Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Haloze so dežela številnih gričev, ki vabi s pristno naravo, slikovitimi majhnimi vasicami in zanimivo etnološko dediščino, bogato zgodovino ter izjemno lokalno kulinarično ponudbo in izvrstnimi vini, pa tudi gostoljubjem domačinov, kar vse skupaj zagotavlja zelo prijetno doživetje ob potepanju po tej deželi nad Dravskim poljem.
Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo gotsko cerkev v Sloveniji. Cerkveno notranjost odlikuje izjemen preplet treh vrst umetnosti – arhitekture, kiparstva in slikarstva. Njen nastanek sega dobrih 600 let nazaj, tedanji naročniki pa so za izvedbo najeli največje mojstre iz srednje Evrope, ki so med drugim sodelovali pri gradnji stolnic Sv. Vida v Pragi in Sv. Štefana na Dunaju. Oltar Marijinega Oznanjenja sredi cerkve je dal postaviti Herman II. Celjski, prav ta oltar pa velja za enega največjih biserov visoke gotike in je predmet proučevanja domačih in tujih umetnostnih zgodovinarjev. Po cerkvi nas je popeljal rektor bazilike, minoritski pater Toni Brinjovc, ki nam je razkril še marsikatero zanimivost, med njimi tudi to, da je cerkev nekaj desetletij po nastanku dobila močno obzidje, da so jo zavarovali pred Turki.
Ptujska Gora je sredi 15. stoletja dobila pravico do letnega sejma, kot trg se jo prvič omenja 1578, s trškimi pravicami pa je dobila tudi sodnika in sramotilni pranger, ki ga lahko opazimo na robu trga. Na trgu ima informacijsko pisarno turistično društvo in v njem je mogoče dobiti informacije o kraju in cerkvi, pa tudi o gostinski ponudbi, nastanitvah in kolesarskih poteh. V njenih prostorih je manjša razstava imenitnih fotografij priznanega fotografa in Prešernovega nagrajenca Stojana Kerblerja, ki je znan zlasti po svojem občutljivem upodabljanju domačih Haloz, v neposredni bližini pa je njegova rojstna hiša. Za malico smo si privoščili odlično domačo kislo juho Pri babici Bredi. Na pobočju Ptujske Gore si velja ogledati še Starotrško hišo iz leta 1752, v kateri je urejen muzej in predstavlja način življenja takratnih prebivalcev, okrog nje je zeliščni vrt, na vrtu pa je posajena tudi potomka stare trte sorte žametovka z mariborskega Lenta.
Na Vukovi domačiji v Dobrini so nam pripravili degustacijo lokalnih dobrot. Navdušeni smo bili nad suhomesnatimi izdelki iz divjačine s turistične kmetije Darinke Kodrič, okusnimi siri, jogurti in namazi iz kravjega mleka s kmetije Skok, vrhunskimi vini Vinogradništva Plajnšek in izvrstnim jabolčnim sokom sadjarstva Ber. V gostišču Pri Ribniku v Podlehniku smo se tokrat ustavili zgolj na kosilu, nudijo pa tudi prenočišča z 90 posteljami. Gostje, ki se ustavijo le za prenočišče – glavna cesta Maribor – Zagreb je le nekaj streljajev stran – pogosto niti ne vedo, v kakšnem okolju so prespali in so zjutraj prijetno presenečeni ob pogledu na ribnik in lepote okolice, nam je povedal lastnik Dejan Svenšek. Prespati je mogoče tudi v lično urejeni Hiški Tomajna, smo izvedeli ob zobanju hrustljavih flancatov iz Kmetije pod križom. Na bližnji Gorci je lepa razgledna točka in viničarski muzej, Gorca je tudi priljubljen cilj kolesarskih popotnikov po Halozah.
