Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Koroške turistične kmetije postrežejo z zanimivimi zgodbami, številnimi možnostmi za aktivno preživljanje prostega časa ter pristnim stikom z naravo in živalmi. Hišne in regionalne dobrote, ki jih skrbno in z ljubeznijo pripravljajo pridne roke ponudnikov podeželja, pa nasitijo še tako lačne želodčke.
Na Turistični kmetiji Ravnjak nas je na 760 m nadmorske višine pozdravilo dopoldansko sonce, raznežilo pa prijateljstvo psičke Aye z mlado muco. Globoko smo zadihali sveži, po drevesni smoli dišeči koroški zrak in prijazni gostitelji so nam za začetek ponudili kozarec žive, čiste vode z zdravilnimi lastnostmi. Prostor ima posebno energijo, o čemer so pripovedovali tudi številni gostje, ki so se na kmetiji dobro počutili. Semir Osmanagić, znani raziskovalec bosanskih piramid v Visokem in bioenergetik je nedavno izmeril energijo okrog domačije in ugotovil, da za dva do trikrat presega običajne vrednosti. Ali je to razlog za občutek sreče na kmetiji pod Ravnjakovim vrhom ali gre to pripisati gostoljubnosti lastnikov, Brede Gnamuš Dušak in Romana Dušaka, pravzaprav niti ni bistveno, dejstvo pa je, da se številni gostje, med njimi je veliko tujcev, vsako leto vračajo. Na kmetiji je mogoče prespati v različno velikih okusno opremljenih sobah, studiih in apartmajih.
S kmetije se odpirajo razgledi na okoliške hribe, Mariborsko Pohorje in Kope, v neposredni bližini domačije pa radovednost zbujajo »plešoča« drevesa, ki so res videti, kot bi se vrtela v živahnih ritmih… Okolica kliče k pohodništvu (mi smo se podali k bližnjemu slapu) in kolesarjenju – ker tam ni veliko ravnine, utegnejo marsikomu priti zelo prav e-kolesa in nekaj jih posojajo svojim gostom. Za utrujene mišice po telesnih naporih ali pa samo za sprostitev telesa in duha poskrbi ena od štirih masaž izpod rok domače hčerke Larise, zagotovo pa prija tudi obisk savne. Po rekreaciji se prileže dober obrok in domača hrana potolaži še tako lačne želodčke – znani so po odlični jagnjetini pod peko ter različnih koroških specialitetah od žgancev do jedi na žlico, žejo pogasijo doma pridelane pijače, kot so jabolčni mošt, sadni sokovi in zeliščni čaji, za nekaj krepkega pa ponudijo domače slivovo in hruškovo žganje.
V hribovski vasici Jamnici smo najprej obiskali Eko Hotel Koroš, ki je prvi gorsko – kolesarski hotel pri nas in turistična kmetija hkrati. Posestvo je dom družine Štrucl in leži na vrhu hriba, streljaj od avstrijske meje, z njega pa se ponuja čudovit razgled na Peco in okoliške hribe. Glavna tema je tukaj zagotovo gorsko kolesarjenje, saj sta oče Dixi in sin Anej zagreta gorska kolesarja, ki sta v okolici kmetije uredila single trail park Jamnica, med navdušenci že kar dobro znano kolesarsko poslastico. V parku je trenutno okrog 12 km prog različnih zahtevnosti, ves čas pa ga dopolnjujejo in izboljšujejo. Precej prog je uživaških in tečejo med razglednimi travniki, gozdnimi kanali in grebeni, nekaj najbolj strmih enduro prog pa je namenjeno le najbolj zahtevnim in izkušenim kolesarjem. Med najvišjo in najnižjo točko je dobrih 400 m višinske razlike, ki jo je na poti nazaj z nekaj napora mogoče premagati po razgledni makadamski cesti.
