kočij poslala majhno fotografijo iz Šlezijskega muzeja v Opavi na Češkem. Zanimalo jo je, ali je na portretu cesarice Sisi v opavskem muzeju, ki jo je naslikal Joseph Neugebauer, isto izvezeno ogrinjalo, kot je razstavljeno v muzeju cesarskih kočij na Dunaju. V muzeju so prelepo belo ogrinjalo z vlečko, bogato izvezeno z zlatimi viticami, vinskimi listi in grozdi, odkupili leta 2008, ne da bi vedeli, kakšen zaklad so pridobili. Še vedno pa je skrivnost, kje je Neugebauer videl dragoceno oblačilo, saj ni bil dvorni slikar, pa tudi na poroko ni bil povabljen.
Spomin na Sisi in na čas, ko se je na promenadi ob reki Traun sprehajala visoka družba, je v Bad Ischlu še živ. V hotelu Elizabeta, kjer je pogosto letovala Sisijina družina, je na seznamu kraljevskih gostov tudi ime Aleksandra I. Karađorđevića, srbsko-jugoslovanskega kralja. Imenitniki so v cesarski Bad Ischl prihajali zaradi izbrane družbe, lepe okolice in zdravilne vode. Pitje zdravilne vode je bil družabni dogodek, ki je nekoč bogate goste privabljal v dvorano s slatino. Po sprehodu po promenadi, kjer so se nekoč sprehajali izbranci, lahko zdaj tudi vi zavijete v slatinsko dvorano – postala je turistični informacijski center in razstavni prostor.
Lahko pa si privoščite slaščice izbranih okusov v slavni kavarni in slaščičarni pri Zaunerju, ki je bil v času avstro-ogrske monarhije cesarski dobavitelj slaščic. Iz njegove kavarne se še vedno odpirajo osupljivi pogledi na reko Traun, visoke gore, ki obdajajo Bad Ischl, in skrbno prenovljene hiše bogatih trgovcev s soljo, belim zakladom regije Salzkammergut. Če bi želeli bivati kot izbrani gostje, je odličen izbor romantičen hotel Villa Seilern Vital Resort. V zgodovinski vili je še mogoče začutiti prefinjeno eleganco cesarskih časov, hkrati pa uživati v wellnesu z zdravilno vodo in se razvajati s kulinaričnimi užitki v hotelski restavraciji.
Ljubiteljem aktivnih počitnic priporočamo vzpon na enega izmed vrhov nad Bad Ischlom, kjer v izletniški restavraciji s čudovitim razgledom Siriuskogl Bad Ischl kuharske umetnine ustvarja Christoph Krauli Held. Mladi chef je v času korone zasijal kot televizijska zvezda. Slovi po strastnem ustvarjanju novih okusov in svežih idejah, svoje navdušenje pa prenaša tudi na mlajše generacije. V letu, ko je Bad Ischl prestolnica kulture, je z dijaki tamkajšnje turistične in gostinske šole oživel opuščeno gostišče na stari železniški postaji in ga spremenil v prostor, ki staro gostinsko tradicijo preobraža v novo kulinarično izkušnjo. Mladi se tam kalijo ob Krauliju, kot kličejo svojega vzornika, na novo vzniklo gostišče pa je tako uspešno, da je za obisk nujna pravočasna rezervacija.
Sodoben pogled na tradicijo, tokrat na proizvodnjo kamene soli, po kateri sta znana Bad Ischl in celotna regija Salzkamergut, predstavlja tudi 17 umetnikov iz vsega sveta, ki so ustvarili umetnine iz soli in vode, razstavljene pa so v Sudhausu, nekdanji proizvodni hali tovarne kamene soli. Na razstavnem prostoru v bližnji glavni pošti razstavlja tudi Maruša Sagadin, na Dunaju živeča umetnica slovenskega rodu. Njena subverzivna, igriva in barvita instalacija Luv Birds in Toten Winkeln je referenca na arhitekturne elemente, ki se preobražajo v človeško telo.

Foto ©: Mathias Lauringer, Kulturhauptstadt Europas Bad Ischl Salzkammergut 2024
Bad Ischl slovi kot mesto skladateljev. V njem je kot organist nekaj let služboval avstrijski skladatelj Anton Bruckner (1824-1896), svojo vilo pa je ob reki Traun imel Franz Lehár, avstrijski skladatelj madžarskega rodu (1870-1948), ki je v Bad Ischlu tudi pokopan. Lehár je najbolj znan po svojih operetah, med katerimi je največja uspešnica Vesela vdova, in po valčku Zlato in srebro, ki ga je zložil leta 1902 za »Zlato srebrni« ples princese von Metternich. Njegovo vilo so pred kratkim obnovili, ljubitelji njegove glasbe pa bodo v njej našli mnogo osebnih predmetov in bogate zbirke podatkov o njegovem delu. Brucknerju pa se je mesto ob 200-letnici rojstva poklonilo s spektakularnim koncertom pod piramido soli v Tovarni soli Ebensee, ki ga je izvedel Brucknerjev orkester iz Linza pod vodstvom diregnta Markusa Poschnerja s 500 pevci iz zborov zgornje avstrijskih dežel. Obiskovalce je navdušila kombinacija motetov, delov simfonij in improvizacija na temo Brucknerjeve glasbe.
Kulturno dogajanje se iz Bad Ischla razliva po celotni regiji, ki jo krasijo gorska jezera z odsevi vršacev. Na jezeru Attersee – obiskati ga je mogoče tudi s kolesom po kolesarskih stezah, ki se vijejo ob obali – je poletja preživljal na Dunaju rojeni slikar Gustav Klimt (1862-1918), prvi mož dunajske secesije. Po sporu zaradi „škandaloznih“ skic za freske, ki jih je ustvaril za Univerzo na Dunaju, se je užaljeni slikar umaknil v neokrnjeno naravo ob Atterseeju, očaran z odbleski svetlobe na jezeru, nad barvami in posebno svetlobo, ki na jezero pada prek gora.
