
Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
V okolici Šibenika in njegovem zaledju najdemo številne zanimivosti – od impozantne trdnjave Sv. Nikole, ki varuje morski dostop do mesta, do otoka Zlarina, nekoč znanega po rdečih koralah in danes po odlični kulinariki, od otoka Prvić s Faustom Vrančićem, izumiteljem padala (in še česa) do fotogeničnega modro-zelenega izvira reke Cetine, da o doživetjih v etno vasi v Pakovem selu in adrenalinskem zip-line s kninske trdnjave sploh ne govorimo…



Trdnjava Sv. Nikole je ena od štirih šibeniških trdnjav in je nastala sredi 16. stoletja kot del obrambe beneške republike. Na strateški legi edinega vstopa v ozki, kilometer in pol dolgi kanal Sv. Ante je ščitila mesto in njegove prebivalce pred turškimi napadi z morske strani. Ker je nadzorovala edini dostop v Šibeniški zaliv, je omogočala popolno kontrolo ladij, ki so vplule v zaliv. Pri gradnji trdnjave je imela uporabnost prednost pred lepoto, zato na njej ni odvečnega okrasja. Spodnji del je zgrajen iz belega kamna, zgornji pa iz debelih slojev opeke, malo nad višino morske gladine so strelne line za odvračanje morebitnega napadalca. Impozantna trdnjava je eden najpomembnejših obrambnih objektov na Jadranu in to je bil eden od glavnih razlogov, da jo je UNESCO leta 2017 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Dostop je (vsaj za zdaj) mogoč le s turistično ladjico, s katere so med plovbo najlepši pogledi na trdnjavo, kanal Sv. Ante in mesto Šibenik. Za javnost je odprta od leta 2019 in v njej še potekajo zahtevna konzervatorsko – restavratorska dela, obiskovalcem pa so na voljo avdiovizuelni mobilni vodiči z informacijami v več jezikih.



Zlarin je manjši otok v bližini Šibenika, ki je skupaj s trdnjavo Sv. Nikole varoval vstop v zaliv. Poleti je zaradi lepih plaž, skritih zalivčkov in čistega morja priljubljena turistična destinacija, zlasti rade se na njem ustavijo večje in manjše barke in tudi prestižne jahte. Na sprehodu po kraju odkrivamo ozke kamnite ulice in slikovite hiše, miru pa ne zmoti noben avtomobil, saj so ti na otoku prepovedani, le kakšno električno vozilo, kakršne sicer poznamo z igrišč za golf, sem ter tja oddrdra po kamnitem tlaku mimo nas. Zlarin je znan kot eden najbolj sončnih kotičkov na Jadranu, še bolj pa kot otok koral. Te dragocene morske grmičke bi sicer v morju okrog Zlarina zaman iskali, a prebivalci Zlarina so bili že vse od 15. stoletja znani kot lovci na korale, ki so jih uspešno nabirali na lokacijah od Kvarnerja na severu do Boke Kotorske na jugu ter s tem skrbeli za zelo soliden življenjski standard otočanov vse do konca 19. stoletja, ko je zmanjšano povpraševanje prekinilo uspešen posel. V Hrvaškem centru koral, ki so ga odprli leta 2023, je v hiši Kažerma na ogled stalna muzejska razstava »Rdeča, kot je še niste videli« s prikazom tradicionalnega nabiranja koral ter različnimi z njim povezanimi predmeti, ki pripovedujejo zgodbo o kulturni dediščini in največji posebnosti Zlarina.




Na Zlarinu je nekaj odličnih konob in imenitnih restavracij, med katerimi izstopa Konoba Prslika, ki jo vsi kulinarični portali ocenjujejo s presežniki, ponaša pa se tudi z dvema kuharskima kapama Gault & Millau. V šarmantni kamniti hiši s čudovito teraso, na kateri »skozi mizo« rastejo oljke, lastnik Antonio Makale skupaj s soprogo in mamo ter izkušenimi kuharji in kuharicami ustvarja kulinarične mojstrovine po načelu »stari okusi na moderen način«, ob katerih uživa že gostovo oko, kaj šele brbončice. Najbolj kakovostne sestavine iz širšega lokalnega okolja poskrbijo za neprekosljive okuse tradicionalne dalmatinske kuhinje, pa naj gre za carpaccio iz hobotnice ali dimljenega brancina, ribe z žara, lignje, školjke in rake, dodatke domačega oljčnega olja in solnega cveta z otoka, ali pa neprekosljivo sladico – enkratna kombinacija sladkih fig, kuhanih v prošeku z mandlji in mascarponejem. Vinska ponudba, kjer prednjačijo izbrana dalmatinska vina, zlasti debit in maraština, lepo zaokroži ponudbo na krožnikih. V konobo Prslika, ki je dobila ime po zalivu, kjer so Toni in prijatelji nekoč lovili ribe, se gostje radi vračajo – potem ko sem okušal njihove dobrote, prav dobro razumem, zakaj.



