Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Medjimurje je najmanjša hrvaška regija na severu države, takoj za slovensko mejo, pokrajini med Dravo in Muro v šali pravijo tudi hrvaška Mezopotamija. Povezuje jo mreža več kot 500 km kolesarskih in 100 km pohodniških poti, v Sv. Martinu so ene najsodobnejših term, Medjimurje pa je bilo prvo proglašeno za »zeleno destinacijo«. Skozi Gornje Medjimurje poteka vinska cesta in domačini se radi pohvalijo, da so za svoja vina prejeli največ prestižnih nagrad Decanter na hektar vinograda.
Štrigova je manjši kraj tik ob slovenski meji, okrog 20 km od Čakovca, zanjo pa pravijo, da je kraj, v katerem se srečata nebo in zemlja. Po dostopnih virih naj bi bil Sv. Hieronim rojen v takratni Stridoni, na mestu katere je kasneje zrasla današnja Štrigova, zato se po njem imenuje tudi ena od dveh cerkva. Cerkev Sv. Hieronima je bila sicer zgrajena sredi 18. stoletja, a na temeljih bazilike iz zelo zgodnjih časov krščanstva. V Štrigovi so nedavno odprl sodobni center za obiskovalce, kjer ima posebno mesto predstavitev njihovega vinskega ponosa – pušipela. Gre za belo vino, značilno za vinorodne kraje Medjimurja, njegova najbližja sorodnika sta slovenski šipon in madžarski furmint, sicer pa vrsti grozdja na Hrvaškem pravijo moslavac. Prav zato je bilo vino tudi na hrvaški strani meje dolgo znano kot šipon ali moslavac, na pobudo medjimurskih vinarjev iz zadruge Hortus Croatie pa se je pred nekaj let uveljavilo kot pušipel. Danes velja za prestižno avtohtono sorto in blagovno znamko Medjimurja, zato je tudi edino hrvaško vino, za katerega so posebej oblikovali značilno buteljko z nekoliko podaljšanim vratom. Vino je zmerno aromatično in osvežilno, svetlo rumene barve, zaradi višje stopnje kisline pa še posebej prija ob pristni medjimurski domači kuhinji, ki je krepkejša in nekoliko bolj mastna. Pušipel smo okušali v vinski kleti Štrigova, ki zdaj nosi francosko ime St. Jerome – po Sv. Hieronimu, kajpak.
Vino danes pridelujejo na okrog 800 ha površine vinogradov, od tega je približno 600 ha namenjeno komercialni rabi. Na vrhu griča Mađerkin breg, obdanega z vinogradi, so pred tremi leti postavili leseno konstrukcijo razglednega stolpa. Višina stolpa je 27 m, ker pa stoji na 341 m visokem griču, je njegova razgledna ploščad na višini 361 m in tako najvišja točka, s katere je mogoče občudovati Medjimurje. Z vrha se odpirajo čudoviti razgledi na bližnjo Slovenijo (v daljavi je opaziti razgledni stolp nad Lendavo), Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko, menda pa se ob lepem vremenu in dobri vidljivosti v daljavi zaleskeče tudi jezero na Slovaškem. Tudi okolica je lepo in zanimivo urejena, s številnimi podrobnostmi, ki pričajo o inovativnosti in duhovitosti načrtovalcev, tam pa se poleti odvijajo tudi številni koncerti in drugi družabni dogodki. Naklonjenost kolesarskemu turizmu se kaže tudi s kolesarskim počivališčem v bližini razgledišča na Mađerkinem bregu, kjer je mogoče kolo tudi servisirati. Grič je sicer dobil ime po slavni madžarski balerini Emiliji Krauthaker, ki je se tik pred začetkom 2. svetovne vojne leta 1940 v te kraje priselila zaradi ljubezni priselila za možem, madžarskim vojakom. Po moževi smrti je ostala v teh krajih in živela skromno od prodaje kokošjih jajc na tržnici v Štrigovi – ime Mađerkin breg pa je ostalo do danes.
V kraju Žabnik so oživili mlin na reki Muri, prav takšen, kakršnih je bilo na začetku 20. stoletja ob reki na desetine, zgradili pa so jih domači mojstri. Mlinarska obrt je sčasoma izginjala in z njo so propadali tudi mlini, zadnji rečni mlin je prenehal delovati v 80. letih prejšnjega stoletja. Danes edini takšen mlin je etnografska posebnost in turistična zanimivost, na podlagi starih načrtov pa so ga na skoraj istem mestu, kot je desetletja mlel moko za vse okoliške prebivalce, postavili sodobni medjimurski mojstri. Ob njem je mlinarska hiša, v kateri je etnološki muzej z moderno interaktivno zbirko »En dan v življenju mlinarja Franca Žalarja«, kjer se lahko podrobno seznanimo s prav nič lahkim delom nekdanjih mlinarjev. Z mlinarsko hišo je povezana še ena zanimivost – prav ta hiša je namreč najbolj severno ležeča stavba na Hrvaškem. Nič manj atraktivna ni vožnja s splavom oz. brodom, kjer se z brega na breg zapeljemo le s pomočjo jeklenice čez reko in krmila na brodu, vse drugo pa opravi rečni tok. Marsikoga premami bližnji ljubezenski labirint, kjer ima sprehod med spiralasto postavljenimi velikimi kamni iz reke Mure menda blagodejen učinek na srčne zadeve, drugi pa se zgolj zazrejo v počasi tekočo reko in njene mrtvice ter uživajo v lepoti trenutka.
