Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Ko govorimo o Schladmingu, največkrat pomislimo na smučanje in nočni slalom svetovnega pokala. A poleti avstrijsko športno središče razkrije še drugo, prav tako privlačno plat, ko v zeleni naravi pod mogočnim Dachsteinom svoj aktivni oddih preživljajo zlasti pohodniki in kolesarji.
V regiji Schladming Dachstein nikomur ne more biti dolgčas, mestece Schladming pa je s svojo osrednjo lego med najbolj priljubljenimi kraji, ki nudi aktivnim gostom številne možnosti za preživljanje prostega časa. Okrog 1.000 km (!) pohodniških poti različnih težavnostnih stopenj zadosti vsem okusom, za najbolj zahtevne je v okolici še 19 različnih ferrat in plezalnih tur. Velika mreža kolesarskih poti je raj za kolesarje vseh vrst, adrenalin je gorskim kolesarjem zagotovljen v bike parku na gori Planai. Tu so še štiri igrišča za golf, pa rafting, kanjoning in zip-line… V številnih hotelih je del paketa kartica Schladming Dachstein Sommercard, ki omogoča številne popuste in ugodnosti. Simpatičen je tudi sam kraj s številnimi živahnimi lokalčki in trgovinami, v njem je tudi manjši, a prikupen muzej o zgodovini Schladminga.
Z veliko gondolo smo se popeljali na ledenik Dachstein, kjer tudi poleti ne manjka snega. A tudi tu so opazne posledice podnebnih sprememb, saj se ledenik manjša za skoraj meter na leto. Občutki so vseeno skoraj zimski in narediti spotoma kakšno sneženo kepo sredi poletja tudi ni kar tako! V okolici ledenika se sprehodimo po snegu do največjih atrakcij – sprehajalna pot Sky Walk in stopnice Stairways to Nothingness ponujata neverjetne razglede na okoliške gore in dolino globoko pod njimi, češnja na torti pa je sprehod po visečem mostu, dolgem 81 m in širokem en meter, ki se pne visoko nad prepadom. Ni ravno za tiste z vrtoglavico, sicer pa brez bojazni – most zdrži vetrove do 250 km na uro in obtežbo 750 kg na m2, tako da je kljub manjšemu nihanju povsem varen.
Okrog zgornje postaje gondole Dachstein in ledenika je nekaj manjših zamrznjenih jezerc, ki privlačijo poglede in instagramske fotografije, prava ledena pravljica pa nas je čakala v ledeni palači znotraj ledenika. Tam so približno šest metrov pod večnim ledom izdolbli hodnike in dvorane, v katerih si je mogoče ogledati in občudovati številne skuplture, izklesane iz ledu, ter dobiti nekaj dodatnih informacij o ledeniku in življenju v ledenem okolju. Naravni dragulj Dachstein Ice Palace je postal nekakšen simbol pomembnosti varovanja narave in vzdržnega turizma. Temperatura v njem je ves čas malo pod ničlo, zato smo se – oblečeni za toplejše poletne dni – kar radi spet vrnili na prosto pod sončne žarke in občudovat gorsko panoramo okrog nas.
Pred vrnitvijo v dolino smo imeli posebno čast, da nam je žičničar Martin, velik poznavalec gondolskega sistema Dachstein, razkazal zakulisje zgornje postaje gondole. Tega ne vidiš vsak dan, zato je bil sprehod po prostorih, ki so sicer namenjeni samo vzdrževalcem, zanimiv tudi bolj ne najbolj tehničnim med nami. Lahko smo se prepričali, da je vožnja z gondolo res varna, saj ima vsak sistem še vsaj dva back-upa za primer, če bi šlo kaj narobe. Izvedeli smo tudi, da je pod vsako gondolo rezervoar s 3000 litri prostornine, pod eno za svežo vodo, pod drugo pa za »sivo« vodo, saj je treba vodo vsak dan pripeljati iz doline in nazaj. Na slikah smo videli, kako se je mogoče z gondolo voziti v cabrio slogu – na vrhu gondole, na odprtem. Martin nas je vprašal, če bi hoteli poskusiti in nismo se pustili dvakrat vprašati. V dolino smo se peljali na odprtem, varno spravljeni v jekleni »kletki« na vrhu gondole – občutni so nepopisni!
