Zdravo, hranljivo, vir dobrega počutja in lepote – to so lastnosti oljčnega olja, ki so znane že od davnine. Oljčno olje je lahko prebavljivo in dobro za kosti, sklepe, jetra, za kožo in kot zaščita pred nastajanjem rakavih celic. Zaradi velike vsebnosti nenasičenih maščobnih kislin je odlično za srce in ožilje, ker zmanjšuje raven slabega holesterola in vzdržuje raven dobrega. Prehranski strokovnjaki zelo priporočajo vključevanje oljčnega olja v vsakodnevno prehrano. Glavni vzrok, zaradi katerega je sredozemska prehrana najbolj zdrava, je prav oljčno olje kot osnovno živilo.


V preteklosti so oljčno olje shranjevali v kamnitih posodah z lesenim pokrovom, danes ga hranimo v posodah iz nerjavečega jekla ali v temnih steklenicah. Ker je olje občutljivo na svetlobo, ga hranimo v temnem prostoru, temperatura prostora naj bo med 12 in 15 °C. Olje naj ne bo dlje časa v na pol polnih posodah ali steklenicah, saj tako izgublja svoje dobre lastnosti in okus. Olje uporabljamo za solate in kot dodatek jedem, za kuhanje in pečenje, pa tudi za cvrtje, vendar pod pogojem, da ga ne segrevamo preveč in predolgo. Če želimo ohraniti kar največ zdravju koristnih snovi, predvsem antioksidantov, ki jih vsebuje oljčno olje, je najbolje, da ga uporabljamo hladnega.

Razvrščanje oljčnega olja je odvisno od načina predelave in kakovosti predelanega olja. V prehrani sta pomembna ekstra deviško oljčno olje in deviško oljčno olje. Obe sta pridobljeni neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki, pri čemer je ekstra deviško olje najvišje kakovosti. Poznamo pa še lampante deviško oljčno olje, ki ni primerno za prehrano. Največje pridelovalke oljčnega olja so Španija, Maroko, Turčija, Grčija in Italija, največji porabniki na prebivalca pa so Grki pred Španci in Italijani. Kar 95 % oljčnega olja pridelajo v Sredozemlju, nekaj pa tudi na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Južni Afriki in Kaliforniji.


Za jablano je oljčno drevo najbolj razširjeno sadno drevo pri nas, a skupna površina oljčnikov v Sloveniji s približno 2.400 ha predstavlja le 0,3 % vseh kmetijskih zemljišč. Večina oljčnikov je v Slovenski Istri (96 %), oljke pridelujejo tudi na Goriškem, v Goriških Brdih, Vipavi in na Krasu. Potrošnja  v Sloveniji v zadnjih letih znaša 2.100 ton oljčnega olja (1,3 litra na prebivalca na leto) in je v primerjavi z drugimi proizvajalkami oljčnega olja majhna. Slovensko oljčno olje prodamo večinoma v Sloveniji, vendar je stopnja samooskrbe z oljčnim oljem majhna (do 20 %). Ker se povpraševanje in poraba oljčnega olja povečujeta, narašča uvoz oljčnega olja.


Kljub količinsko nizki pridelavi pa posebno geografsko območje gojenja oljk omogoča pridelavo visoko kakovostnega  oljčnega olja z zaščiteno označbo porekla, ki predstavlja približno 10 % celotne slovenske proizvodnje. Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla mora biti predelano in pridobljeno iz plodov oljke izključno z mehanskimi postopki in v posebnih temperaturnih pogojih, ki ne spremenijo značilnosti olja. Predelava oljčnega olja mora potekati pri temperaturi, nižji od 27 °C, med postopkom predelave ni dovoljeno dodajati nobenih dodatkov razen vode, oljke pa morajo biti predelane v 24 urah od obiranja. Zanj je značilna bogata sadežna aroma, ki po vonju in okusu spominja na zdrave in sveže plodove oljk, jabolka, mandlje, artičoko, paradižnik in sveže pokošeno travo.


Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla je pridelano iz oljk, ki rastejo na območju Slovenske Istre. Olje mora biti pridelano iz oljk sort istrska belica, leccino, buga, črnica, maurino, frantoio in pendolino (skupaj vsaj 80 %), pri čemer mora biti istrske belice najmanj 30 %. Posebnost oljčnega olja Slovenske Istre je prav izbran asortiment, kjer je določena zastopanost sorte istrska belica. Za olje iz istrske belice je značilna visoka vsebnost biofenolnih spojin, ki v našem telesu preprečujejo oksidacijske procese in ščitijo olje pred oksidativnim kvarom. Olje zato dlje ohrani svežino in je stabilno, visoka vsebnost biofenolov pa vpliva tudi na grenkobo in pikantnost olja.


Oljka je tipična sredozemska kultura, ki je tradicionalno prisotna v Slovenski Istri. Pridelovanje oljk v Istri sega v same začetke gojenja oljk na severni obali Sredozemlja, kamor so oljko 600 let pr. n. št. prinesli Feničani, k nam pa naj bi prišla v 4. stoletju pr. n. št. z grškimi kolonizatorji. V času Rimljanov je bilo oljkarstvo na območju Slovenske Istre uveljavljena kmetijska panoga, istrsko oljčno olje je bilo že takrat cenjeno. Številni viri navajajo pomen oljčnega olja v času Beneške republike in nato pod francosko vladavino. Oljčno olje je veljalo za strateško surovino in je beneškim oblastem prinašalo največji davčni prihodek. Proizvodnja oljčnega olja je bila do druge polovice 19. stoletja osrednja gospodarska panoga v Slovenski Istri. Oljkarstvo se je ponovno začelo širiti po letu 1985.


Plodovi oljke se že od antičnih časov uporabljajo za pridobivanje oljčnega olja. Olje pa ni le hrana, s pridom se uporablja tudi v kozmetiki in farmaciji, za razsvetljavo in za religiozne namene. Danes ne vemo natančno, kdaj so oljke začeli prvič namensko gojiti, dokazi o uporabi divjih oljk in celo pridelavi olja pa segajo v Sredozemlje več kot 8.000 let nazaj. Oljčno olje skupaj s pšenico (kuskus, testenine, kruh) in grozdjem (vino) predstavlja enega od treh glavnih stebrov sredozemske kuhinje še danes.


Veliko vlogo imajo oljke in oljčno olje tudi v grški mitologiji. Atene so dobile ime po grški boginji Ateni, ki je mestu podarila oljčno drevo, kar so meščani imeli za bolj dragoceno kot slani izvir, ki ga je daroval njen konkurent Pozejdon. V Stari Grčiji naj bi bila oljka tako cenjena, da je poleg umora veljal za najhujši zločin posek oljčnega drevesa. Največja ter najbolj prestižna nagrada na olimpijskih igrah je bila amfora napolnjena z oljčnim oljem. S prihodom rimskega imperija se pomen oljke ni prav nič zmanjšal, celo nasprotno. Ker olje daje moč in svežino, so se športniki pred vadbo in tekmovanjem namazali po telesu z oljčnim oljem.

V Sloveniji in Istri oljčno drevo od nekdaj velja za blagoslovljeno drevo. Pri kristjanih je oljka ohranila prav posebno mesto. Na »cvetno nedeljo« gredo ljudje z oljčnimi vejicami v cerkev, oljčna vejica v hiši pa po izročilu varuje družino pred nadlogami. V svetopisemski zgodbi o Noetu in njegovi barki, ki jo je zgradil po božjem navodilu ob veliki poplavi in nanjo sprejel tudi vse vrste živali, naj bi potem ko se je strahovito neurje umirilo, Noe izpustil golobico in po nekaj dneh naj bi se golobica vrnila na ladjo z oljčno vejico v svojem kljunu. V krščanskih cerkvah je blagoslovljeno oljčno olje sveto olje, ki ga uporabljajo ob posvetitvah duhovnikov, pri krstu in pri maziljenju močno bolnih in umirajočih. Drevo oljka pa je v zgodovini vedno imelo poseben pomen kot simbol miru med narodi.