Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Nockberge je gorovje, ki se rasteza po delu avstrijske Koroške, Štajerske in Salzburške. Zanj so značilni zaobljeni in travnati vrhovi, čeprav z višino segajo čez 2400 m. V osrčju Nockberge je zaščiteni biosferni park, v regiji pa so tudi smučišča, med večjimi in bolj znanimi sta Bad Kleinkirchheim in Turracher Höhe, ki ju tudi slovenski smučarji dobro poznajo.

Bad Kleinkirchheim je večje smučišče s 103 km smučarskih prog – med njimi je 11 km modrih, 84 km rdečih in 8 km zahtevnih črnih prog, do katerih je mogoče dostopati s 24 žičnicami. Večina prog je opremljena s snežnimi topovi, kar se v zadnjih letih izkazuje za nujnost, saj ima smučišče z nadmorsko višino od 1.100 m do 2.055 m le redko dovolj naravnega snega. Tako je bilo tudi ob našem obisku, saj je bilo snega vsaj do srednjih višin le za vzorec, treba pa je ob tem povedati, da so bile proge brezhibno pripravljene z umetnim snegom. Smučarski užitki so tako zagotovljeni, a očitno se bomo morali privaditi, da bomo marsikatero zimo prikrajšani za pravo zimsko vzdušje. Zato pa ima Bad Kleinkirchheim nekaj drugih prednosti – po smučarskem dnevu se je mogoče sprostiti v enem od dveh velikih termalnih kompleksov, termah Römerbad ali St. Kathrein, zvečer pa posedeti v katerem od številnih živahnih lokalčkov.

Foto: Arno Gruber

Mi smo se odločili za večerjo v simpatični, tradicionalno urejeni restavraciji Trattlers Einkehr, kjer so nas razvajali s slow food ponudbo lokalne kulinarike in izbranimi koroškimi vini. Potem ko smo se pred tem po kraju zapeljali s kočijo s konjsko vprego (v bolj sneženih zimah so to lahko tudi sani), so jedi imenitno teknile. Prava zabava pa nas je čakala naslednji večer, ko je Bad Kleinkirchheim gostil veliki glasbeni dogodek Wenn die Musi Spielt, največjo in najbolj odmevno zimsko prireditev v kraju. Nastope najbolj popularnih glasbenikov – gre predvsem za narodno zabavno glasbo in šlagerje – si je na prizorišču v izteku gondolske žičnice Kaiserburg ogledalo več kot 3.500 gledalcev, neposredno je koncert prenašala tudi avstrijska nacionalna televizija ORF. Če vam je takšna glasba všeč in ste zimsko prireditev zamudili, nič hudega – 13. in 14. junija bo v St. Oswaldu malo nad Bad Kleinkirchheimom poletna prireditev, ki običajno privabi še več gledalcev.

Turracher Höhe ima zaradi višje lege zelo ugodne snežne pogoje, saj proge segajo od 1.763 m do 2.205 m nadmorske višine, zato je smuka tam mogoča od konca novembra do konca aprila. Smučišče leži na meji med Koroško in Štajersko, tako da nekatere proge potekajo po eni deželi, druge po drugi, tretje pa kar po obeh. S skupno 43 km prog ni med največjimi, a je zato zelo pregledno in simpatično, z raznolikimi progami za vse zahtevnostne stopnje, še posebej ga cenijo družine z večjimi in manjšimi otroki. Družinam z otroki posvečajo pozornost na vsakem koraku, še posebej priljubljena je »dnevna soba« ob spodnji postaji žičnice Kornock, kjer se je mogoče spočiti v udobnih sedežih, po želji pomalicati ali pa vsaj za kratek čas razrahljati smučarske čevlje. V dopoldanskem času je tam vedno tudi košara z jabolki za hiter prigrizek, na voljo so tudi toaletni robčki za pozimi vedno mokre otroške noske.

Smučišče Turracher Höhe ves čas pridno posodabljajo in ne glede na ugodno nadmorsko višino imajo vse proge možnost zasneževanja. Za prevoz smučarjev skrbi 15 žičniških naprav, pred dvema sezonama so zagnali novo sodobno šestsedežnico Wildkopfbahn z ogrevanimi sedeži in zaščito pred vetrom, ki je zamenjala dotedanjo vlečnico in bistveno olajšala dostop na drugi del smučišča. Smučišča se namreč nahajajo na obeh straneh gorskega jezera Turracher See, ki pozimi (običajno okrog božiča) toliko zamrzne, da je po njem mogoče hoditi, na ledu uredijo tudi proge za smučarski tek ter naravno drsališče. Pa ne le to, čez jezero vozi tudi brezplačni »taksi«, manjše terensko snežno vozilo s prečno nameščenim drogom, za katerega se primejo smučarji, taksi pa jih počasi prepelje čez zaledenelo jezero na drugo stran smučišča. Praktično in zanimivo, pa še nekaj zabave je na ta način zagotovljene.

Za smučarje na Turracher Höhe tudi sicer dobro poskrbijo in se potrudijo za njihovo udobje in užitek. Na vseh sončnih legah ob žičnicah so ležalniki za vse tiste, ki se na smučanju ob sončnih dneh radi tudi malo »pomartinčkajo«. Pogosto se na vrhu katere od žičnic oglasi tudi smučarski butler, ki na snežnih motornih saneh pripelje ohlajeno penino, ki jo nato toči v primerne kozarce navdušenim smučarjem. Otroci se razveselijo energetskih bonbonov, ob toplejših, pomladnih dneh butler včasih ponudi tudi sladoled ali pa kremo za zaščito pred soncem. Vse je brezplačno, le nekaj sreče je treba imeti, saj se butler ne pojavi vedno ob istih žičnicah in ob čisto enakem času. Zato pa se je vedno mogoče ustaviti v kateri od gorskih koč in se okrepčati z dobrimi jedmi ter okusiti pristno domačo kulinariko od juhe z jetrnimi cmoki do ponvice z mesnimi specialitetami in cesarskega praženca – slednji na smučišču še prav posebej tekne.

Gorovje Nockberge ponuja veliko tudi nesmučarjem ali tistim, ki smuči za kakšen dan radi zamenjajo za pohodniške čevlje, morda tudi snežne krplje – če je dovolj snega. V osrčju Nockberge je zaščiteni biosferni rezervat pod okriljem Unesca, ki meri kar 184 km2 ter poleti in pozimi ponuja odlične možnosti za pohodništvo in raziskovanje narave. V njem živi veliko divjih živali, od srnjadi in jelenjadi do zajcev in lisic, pred časom so ponovno naselili tudi svizce, ki so jih v preteklosti že skoraj iztrebili zaradi zdravilne maščobe, tudi nekatere redke ali celo endemične rastlinske vrste najemo tam. Znotraj biosfernega parka velja poseben režim, ki kar v največji meri ščiti naravo, živali in rastline, saj gre za občutljiv eko sistem, ki bi ga pretirana in preveč opazna človekova prisotnost hitro porušila. Blizu osrednjemu delu parka se je še mogoče pripeljati z gondolo iz St. Oswalda, potem pa se je dovoljeno premikati le peš, brez pretiranega hrupa in s psi na vrvicah.

Po parku nas je popeljal izkušeni ranger Johannes Napokoj, ki ima tudi nekaj slovenskih korenin. Lovec in iskreni navdušenec za naravo nam je razkril marsikatero zanimivost. Opozoril nas je na zdravilne lišaje na drevesih, ki pričajo o neonesnaženosti okolja, v snegu nam je pokazal sledi snežnega zajca in jelena, ki je šel po poti pred nami, skupaj smo odkrivali, katera drevesa z značilno zaobljenim vrhom so cemprini, ki jim pri nas pravijo tudi švicarski bor. Cemprinov les je zelo cenjen, saj še dolga leta zelo lepo diši, znanstveno pa je dokazano, da spanje v sobi s pohištvom iz tega lesa zelo ugodno deluje na srce, saj umirja srčni utrip in na ta način podaljšuje življenje. Nekaj posebnega je značilno rdečkasto in po drevesni smoli dišeče žganje oz. liker iz mladih cemprinovih češarkov, ki ga pripravljajo v teh krajih in ima po ljudskem izročilu tudi zelo ugodne učinke na zdravje… Znamenita rastlina Nockbergov je še zdravilna špajka (Valeriana celtica), vrsta baldrijana, katere korenine so zdravilne, zaradi prijetnega vonja pa jo uporabljajo v naravni kozmetiki. Njeno nabiranje v rezervatu je strogo omejeno, dovoljenje za to ima le nekaj družin. V juliju in avgustu menda prelepo cveti – torej se bo tja treba vrniti tudi poleti.

Še to: vas zanima kaj več o avstrijsko specialiteti – solnograških žličnikih, ki ob cesarskem pražencu in jabolčnem zavitku veljajo za eno izmed treh najslavnejših avstrijskih sladic? Članek o tej značilni baročni sladici najdete TUKAJ.