V okolici spodnje postaje gondole je veliko lahkih planinskih poti in po eni od njih smo se podali do koče na planini Brand Alm. V prijetni leseni koči nas je čakalo kosilo, ker pa se nam je – vsaj nekaterim – pot do koče zdela kar prekratka, smo skočili še do muzeja Dachsteina na 1.638 m višine. Njegov dom je koča Austriahütte iz leta 1880, ki je ena najstarejših in najbolj ohranjenih koč v regiji. Muzej s simpatično zbirko predmetov, povezanih z gorami in smučanjem, je v spodnjih, najstarejših prostorih, zgoraj pa je prava delujoča planinska koča z opremo iz začetka 20. stoletja, tudi prava paša za oči. Tokrat se tam nismo ustavili na pijači, ampak smo se raje povzpeli še na greben nad njo, od koder se odpirajo pogledi na dolino in visoko planoto Ramsau.
V okolici Schladminga je okrog 300 manjših, kristalno čistih gorskih jezerc in nekaj deset slapov – eden večjih je Talbach tako rekoč v centru kraja. Do njih vodijo številne pohodniške in kolesarske poti, ki so dobro označene in jim ni težko slediti. Mi smo si izposodili električna kolesa in se podali raziskovat kolesarske poti v okolici Radstadta, ki vodijo skozi majhne, slikovite vasice in med zelene pašnike, v ozadju pa nas je ves čas spremljala mogočna gorska kulisa Dachsteina. Čeprav je bilo na poti tudi kar nekaj ravninskih odsekov, nam je na strmih vzponih električna pomoč pri poganjanju pedalov prišla kar prav – kljub vsemu gre za hribovito pokrajino.
Zvečer nas je čakala večerja na gorski kmetiji Sonnenalm, od katere si nismo veliko obetali, izkazala pa se je za presežek v marsičem. V idiličnem okolju je družina Höflehner ustvarila oazo miru, kjer okrog skačejo radovedni zajčki, pozdravit nas je prišla tudi domača muca. Predvsem pa hišni gospodar s svojo sproščenostjo in šaljivostjo poskrbi za vzdušje in smeh. Samo primer – ko sem naročil pivo, me je vprašal, če velikega, in seveda sem pritrdil. Res je prinesel kar velik keramični vrček piva in ga postavil predme na mizo. Še dobro, da ga nisem polil, ko sem ga dvignil – vrč je namreč potegavščina in tehta kar 13 kg, od piva pa je v njem le pena… Kulinarični presežek je prišel na koncu – flambirani kaiserschmarrn ni bil le paša za oči, ampak zares imeniten.
Regeneracijo in počitek smo poiskali v Falkensteiner 4*S Hotel Schladming, ki ima odlično lokacijo le nekaj minut od spodnje postaje žičnice Planai in središča kraja. Moderna arhitektura z všečnimi alpskimi poudarki v notranjosti prispeva k prijetnemu vzdušju, zunanja lesena fasada pa se lepo vključuje v prostor. Tudi notranjost preveva les in izbrano pohištvo, katerega značilnost je dekorativno blago iz visokokakovostne tkanine loden iz bližnje tovarne družinskega podjetja Steiner 1888, ki že več kot 130 let proizvaja trajnostne materiale vrhunske kakovosti in najfinejši kašmir. Vseh 106 dvoposteljnih sob ter vseh 23 suit ima balkon ali teraso, nekatere s pogledom na Planai.
Hotelska restavracija Steirer ponuja raznolikost jedi s tremi glavnimi poudarki – avtentično, štajersko, mednarodno. Štajerske tradicionalne jedi so predstavljene na sodoben način, s kulinaričnimi vplivi z vsega sveta. Posebna pozornost je namenjena izboru jedi, ki so hkrati zelo okusne in zdrave. Imenitno jih dopolnijo večinoma avstrijska vina z bogate vinske karte, natakarji pa znajo prijazno in strokovno svetovati pri izboru. Po večerji je prijetno v dobri družbi posedeti v geniessBAR-u in si morda privoščiti še kozarec izvrstnega vina, cocktail ali kaj drugega. V toplem večeru sem zares užival v odlično pripravljenem hladnem espressu martini.
Hoteli Falkensteiner so znani po svojih odličnih wellnessih in spa in tudi hotel v Schladmingu seveda ni izjema. Acquapura SPA na več kot 1.500 m2 ponuja popolno sprostitev in možnost za regeneracijo pa aktivnem dnevu. Zunanji in notranji bazen sta ogrevana na 31,5 stopinj C in z veseljem sem si privoščil daljše jutranje plavanje v prijetno ogreti vodi, še pred sicer izvrstnim in pestrim zajtrkom. Popoldne pa je bil čas za pravo razvajanje v savnah – imajo parno, bio in finsko savno, z obveznim velikim jacuzzijem. Po vročem aufgussu – ritualu, ki ga izvaja mojster savne s kroženjem vročega in vlažnega zraka ter tremi eteričnimi olji – v finski savni sem bil po kolesarskih in pohodniških aktivnostih kot prerojen. Še pridem!
Navdušenim kolesarjem pa priporočamo še članek Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras.