Radoboj ni kraj, ki bi se razkazoval na prvi pogled. A prav v tem je njegova moč. Ta majhen kotiček hrvaškega Zagorja skriva zgodbo, ki se začne pred milijoni let v času, ko je tukaj valovalo Panonsko morje, in se nadaljuje danes, med gozdovi, vinogradi in tihimi griči, kjer človek znova odkrije stik s samim seboj. Radoboj je majhen kraj velikih zgodb!

Tam, kjer gozd zdravi – Če bi Radoboj morali opisati z enim občutkom, bi to bila umirjenost. Ena najbolj izstopajočih izkušenj, ki jih kraj z okolico ponuja, pa je gozdna kopel. Pripravlja jih društvo Snaga šume (Moč gozda), ki ga vodi ustanoviteljica Jasna Vukas, nas pa je po gozdu vodila certificirana vodnica in psihologinja Danijela Medaković. Čeprav je po listih tiho šumel pomladanski dež, nas to ni prav nič motilo, saj je bila izkušnja morda prav zato še intenzivnejša. Gre za zavestno bivanje v gozdu, kjer cilj ni hoja ali premagovanje razdalje, ampak doživljanje gozda in narave z vsemi čuti, poslušanje, vonjanje, dotikanje in opazovanje. Gozdovi pod goro Strahinjščico so kot ustvarjeni za to. Počasno, zavestno gibanje skozi gozd dokazano zmanjšuje stres, znižuje krvni tlak in izboljšuje splošno počutje. Hoja tukaj ni le rekreacija, ampak prava terapija.

Prostor za vse čute – Vse se začne z majhnimi koraki: izklop telefona, tišina, počasna hoja. Nato pridejo občutki stika z zemljo, šelestenje listja, vonji in zvoki gozda. Pol ure lahko mine kot trenutek, misli se umirijo, telo pa postopoma preide v stanje sproščenosti. Tempo se upočasni, pozornost se preusmeri na čute, narava pa postopoma začne delovati kot prostor notranjega ravnovesja. Znanstvene raziskave potrjujejo, da takšna izkušnja zmanjšuje stres, znižuje srčni utrip in krvni tlak ter izboljšuje splošno počutje. Gozdna kopel ni zgolj trend, ampak vse bolj priznana dopolnitev skrbi za zdravje. Radoboj se prav zato v zadnjih letih vse bolj uveljavlja kot destinacija za zdravstveni oz. wellness turizem. Več o zdravstvenih koristih gozdne kopeli lahko preberete v članku Gozdna kopel v Radoboju, kjer gozd postane terapija.

Od orhidej do fosila vinske trte – Strahinjščica, mogočna zelena kulisa nad krajem, sicer ponuja nešteto poti, ki vodijo skozi bukove in hrastove gozdove ter na razgledne točke, od koder pogled seže na okoliške griče na hrvaški in slovenski strani. Med njimi izstopa tudi znamenita pot med orhidejami, kjer lahko obiskovalci opazujejo več kot 30 vrst teh elegantnih cvetlic, kar območje uvršča med botanično najbogatejša na Hrvaškem. V Centru narave si je rastlinski in živalski svet mogoče ogledati na sodobni interaktivni razstavi in ga podoživeti tudi v virtualni resničnosti.

V Radoboju pa so odkrili tudi enega najstarejših fosilov vinske trte v Evropi, saj je okamneli list trte star med 12 in 14 milijonov let. Ta izjemna najdba ni le zanimivost, ampak dokaz, da je bila tukaj nekoč povsem drugačna klima, skoraj subtropska, z bujno vegetacijo in toplim Panonskim morjem. Danes lahko to zgodbo doživite v interpretacijskem centru Hiža vinove loze, kjer se prepletajo znanost, tradicija in sodobna predstavitev vinogradništva. Tu spoznamo tudi sorto belina, starodavno vinsko sorto, ki naj bi bila izvor številnih evropskih vin.

Rudarska preteklost, ki je zaznamovala kraj – Radoboj je nekoč živel drugače. V 19. stoletju je postal znan po nahajališčih žvepla in kakovostnega rjavega premoga, ki so ga kopali vse do sredine 20. stoletja. Rudarska tradicija je oblikovala identiteto kraja. Žveplo iz Radoboja so celo predstavljali na svetovnih razstavah, kar govori o njegovem pomenu v širšem evropskem prostoru. Danes to dediščino ohranja sodobni muzej Radboa, kjer se prepletajo geologija, paleontologija in številne človeške zgodbe. Interaktivne razstave obiskovalca popeljejo od časa Panonskega morja do rudarskih rovov in nazaj v sedanjost. To ni le razstava – je potovanje skozi čas, kjer en sam fosil pove več kot tisoč besed.

Župan in razvoj kraja – V občini Radoboj so zelo učinkoviti pri pridobivanju evropskih sredstev za razvoj, saj so v zadnjih 20 letih so uspeli pridobiti kar 25 milijonov evrov, ki so jih odlično izkoristili v dobro vseh prebivalcev in obiskovalcev. V zadnjih letih so uspeli urediti muzej, hišo vinske trte, center narave, hišo štrukljev, planinski dom, v gozdu so označili sprehajalne poti in pripravili gozdno kopel, vse javne stavbe pa so opremili s sončnimi kolektorji za pridobivanje čiste električne energije. Na čelu občine je že več kot 20 let (nestrankarski) župan Anđelko Topolovec, ki ima s svojimi sodelavci ter prizadevnimi krajani največ zaslug za uspešen razvoj kraja. Idej jim še ne zmanjkuje, predvsem bi radi pridobili še nekaj nočitvenih kapacitet. Volje in načrtov imajo tudi še veliko, tako da bodo kmalu gotovo ponudili še kaj novega.

Okusi, ki pripovedujejo zgodbo – Radoboj ni le paša za oči in misli, ampak ponuja tudi užitke za brbončice. V Hiži zagorskih štrukljev se tradicija prelije v krožnik. Ta preprosta, a bogata jed simbolizira domačnost Zagorja in povezuje generacije. Štruklje smo pripravili skupaj z eno od lokalnih aktivnih babic (no, samo testo smo pomagali raztegniti), zato so nam ob tradicionalni purici z mlinci še bolj teknili.

Vinogradi, ki obdajajo griče, pa še vedno živijo zgodbo, ki se je začela pred milijoni let. Belina in druge sorte dajejo vinom poseben značaj, kot bi v vsakem požirku okusili del zgodovine. Jasminka Šaško iz vinske kleti Jaswin, predsednica zadruge Vino Zagorje, nam je na degustaciji v Hiži vinove loze predstavila nekaj izbranih vin in lahko smo se prepričali, zakaj se Zagorje med poznavalci vse bolj uveljavlja tudi kot vrhunska vinska destinacija.

Morda je največji čar Radoboja prav v tem, da ni spektakularen na prvo žogo, ampak se razkriva postopoma. V počasnih korakih skozi gozd. V zgodbah, zapisanih v kamnu. V kozarcu vina, ki nosi spomin na pradavno trto. Radoboj ni kraj za hitenje, ampak kraj, ki zahteva čas in ga hkrati vrača. Obiskovalec lahko raziskuje naravne poti Strahinjščice, spoznava geološko preteklost, okuša lokalno kulinariko, ali pa preprosto obstane sredi gozda in diha. Ni destinacija, ki jo obiščeš in odkljukaš. Je kraj, ki ga začutiš. Radoboj je dokaz, da danes največ pomeni prav tisto, česar pogosto primanjkuje – mir. V svetu, ki spodbuja hitrost in nenehno aktivnost, ta majhen zagorski kraj ponuja nasprotje: upočasnitev, prisotnost in stik z naravo.

The post Radoboj je majhen kraj velikih zgodb first appeared on Moj kovček.

V mestu Cres, razprostrtem ob zaščitenem zalivu na zahodni obali največjega jadranskega otoka Cresa, čas teče drugače. Določa ga ritem valov, zvonjenje cerkva in dolge sence, ki jih mečejo kamnite hiše ob sončnem zahodu. Na prvi pogled morda deluje kot še eno slikovito obmorsko mestece, a že kratek sprehod razkrije bistveno več. Zgodovina tukaj diši po morju in smilju.

Med antičnimi temelji in beneško eleganco – Mesto Cres ima korenine v ilirskih naselbinah, kasneje pa je postal pomembna rimska postojanka. V srednjem veku je prešel pod oblast Beneške republike, ki mu je dala prepoznavno podobo. Njegove ozke ulice, mestne palače in cerkve ter loggia še danes pričajo o časih trgovine, diplomacije in mestnega ponosa. Kasneje so oblast prevzemali Avstrijci, Francozi in Italijani, vsaka doba pa je mestu dodala svojo plast identitete. Sprehod skozi staro jedro je kot potovanje skozi stoletja in razkrije številne drobne zgodbe, od skritih dvorišč do majhne mestne lučice, kjer so ob pomole še vedno privezani ribiški čolni. V zraku se mešata vonj soli in borovcev, zvoki pa so pridušeni, kot bi mesto želelo ohraniti svojo intimo.

Palača, ki je vstala iz pozabe – Med najimenitnejšimi stavbami izstopa Palača Moise, mogočna renesančna rezidenca, ki sta jo zgradili vplivni družini Moise in Petris. Bila je simbol prestiža in razkošja, prostor, kjer so se prepletale trgovske poti in ideje. Toda zgodovina z njo ni bila vedno prizanesljiva. V 60. letih prejšnjega stoletja je palača začela propadati. Zaradi zanemarjenosti je dobila zgovoren vzdevek Biafra, kar je odražalo njeno žalostno stanje. Okna brez stekel, razpadajoče stene in tišina so nadomestili nekdanji blišč. Preobrat je prišel šele med letoma 2015 in 2019, ko so palačo s pomočjo evropskih sredstev temeljito obnovili. Danes v njej deluje humanistični raziskovalni in kongresni center pod okriljem Univerze na Reki. Njeni prostori so ponovno polni življenja, predavanj, razstav in mednarodnih srečanj.

Prostori srečevanj in duhovnosti – Sredi mesta stoji Creska loža, nekdanji javni prostor, kjer so meščani razpravljali o pomembnih vprašanjih, sklepali posle in izmenjevali novice, včasih so v njej našli zavetje pred dežjem ali soncem, pa tudi prespali so v njej, če so prišli pred čez noč trdno zaprta mestna vrata. Danes je dopoldne tam mestna tržnica, zvečer pa pogosto postane prizorišče kulturnih dogodkov, koncertov in razstav, ki ohranjajo duh skupnosti. Tri mestna vrata, nekoč ključna obrambna točka, še vedno stojijo kot simbol preteklosti. Cerkev svete Marije Velike je bila konec 15. stoletja zgrajena na mestu starejše, manjše cerkve. Renesančni portal krasijo pilastri, nad katerimi stojita skulpturi nadangela Gabrijela in Device Marije, ki ustvarjata prizor Marijinega oznanjenja. Relief Device z otrokom je v luneti nad portalom.

Bivanje ob morju in v naravi – Za udobno bivanje ob morju je priljubljena izbira Hotel Kimen, kjer se borov gozd skoraj dotika plaže. Gostje pogosto poudarjajo prav kombinacijo sence dreves, bližine morja in miru, ki ga težko najdemo drugje. Nekoliko bolj sproščeno, a nič manj privlačno izkušnjo ponuja Kamp Kovačine. Kamp slovi po svoji ekološki usmerjenosti: uporablja obnovljive vire energije, spodbuja trajnostno ravnanje in ohranja naravno okolje. Zanimivo, da na območju kampa iz številnih oljk, ki rastejo v njem, vsako leto pridelajo okrog tri tone oljčnega olja, ki ga porabijo v njihovih gostinskih lokalih. Del kampa in plaže je namenjen naturistom, kar kaže na odprtost in raznolikost ponudbe. Poleg klasičnega kampiranja gostje lahko izberejo tudi sodobne mobilne hišice, vse pa privabljajo kristalno čiste plaže tik ob kampu.

Dišeča zgodba otoka v Martinščici – Le kratka vožnja vodi v Martinščico, kjer se zdi, da je življenje še počasnejše. Kraj je znan po tradiciji destilacije aromatičnih rastlin. V začetku 20. stoletja so tu prvi na svetu destilirali žajbelj in smilj, njuno eterično olje je nekaj časa predstavljalo pomemben vir zaslužka za lokalno prebivalstvo. Danes majhen muzej, ki ga vodi upokojeni kapitan Ivo Saganić, pripoveduje zgodbo o vizionarstvu Andrije Linardića, tovarnarju eteričnega olja, o sredozemskih vonjih in znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod. Zanimivo, da so eterična olja iz Martinščice takrat izvažali celo v Francijo, kjer so jih uporabljali v parfumski industriji. Danes tradicijo destilacije eteričnih olj nadaljujeta le še Irena in Guerino Kučić, ki svojo destilarno razkažeta obiskovalcem, a brez pravih naslednikov se bo znanje žal počasi izgubilo.

Kraljestvo beloglavih jastrebov – Na severu otoka leži Beli, ena najstarejših naselbin na Cresu. Vas stoji visoko nad morjem, s pogledom na strme pečine, kjer gnezdijo beloglavi jastrebi. V kraju deluje center za obiskovalce teh veličastnih ptic, ki ponuja vpogled v njihovo življenje in poudarja pomen ohranjanja narave. Ob centru je tudi negovalna bolnišnica za rešene jastrebe, ki jih po koncu nege spustijo nazaj v naravo. Beloglavi jastrebi na Cresu so eni redkih v Evropi, ki gnezdijo neposredno nad morjem. Njihova kolonija zdaj šteje že okrog 130 parov, ko so začeli z njihovo zaščito, pa je bilo na Cresu le okrog 20 parov in jim že skoraj grozilo izginotje. Opazovanje njihovega kroženja nad klifi je nepozabno doživetje, vsaj del tega pa pričarajo tudi nazorni prikazi z obširnimi razlagami v razstavnih prostorih centra. Čeprav do vasi pelje strma in zavita cesta, obisk slikovitega naselja in centra odtehta to manjšo neprijetnost.

Okusi tradicije v Loznatih – Za popoln zaključek dneva se splača zapeljati v vas Loznati do Konobe Bukaleta. Ta družinska konoba je že od leta 1980 znana po izvrstni jagnjetini, pripravljeni na tradicionalen način, počasi pečeni in z zelišči, ki rastejo na otoških pašnikih. Posebnost njihove kuhinje je preprostost: malo sestavin, a vrhunska kakovost. Pravijo, da značilni okus mesa dajejo aromatične rastline, ki jih ovce pasejo na kamnitih pobočjih otoka. Konoba Bukaleta je nedavno na turistični borzi Pot dobila prestižno priznanje »Simply the best« kot ena od petih najboljših tradicionalnih gostiln v jadranskem delu Hrvaške. Ob odlični hrani, kozarcu domačega vina in pogledu na tiho pokrajino postane jasno, zakaj se gostje radi vračajo.

Cres ni zgolj destinacija, temveč občutek. Prostor, kjer zgodovina ni muzejski eksponat, ampak del vsakdana. Kjer narava ni kulisa, temveč sogovornik. In kjer vsak obiskovalec, če si le vzame čas, odkrije svojo lastno zgodbo.

