Besedilo in fotografije: Maja Črepinšek

Ob Blaguškem jezeru, v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, je hotelska veriga Falkensteiner odprla svoj prvi Premium Camping v Sloveniji. Njegova posebnost je razkošna namestitev sredi narave, v zavetju gozda, kjer goste prebujajo petje ptic, svežina gozda in lesketanje jezera.

Falkensteiner Premium Camping Blaguško jezero goste sprejema od začetka maja do konca septembra. Namestitev je mogoča v 16 glamping hišicah, 4 mobilnih hišicah in 8 lesenih šotorčkih, ki so namenjeni mladim popotnikom z nahrbtnikom. V bližini jezera, sanitarij in restavracije je na voljo tudi 49 prostorov za avtodome. Mi smo preizkusili glamping hišice in mobilne hišice. Prednost glamping hišic je pogled na jezero iz udobne postelje pod visokimi drevesi – oddaljeno je le nekaj metrov. Na izbiro so glamping hišice Lake House Classic (18 m2) in Lake House z dodatnim lesenim šotorom (skupaj 25 m2), kjer lahko poletne dogodivščine samostojno doživljajo tudi malo večji otroci. Na voljo so še družinske glamping hišice Comfort House Family (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2).

Vse hišice imajo elektriko, klimatsko napravo, kopalnice pa so v bližini, urejene tako, da se gost lahko zaklene v svojo lastno kopalnico, med umivanjem pa skozi stekleno steno opazuje naravo. (Seveda vas nihče ne more videti.) Uporabiti je mogoče tudi pralni stroj. Zajtrk (vključen v ceno prenočišča) postrežejo na senčni terasi restavracije, ki je odprta od 7. do 22. ure in je na voljo ne le gostom kampa, temveč tudi vsem, ki se želijo tukaj ustaviti na izletu ali so na poti in iščejo idiličen postanek. Za zajtrk ponujajo najboljše izdelke lokalnih pridelovalcev. Restavracija nudi tudi a la carte kosila, večerje in možnost piknika s pripravo hrane na prostem. Razgledna terasa na strehi restavracije je namenjena sončenju, občasno pa tudi manjšim prireditvam, na primer nastopom stand-up komikov. Gostom je na voljo tudi pravljično prikupna gozdna savna. Prednosti klimatiziranih mobilnih hišic so kuhinja in toaletni prostori v hišici in udobni ležalniki na veliki, senčni terasi. Tudi med mobilnimi hišicami je mogoče izbrati sebi najprimernejšo – na voljo sta Comfort House (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2). Povsod so dobrodošli tudi hišni ljubljenčki.

Blaguško jezero, ki je nastalo z zajezitvijo v 60. letih prejšnjega stoletja, je urejeno z lesenimi sprehajalnimi brvmi in 12 pomoli z lestvami za kopalce. Jezero je toplo – v času našega junijskega obiska že ob svitu – obala pa nudi številne senčne kotičke za prijeten počitek. Kdor bi želel jezero in okolico raziskati še drugače, si lahko izposodi kanu, sup ali električno kolo, ali pa uživa v ribolovu, saj v jezeru živijo veliki krapi, ščuke, somi, šarenke, rdečeperke in ostriži. Ob mirnem jezeru in na okoliških travnikih, kjer se pase živina, se dobro počutijo tudi ptice – to dokazuje labodja družina, ki ima letos kar osem mladičev. Ob jezeru gnezdijo tudi race, šoje in kanje.

Dušica Mihaljević, menedžerka in duša Falkensteiner Premium Campinga Blaguško jezero, gostom z veseljem svetuje tudi glede ogledov in izletov v bližnji okolici. Prvi dan so bile izhodišče našega izleta Radgonske gorice, od koder smo se z izposojenimi električnimi kolesi podali na eno izmed treh tematskih kolesarskih poti, posvečenih raziskovanju vinske pokrajine. Vse tri poti so krožne, dolge so 15, 25 in 45 km. Naša 15-kilometrska pot je bila namenjena raziskovanju rojstnega kraja prvega slovenskega penečega vina v Radgonsko–Kapelski vinorodni deželi.

Kolesarska pot najprej poteka po senčnem bregu Mure, kjer so postavljene informativne table in urejeni prostori za piknik. Ustavili smo se ob naravnem izviru slatine, ki je zaradi visoke vsebnosti železa obarvan rdeče, in poskusili zdravilno vodo naravnost iz izvira. Naslednji postanek smo si privoščili na rečni plaži ob širokem peščenem prodišču Mure. Pot nato zavije na slikovito gričevje, ki se razprostira med Gornjo Radgono, Kapelo in Negovo. Mehka pokrajina z griči, zasajenimi z vinogradi, predstavlja vinorodno srce Prlekije. Posebej lep razgled se odpira s Kapelskega Vrha ob cerkvi sv. Marije Magdalene, kjer sta ob najvišji točki v občini (312 m n. v.) urejeni velika razgledna terasa in Vinska fontana Kapela. Okušanje vina z razgledom na vinograde je užitek, ki ga ne gre zamuditi – še posebej priporočamo avtohtono sorto, nežno in sadno ranino, pa tudi traminec, zelo aromatično polsladko vino, ki je prava klasika Prlekije. Poleg njiju iz vinske fontane pritečejo še rumeni muškat, renski rizling, modra frankinja …

Zadnja postaja naše kolesarske poti je bil ogled vinske kleti Radgonske gorice, kjer je leta 1852 podjetnik Jože Jerman, podprt z znanjem, pridobljenim na Dunaju, ustvaril prvo peneče vino – Zlato radgonsko penino. Danes to tradicijo nadaljuje in razvija podjetje Radgonske gorice, najstarejši in največji proizvajalec penečih vin v Sloveniji. V Radgoni si je mogoče ogledati vinsko klet, vklesano v kamnit hrib. V hladu in tišini se sprehodimo mimo skrbno negovanih arhivskih vin in steklenic dragocenih letin. Sledi presenečenje – osupljivo lep podzemni slap, kjer nam gostitelji ponudijo degustacijo penin.
Vinska klet pa skriva še več skrivnosti – po predhodnem dogovoru je tam mogoče v popolni temi degustirati penino Untouched by Light, zorjeno brez dostopa svetlobe, ali poskusiti penino, ki se stara na dnu Mure. Pravijo, da imata obe sebi lasten, poseben okus.

Mi pa smo se raje razvajali na senčnem vrtu Doma penine, kjer so nam pripravili košare za piknik, napolnjene s prleškimi dobrotami, ki se odlično podajo k hladni penini. Košaro za romantični piknik je mogoče naročiti in odnesti na razgledno ploščad Piknik plac, od koder se razprostira pogled na reko Muro, Gornjo Radgono in Avstrijo. Gostitelji v prihodnje načrtujejo še razširitev ponudbe z obnovo sosednjih stavb ob Jurkovičevi ulici, da bo ta ponovno zasijala v starem sijaju, ter ureditev ekskluzivnih hotelskih prenočišč v spomeniško zaščitenih objektih.

Naslednjega dne smo se v družbi Jasne Tomažin, predsednice Turističnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, peš podali na ogled mlina na veter na Stari Gori. Lagodna, 5 km dolga krožna pot po grebenu gričev vodi med polji, sadovnjaki in vinogradi, mimo novih hiš s skrbno urejenimi vrtovi ter mimo lepo obnovljenih prleških domačij. Lesenih mlinov na veter je bilo nekoč v občini več kot sto, saj je skoraj vsaka kmetija mlela svoje zrnje. Edini preostali prleški mlin na veter, ki je še leta 1957 mlel zrnje pri Bečevih na Kokolajnščaku, so domačini, zbrani v turističnem društvu, po skoraj štirih desetletjih mirovanja prestavili na sedanjo lokacijo in ga obnovili. V mlinu smo si ogledali leseni mehanizem, ki obrača zgornji del mlina, zavoro, ki preprečuje vrtenje vetrnice, kadar je vetra preveč, pa tudi glavno mlinsko os, ki je tako dolga, da jo je po ovinkasti in ozki cesti na rokah prineslo kar 12 mož. Ob mlinskem kamnu na dnu stavbe smo otipali zrnje in moko, ki so jih mleli v mlinu – ječmen, pšenico, ajdo in koruzo.

Pred mlinom so nas pričakal lokalne dobrote: domač kruh, siri s kmetije Roškar (Kokolajnščak) in mesnine s kmetije Štelcar (Kraljevci), bučni namaz ter slastna, zlato rumena prleška gibanica, ki je lahko slana ali sladka. Njena posebnost je, da nima dodatkov kot prekmurska gibanica, zato pa okus napolnita sočna domača skuta in rahlo vlečeno testo. K gibanici se je odlično podala prleška jurka, naravno fermentiran sok grozdja sorte jurka, ki ima zelo malo alkohola, rahlo mozira in je zelo svežega okusa. Da so domači izdelki del turistične ponudbe in najboljši spominek, dokazuje Jürjovška čokolada, ustvarjena iz lokalnih sestavin. Temni čokoladi dajejo značilen žametni okus bučno olje Oljarne Kocbek, lešniki z ekološke kmetije Petida in prleška jurka. Svetlejša mlečna čokolada pa je obogatena z medom Čebelarskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici, bučnim oljem Oljarne Belšak in lešniki z ekološke kmetije Petida.