Attersee se je velikemu slikarju, ki se je ob jezero vračal 17 poletij, poklonil s Klimtovim vrtom, kjer so zasajene cvetice v kombinacijah, kot jih je naslikal Klimt, ter s tematsko Klimtovo potjo ob jezeru z informacijskimi točkami o umetniku in njegovi muzi, življenjski sopotnici modni oblikovalki Emilie Louise Flöge (1874-1952). Njene znamenite črno bele kopalke, ki jih je ustvarila v Atterseeju, so našle odmev tudi v tlaku ob jezeru. V okviru evropske prestolnice kulture odpirajo tudi novi Klimt Center – ljubiteljem Klimta toplo priporočamo vodstvo Marielle Coreth, odlične poznavalke slikarjevega dela in življenja.
Ob obisku Atterseeja vsekakor preverite kulturno dogajanje v bližnji zasebni vili Paulick, kjer se je pri prijateljih pogosto zadrževal tudi Klimt. V Unterachu, manjšem kraju na nasprotnem bregu jezera si je mogoče privoščiti izbrano kosilo v obrežni restavraciji Genussfer, od koder se odpirajo lepi pogledi na jezero in gore. Unterach predstavlja zanimiv nov projekt – muzej spominov Lederermayerhaus (Strojarjeva hiša) z minimalno prenovljeno stavbo iz srede 17. stoletja, v kateri je razstavljeno vse tako, kot je bilo nekoč, pa tudi tako, kot nikoli ni bilo, saj so spomini lahko tudi lažni. Koncept zanj je ustvarila umetnica Amina Handke, hči avstrijskega pisatelja Petra Handkeja.
Na jezero Traunsee se je najlepše podati na ladjici. V času evropske prestolnice kulture so začasno zaprt kamnolom, v katerem so nekoč pridobivali apnenec za sodavico, spremenili v razstavni prostor, v katerem gostijo sodobne instalacije, obiskovalci pa si morajo ob ogledu nadeti zaščitno opremo. Jezero ledeniškega postanka je z osupljivo globino 191 metrov najgloblje avstrijsko jezero, ribje bogastvo pa je osnova za tamkajšnje tradicionalne jedi. Nekoč so ribe lovili z značilnimi čolni s ploskim dnom, v katerem je veslač stal, nato pa so jih dimili in prodajali celo na Dunaj, do koder so se, ob pomanjkanju cest na goratem terenu, podajali po rečnih poteh. Značilna riba za jezero Traunsee je ozimica, bela riba iz rodu lososov, ki je bila zaradi pretiranega lova v preteklosti skoraj iztrebljena.
Ob jezeru se niza več krajev, če pa vas pot zanese v Traunkirchen, se vsekakor ustavite v eklektični Villi Pantschoulidzeff. V vili, kjer je pred skoraj dvema stoletjema prebivala rusko-gruzijska princesa, se v sobanah srečata bizarno in realizem v nenavadni, surrealistični mešanici umetniških del, ki jih je ustvarilo 16 mednarodno uveljavljenih sodobnih avtorjev. Bližnji Ebensee pa je evropsko prestolnico kulture obogatil s povsem drugačno razstavo. Domačini so nekoč po tradiciji pozimi tekmovali v lovu na najlepše ptice. Zaprte v vrtnih volierah so jim do pomladi krajšale dolge, puste dni. Sodobni projekt Gerde Steiner in Jörga Lenzlingerja je tradicijo posodobil tako, da sta s šolarji ustvarila pisane ptice iz poljubnih materialov, bistvo koncepta pa je podpiranje otroške ustvarjalnosti brez navodil in omejitev.
Povsem drugačna razstava čaka obiskovalce v spominskem parku nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča v Ebenseeju. Med 8.000 smrtnimi žrtvami je bilo mnogo naših rojakov. V taborišču, ki je bilo podružnica Mauthausna, so gradili podzemno raketno tovarno. Na tesnobnem prizorišču enega najtežjih poglavij sodobne evropske zgodovine je v mraku ledenega rova mednarodno uveljavljena v Berlinu živeča japonska umetnica Chiharu Shiota ustvarila pretresljivo upodobitev trpljenja, upanja, minevanja in spomina. Med nadčloveško velike ženske obleke, ki simbolizirajo človekovo drugo kožo – tisto, ki ostane za nami – je razpela 280 kilometrov rdečih vrvic, ki kot kri in solze lijejo s stropa tunela. Ponavljanje motiva vzdolž tunela prebuja čustva, zaradi katerih se obiskovalci vračajo iz tunela molče.
Ob presežkih evropske prestolnice kulture Bad Ischl – Salzkammergut ni mogoče spregledati prispevka umetniške vodje projekta Elisabeth Schweeger (na sliki levo), na Dunaju rojene, mednarodno delujoče, vsestransko razgledane kustosinje, dramaturginje, novinarke in umetnostne menedžerke, ki ima marsikatero zaslugo za izjemno, raznoliko, premišljujočo in inkluzivno ponudbo avstrijske evropske prestolnice kulture. Več o dogodkih, ki se bodo vrstili še do konca leta 2024, najdete tukaj . Za vse ljubitelje kulture in umetnosti – iz osrednje Slovenije je do Bad Ischla le dobre tri ure vožnje…
O evropskih prestolnicah kulture 2023, madžarskem Veszpremu in romunskem Temišvaru, pa si lahko preberete tukaj in tukaj.