Če vas zanima kaj več o zgodovinski in kulturni dediščini na Hrvaškem, vam priporočamo članek Šibenik z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, ki ga najdete TUKAJ.

The post Cres – kjer zgodovina diši po morju in smilju first appeared on Moj kovček.

Zahodna Srbija je mozaik raznolikih doživetij, kjer se slikovita narava prepleta s toplino tradicije in zgodbami preteklosti. Planote Zlatibora in razgledi z vrha Tornika, atraktivna hišica na Drini in lesene hiše v muzeju na prostem v Sirogojnu, Šarganska osmica – ozkotirna železnica, ki vijuga čez gorske prelaze in skozi pravljični Drvengrad, filmsko vas Emirja Kusturice… Prava doživetja v ritmu počasnega potovanja, z globokim dihom narave in šepetom zgodovine.

Zlatibor, planota na jugozahodu Srbije, je že več kot stoletje priljubljeno letovišče za ljubitelje narave in vse tiste, ki iščejo zdravilni gorski zrak, rekreacijo in oddih. Njegove mehke, valovite planine, prepletene z borovimi gozdovi, pašniki in jezeri, ustvarjajo popolno kuliso za oddih v vsakem letnem času. Središče turističnega dogajanja je mesto Zlatibor, ki se v zadnjih letih hitro, morda celo prehitro razvija. Nekdaj majhna zdraviliška vasica se je prelevila v moderen turistični center, ki skuša kljub vsemu ohranjati stik z naravno in kulturno dediščino. Ob tradicionalnih hiškah najdemo vse več razkošnih hotelov in velikih apartmajskih kompleksov, trgovine s spominki, restavracije s pristno srbsko kuhinjo in številne aktivnosti za obiskovalce vseh generacij. Umetno jezero z velikimi fontanami v središču kraja Zlatibor, ki je (leta 1947) nastalo z zajezitvijo potoka Obudojevica, je ena najbolj prepoznavnih točk tega turističnega kraja. Obdano je z borovci, urejenimi potmi, klopcami in zelenimi površinami ter je priljubljeno kot prostor za sprostitev, sprehode in druženje. Ob Zlatiborskem jezeru se pogosto odvijajo sejmi, koncerti in prireditve, v bližini so številne kavarne, slaščičarne in restavracije, kjer je mogoče uživati v pogledu na jezero ob skodelici kave ali lokalni specialiteti.

Ena največjih turističnih atrakcij Zlatibora in simbol sodobnega razvoja regije je Zlata gondola – pravijo, da je najdaljša panoramska žičnica na svetu, saj je dolga kar 9 kilometrov. Vožnja se začne v samem središču mesta Zlatibor in se v približno 25 minutah povzpne vse do vrha Tornika, najvišjega vrha zlatiborske planote (1496 m). Med vožnjo v gondolski kabini, ki ponuja dih jemajoče poglede na gozdove, pašnike in raztresena planinska naselja, obiskovalec res doživi Zlatibor iz povsem nove perspektive. Vmesna postaja pri Ribniškem jezeru je kot nalašč za postanek – tam se lahko sprehodite, posedite ob vodi ali pa preprosto uživate v tišini narave.

Na končni postaji Zlate gondole se razprostira rekreacijski center Tornik, ki obiskovalcem ponuja obilico možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Poleti in jeseni je Tornik je primeren za pohodništvo, kolesarjenje, adrenalinske parke, zipline in panoramske razglede (z razgledne ploščadi se v jasnih dneh vidi vse do Bosne in Črne gore), pozimi pa se spremeni v smučarsko središče s sodobnim žičniškim sistemom in umetnim zasneževanjem.

Sredi valovitih planin Zlatibora leži vas Sirogojno – kraj, kjer čas ne teče kot drugod. Med vonjem po dimu, tišino narave in škripanjem lesenih podov se odpira okno v preteklost. Staro selo, edinstven etnografski muzej na prostem, ohranja spomin na življenje na nekdanjem srbskem podeželju. Muzej prikazuje tipično zlatiborsko vas iz 19. stoletja – s hišami iz lesenih brun, z zidanimi dimniki in s slamnatimi ali lesenimi strehami. A to niso le kulise – vsaka hiša ima svojo funkcijo: bivalna hiša, kašča, kovačnica, sušilnica za sadje, sirarna … Vse je postavljeno tako, kot je bilo nekoč, z originalnim pohištvom, orodjem in vsakdanjimi predmeti. Obiskovalec se ob ogledu zlahka vživi v vsakdanjik tistega časa – kako je družina sedela ob ognjišču, kako so ženske pletle volnene nogavice, moški obdelovali les, otroci pa pomagali pri vsakodnevnih opravilih. A Sirogojno ni znano le po muzeju. Tukaj domuje tudi zadruga Sirogojno Style, ki že desetletja združuje ženske iz okoliških vasi v izdelovanju unikatnih volnenih oblačil. Njihovi ročno pleteni puloverji z etno motivi so prodrli celo na svetovne modne trge. Vsak kos nosi podpis ženske, ki ga je ustvarila – kot zgodbo, stkano iz volne, potrpežljivosti in znanja, prenesenega iz roda v rod.

Sredi zelene reke Drine, nedaleč od Bajine Bašte, stoji prav posebna lesena hišica. Na prvi pogled se zdi kot privid – majhna, samotna koča na skali sredi vodnega toka, brez mostu, brez poti, obdana le z rečnimi valovi in tišino. Hišica na Drini je več kot samo arhitekturna posebnost. Postavili so jo mladi domačini leta 1968, ki so želeli imeti svoj kotiček za sprostitev med plavanjem čez reko. Skala sredi reke je bila dovolj velika, da so nanjo začeli s čolni prinašati deske in drug material, ki so ga zbrali ob reki. Kljub visokim vodam, ki jo vsako leto znova ogrožajo, hišica vztraja. Reka jo je že sedemkrat odnesla, a vsakič so jo domačini postavili znova. Danes je ena najbolj prepoznavnih podob Srbije in priljubljena točka za fotografiranje ter zvezda družabnih omrežij. Fotografije te nenavadne hišice sredi Drine so zlasti obkrožile svet, ko jo je revija National Geographic v avgustu 2012 objavila na naslovnici ter o njej pripravila reportažo. Vse odtlej privablja radovedne obiskovalce v dolino Drine. Ob jutranji meglici, ko se reka komaj premika in sončni žarki plaho pobožajo streho, hišica res deluje kot iz pravljice.

Med hribi zahodne Srbije, v objemu neukročene narave Mokre Gore, se vije ena najbolj nenavadnih železniških prog v Evropi – Šarganska osmica. Ozkotirna proga, speljana v obliki številke osem, je tehnični biser in prava paša za oči. Vzpenja se z nadmorske višine 300 metrov na več kot 800 metrov, a da doseže ta vzpon, vlak na dolžini 15,5 kilometrov prevozi kar 22 predorov in 5 mostov, s številnimi ostrimi zavoji. Ko sediš v starinskem lesenem vagonu kompozicije, ki škriplje skozi predore in se vije nad prepadi, imaš občutek, da si vstopil v drugo časovno obdobje. Vlak zdaj poganja dizelska lokomotiva, nekoč pa ga je starinska parna lokomotiva, ki so jo ljubkovalno klicali Ćiro. Šarganska osmica ni samo vožnja, ampak je potovanje skozi čas. Zgrajena je bila leta 1925 kot del železniške povezave med Beogradom, Sarajevom in Dubrovnikom. V 70. letih prejšnjega stoletja so jo opustili, a s strastjo ljubiteljev železnice in lokalne skupnosti so jo konec 90. let začela obujati kot muzejsko progo. Muzejski vlak je prve potnike spet sprejel septembra 2003 in od takrat se znova vije po pobočjih Šargana, med postanki na postajah kot so Jatare, Šargan Vitasi in Mokra Gora pa lahko obiskovalci uživajo v panoramskih pogledih na gozdove in starinske železniške postaje.