V hotelu imajo 10 dvoposteljnih sob, pri večjih skupinah si pomagajo s sosednjimi kmetijami. Ker so med gorskimi kolesarji zelo dobro znani, večje skupine niso redkost, velika večina gostov pa prihaja iz tujine. Ker gre za zagrete in že izkušene gorske kolesarje, pripeljejo kolesa večinoma s seboj, mogoče pa jih je tudi najeti, za morebitna popravila je na razpolago orodje, kolesarnica in prostor za čiščenje koles ter majhna kolesarska trgovinica. Doživetje izpopolni kolesarska tura z vodnikom, ki pokaže še nekatere morda neodkrite skrivnosti in pove še marsikaj zanimivega o kolesarjenju in krajih, po katerih vodi pot. Nas je – po makadamski cesti, singlce so bile za nas le prevelik zalogaj – popeljal Anej, da smo doživeli delček kolesarskega adrenalina in iz prve roke izvedeli številne zanimivosti o koroški pokrajini.
Na Ekološki turistični kmetiji Mikl v vasi Jamnica je mogoče uživati v enem najlepših panoramskih razgledov na Koroškem. Na tipični koroški kmetiji, obkroženi s travniki, njivami in gozdovi, so se začeli s turizmom in ekološkim kmetovanjem ukvarjati že leta 1999. Vsa hrana in pijača, ki jo postrežejo gostom, je pridelana na kmetiji, med drugim več vrst žita – od rži, pire do ovsa, zelenjava z domačega vrta, zelišča, gozdni sadeži iz okoliških gozdov, stare sorte jabolk in hruške ter meso iz živali, ki jih hranijo z doma pripravljeno krmo in skrbijo, da se dobro počutijo. Gostje pa ne uživajo le v izvrstni domači hrani, ampak tudi v okolici, ki vabi k sprehodom v naravi – po označeni mlinarski poti, na primer – ali pa kolesarjenju po gozdnih gorsko kolarskih poteh, ki se začnejo tako rekoč pred vrati. Prenočiti je mogoče v sobah in apartmajih, imajo tudi manjši avto kamp in prostor za avtodome.
Za kmetijo Mikl skrbita gospodarja Marija in Stanko Kert, po posestvu nas je popeljala simpatična hči Zala, sicer študentka agrarne ekonomike in razvoja podeželja, sinova pa sta trenutno v tujini. Z domačim lesom izvirno opremljene sobe (Jelša in Breza) in apartmaji (Bor in Smreka) prijetno dišijo po lesu in dihajo domačnost, najbolj pa me je navdušila hiška Jurija in Lene, lepo obnovljena več kot 200 let stara lesena hiša, ki deluje kot iz pravljice. Zlahka si predstavljam kratek oddih v čudoviti hiški, tudi na »po starem« precej nizko odmerjena vhodna vrata bi se zelo hitro navadil… V neposredni bližini hiške je čudovit ribnik, v katerem se odslikavajo modro nebo in drevesa v vseh odtenkih, šumenje vode pa sprošča in pomirja. Nič čudnega, da se je tam mogoče sprostiti tudi v vse bolj priljubljeni gozdni kopeli.
Šentanel je lepa koroška hribovska vas, ki ji zaradi turistične ponudbe in več turističnih kmetij pravijo turistična vas – a v najboljšem pomenu besede. Ohranjene starejše koroške hiše in kašče pričajo, da vas ni od včeraj. Začetki menda segajo že v 12. stoletje, iz leta 1652 je Brusnikova kajža, ena najstarejših lesenih kajž na Koroškem, pod naseljem je 150 let star delujoč Povhov mlin, nad vasjo pa s svojim visokim zvonikom dominira cerkev Sv. Danijela, po katerem je kraj tudi dobil ime. Ob poti v vas je v neokrnjeni naravi Turistična kmetija Ploder, kjer so se leta 1969 prvi na Šentanelu začeli ukvarjati s turizmom na kmetiji. Leta 1986 so za ta namen zgradili novo hišo, sobe pa so deset let kasneje temeljito prenovili. Gospodarja Marina in Rajko Kumprej v zadnjem času prepuščata vodenje kmetije sinu Boštjanu in snahi Luciji.