V Selnici je po zaslugi lokalnega podjetnika Ignaca Šardija, ki ga navdušujejo stari avtomobili, od leta 2012 pravi muzej oldtimerjev z več kot 100 zanimivimi eksponati. Med njimi so številni osebni avtomobili iz bližnje in nekoliko bolj oddaljene zgodovine, pa motocikli, traktorji, gasilska in druga gospodarska vozila. Pred vhodom stoji stari modri vagon zagrebškega tramvaja iz leta 1954, v muzeju se oko se najprej ustavi na nostalgičnem fičku, hrošču, škodi in trabantu, malo stran kraljuje francoska boginja citroen DS, ki smo ji pri nas rekli žaba, vmes je nekaj impresivno velikih ameriških limuzin in kabrioletov, pa predvojnih fiatov, celo češka tatra T54 iz leta 1931 s pogonom na drva se najde vmes – motor deluje na lesni plin, doseže 40 »konjev« in po ravnem požene avto do 70 km na uro, ob rednem čiščenju smole iz pogonskega dela pa bi lahko zdržal vsaj 50 let… Kar težko se je odločiti za favorita, a za Ignaca Šardija ni dvoma – to je črna tatra 87 iz leta 1939, podaljšana verzija z 8-valjnim motorjem, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja našel popolnoma zapuščeno, skozi eno od oken pa je rasla jablana. Po nekaj letih vztrajnega dela je avtomobil danes normalno registriran in vozen, razkošna notranjost je iz usnja, zadaj pa je celo manjši bar. Menda so mu zanjo ponujali že neverjetno veliko, a lastnik je ne da »za noben denar«.
Pokukali smo tudi v čudežni gozd, poln starih legend in pripovedk, predstavljenih na sodoben način. Bajkovita šuma blizu Lopatinca je nastala po zamisli Tanje in Marijana Martinjaša, zasnovana pa je tako, da med sprehodom po gozdu z uporabo tablic in VR očal liki iz staroslovanskih legend oživijo in pripovedujejo zgodbo, obiskovalci pa se soočajo z različnimi nalogami, kot je na primer ozdravljenje gozda. Najbolj seveda uživajo otroci, ki so jim namenjene tudi številne delavnice, z različnimi kulturnimi, kulinaričnimi, adrenalinskimi in drugimi aktivnimi programi v naravi za odrasle pa so zelo priljubljeni tudi kot možnost za malo drugačen team-building. V zadnjem času razvijajo tudi inovativno gastronomsko ponudbo, ki bo temeljila na starih kuharskih receptih in jedeh z dvora Zrinskih.
Nedaleč stran je na Okroglem vrhu Pozojev vrčak, kjer zelenjavo in sadje pridelujejo na povsem naraven način, brez uporabe gnojil in pesticidov, brez motike in prekopavanja, ročno in kar najbolj ekološko, temu pa so nedavno dodali še privlačno turistično ponudbo. Pozoj v medjimurskem narečju pomeni zmaj, vrčak pa je majhen vrt – vrtiček. Na kmečki turistični kmetiji Zmajev vrtiček Mirjana in Marijan Hren rada obiskovalcem pokažeta, kako vrt obdelovati popolnoma naravno, pripravljata pa tudi različne domače dobrote, med njimi gostje še posebej pohvalijo okusne sadne sokove in slastne marmelade. Če preživijo nekaj aktivnih dni na posestvu, se domačim opravilom lahko pridružijo in se česa novega naučijo. Navdušeni so tudi nad slikovito urejeno Pozojevo hišo, kjer so stene po starem ometane z blatom, domiselno urejena okolica pa vzbuja radovedne poglede.
V Toplicah Sv. Martin je letos potekala že 25. mednarodno poslovno turistična Borza Pot z več kot 200 udeleženci iz Hrvaške in sosednjih držav, v sklopu katere smo se raziskovanja Medjimurja udeležili tudi nekateri novinarji. Za razvoj turizma v tem delu Medjimurja imajo precej zaslug ravno terme in toplice Sv. Martin, ki se ponašajo z več kot 100-letno tradicijo, leta 1911 so namreč ob raziskovanju možnosti za pridobivanje nafte v globokih vrtinah odkrili termalno mineralno vodo, leta 1936 pa zgradili prvi leseni bazen. Danes so terme ene najbolje urejenih na Hrvaškem, sodoben zdraviliško termalni kompleks ima bazene, savne in wellness na več kot 1800 m2 površine, v poletni sezoni pa je tam tudi velik zunanji vodni park s tobogani. Poleg namestitve v hotelu Terme Sveti Martin s štirimi zvezdicami je mogoče prespati tudi v apartmajih in počitniških hišicah. V neposredni bližini hotela je golf igrišče z devetimi luknjami, ki je hkrati tudi teren za disc golf. Prav slednjega, kjer palice in žogice za golf zamenjajo diski (popularno jim pravimo frizbiji) me je zanimalo preizkusiti, a je na koncu zmanjkalo časa. Razlog več, da se kmalu vrnem v Medjimurje!
Če pa bi se kdaj radi podali še na Kvarner, s kolesom raziskovat Matulje in okolico, pa boste več nasvetov našli v članku Matulji – poslastica za kolesarje in gurmane.