Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Šibenik je najstarejše hrvaško obalno mesto na Jadranu z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, v njegovi bližini sta dva narodna parka – Krka in Kornati, v šibeniškem arhipelagu pa je kar 249 otokov. Na svoj račun pa ne pridejo le ljubitelji morja, narave in zgodovine, saj je Šibenik z okolico znan tudi po odlični gostinski ponudbi, dalmatinski kuhinji z veliko morske hrane ter najkvalitetnejših vinih.

Šibenik je slikovito srednjeveško mesto, ki ga obkrožajo kar štiri trdnjave, ponaša pa se z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino. Od leta 2017 je eno od le petih mest na svetu, ki se lahko pohvalijo z dvema UNESCO spomenikoma, uvrščenima na seznam svetovne kulturne dediščine – cerkvijo Sv. Jakoba in trdnjavo Sv. Nikole. Za gradnjo katedrale Sv. Jakoba so potrebovali več kot 100 let (1431-1535), zgrajena je v celoti iz kamna, brez veziva in lesa, njena 32-metrska kupola pa je pravi arhitekturni čudež. Pozornost pritegne bogato kiparsko okrašena krstilnica, nič manj pa za tiste čase nenavadna novost – kiparski portreti 74 običajnih ljudi, najverjetneje sodobnikov Jurija Dalmatinca, kiparja in enega od treh glavnih arhitektov katedrale, na zadnji stranici cerkve. Z mestnih ulic, ki se vzpenjajo proti trdnjavi Sv. Mihovila, se ves čas odpirajo čudoviti razgledi na katedralo. Ob poti se velja ustaviti v negovanem samostanskem vrtu Sv. Lovre, ki je sicer zaseben, a ob njem je lokalček, tako da si je vrt ob kratkem postanku za kavo mogoče ogledati. Trdnjava Sv. Mihovila je urejena kot prizorišče za različne kulturne prireditve, z nje pa je najlepši pogled na stari del mesta in kanal Sv. Ante.

Sprehod po starem mestnem jedru Šibenika in njegovih ulicah razkrije še nekaj zanimivosti. Pogled se najprej ustavi na nenavadni ulični svetilki, ki krasi vogal baročne palače Divnić. Svetilka tam ni zgolj za okras, temveč je replika svetilke prve mestne javne razsvetljave iz leta 1895. Šibenik je takrat kot eno prvih mest na svetu dobil javno razsvetljavo na izmenično napetost, ki jo je zagotavljala hidroelektrarna na reki Krki (o tem več malo kasneje). Malo naprej opazimo majhno kamnito kad na robu pločnika z napisom »Amor D. Cani«. Kmalu izvemo, da je to sicer res bila posoda za vodo za pse, a imela je še en namen – psi s steklino se menda bojijo vode in se ji v velikem loku izognejo, na ta način pa so lahko odkrili potencialno okužene s smrtonosno boleznijo. Na manjšem trgu najdemo še priljubljeni barček Narodna republika Bono, kjer je poleti ob večerih živa glasba, sicer pa je znan po odlični kavi, solidni izbiri piva, prijaznih cenah in vedno nasmejanih natakarjih. Prava šibeniška ikona, ki jo najdete tudi na družabnih omrežjih.

Šibenik z odprtim morjem povezuje kanal Sv. Ante, leva stran kanala pa je imela zaradi svoje strateške funkcije vedno pomembno vojaško vlogo. V času nemške okupacije so v skalo na bregu kanala izdolbli skriti polkrožni tunel za popravilo ladij z ločenim vhodom in izhodom, odprtinam v skali zato Šibenčani še danes pravijo Hitlerjeve oči. Po drugi svetovni vojni je levi del kanala prevzela jugoslovanska vojska, po osamosvojitvi pa hrvaška. Izkazalo se je, da je bila to z današnjega vidika pravzaprav srečna okoliščina, saj je razen nekaj vojaških objektov ostal predel nepozidan tudi v času turističnega razcveta. Dostop je bil tudi domačinom prepovedan še vse do pred 20 leti, v zadnjem času pa so tam uredili lepo, dobre štiri kilometre dolgo sprehajalno pot in v zalivu Minerska odprli sodoben multimedijski Center za obiskovalce Sv. Ante. V centru so atraktivno predstavljene biološka raznolikost in naravne značilnosti področja, še posebej zanimiva je razstava o stiku reke in morja ter o bogastvu podvodnega sveta.