Ob progi se odpira tudi pogled na Drvengrad, leseno vas, ki je videti kot kulisa iz pravljice. Drvengrad – leseno mesto – je uresničena vizija priznanega filmskega režiserja Emira Kusturice, ki si je med gorama Taro in Zlatiborom zgradil lasten svet. Vasica stoji na hribu Mećavnik blizu Mokre Gore in ni le turistična atrakcija, temveč pravi manifest umetnosti, kulture in drugačnega načina življenja. Kusturica jo je postavil med snemanjem filma Življenje je čudež (2004), sprva kot snemalno kuliso, a kraj se je nato razvil v pravo etno vas z leseno cerkvico, kinodvorano, galerijami, restavracijami, knjižnico in celo zaporom. Vse je narejeno iz naravnih materialov, večinoma lesa, v slogu tradicionalne srbske arhitekture, nekatere hiše so bile na prizorišče dobesedno prenešene. Po tlakovanih ulicah se sprehajaš med hišicami z zelenimi, modrimi in rumenimi okni, vsaka pa ima svojo zgodbo. Ulice nosijo imena po Kusturici ljubih umetnikih in posameznikih od Nikole Tesle in Iva Andrića do Diega Maradone in Federica Fellinija, svojo ulico ima tudi teniški igralec Novak Đoković. Vsako leto Drvengrad gosti mednarodni filmski in glasbeni festival Kustendorf, ki privablja mlade umetnike z vsega sveta. Brez rdečih preprog in hollywoodskega blišča, le ustvarjalnost in dialog v šarmantnem okolju lesene vasice.

V senci mogočnih gozdov in pod obronki planine Tara, v slikovitem kraju Perućac, izvira ena najbolj nenavadnih rek v Evropi – rečica Vrelo. Meri natanko 365 metrov – en meter za vsak dan v letu – zato si je prislužila vzdevek najkrajša reka v Srbiji. Vrelo izvira iz močnega kraškega izvira pod strmimi skalami in že po nekaj deset metrih ustvarja pravcati gorski ambient. Njena kristalno čista voda se vije mimo mogočnih dreves, lesenih mostičkov in kamnitih poti, preden se z vso močjo izlije v reko Drino. Na samem izlivu ustvarja slikovit slap, ki privablja fotografe in obiskovalce z vseh koncev. Ob rečici vodi urejena pot, šumenje slapa, svež zrak in spokojna narava pa ustvarjajo občutek, kot da je čas obstal. Voda Vrela je ob izviru tako čista, da jo mnogi domačini menda uporabljajo kar za pitje. Posebnost reke ni le njena dolžina, ampak tudi energija, ki jo oddaja, kar nekateri obiskovalci začutijo že ob prvem stiku. Čeprav majhna, ima reka Vrelo veliko dušo. Njena lepota in mir, ki ga ponuja, dokazujeta, da velikost ni vedno pomembna – prava moč je v izviru.

Le nekaj kilometrov od središča Zlatibora se v vasi Rožanstvo pod strmimi pobočji skriva še eden od osupljivih naravnih biserov zahodne Srbije – Stopića pećina. Ta kraška jama, ki jo je izdolbla reka Trnavski potok, obiskovalce navdušuje z veličastnimi podzemnimi prostori, edinstvenimi naravnimi oblikami in posebno igro svetlobe in senc. Jama se razprostira na več kot 1600 metrih dolžine, od katerih je za javnost odprta približno polovica. Že sam vhod je impozanten, saj je širok kar 30 metrov in visok skoraj 20, zaradi česar daje občutek, kot da vstopamo v naravno katedralo. Notranjost pa razkrije še prostorne dvorane, kapnike različnih oblik in velikosti ter podzemne kaskadne kadice, po katerih teče voda in ustvarja čaroben občutek živosti podzemlja. Najbolj prepoznavna značilnost Stopića pečine so prav te kaskadne kadice – naravni bazenčki, ki so nastali z nalaganjem apnenca skozi stoletja. Ko so napolnjeni z vodo, odbijajo svetlobo na prav posebne načine. Vodiči poskrbijo za zanimivo razlago – od geoloških dejstev do lokalnih legend, ki jamo dodatno ovijajo v tančico skrivnosti…

Če vas o potovanjih po Srbiji zanime kaj več, pa vam priporočamo v branje prispevek Šumadija postaja srbska Toskana.

The post Zahodna Srbija – doživetja v ritmu počasnega potovanja first appeared on Moj kovček.

Livanjsko polje velja za največje kraško polje na svetu, na njegovem jugovzhodnem delu pa je na 730 m nadmorske višine mesto Livno, po katerem jer polje dobilo ime. Livno z okolico privablja vse več obiskovalcev, predvsem outdoor navdušencev, ki so očarani nad plemenitimi divjimi konji visoko na planini Kruzi, radi pa se tudi zapeljejo s kajakom po zeleni reki Sturbi. Na svoj račun pridejo tudi gurmani – hercegovska kuhinja je tradicionalno odlična, tokrat pa so nas še posebej navdušili znameniti livanjski sir, sredi narave v krušni peči spečeni burek in odlično craft pivo Livanjka.

Reka Sturba je tipična kraška reka, ki se v dolžini 14,5 km vije po Livanjskem polju. Čudovita zelena reka teče mimo nekaj vasi, sicer pa v neokrnjeni naravi – pravijo, da je voda iz nje pitna. Pili je sicer nismo, smo se pa po reki zapeljali s kajaki dvosedi, ki so nam jih preskrbeli v agenciji Eyes of Sturba, ki jo vodi lastnik Matej Bartulica. Približno uro in pol dolga vožnja s kajaki po čisti reki je posebno doživetje, ko se za vsakim ovinkom razkrije nova zanimivost – od zelenih tunelov pod drevesi, kjer se je treba kar dobro skloniti pod vejami, do črede ovac, ki jih je pastir v poletni vročini pripeljal do reke, da se osvežijo in napijejo.

Čeprav je bilo vroče, pa nas v vodo več kot do kolen ni mikalo – voda, ki privre iz dveh kraških izvirov, je imela 10 stopinj, tudi v najbolj vročem poletju pa temperatura ne preseže 14 stopinj. Kar malo preveč osvežilno, priznam. Na reki Sturbi je tudi ribiški revir za muharjenje, kjer občasno prirejajo tekmovanja, celotno Livanjsko polje pa je tudi Ramsarsko območje in raj za opazovanje ptic. Meni se je – kot navdušenemu kajakašu – zdelo veslanje po Sturbi kar prekratko, a čakale so nas nove dogodivščine…

Po veslanju po reki Sturbi se je že prilegla malica – a kakšna! Matejeva soproga Antonija je v prenosni krušni peči spekla velik pladenj imenitnega bureka. Da, pravega mesnega bureka, vse drugo (s sirom, špinačo) so pite. Kako je zadišalo! Burek je res teknil, prilegel pa se je tudi znameniti livanjski sir. Polnomastni sir je gastronomska specialiteta livanjskega polja, njegovi začetki pa segajo v konec 19. stoletja, ko so avstro-ogrske oblasti prepoznale potencial teh krajev in začele z organizirano živinorejo in proizvodnjo sira. Pripeljali so celo nekaj mojstrov sirarjev, ki so za izdelavo sirov uporabili recepture švicarskega sira Gruyere. Na začetku je bil sir izključno iz ovčjega mleka, zaradi sezonskosti pridelave ovčjega mleka in vse manjšega števila ovac so začeli dodajati kravje mleko, tako da je sir danes iz mešanice kravjega in ovčjega ali pa celo samo iz kravjega mleka. Tradicionalno ga pripravljajo iz neposnetega mleka, zoreti pa mora vsaj dva meseca ali več – če je starejši, je seveda nekoliko trši in pikantnejši, vedno pa je zelo okusen. Še zanimivost – livanjski sir je prvi prehrambeni proizvod iz Bosne in Hercegovine, ki je dobil zaščito geografskega porekla na ravni EU.

