Besedilo in fotografije: Matjaž Markič
Spoznavati Ljubljano z rečne gladine Ljubljanice je vedno znova pravo doživetje. Nizanje slikovitih mestnih vedut, raznolikost predmestja in zelena spokojnost Ljubljanskega barja človeka hitro očarajo. Člani Društva turističnih novinarjev Slovenije smo se o tem prepričali na prav posebnem izletu, s katerim smo proslavili četrt stoletja sodobnih panoramskih voženj po Ljubljanici.
Začetki turistične plovbe v 17. stoletju – Zgodovina plovbe po Ljubljanici je sicer zelo dolga, saj so reko za prevoz in zabavo uporabljali že stoletja. Že Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske pisal o živahnem prometu na reki. Prve vožnje, namenjene izključno užitku in družabnim dogodkom mestne elite, so se na Ljubljanici pojavile v 17. stoletju. Leta 1840 je po reki zaplul prvi uradni parnik za prevoz potnikov in tovora z imenom Nadvojvoda Janez, ki je povezoval Ljubljano in Vrhniko, po prihodu železnice pa je linija zamrla, parnik so razstavili in prodali. Danes je rečni promet strogo reguliran, po Ljubljanici pa pluje že več kot 25 registriranih turističnih plovil. Mestna občina Ljubljana za prihodnost (okoli leta 2029–2031) načrtuje, za zdaj bolj na papirju, celo uvedbo redne linije javnega potniškega prometa z ladjicami.
Klub rečnih kapitanov – Četrt stoletja po tem, ko so rečni pionirji na prelomu tisočletja Ljubljanici znova vdihnili turistično življenje, smo se predali edinstvenemu prepletu narave, vrhunske kulinarike in brezčasne Plečnikove dediščine. Naša plovba se je začela v prijetni senci obrežnih dreves pod Prulskim mostom, kjer deluje simpatičen lokalček Klub rečnih kapitanov. Tam nas je že čakala Ladjica, sodobno plovilo, ki deluje izključno na električni pogon. Vožnja z njo je nekaj posebnega, saj motor komaj slišno brni, plovba je popolnoma tiha in mirna, največje navdušenje pa je požela panoramska steklena streha. Ta odpira povsem drugačno, rečno perspektivo na mesto in ponuja čudovite poglede na mostove in krošnje dreves visoko nad nami.
Od barjanske tišine do mestnega živžava – Ko smo odpluli proti Krajinskemu parku Ljubljansko barje, se je narava pokazala v svoji najlepši luči. Ob mirni rečni strugi Ljubljanice smo opazovali številne vodne ptice, med katerimi so prednjačile elegantne sive čaplje, ki so potrpežljivo prežale na plen. Barjansko spokojnost je za trenutek razgibala le športna energija, ko je mimo nas odbrzel kajak dvosed na treningu.
Arhitekturni biser v Črni vasi – Naš prvi cilj je bila Črna vas, kjer smo si ogledali arhitekturni dragulj, Plečnikovo cerkev sv. Mihaela. Ta svetovno znana cerkev velja za eno najbolj izvirnih sakralnih stavb 20. stoletja. Ker so tla na Barju mehka, jo je Jože Plečnik vizionarsko postavil na lesene pilote, zgrajena pa je iz preprostih, lokalnih materialov, predvsem kombinacije podpeškega kamna in lesa. Notranjost očara s svojo toplino. Zaradi omejenega proračuna in pomanjkanja sredstev v času gradnje bolj spominja na svetel prostor kmečke izbe kot na klasično cerkev, piko na i pa ji dajeta edinstven oltar in čudovito odprto stopnišče na zvonik.
V rokah izkušene ekipe – Med plovbo po reki nas je spremljal legendarni rečni kapitan in predsednik Društva rečnih kapitanov Tomo Zupančič. Vedno zanimiv sogovornik nam je razkril delček svojega enciklopedičnega znanja o Ljubljanici, njeni zgodovini in skrivnostih. Skozi arhitekturne posebnosti cerkve nas je z izjemnimi zgodbami vodil njegov sin Arne Zupančič, sicer licencirani vodič po Ljubljani, medtem ko je ladjo skozi rečne zavoje ves čas varno vodil krmar Tadej.
Živahen mestni utrip – Po obisku Črne vasi smo obrnili premec nazaj proti mestu in iz tihe narave smo se naenkrat znašli v živahnem mestnem utripu. V strogem centru smo na rečni gladini Ljubljanice naleteli na tri ameriške turiste, ki so mestne znamenitosti raziskovali kar na SUP-ih. Vrhunec potovanja pa je bilo seveda plutje skozi samo srce Ljubljane pod slikovitim Tromostovjem, kjer se mesto z rečne perspektive zdi še bolj čarobno in mogočno.
Okusi Ljubljane in tradicija vipavske kapljice – Takšen izlet ob jubileju seveda ne bi bil popoln brez vrhunske kulinarike. Že pred odhodom in ves čas med vožnjo nas je razvajala ekipa Vivo Catering z direktorico Jernejo Kamnikar na čelu. Pripravili so izbrane prigrizke iz priznanega projekta Okusi Ljubljane, med vsemi okusnimi dobrotami pa so se nam v spomin najbolj vtisnile neverjetno mehke in dišeče skutine palačinke s pehtranom.
Kot se za takšen jubilej spodobi, smo nazdravili z izjemno penino iz vinske kleti Tilia Estate, ki sta jo iz Vipavske doline osebno pripeljala vinarja Matjaž Lemut in Tonja Blatnik. Ob tem smo od rečnega kapitana Toma Zupančiča izvedeli še zabavno zgodovinsko podrobnost: že stari ljubljanski čolnarji so v mestnih krčmah menda najraje pili prav vipavca, a le takrat, ko je bilo v žepu dovolj denarja. Kadar je denar skopnel, pa so se morali zadovoljiti z dolenjsko kislico …
O rečnih doživetjih pišemo tudi v prispevku Nabiranje zlata in doživetij ob Dravi.