Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Radoboj je manjši kraj v Hrvaškem Zagorju, le nekaj minut oddaljen od slovenske meje oz. mejnega prehoda Gruškovje ter nekaj kilometrov od Krapine. Občina ima le dobrih 3.000 prebivalcev, a naj vas velikost ne zavede – Radoboj ni kar tako. Prav zares gre za čisto poseben kraj z veliko zanimivostmi, ki navdušijo vse, ki ga obiščejo.

Občina Radoboj zelo dobro pridobiva evropska sredstva za razvoj, ki jih nato odlično izkoristi v dobro vseh prebivalcev in obiskovalcev. V zadnjih 20 letih so uspeli pridobiti kar 25 milijonov evrov! Na čelu občine je že 20 let (nestranskarski) župan Anđelko Topolovec, ki ima s svojimi ožjimi sodelavci ter prizadevnimi krajani največ zaslug za uspešen razvoj kraja. V zadnjih letih so uredili muzej, hišo vinske trte, center narave, hišo štrukljev, v gozdu označili sprehajalne poti in pripravili gozdno kopel, vse javne stavbe pa so opremili s sončnimi kolektorji za pridobivanje čiste električne energije. Idej jim še ne zmanjkuje, volje pa tudi ne, tako da bodo kmalu gotovo ponudili še kaj novega.

V Muzeju Radboa so na sodoben in interaktiven način predstavljene znamenitosti in najdbe tega kraja. Ker je bilo tu nekoč dno Panonskega morja, so našli veliko arheoloških ostankov in fosilov rib, školjk in rastlin, med njimi nekaj takšnih svetovnega pomena. Pravijo, da domačini še danes med kopanjem po vrtu naletijo na kakšen ostanek školjk iz nekdanjega morja. Med drugim so na področju Radoboja našli tudi fosilni list vinske trte, star med 12 in 14 milijoni let.

V Centru narave so predstavljene lokalne živalske in rastlinske vrste, med njimi velja posebej omeniti orhideje, saj v Radoboju in okolici raste kar 32 vrst orhidej. V bližnji Strahinjčici so zabeležili več kot 1000 rastlinskih vrst, zato je uvrščena na seznam botanično najpomembnejših lokacij na Hrvaškem. Tam so uredili pot orhidej, dobrih 13 km dolgo planinsko učno pot, kjer je zgolj na travniku Poljana mogoče opaziti kar 16 vrst orhidej.

Leta 1751 je na območje Radoboja pri vasi Hraščina padel meteorit, ki velja za prvi z zapisnikom dokumentirani padec meteorita na svetu. Ob vstopu v atmosfero je razpadel na dva dela, večjega (40 kg) in manjšega (10 kg). Krajani so večjega, ko se je ohladil, odnesli k župniku, ta je o »kamnu z neba« obvestil škofa, ki ga je prepustil (avstroogrski) državi, tako da je meteorit danes shranjen v naravoslovnem muzeju na Dunaju, znan tudi kot zagrebško železo. Najdbo manjšega so krajani sprva menda zatajili, potem pa šele čez leta priznali, da je lokalni kovač iz njega izdelal žeblje za konjske podkve. V muzeju si zdaj prizadevajo odkriti, če imajo pri kakšni hiši morda še kje žeblje iz železa, ki je priletelo z neba.

V Radoboju so na začetku 19. stoletja začeli pridobivati samorodno žveplo, v tistih časih za potrebe farmacevtske in orožarske industrije zelo pomemben in redek mineral, zato je rudnik takrat financirala avstroogrska država. K uspehu je precej pripomogla svetovna inovacija, t.i. radobojski stroj za rafiniranje žvepla, prikaz njegovega delovanja je zdaj na ogled v muzeju. Ob žveplu so kmalu odkrili še premogovo rudo, leta 1923 so celo postavili žičnico, ki je premog prevažala do železniške postaje v Krapini. Po drugi svetovni vojni zaradi majhnih zalog premoga rudnik ni bil več ekonomsko upravičen, zato so ga leta 1948 zaprli. V muzeju je rekonstrukcija rudarskega rova, da obiskovalci vsaj za nekaj trenutkov dobijo vtis, kako je bilo rudarjem v jami.