Livanjski divji konji so ena največjih znamenitosti Livna in v zadnjem času zelo priljubljeni med obiskovalci. V 70. letih prejšnjega stoletja so konje začeli izpodrivati kmetijski stroji in številni domačini so se odločili, da konjev ne bodo prodali (ali predelali v meso…) in so jih raje izpustili na svobodo, v naravo visoko na planoti Kruzi na južnem delu gore Cincar (2006 m). Planota na višini 1.150 do 1.350 m nadmorske višine obsega kar 150 kvadratnih kilometrov, s svojimi tereni pa je pravzaprav idealna za konje. Potomcev nekdanjih delovnih konj je bilo že v začetku 90. let okrog 500, vojna v BiH je njihovo število zmanjšala le na dobrih 50, a žilavi bosanski konjiči se v tamkajšnjem okolju očitno dobro počutijo, tako da njihovo število danes ocenjujejo na okrog 900. Pravijo, da je to tretja največja čreda divjih konj na svetu – večji sta le še v Mongoliji in na Islandiji. Paše imajo dovolj, celo pozimi, ko veter odnese sneg z nekaterih vrhov in lahko pridejo vsaj do skromne paše, voda pa je tudi na voljo. Še največ težav jim lahko povzročijo neosveščeni obiskovalci, ki zmotijo njihov naravni ritem, jih vznemirjajo s hrupom štirikolesnikov ali jih poskušajo hraniti.

Naš vodnik po planoti je bil spet Matej Bartulica iz agencije Eyes of Sturba, ki te kraje pozna bolje kot lastni žep, saj na planoto skoraj vsak dan zahaja že nekaj let. Če boste v teh krajih, se le obrnite nanj – s svojo ekipo bo zagotovo poskrbel za nepozabno izkušnjo. Iz Livna smo se odpeljali po strmi makadamski cesti s terenskimi vozili, za običajni avtomobil je cesta preslaba – no, razen za legendarni vw golf 2, ki so jih nekoč izdelovali blizu Sarajeva, in s kakršnim redki domačini (le šest jih še živi na planoti) priplezajo do vrha – če se vmes ne pokvari. Matejeva nova pridobitev je kleni land rover defender v dolgi izvedbi, star sicer dobrih 20 let, a še vedno neuničljiv in najboljši za zahtevne terene. Kot ljubitelj terenskih vozil sem se tudi sam na kratko usedel za volan – bolj za občutek in spominsko fotografijo.

Konji živijo na veliki površini in zgodi se, da jih neizurjeno oko niti ne opazi. A Matej njihove navade dobro pozna in ve, kje se običajno zadržujejo. Počasi smo se peljali po razdrapani cesti in jih iskali s pogledom. Kje so? Ustavili smo se na razgledni točki, od koder je pogled segel dovolj daleč. Kmalu jih je Matej s strehe land roverja zagledal z daljnogledom, nato pa smo se počasi in obzirno pripeljali prav do njih. Kakšno doživetje! Konji so sami prišli do nas, vsaj toliko so radovedni kot mi, Matej pa nam je razložil še njihovo družbeno dinamiko – živijo v čredah, ki jo sestavljajo posamezne »družinske« skupnosti, na čelu katere je dominantni samec. Do ljudi so prijazni in prav nič napadalni, treba je le paziti, da med prepirom dveh samcev nisi kje vmes… Med občudovanjem plemenitih živali, ki smo jih lovili v objektive naših fotoaparatov in pametnih telefonov, smo imeli na pokrovu motorja »našega« land roverja še pravi mali piknik. Nepozabno!

V Livnu pod strmimi stenami Crvenice izvira reka Bistrica, ena od številnih kraških rek, ki tečejo skozi Livanjsko polje, njen tok pa je dolg samo 3 km. Izvir Duman je dobil ime po turški besedi za dim ali meglo, saj zlasti v zimskem času tam nastane meglica kapljic vode, ki spominja na dimno zaveso. Za pot do izvira se je treba sezuti in zabroditi po ledeno mrzli vodi, vendar nas je vse malo bolj pogumne, ki se nismo ustrašili hladu vode, ki stiska kožo, na koncu čakala nagrada – pogled na smaragdno barvo tolmuna ob izviru. Srečali smo domačina, ki je dvakrat skočil v ledeni tolmun, ki res zaslepi s svojo lepoto, vendar… skočil bom morda kdaj drugič. Kakšnih 100 metrov od izvira je tudi edini še ohranjeni most na Bistrici, kamniti Firdusov most iz 17. stoletja, ki so ga obnovili po drugi svetovni vojni in je danes nacionalni spomenik BiH. V hišici blizu izvira pa se skriva še ena zanimivost – prvi naravni pralni stroj. Ko v meter veliko kamnito kotanjo, obdano z rešetkami, preusmerijo nekaj vode iz izvira, se ta z veliko močjo zavrtinči in opere perilo v »pralnem stroju«, seveda pa tudi krepko poškropi opazovalce.

Zgodba o craft pivovarni Livanjka je zgodba mladega para Tomislava in Marije Pervan, ki sta se v craft pivo (in drug v drugega) zaljubila že med študijem v Splitu. Pivo je bilo tudi glavna pijača na njuni poroki, in ker v domačem Livnu in okolici ni bilo mogoče dobiti dobrega craft piva, sta z varjenjem zlate tekočine poskusila sama – najprej bolj iz konjička. Že prvi poskus jima je dobro uspel, kar ju je prepričalo, da opustita načrte za selitev v Nemčijo – kovčke sta imela že pripravljene – in leta 2022 osnujeta prvo craft pivovarno v Livnu. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko rekli. Pivovarna je uspešna, zraven nje sta odprla tudi craft pub, kjer točijo njihova (odlična!) piva. Trenutno imajo štiri vrste, vsako ima tudi posebno ime: 892 je pšenično pivo, ki je dobilo ime po letnici prvi omembe mesta Livno, Zlatno je svetlo ale pivo – po hrvaškem nogometnem selektorju Zlatku Daliću (doma je iz Livna), Wild ale je ameriško pale ale pivo – ime ima po divjih livanjskih konjih, Crna stina pa je temno milk porter pivo, za njegovo ime pa je zaslužen eden najlepših krajev ob reki Sturbi. V družbi simpatičnih lastnikov smo poskusili vsa – težko se bi odločil za favorita, a na koncu mi je bil Wild ale morda vendarle najljubši.

Če vas zanima kaj več o zahodni Hercegovini, vam priporočamo v branje še prispevek Kraljevsko mesto Tomislavgrad in hercegovsko morje.

The post Livno – med plemenitimi divjimi konji in s kajakom po zeleni reki first appeared on Moj kovček.

Ob Blaguškem jezeru, v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, je hotelska veriga Falkensteiner odprla svoj prvi Premium Camping v Sloveniji. Njegova posebnost je razkošna namestitev sredi narave, v zavetju gozda, kjer goste prebujajo petje ptic, svežina gozda in lesketanje jezera.