Kmetija je višinska in zaščitena, živinoreja in oddaja mleka sta danes primarni dejavnosti, doma pa pridelajo večino hrane, ki jo ponudijo gostom. Znani so med drugim po pripravi močnatih, slanih ali sladkih žepkov, napolnjenih z različnimi nadevi, ki jim pravijo »nudlni«, podrobneje pa se razlikujejo po nadevih. Imenitno so nam teknili »kvočevi nudlni« z nadevom iz kuhanih in osladkanih suhih hrušk, pripravljajo pa še češpljeve (nadev iz svežih kuhanih ali suhih narezanih češpelj), jabolčne (nadev iz svežih naribanih ali suhih jabolk), sirove (skutni nadev z jajci in pehtranom) in »rpičeve« (krompirjev nadev z maslom, jajci, ocvirki, poprom in majaronom). V pripravi kvočevih nudlnov sem se pod budnim očesom mentorice Marine Kumprej poskusil tudi pisec teh vrstic – estetika morda ni bila na najvišji ravni, okusni so bili pa vseeno!
Kmetija Klančnik v Podklancu pri Dravogradu ima dolgo tradicijo, saj začetki kmetovanja segajo v 18. stoletje. Od leta 2006 je izletniška in učna kmetija, vajeti kmetijskega gospodarstva pa sta od staršev Marka in Marjane Kogelnik nedavno v svoje roke prevzela sin Miha in snaha Gabrijela. Reji krav dojilj in prašičev pitancev so dodali rejo damjakov in muflonov, saj strmi pašniki za rejo govedi niso primerni. V veliki obori je več kot 100 živali, oboro z biološko učilnico pa je najbolje obiskati kar s turističnim vlakcem, ki ustavi tudi ob lovski koči z bogato lovsko zbirko. Ljubitelji novejše zgodovine si z zanimanjem ogledajo tudi zbirko v sosednji hiši posestva, ljubitelji kulinarike pa uživajo v degustaciji odličnih, doma pripravljenih divjačinskih suhomesnatih izdelkov v 150 let stari velbani kleti.
Ekološko turistična kmetija Lešnik v Golavabuki je kmetija z bogato naravno in kulturno dediščino, ki ohranja tradicijo, lesene igrače, ljudsko pesem in običaje. Na vrtu pred hišo raste 300 let stara lipa, ob njej je s koroškimi skodlami »šintli« pokrit kozolec toplar, lesena koča, kašča s prešo in mlinom, kapelica, dva vodnjaka, etnološka zbirka, zeliščni in medoviti vrt, v popolnoma prenovljenem čebelnjaku pa še sobica za apiterapijo. Nov objekt s sodobno urejenimi sobami je prilagojen invalidom, v njem pa so tudi prostori za sprostitev in druženje s finsko, infra ali zeliščno savno. V kmečkem kampu so urejeni bivalni in družabni prostori na kozolcu, kjer zlasti uživajo šolske in dijaške skupine, tam je veliko platno za ogled filmov in poučna zbirka drevesnih vrst. Posebnost kmetije je ohranjanje starih kmečkih iger iz lesa. Ob kozolcu je prostor, ki ga v toplejših mesecih namenjajo šotorom in avtodomom.
Hišni gospodar Albert Javornik nam je pokazal, kako se pripravijo »šintli« za prekrivanje strehe. Smreko je treba posekati v pravem letnem času, pa še potem ni vsaka dobra. Najbolj izkušeni že s trkanjem po deblu ugotovijo, ali se bo les lepo cepil ali ne. Za šintl je namreč treba cepiti les na približno pet centimetrov široke, le nekaj milimetrov debele in meter dolge deščice, ki jih nato v vrstah in dveh slojih s pocinkanimi žeblji pritrjujejo na streho. Takšna kritina zahteva veliko dela in časa, a je res lepa in za te kraje značilna, zdrži pa okrog 30 let.
Kmetijo odlikuje ekološka, doma pridelana hrana s poudarkom na lokalni kulinariki. O izvrstni kulinariki smo se prepričali tudi ob našem obisku, saj dobrot izpod pridnih rok gostiteljice Irme Hartman Javornik kar ni bilo konec, čeprav se je miza že šibila pod njimi. Iz krušne peči je zadišalo po sveže pečenem kruhu in kar ni se nam šlo domov, a zahajajoče sonce je že krepko pozlatilo okolico. Tako smo le še pobožali dve prelepi muci, se poslovili od gostiteljev in se odpeljali proti domu – z mislijo, da se zagotovo v te kraje kmalu spet vrnemo.
Koroške turistične kmetije sem obiskal na prijazno povabilo Združenja turističnih kmetij Slovenije.