V zalivu Minerska so posneli del filma režiserja Vinka Brešana »Kako se je začela vojna na mojem otoku«, črne komedije, ki govori o dogodkih ob hrvaški osamosvojitvi jeseni 1991. Poveljnik garnizije JLA grozi, da bo v primeru napada hrvaške vojske razstrelil skladišče orožja, z njim pa tudi »pol otoka«. Prebivalci pred vojašnico postavijo oder in skušajo z glasbeno-kulturnim programom prepričati majorja, naj preda vojašnico in izpusti vojake. V duhovitem prizoru se na oder povzpne tudi majorjeva soproga Lucija, da bi nagovorila moža, ter izgovori besede, ki so prišle v antologijo hrvaškega filma: »Aleksa, pridi domov, skuhala sem ti paštašuto!« V spomin na te besede in snemanje filma tako zdaj tam stoji na kamnitem podstavku nenavaden spomenik – lonec s paštašuto. Ob sprehajalni poti pa najdemo še en nenavaden… no, ne ravno spomenik. Jugoslovanska vojska je za vojake na straži, ki seveda opazovanja morebitnega prihajajočega sovražnika niso smeli opustiti nit za minuto, ob obali uredila stranišče – »čučavac«. Zagotovo so se vojaki lahko olajšali na stranišču z najlepšim razgledom daleč naokrog.

Šibenik z okolico je domovina odličnega vina. Vinarija Baraka ima čudovito lego sredi vinogradov in oljčnikov na polotoku Srima, blizu Šibenika in Vodic. Trenutno gojijo na približno 5 hektarih okrog 25.000 trt, letno pa napolnijo do 30.000 buteljk, torej je jasno, da gre za butično vinsko klet. Poleg vina imajo tudi 400 oljk in nekaj nasadov sredozemskih rastlin – smilja, sivke in žajblja – ki s svojimi eteričnimi olji dodajajo prelepemu okolju še posebno noto. Za pridelavo grozdja nikoli ne uporabljajo herbicidov, niti vinogradov ne namakajo, saj so prepričani o prednostih ekološke pridelave vina. Ker se vse dobre vinske zgodbe začnejo že v vinogradu, vse grozdje potrgajo ročno in vedno v najzgodnejših jutranjih urah, da bi zagotovili najboljše pogoje za vino, ki ga nato z največjo skrbjo negujejo v kleti. Njihova večkrat nagrajena vina je mogoče poskusiti na degustacijah, kjer se jim lahko pridružijo tudi ekstra deviško oljčno olje iz njihovih oljk ter pršut in sir lokalnih proizvajalcev. Da je vino Baraka odlično, smo se tudi mi prepričali na degustaciji, ki pa je bila še bistveno več kot to.

Gostitelj in lastnik vinske kleti Filip Baraka se je s svojo ekipo – ob tem, da je bila tam ob našem obisku tudi večja skupina gostov iz Skandinavije – za nas še posebej potrudil. Ob začetnem kozarcu izbranega, hladnega in osvežilnega debita nam je najprej povedal nekaj o zgodovini vinske kleti Baraka, katere začetki segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so vino ustvarjali predvsem zaradi druženja s prijatelji. Iz tega izhaja tudi njihova filozofija, da kdor pije njihovo vino, postane njihov prijatelj. Ob odličnem pršutu in siru smo posedli po terasi s prekrasnim pogledom na vinograde, ob tem pa vse pogosteje zvedavo obiskovali Filipa, ki je medtem zakuril pod veliko litoželezno ploščo, na katere razbeljenem železu je sprva popekel jajčevce in bučke, nato pa še sveže rake kozice, lignje in filete brancina – prav neverjetno omamno je dišalo. Kmalu smo jih lepo zložene dobili na mizo in se prepričali, da je tudi okus naravnost božanski. Ravno prav lesnega dima je bilo čutiti, da so se okusi imenitno dopolnili še z drugimi izbrano vinsko spremljavo, ki smo jo dobili v kozarec.