Falkensteiner Premium Camping Blaguško jezero goste sprejema od začetka maja do konca septembra. Namestitev je mogoča v 16 glamping hišicah, 4 mobilnih hišicah in 8 lesenih šotorčkih, ki so namenjeni mladim popotnikom z nahrbtnikom. V bližini jezera, sanitarij in restavracije je na voljo tudi 49 prostorov za avtodome. Mi smo preizkusili glamping hišice in mobilne hišice. Prednost glamping hišic je pogled na jezero iz udobne postelje pod visokimi drevesi – oddaljeno je le nekaj metrov. Na izbiro so glamping hišice Lake House Classic (18 m2) in Lake House z dodatnim lesenim šotorom (skupaj 25 m2), kjer lahko poletne dogodivščine samostojno doživljajo tudi malo večji otroci. Na voljo so še družinske glamping hišice Comfort House Family (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2).

Vse hišice imajo elektriko, klimatsko napravo, kopalnice pa so v bližini, urejene tako, da se gost lahko zaklene v svojo lastno kopalnico, med umivanjem pa skozi stekleno steno opazuje naravo. (Seveda vas nihče ne more videti.) Uporabiti je mogoče tudi pralni stroj. Zajtrk (vključen v ceno prenočišča) postrežejo na senčni terasi restavracije, ki je odprta od 7. do 22. ure in je na voljo ne le gostom kampa, temveč tudi vsem, ki se želijo tukaj ustaviti na izletu ali so na poti in iščejo idiličen postanek. Za zajtrk ponujajo najboljše izdelke lokalnih pridelovalcev. Restavracija nudi tudi a la carte kosila, večerje in možnost piknika s pripravo hrane na prostem. Razgledna terasa na strehi restavracije je namenjena sončenju, občasno pa tudi manjšim prireditvam, na primer nastopom stand-up komikov. Gostom je na voljo tudi pravljično prikupna gozdna savna. Prednosti klimatiziranih mobilnih hišic so kuhinja in toaletni prostori v hišici in udobni ležalniki na veliki, senčni terasi. Tudi med mobilnimi hišicami je mogoče izbrati sebi najprimernejšo – na voljo sta Comfort House (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2). Povsod so dobrodošli tudi hišni ljubljenčki.

Blaguško jezero, ki je nastalo z zajezitvijo v 60. letih prejšnjega stoletja, je urejeno z lesenimi sprehajalnimi brvmi in 12 pomoli z lestvami za kopalce. Jezero je toplo – v času našega junijskega obiska že ob svitu – obala pa nudi številne senčne kotičke za prijeten počitek. Kdor bi želel jezero in okolico raziskati še drugače, si lahko izposodi kanu, sup ali električno kolo, ali pa uživa v ribolovu, saj v jezeru živijo veliki krapi, ščuke, somi, šarenke, rdečeperke in ostriži. Ob mirnem jezeru in na okoliških travnikih, kjer se pase živina, se dobro počutijo tudi ptice – to dokazuje labodja družina, ki ima letos kar osem mladičev. Ob jezeru gnezdijo tudi race, šoje in kanje.

Dušica Mihaljević, menedžerka in duša Falkensteiner Premium Campinga Blaguško jezero, gostom z veseljem svetuje tudi glede ogledov in izletov v bližnji okolici. Prvi dan so bile izhodišče našega izleta Radgonske gorice, od koder smo se z izposojenimi električnimi kolesi podali na eno izmed treh tematskih kolesarskih poti, posvečenih raziskovanju vinske pokrajine. Vse tri poti so krožne, dolge so 15, 25 in 45 km. Naša 15-kilometrska pot je bila namenjena raziskovanju rojstnega kraja prvega slovenskega penečega vina v Radgonsko–Kapelski vinorodni deželi.

Kolesarska pot najprej poteka po senčnem bregu Mure, kjer so postavljene informativne table in urejeni prostori za piknik. Ustavili smo se ob naravnem izviru slatine, ki je zaradi visoke vsebnosti železa obarvan rdeče, in poskusili zdravilno vodo naravnost iz izvira. Naslednji postanek smo si privoščili na rečni plaži ob širokem peščenem prodišču Mure. Pot nato zavije na slikovito gričevje, ki se razprostira med Gornjo Radgono, Kapelo in Negovo. Mehka pokrajina z griči, zasajenimi z vinogradi, predstavlja vinorodno srce Prlekije. Posebej lep razgled se odpira s Kapelskega Vrha ob cerkvi sv. Marije Magdalene, kjer sta ob najvišji točki v občini (312 m n. v.) urejeni velika razgledna terasa in Vinska fontana Kapela. Okušanje vina z razgledom na vinograde je užitek, ki ga ne gre zamuditi – še posebej priporočamo avtohtono sorto, nežno in sadno ranino, pa tudi traminec, zelo aromatično polsladko vino, ki je prava klasika Prlekije. Poleg njiju iz vinske fontane pritečejo še rumeni muškat, renski rizling, modra frankinja …

Zadnja postaja naše kolesarske poti je bil ogled vinske kleti Radgonske gorice, kjer je leta 1852 podjetnik Jože Jerman, podprt z znanjem, pridobljenim na Dunaju, ustvaril prvo peneče vino – Zlato radgonsko penino. Danes to tradicijo nadaljuje in razvija podjetje Radgonske gorice, najstarejši in največji proizvajalec penečih vin v Sloveniji. V Radgoni si je mogoče ogledati vinsko klet, vklesano v kamnit hrib. V hladu in tišini se sprehodimo mimo skrbno negovanih arhivskih vin in steklenic dragocenih letin. Sledi presenečenje – osupljivo lep podzemni slap, kjer nam gostitelji ponudijo degustacijo penin.
Vinska klet pa skriva še več skrivnosti – po predhodnem dogovoru je tam mogoče v popolni temi degustirati penino Untouched by Light, zorjeno brez dostopa svetlobe, ali poskusiti penino, ki se stara na dnu Mure. Pravijo, da imata obe sebi lasten, poseben okus.

Mi pa smo se raje razvajali na senčnem vrtu Doma penine, kjer so nam pripravili košare za piknik, napolnjene s prleškimi dobrotami, ki se odlično podajo k hladni penini. Košaro za romantični piknik je mogoče naročiti in odnesti na razgledno ploščad Piknik plac, od koder se razprostira pogled na reko Muro, Gornjo Radgono in Avstrijo. Gostitelji v prihodnje načrtujejo še razširitev ponudbe z obnovo sosednjih stavb ob Jurkovičevi ulici, da bo ta ponovno zasijala v starem sijaju, ter ureditev ekskluzivnih hotelskih prenočišč v spomeniško zaščitenih objektih.

Naslednjega dne smo se v družbi Jasne Tomažin, predsednice Turističnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, peš podali na ogled mlina na veter na Stari Gori. Lagodna, 5 km dolga krožna pot po grebenu gričev vodi med polji, sadovnjaki in vinogradi, mimo novih hiš s skrbno urejenimi vrtovi ter mimo lepo obnovljenih prleških domačij. Lesenih mlinov na veter je bilo nekoč v občini več kot sto, saj je skoraj vsaka kmetija mlela svoje zrnje. Edini preostali prleški mlin na veter, ki je še leta 1957 mlel zrnje pri Bečevih na Kokolajnščaku, so domačini, zbrani v turističnem društvu, po skoraj štirih desetletjih mirovanja prestavili na sedanjo lokacijo in ga obnovili. V mlinu smo si ogledali leseni mehanizem, ki obrača zgornji del mlina, zavoro, ki preprečuje vrtenje vetrnice, kadar je vetra preveč, pa tudi glavno mlinsko os, ki je tako dolga, da jo je po ovinkasti in ozki cesti na rokah prineslo kar 12 mož. Ob mlinskem kamnu na dnu stavbe smo otipali zrnje in moko, ki so jih mleli v mlinu – ječmen, pšenico, ajdo in koruzo.