V naselju Tržec na levem bregu Dravinje smo si ogledali Djočanovo domačijo z etnografskim muzejem in etnološko zbirko haloškega roba, ki priča o zgodovini Dravskega polja. V sodelovanju z Etnografskim društvom Tržec, ki je zaslužno za prenovo domačije, občasno tam prirejajo delavnice pletenja ribiških mrež in košar, klepanja kose in podobnih del, ki so jih nekoč opravljali na kmetiji. Okolica je lepo urejena, s čudovitim vrtom in sadovnjakom, pred nekaj leti so tam postavili tudi repliko preužitkarske hiše, kot je še leta 1919 stala v Tržcu. Preužitkarstvo je bilo namreč ustavna kategorija v Avstro-Ogrski, v okviru te pravice je bilo poskrbljeno za starejše, ki so premoženje zapustili naslednikom ali novemu kupcu.
V Vidovi kleti, prodajno promocijskem centru vinogradnikov iz Haloz, v sodelovanju z Vinarsko zadrugo Haloze pripravljajo vodene degustacije in prodajo vin ter sira, suhomesnih in pekovskih izdelkov. Pozornost je pritegnila posebna vitrina z buteljkami vina, na katerih so različne oznake z datumi in napisi. Izvedeli smo, da ob posebnih priložnostih, kot so poroke, obletnice, rojstni dnevi… lahko tu pustite »svojo« buteljko v stalno hrambo, v zahvalo pa prejmete buteljko vina iz Vidove kleti. Izvirna zamisel in lepa pozornost, vsekakor.
V Parku dediščine Cirkulane nas je pozdravil predsednik Turističnega društva Cirkulane Anton Bratušek in nas pogostil s tradicionalno postržjačo (pravijo ji tudi oprešak, gerpa ali jerpica), iz ostankov krušnega testa spečeno pogačo s smetano in ocvirki. V parku ima osrednje mesto Bložakova hiša, tradicionalna haloška cimprana hiška iz leta 1805, zgrajena iz lesenih brun, ki so z obeh strani ometana z debelo plastjo ilovice, streha pa je pokrita s slamo. Gostitelj nam je pokazal tudi uporabo nekaterih starih kmečkih orodij in povedal, da v Parku dediščine pogosto gostijo vrtce, šole in skupine obiskovalcev, ki jih zanima življenje v Halozah nekoč, v kolarnici s skednjem je manjša z multivizijo opremljena predavalnica, za goste pa pripravijo tudi degustacijo različnih haloških dobrot.
V lično urejeni gostilni Pri Veseliču smo lahko spoznali, kako poteka izposoja koles (tudi takšnih z električno pomočjo) za vse tiste, ki bi si lepo haloško pokrajino radi ogledovali na dveh kolesih – kar je verjetno najlepši način potepanja pa Halozah. Hišni gospodar in sommelier Martin Težak nas je nato popeljal v klet in nam predstavil nekaj izvrstnih vin haloških vinarjev.
Na koncu pa smo obiskali še pred kratkim ponovno odprt in prenovljen Grad Borl, ki postaja poleg Ptujske Gore osrednja vstopna točka za obiskovalce Haloz. Po prenovljenih grajskih prostorih nas je popeljala direktorica Javnega zavoda Belana – Cirkulane Monika Klinc. V lepo urejenem atriju je trenutno likovna razstava, v obnovljenem delu gradu pa je v dveh nadstropjih postavljena razstava ZDravo, ki ponazarja biotsko pestrost in ozavešča obiskovalce ozaveščati o pomenu narave in dravskega obrečnega prostora.
Pohvaliti velja, da si za večjo prepoznavnost Haloz prizadevajo enakovredno vse haloške občine, vsaka po svojih možnostih in potencialih. Obiskovalcu je za občinske meje pač vseeno, zagotovo pa bo potepanje po Halozah – ki nastopajo pod skupno blagovno znamko Visit Haloze – prijetno doživetje za vsakogar, pa naj ga zanima predvsem gastronomija ali etnološka in zgodovinska dediščina, ali pa zgolj uživanje v prelepi zeleni pokrajini, kjer čarobni razgledi razbremenijo misli.