BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: MATJAŽ MARKIČ
Premierno smo se z gorskimi kolesi v spremstvu izkušenih vodnikov zapeljali v trboveljski rudniški rov. Kolesarjenje po rudniških rovih od Trbovelj do Hrastnika in “po svetlem” nazaj je adrenalinska izkušnja, ki bo kmalu postala del redne turistične ponudbe.
Ideja o tem, da bi opuščeni rudnik v Trbovljah izkoristili za kolesarsko atrakcijo, je zorela nekaj let. Prizadevnim organizatorjem na čelu z Gašperjem Vencem in ob pomoči Rudnika Trbovlje, občine Trbovlje, Zavoda za mladino in šport Trbovlje ter Rudarskega muzejskega in etnološkega društva Perkmandeljc Trbovlje je v začetku oktobra po večmesečnem delu in dogovarjanju uspelo izpeljati prvo organizirano kolesarsko turo po rudniških rovih od Trbovelj do Hrastnika.
Za začetek nam je udeležencem prve takšne kolesarske ture Joži Kukovič zaželela dobrodošlico s Perkmandeljčki, slanim pecivom iz kruhovega testa s česnom, tradicionalnim zasavskim prigrizkom. Še kako so nam teknili okusni polžki, imenovani po rudniškem škratu Perkmandeljcu! Medtem nam je Joži povedala, da je njena družina že rodove nazaj povezana z rudnikom, ter nas opozorila, naj se »v jami« pazimo Perkmandeljca, ki rad včasih ponagaja ali celo kaj sune iz popotne torbe…
Čeprav so bili Perkmandeljčki res okusni, pa se je nam že mudilo k Ajnzerju, vhodu v rudniški jašek. Kot je povedal nekdanji rudar Anton Lisec, ki nas je spremljal v rudniških rovih, je Ajnzer za Trbovlje takorekoč sveti kraj, saj so od tam aprila 2012 odpeljali zadnjo tono premoga iz trboveljskega rudnika. Anton Lisec, ki je v rudniku preživel več kot 30 let delovne dobe, nam je tudi ob potovanju po podzemnih rovih slikovito razložil marsikatero podrobnost iz rudarskega življenja. Knapovski kruh nikoli ni bil lahek, ob stavkah in smrtih rudarskih tovarišev pa je bil še bolj trpek.
Kolesarjenje v rudniških rovih seveda ni enako kot kolesarjenje v naravi. Kdor se boji temnih in zaprtih prostorov, bo storil bolje, če se ga ne loti. A vse druge, opremljene z dobrimi svetilkami na kolesu in »čelkami« na glavi, čaka nepozabna adrenalinska dogodivščina v spremstvu izkušenih vodnikov in reševalcev.
Pot po rudniških rovih je včasih širša, včasih ožja, vedno pa bolj ali manj blatna, saj je v zraku veliko vlage in vodnih kapljic. Priti iz rudnika v čistih oblačilih je misija nemogoče, zato se je bolje čimprej navaditi na to, da oblačila sem ter tja srečajo kakšno blatno cev ali kabel, čevlji pa kdaj začmokajo v gosto blato. A v resnici tega še opazimo ne več, ko se drug za drugim poganjamo po rudniških rovih.
Na približno pet kilometrov dolgi poti je nekaj postankov, kjer nam gostitelji razložijo, kje v rudniku pravzaprav smo. Na poti opazimo tudi še nekaj rudniških lokomotiv, večina je menda še čisto normalno voznih.
Srečamo tudi nekaj delavcev, ki odstranjujejo električne kable. Pozdravimo se z rudarskim »Srečno!« in odkolesarimo naprej. Čaka nas še nekaj vožnje po rovih, ko moramo ves čas paziti na neravnine v tleh, tračnice rudniškega vlaka in blatne prehode.
Po dobri uri in pol – postanki se zaradi zanimivih razlag in naših radovednih vprašanj znajo tudi podaljšati – se znajdemo pred zadnjim vzponom proti izhodu v Hrastniku. Najbolje pripravljeni ga zmorejo na kolesu, večinoma pa se z njim spopademo peš, s kolesom ob strani.
Ko sončna svetloba premaga rudniško temo, smo zunaj, pred vhodom v rudnik v Hrastniku. Navdušeni nad izkušnjo otresamo blato s čevljev in koles ter se po kratkem odmoru odpravimo na nadaljevanje ture.
Čaka nas še pot »po svetlem« nazaj preko vzpona na Retje nad Trbovljami, kjer je ob cerkvi Sv. Križa razgledna točka, od koder se odpira pogled na Trbovlje, Čemšeniško planino, Klek, Mrzlico in Kum.
Od tam pa samo še navzdol – bolj športni gorski kolesarji po strmem trailu, drugi pa skozi gozd in mimo najvišjega vhoda v rudnik, »kote 512«, po urejeni cesti do glavne ceste v Trbovlje, kjer se spet srečamo in skupaj odpravimo na pravo rudarsko malico.
Kolesarjenje po rudniških rovih je enkratno doživetje in organizatorji si prizadevajo, da bi postalo del redne turistične ponudbe. Vsekakor jim gre ob tem zaželeti veliko uspeha, vsem kolesarskim navdušencem pa velja priporočilo, da se ob prvi ustrezni priložnosti podajo v drobovje trboveljskega rudnika. Ne bo jim žal! Za pokušino, kako izgleda kolesarjenje v rudniku, pa si oglejte še spodnji video. Srečno!