Pred mlinom so nas pričakal lokalne dobrote: domač kruh, siri s kmetije Roškar (Kokolajnščak) in mesnine s kmetije Štelcar (Kraljevci), bučni namaz ter slastna, zlato rumena prleška gibanica, ki je lahko slana ali sladka. Njena posebnost je, da nima dodatkov kot prekmurska gibanica, zato pa okus napolnita sočna domača skuta in rahlo vlečeno testo. K gibanici se je odlično podala prleška jurka, naravno fermentiran sok grozdja sorte jurka, ki ima zelo malo alkohola, rahlo mozira in je zelo svežega okusa. Da so domači izdelki del turistične ponudbe in najboljši spominek, dokazuje Jürjovška čokolada, ustvarjena iz lokalnih sestavin. Temni čokoladi dajejo značilen žametni okus bučno olje Oljarne Kocbek, lešniki z ekološke kmetije Petida in prleška jurka. Svetlejša mlečna čokolada pa je obogatena z medom Čebelarskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici, bučnim oljem Oljarne Belšak in lešniki z ekološke kmetije Petida.

V stari šoli je turistično društvo uredilo bogato etnološko zbirko. Na hodnikih in v učilnicah, v katerih so nekoč odmevali otroški glasovi, je predstavljeno nekdanje življenje okoliških krajev. Poleg kmečkega orodja so predstavljeni tudi domači izdelki, kot so pleteni čebelji panji, pa tudi obrtniški poklici, kot so čevljarstvo, lončarstvo, krojaštvo in šiviljstvo, ter opravil, kot so ribolov, vinogradništvo in sadjarstvo. Zbirka, ki jo je začel domačin Jožef Čuš, obsega že več kot 1.000 predmetov. Največje presenečenje šole pa se skriva v podzemlju, kjer je vinska klet, v kateri občasno potekajo predstavitve in degustacije lokalnega vina. Poleg stare šole in šolskega vodnjaka stoji cerkev sv. Duha. Graditi so jo pričeli leta 1697, vendar je njena sedanja podoba baročna iz 18. stoletja. Baročni ambient krasijo izvirna oprema, bogati oltarji in poslikave italijanskega slikarja Jakoba Brolla iz Gumina ter obnovljene orgle, ki so druge najstarejše ohranjene orgle v Sloveniji.

Kratek spust skozi gozd za cerkvijo nas je vodil do našega naslednjega cilja – Oljarne Kocbek, katere olja sodijo med najboljša slovenska bučna olja. Sedanji gospodar Gorazd Kocbek je vnuk ustanovitelja Alojza Kocbeka, ki se je z mlinarstvom in oljarstvom začel ukvarjati leta 1929. Še vedno uporabljajo isti mlin in obdelujejo olje na enak način, zato nudijo najbolj čista in naravna olja iz izbranih bučnih semen, ki so dozorela na okoliških poljih sredi neokrnjene narave. Tradicionalno pridelano bučno olje, ki so ga izdelovali njegovi predniki, je Gorazd Kocbek še oplemenitil in dosegel svetovno prepoznavnost s proizvodi najvišje kakovosti, ki bogatijo najbolj prestižne jedi za gurmane od Dubaja do Japonske in Amerike. Oljarno si je mogoče ogledati na vodenem ogledu, njihova hladno in toplo stiskana olja, široko ponudbo olj in izdelkov s semeni, med njimi je odličen gin iz bučnih semen, pa je mogoče tudi kupiti. Nekaj receptov z idejami, kaj pripraviti s Kocbekovim bučnim oljem, najdete na njihovi spletni strani. V oljarni si lahko omislite tudi luksuzno nastanitev v izbrani okolici, kjer vse diši po sveže praženih bučnih semenih. Nas je v poletni vročini še posebno navdušil njihov naravni kopalni bazen.

Če se navdušujete nad mestnim živahnim utripom, obiščite še Maribor. Poleti se v njem odvija bogat kulturni program festivala Lent. Maribor je najlepše raziskati z vodičem, ki o gostoljubnem mestu vedno pove kaj novega. Po ogledu mariborskih znamenitosti smo se ustavili v Hiši stare trte, kjer so nam predstavili najstarejšo – še vedno plodno – vinsko trto na svetu. Častitljiva trta, ki je simbol vinske kulture Maribora in Štajerske, šteje kar 450 let, njeni potomci pa rastejo širom po svetu. Grozdje najstarejše trte, sorte žametovka ali modra kavčina, je eno izmed najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem. Trta daje letno le od 35 do 55 kg grozdja, zato vino ustekleničijo v majhne, 2,5 dcl velike lepo oblikovane stekleničke, ki jih je ustvaril Oskar Kogoj. Letno napolnijo le 100 stekleničk za dragocena protokolarna darila, ki so jih doslej prejeli Gari Kasparov, Václav Havel, Bill Clinton, Arnold Schwarzenegger, Dalajlama … Za vsakogar pa Hiša Stare trte nudi degustacijo odličnih vin. In če bo kdo po vseh dobrotah še lačen, priporočamo restavracijo Rožmarin, kjer nudijo avtorske jedi, ki so fuzija okusov Mediterana in daljnega vzhoda, obogatene s sestavinami lokalnih proizvajalcev. Ob tem ponujajo več kot 1.500 vin iz celega sveta. Iz prve roke lahko potrdimo, da uresničujejo svoj moto: Degustirajte, delite, uživajte!

V branje vam priporočamo tudi članek Haloze – čarobni razgledi, kulinarika in etnološka dediščina. Haloze so dežela številnih gričev, ki vabi s pristno naravo, slikovitimi majhnimi vasicami in zanimivo etnološko dediščino, bogato zgodovino ter izjemno lokalno kulinarično ponudbo in izvrstnimi vini, pa tudi gostoljubjem domačinov, kar vse skupaj zagotavlja zelo prijetno doživetje ob potepanju po tej deželi nad Dravskim poljem.

The post Razkošno bivanje ob jezeru sredi neokrnjene narave first appeared on Moj kovček.

Ko govorimo o Schladmingu, največkrat pomislimo na smučanje in nočni slalom svetovnega pokala. A poleti avstrijsko športno središče razkrije še drugo, prav tako privlačno plat, ko v zeleni naravi pod mogočnim Dachsteinom svoj aktivni oddih preživljajo zlasti pohodniki in kolesarji.

V regiji Schladming Dachstein nikomur ne more biti dolgčas, mestece Schladming pa je s svojo osrednjo lego med najbolj priljubljenimi kraji, ki nudi aktivnim gostom številne možnosti za preživljanje prostega časa. Okrog 1.000 km (!) pohodniških poti različnih težavnostnih stopenj zadosti vsem okusom, za najbolj zahtevne je v okolici še 19 različnih ferrat in plezalnih tur. Velika mreža kolesarskih poti je raj za kolesarje vseh vrst, adrenalin je gorskim kolesarjem zagotovljen v bike parku na gori Planai. Tu so še štiri igrišča za golf, pa rafting, kanjoning in zip-line… V številnih hotelih je del paketa kartica Schladming Dachstein Sommercard, ki omogoča številne popuste in ugodnosti. Simpatičen je tudi sam kraj s številnimi živahnimi lokalčki in trgovinami, v njem je tudi manjši, a prikupen muzej o zgodovini Schladminga.