Do slapov Krke – Skradinski buk – v Nacionalnem parku Krka se je najlepše pripeljati z ladjico iz Skradina, saj se z nje še pred slapovi odpirajo prelepi razgledi na bregove Krke. Skradinski buk je najdaljši od sedmih in zadnji slap na reki Krki ter je sestavljen iz številnih lehnjakovih pragov, otočkov in jezer, voda pa se preliva preko 17 naravnih stopnic na skupno 800 m dolžine, 200 do 400 m širine in 45 m višinske razlike. Gre za največjo lehnjakovo pregrado v Evropi, ki velja za eno od najpomembnejših naravnih znamenitosti na Hrvaškem. Temu primeren je tudi obisk, saj je v glavni sezoni že kar prevelika gneča in si je slapove zagotovo prijetneje ogledati pred ali po sezoni. Okrog slapov vodi slaba dva kilometra dolga sprehajalna pot, višje so tudi obnovljeni stari mlini, v katerih prodajajo spominke. Do Skradinskega buka se je razen z ladjico mogoče pripeljati iz Skradina tudi s kolesom – če nimate svojega, jih je dovolj na voljo za izposojo v številnih izposojevalnicah.

Na obhodu po urejenih poteh se lahko na kratko ustavimo tudi ob ostankih nekdanje hidroelektrarne Krka – Šibenik, ki so jo kot prvo elektrarno z izmenično napetostjo v Evropi svečano zagnali 28. avgusta 1895, le dva dni kasneje kot prvo tovrstno elektrarno na Niagarskih slapovih. Elektrarna, zgrajena po patentih in načrtih izumitelja izmenične napetosti Nikole Tesle, je bila z 11 km dolgim daljnovodom povezana s Šibenikom, kjer je napajala 320 svetilk javne razsvetljave, mline, oljarno, tovarno testenin in malo kasneje še gledališče, kavarne in hotele ter prva gospodinjstva. Leta 1913 je prenehala z delovanjem, saj jo je nadomestila večja hidroelektrarna Jaruga. Na začetku prve svetovne vojne je vojaška oblast celo demontirala večino strojev in generator ter bakreni kabel do Šibenika in jih uporabila za vojaške namene… O slavni zgodovini zdaj priča le še originalna turbina in nekaj fotografij.

Skradin je simpatično mestece, ki velja za eno najstarejših mest na Hrvaškem. Zgodovina mesta na kraju, kjer Krka poljubi morje, sega več kot 2000 let nazaj, ko so na tem kraju živeli Iliri. Rimljani so ga poimenovali Scardona, od tod izvira tudi današnje ime. Slikovito kamnito mestno jedro je vedno polno domačinov in gostov, ob našem obisku je tam potekala gastronomska prireditev, kjer sta jedi pripravljala slavna kuharja Dino Bebić in Vedran Stojanac. Trg je postajal vedno bolj živahen in jedi so bile videti zelo privlačne, a za ta večer smo imeli drugačne namene. Obiskali smo namreč restavracijo Cantinetta, ki slovi po izvrstni kuhinji, zlasti pa nas je zanimala skradinska rižota, ki jo tam pripravljajo še po receptih njihovih babic. Najboljši kosi teletine iz Ravnih Kotarjev, bukoviška čebula, riž iz doline reke Pad, različne začimbe in parmezan so glavne sestavine jedi, ki zahteva dolgotrajno pripravo – a na koncu se izplača, okus je res enkraten, piko na i pa je dodal še kozarec odličnega babića. Poskusili pa smo tudi čokalice, majhne ribice – še manjše od giric, ki so značilne za kraje, kjer se mešata sladka voda in morje. Ocvrte so bile v družbi na žaru pečenih repkov kozic in čipsa iz rukole zelo, zelo okusne!

O trdnjavi Sv. Nikole, ki Šibenik varuje z morske strani, pa o lovcih na korale z Zlarina, izumitelju padala Faustu Vrančiću z otoka Prvić, izviru reke Cetine in etno vasi Čardaci v šibeniškem zaledju ter adrenalinskem spustu z zip-line z višav kninske trdnjave pa boste kmalu lahko prebrali na teh straneh v naslednjem prispevku.