V stari šoli je turistično društvo uredilo bogato etnološko zbirko. Na hodnikih in v učilnicah, v katerih so nekoč odmevali otroški glasovi, je predstavljeno nekdanje življenje okoliških krajev. Poleg kmečkega orodja so predstavljeni tudi domači izdelki, kot so pleteni čebelji panji, pa tudi obrtniški poklici, kot so čevljarstvo, lončarstvo, krojaštvo in šiviljstvo, ter opravil, kot so ribolov, vinogradništvo in sadjarstvo. Zbirka, ki jo je začel domačin Jožef Čuš, obsega že več kot 1.000 predmetov. Največje presenečenje šole pa se skriva v podzemlju, kjer je vinska klet, v kateri občasno potekajo predstavitve in degustacije lokalnega vina. Poleg stare šole in šolskega vodnjaka stoji cerkev sv. Duha. Graditi so jo pričeli leta 1697, vendar je njena sedanja podoba baročna iz 18. stoletja. Baročni ambient krasijo izvirna oprema, bogati oltarji in poslikave italijanskega slikarja Jakoba Brolla iz Gumina ter obnovljene orgle, ki so druge najstarejše ohranjene orgle v Sloveniji.

Kratek spust skozi gozd za cerkvijo nas je vodil do našega naslednjega cilja – Oljarne Kocbek, katere olja sodijo med najboljša slovenska bučna olja. Sedanji gospodar Gorazd Kocbek je vnuk ustanovitelja Alojza Kocbeka, ki se je z mlinarstvom in oljarstvom začel ukvarjati leta 1929. Še vedno uporabljajo isti mlin in obdelujejo olje na enak način, zato nudijo najbolj čista in naravna olja iz izbranih bučnih semen, ki so dozorela na okoliških poljih sredi neokrnjene narave. Tradicionalno pridelano bučno olje, ki so ga izdelovali njegovi predniki, je Gorazd Kocbek še oplemenitil in dosegel svetovno prepoznavnost s proizvodi najvišje kakovosti, ki bogatijo najbolj prestižne jedi za gurmane od Dubaja do Japonske in Amerike. Oljarno si je mogoče ogledati na vodenem ogledu, njihova hladno in toplo stiskana olja, široko ponudbo olj in izdelkov s semeni, med njimi je odličen gin iz bučnih semen, pa je mogoče tudi kupiti. Nekaj receptov z idejami, kaj pripraviti s Kocbekovim bučnim oljem, najdete na njihovi spletni strani. V oljarni si lahko omislite tudi luksuzno nastanitev v izbrani okolici, kjer vse diši po sveže praženih bučnih semenih. Nas je v poletni vročini še posebno navdušil njihov naravni kopalni bazen.

Če se navdušujete nad mestnim živahnim utripom, obiščite še Maribor. Poleti se v njem odvija bogat kulturni program festivala Lent. Maribor je najlepše raziskati z vodičem, ki o gostoljubnem mestu vedno pove kaj novega. Po ogledu mariborskih znamenitosti smo se ustavili v Hiši stare trte, kjer so nam predstavili najstarejšo – še vedno plodno – vinsko trto na svetu. Častitljiva trta, ki je simbol vinske kulture Maribora in Štajerske, šteje kar 450 let, njeni potomci pa rastejo širom po svetu. Grozdje najstarejše trte, sorte žametovka ali modra kavčina, je eno izmed najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem. Trta daje letno le od 35 do 55 kg grozdja, zato vino ustekleničijo v majhne, 2,5 dcl velike lepo oblikovane stekleničke, ki jih je ustvaril Oskar Kogoj. Letno napolnijo le 100 stekleničk za dragocena protokolarna darila, ki so jih doslej prejeli Gari Kasparov, Václav Havel, Bill Clinton, Arnold Schwarzenegger, Dalajlama … Za vsakogar pa Hiša Stare trte nudi degustacijo odličnih vin. In če bo kdo po vseh dobrotah še lačen, priporočamo restavracijo Rožmarin, kjer nudijo avtorske jedi, ki so fuzija okusov Mediterana in daljnega vzhoda, obogatene s sestavinami lokalnih proizvajalcev. Ob tem ponujajo več kot 1.500 vin iz celega sveta. Iz prve roke lahko potrdimo, da uresničujejo svoj moto: Degustirajte, delite, uživajte!

V branje vam priporočamo tudi članek Haloze – čarobni razgledi, kulinarika in etnološka dediščina. Haloze so dežela številnih gričev, ki vabi s pristno naravo, slikovitimi majhnimi vasicami in zanimivo etnološko dediščino, bogato zgodovino ter izjemno lokalno kulinarično ponudbo in izvrstnimi vini, pa tudi gostoljubjem domačinov, kar vse skupaj zagotavlja zelo prijetno doživetje ob potepanju po tej deželi nad Dravskim poljem.