Z veliko gondolo smo se popeljali na ledenik Dachstein, kjer tudi poleti ne manjka snega. A tudi tu so opazne posledice podnebnih sprememb, saj se ledenik manjša za skoraj meter na leto. Občutki so vseeno skoraj zimski in narediti spotoma kakšno sneženo kepo sredi poletja tudi ni kar tako! V okolici ledenika se sprehodimo po snegu do največjih atrakcij – sprehajalna pot Sky Walk in stopnice Stairways to Nothingness ponujata neverjetne razglede na okoliške gore in dolino globoko pod njimi, češnja na torti pa je sprehod po visečem mostu, dolgem 81 m in širokem en meter, ki se pne visoko nad prepadom. Ni ravno za tiste z vrtoglavico, sicer pa brez bojazni – most zdrži vetrove do 250 km na uro in obtežbo 750 kg na m2, tako da je kljub manjšemu nihanju povsem varen.

Okrog zgornje postaje gondole Dachstein in ledenika je nekaj manjših zamrznjenih jezerc, ki privlačijo poglede in instagramske fotografije, prava ledena pravljica pa nas je čakala v ledeni palači znotraj ledenika. Tam so približno šest metrov pod večnim ledom izdolbli hodnike in dvorane, v katerih si je mogoče ogledati in občudovati številne skuplture, izklesane iz ledu, ter dobiti nekaj dodatnih informacij o ledeniku in življenju v ledenem okolju. Naravni dragulj Dachstein Ice Palace je postal nekakšen simbol pomembnosti varovanja narave in vzdržnega turizma. Temperatura v njem je ves čas malo pod ničlo, zato smo se – oblečeni za toplejše poletne dni – kar radi spet vrnili na prosto pod sončne žarke in občudovat gorsko panoramo okrog nas.

Pred vrnitvijo v dolino smo imeli posebno čast, da nam je žičničar Martin, velik poznavalec gondolskega sistema Dachstein, razkazal zakulisje zgornje postaje gondole. Tega ne vidiš vsak dan, zato je bil sprehod po prostorih, ki so sicer namenjeni samo vzdrževalcem, zanimiv tudi bolj ne najbolj tehničnim med nami. Lahko smo se prepričali, da je vožnja z gondolo res varna, saj ima vsak sistem še vsaj dva back-upa za primer, če bi šlo kaj narobe. Izvedeli smo tudi, da je pod vsako gondolo rezervoar s 3000 litri prostornine, pod eno za svežo vodo, pod drugo pa za »sivo« vodo, saj je treba vodo vsak dan pripeljati iz doline in nazaj. Na slikah smo videli, kako se je mogoče z gondolo voziti v cabrio slogu – na vrhu gondole, na odprtem. Martin nas je vprašal, če bi hoteli poskusiti in nismo se pustili dvakrat vprašati. V dolino smo se peljali na odprtem, varno spravljeni v jekleni »kletki« na vrhu gondole – občutni so nepopisni!

V okolici spodnje postaje gondole je veliko lahkih planinskih poti in po eni od njih smo se podali do koče na planini Brand Alm. V prijetni leseni koči nas je čakalo kosilo, ker pa se nam je – vsaj nekaterim – pot do koče zdela kar prekratka, smo skočili še do muzeja Dachsteina na 1.638 m višine. Njegov dom je koča Austriahütte iz leta 1880, ki je ena najstarejših in najbolj ohranjenih koč v regiji. Muzej s simpatično zbirko predmetov, povezanih z gorami in smučanjem, je v spodnjih, najstarejših prostorih, zgoraj pa je prava delujoča planinska koča z opremo iz začetka 20. stoletja, tudi prava paša za oči. Tokrat se tam nismo ustavili na pijači, ampak smo se raje povzpeli še na greben nad njo, od koder se odpirajo pogledi na dolino in visoko planoto Ramsau.

V okolici Schladminga je okrog 300 manjših, kristalno čistih gorskih jezerc in nekaj deset slapov – eden večjih je Talbach tako rekoč v centru kraja. Do njih vodijo številne pohodniške in kolesarske poti, ki so dobro označene in jim ni težko slediti. Mi smo si izposodili električna kolesa in se podali raziskovat kolesarske poti v okolici Radstadta, ki vodijo skozi majhne, slikovite vasice in med zelene pašnike, v ozadju pa nas je ves čas spremljala mogočna gorska kulisa Dachsteina. Čeprav je bilo na poti tudi kar nekaj ravninskih odsekov, nam je na strmih vzponih električna pomoč pri poganjanju pedalov prišla kar prav – kljub vsemu gre za hribovito pokrajino.

Zvečer nas je čakala večerja na gorski kmetiji Sonnenalm, od katere si nismo veliko obetali, izkazala pa se je za presežek v marsičem. V idiličnem okolju je družina Höflehner ustvarila oazo miru, kjer okrog skačejo radovedni zajčki, pozdravit nas je prišla tudi domača muca. Predvsem pa hišni gospodar s svojo sproščenostjo in šaljivostjo poskrbi za vzdušje in smeh. Samo primer – ko sem naročil pivo, me je vprašal, če velikega, in seveda sem pritrdil. Res je prinesel kar velik keramični vrček piva in ga postavil predme na mizo. Še dobro, da ga nisem polil, ko sem ga dvignil – vrč je namreč potegavščina in tehta kar 13 kg, od piva pa je v njem le pena… Kulinarični presežek je prišel na koncu – flambirani kaiserschmarrn ni bil le paša za oči, ampak zares imeniten.

Regeneracijo in počitek smo poiskali v Falkensteiner 4*S Hotel Schladming, ki ima odlično lokacijo le nekaj minut od spodnje postaje žičnice Planai in središča kraja. Moderna arhitektura z všečnimi alpskimi poudarki v notranjosti prispeva k prijetnemu vzdušju, zunanja lesena fasada pa se lepo vključuje v prostor. Tudi notranjost preveva les in izbrano pohištvo, katerega značilnost je dekorativno blago iz visokokakovostne tkanine loden iz bližnje tovarne družinskega podjetja Steiner 1888, ki že več kot 130 let proizvaja trajnostne materiale vrhunske kakovosti in najfinejši kašmir. Vseh 106 dvoposteljnih sob ter vseh 23 suit ima balkon ali teraso, nekatere s pogledom na Planai.

Hotelska restavracija Steirer ponuja raznolikost jedi s tremi glavnimi poudarki – avtentično, štajersko, mednarodno. Štajerske tradicionalne jedi so predstavljene na sodoben način, s kulinaričnimi vplivi z vsega sveta. Posebna pozornost je namenjena izboru jedi, ki so hkrati zelo okusne in zdrave. Imenitno jih dopolnijo večinoma avstrijska vina z bogate vinske karte, natakarji pa znajo prijazno in strokovno svetovati pri izboru. Po večerji je prijetno v dobri družbi posedeti v geniessBAR-u in si morda privoščiti še kozarec izvrstnega vina, cocktail ali kaj drugega. V toplem večeru sem zares užival v odlično pripravljenem hladnem espressu martini.

Hoteli Falkensteiner so znani po svojih odličnih wellnessih in spa in tudi hotel v Schladmingu seveda ni izjema. Acquapura SPA na več kot 1.500 m2 ponuja popolno sprostitev in možnost za regeneracijo pa aktivnem dnevu. Zunanji in notranji bazen sta ogrevana na 31,5 stopinj C in z veseljem sem si privoščil daljše jutranje plavanje v prijetno ogreti vodi, še pred sicer izvrstnim in pestrim zajtrkom. Popoldne pa je bil čas za pravo razvajanje v savnah – imajo parno, bio in finsko savno, z obveznim velikim jacuzzijem. Po vročem aufgussu – ritualu, ki ga izvaja mojster savne s kroženjem vročega in vlažnega zraka ter tremi eteričnimi olji – v finski savni sem bil po kolesarskih in pohodniških aktivnostih kot prerojen. Še pridem!

Navdušenim kolesarjem pa priporočamo še članek Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras.

The post Aktivni oddih pod gorami v poletnem Schladmingu first appeared on Moj kovček.