V središču kraja je cerkev Sv. Trojice, ki jo viri prvič omenjajo že leta 1334, današnjo obliko pa je dobila v 18. in 19. stoletju. Še zanimivejša pa je cerkev Sv. Jakoba na Gorjanima Sutinskim v neposredni bližini Radoboja, ki velja za največjo gotsko cerkev v Hrvaškem Zagorju. Do nje vodi strma in vijugasta cesta, njena lega na vrhu hriba pa je naravnost impozantna in ponuja prelepe razglede na Zagorje ter na bližnje slovenske griče. Cerkev sicer še čaka na temeljito prenovo, veliko eksponatov pa je kljub številnim uničenjem cerkve ohranjenih in jih bodo restavrirali, zdaj so v cerkvi predstavljeni le na velikih fotografijah, da nekoliko pričarajo vzdušje. Zaradi izjemne akustike v cerkvi Sv. Jakoba vsako leto prirejajo koncerte akustične in zborovske glasbe – zagotovo je prisluhniti koncertu v takšnem ambientu posebno doživetje.

Čisto posebno doživetje je gozdna kopel, ki smo jo bili na gozdnih poteh Strahinjčice v malo skrajšani obliki deležni tudi sami. Združenje Snaga šume, katerega srce in duša je prizadevna Jasna Vukas, je namreč staro japonsko prakso Shinrin – yoku prineslo tudi v Radoboj. Gozdna kopel ni navaden gozdni sprehod, ampak občutenje gozda z vsemi čuti, aktivno in počasi, v tišini in zbrano. Njeni izjemni učinki na človeško telo in zdravje so znani, saj izboljšuje imunski sistem, povečuje koncentracijo, zmanjšuje anksioznost in depresijo, ureja krvni tlak, predvsem pa predstavlja odklop od vsakdanjih tegob. Praviloma traja dve do tri ure, pod vodstvom certificirane vodnice, psihologinje Danijele Medaković smo v gozdu prebili dobro uro – in bili navdušeni nad drugačno dimenzijo občutenja narave. V Snagi šume so konec poletja priredili tudi nočno gozdno kopel, občasno organizirajo različne tematske kopeli in team buildinge, ki jim nameravajo dodati še vsebino, povezano z zgodovino kraja – Postani rudar za en dan.

V Hiži zagorskih štruklji so nas pričakale tri aktivne babice. O tem ni pričal le napis na njihovih predpasnikih aktivne tudi po 65. letu, ampak so pred našimi očmi – spretno, da jih je bilo veselje gledati – v nekaj trenutkih razvlekle testo za štruklje na velikost mize, ga napolnile s skutinim nadevom in umetelno zvile in narezale štruklje, ki so jih položile v namaščen pekač. Z loparjem so ga nato potisnile v žarečo žerjavico v krušni peči, kjer se je zlato rumeno zapekel. Prav ste prebrali – tu štrukljev (v glavnem) ne kuhajo, ampak jih spečejo v peči(ci). Seveda pa nismo le gledali priprave zagorskih štrukljev, ampak smo jih na koncu tudi pojedli. Odlični so bili, krušna peč je poskrbela še za dodaten izjemen okus! Pred štruklji je prišla na mizo štrukljeva juha, ki je spet nekaj čisto posebnega, za Zagorje tradicionalna purica z mlinci ter krvavice, klobasice in svinjina s kislim zeljem in krompirjem. Radobojska zgodba je tako dobila še imenitno kulinarično dimenzijo.

In ker se v Radoboju ponašajo z enim najstarejših fosilov lista vinske trte, seveda tudi vinska zgodba ne more izostati. Hiža vinove loze je manjši interpretacijski center, kjer je med drugim predstavljena starohrvaška belina, mati belih sort grozdja, ki je imela velik vpliv na razvoj vseh belih sort srednje in zahodne Evrope, še posebej chardonnaya, genetske raziskave pa so pokazale, da ima več kot sto potomcev po vsem svetu, zato je dobila vzdevek sorta Casanova. Velika verjetnost je, da gre za hrvaško avtohtono sorto, a njeno poreklo še raziskujejo. Nekoč so jo intenzivno gojili v Hrvaškem Zagorju, nato je skoraj izumrla, leta 2006 pa so jo uspešno vrnili v zagorske vinograde v sklopu revitalizacije starih vinskih sort. Zaradi dokaj nizkih sladkorjev in visoke kislosti je primerna zlasti za coupage z drugimi belimi vini, izvrstna pa je za proizvodnjo penečega vina. Vina radobojskih vinarjev nam je predstavil vinar Goran Rihtar in nas na degustaciji prepričal, da tudi njihova vina zaslužijo vso pozornost.

O zanimivi notranjosti Hrvaške lahko preberete še nekaj več v prispevku Zeleno srce Hrvaške.