V Šibeniku se je rodil veliki hrvaški znanstvenik, književnik in škof Faust Vrančić (Šibeniik 1551 – Benetke 1617), ki je svoje otroštvo preživljal na otoku Prvić. V zgodovino se je zapisal kot izumitelj padala, pripisujejo pa mu tudi izuma visečega mostu in žičnice. V Prvić Luki se lahko v Spominskem centru Faust Vrančić z občudovanjem sprehodimo med mojstrsko izdelanimi replikami Vrančićevih izumov, ki jih je večinoma popisal v svoji epohalni knjigi Machinae Novae, eni najpomembnejših renesančnih knjig s takšno tematiko. Knjiga je izšla leta 1615 v Benetkah, v njej najdemo opise 56 različnih tehničnih naprav in konstrukcij (največ je mlinov in mostov), pa tudi »letečega človeka« – Homo Volans – in koncept današnjega padala, štirikotnega platna za jadro, napetega s štirimi enakimi lesenimi drogovi in na vogalih povezanimi z vrvmi. Faust Vrančić je bil avtor številnih zgodovinopisnih in političnih esejev, filozofskih del in pesmi, večinoma v latinščini, napisal je slovar petih evropskih jezikov (latinski, italijanski, nemški, dalmatinski, madžarski), zbirka življenjepisov zgodnje krščanskih mučenic pa je njegovo edino delo v hrvaščini. Življenjska pot ga je vodila po različnih krajih v Evropi, na njegovo zadnjo željo pa je pokopan na Prviću, kjer je preživel otroštvo, in sicer v cerkvi Sv. Marije od Milosti v Prvić Luki.




V Pakovem selu v zaledju Šibenika Ana in Joško Lokas že vrsto let vodita čisto posebno etno vas Etnoland Dalmati. Že vas je s svojo slikovitostjo in prikazom etnološke dediščine prava paša za oči, za dodano vrednost pa s svojo duhovitostjo in skrbjo za obiskovalce poskrbita gostitelja. Po obvezni dobrodošlici z medeno travarico nas je Ana popeljala po »dedovi hiši«, pravem etnografskem muzeju, ogled pa je začinila z nekaj zanimivimi podrobnostmi. Izvedeli smo, kako so nekoč lahko komunicirali z neverbalnimi znaki in celo z vsakdanjo nošo. Na primer, če je imelo dekle majhno torbico, je to pomenilo, da je še samsko in so se fantje lahko opogumili in jo skušali osvojiti. Če pa je dekletu padel v oči kakšen fant, je iz načina, kako je nosil tipično šibeniško kapo, lahko razbrala, ali je poročen ali ne. V kleti – konobi – smo ob velikih lesenih sodih okušali njihovo rdeče vino lasina, nato pa smo se preselili v okusno opremljeno jedilnico, kjer nas je čakala pojedina z imenitnim drniškim pršutom, teletino izpod peke in drugimi dobrotami. Ana in Joško, ki sta za svoje delo prejela že vrsto turističnih priznanj, urejata za prihodnjo sezono posebno prezentacijsko sobo z multimedijo, ki bo namenjena zlasti posameznim obiskovalcem.


Reka Cetina izvira blizu kraja Cetina iz več kraških izvirov, najbolj znan je Veliko vrilo, ki je zaradi svoje fotogeničnosti pogosto deležen pozornosti fotografov in ga boste hitro našli na instagramu. Najbolj fotogeničen je pogled na izvir iz zraka, s posnetkom drona, saj tako njegove modrozelene barve zaživijo v polnem sijaju, do izraza pa pride tudi njegova globina, saj se vodni sifon spušča vsaj do 130 m globine. Njegovo globino v zelo zahtevnih potopih še vedno raziskujejo potapljači, žal včasih s tragičnimi posledicami. A če ste na družabnih omrežjih naleteli na fotografije mladenk v bikiniju, ki »ležijo« na vodi v modrozelenem očesu izvira, bodite prepričani, da jih je zelo zeblo – voda ima med 4 in 8 stopinj Celzija. Cetina je z vodo zelo bogata reka, na svojem 105 km dolgem toku do Omiša, kjer se izliva v Jadransko morje, napaja nekaj hidroelektrarn, dobro pa jo poznajo tudi športniki, saj je priljubljena predvsem med kajakaši in raftarji. Nad Velikim vrilom s svojo lego dominira pravoslavna cerkev Gospodovega vstajenja, ki so jo postavili tik pred drugo svetovno vojno.



Kninska trdnjava ima dolgo zgodovino, saj se prva utrdba na tem mestu pojavi že v 9. stoletju kot srednjeveški castrum in sedež starohrvaške države in kraljev. Po številnih osvajanjih, rušenjih in ponovnih gradnjah so ji današnjo podobo nadeli Benečani v 18. stoletju, konec 19. stoletja ni manjkalo veliko, da bi jo spremenili v kamnolom, med drugo svetovno vojno pa je bila skoraj uničena. Že po vojni so začeli z obnovo, v letu 2006 pa je stekla celovita prenova trdnjave, ki jo sestavlja pet samostojnih utrjenih zgradb. Trdnjava je pomemben hrvaški spomenik in ponos, zato na njej vselej vihra hrvaška zastava. Tokrat je zmanjkalo časa za obisk sicer zanimivega muzeja, saj nas je čakala še adrenalinska preizkušnja – od junija 2024 je namreč s trdnjave napeljan zip-line, s katerim se najbolj pogumni v dveh korakih po žici spustijo globoko pod vznožje trdnjave. Začetno tremo – sploh pri tistih, ki so bili prvič na kakšnem zip-lineu – je uspešno razpršila simpatična Jelena Kaić, ustanoviteljica in vodja Zipline Knin, ki nas je pospremila na avanturi visoko nad kanjonom Krke. Vsekakor priporočam – če vas ni strah višine ali pa ravno zato, ker bi hoteli ta strah premagati.

O mestu Šibenik z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, slapovih Krke, Skradinu in bogati gostinski ponudbi v okolici Šibenika lahko več preberete TUKAJ.