Piše: Maja Črepinšek
Punč diši po cimetu, klinčkih, ingverju, kardamomu in janežu. To so začimbe, ki nas pozimi prijetno ogrejejo. Pijača izvira iz Indije, kjer ji rečejo panč. Pravijo, da začimbe aktivirajo čakre, zato nam je prijetno toplo. V hindujščini panč pomeni »pet« – pet je začimb v pijači in pet je sestavin punča: limona (lahko tudi pomaranča ali tangerina), sladkor, alkohol, čaj in dišave.
Indijski panč so v Evropo na začetku 17. stoletja prinesli angleški mornarji in uslužbenci British East India Company. Ko je pričelo pritekati blago iz kolonij, je nadomestil tradicionalno angleško pijačo wassail iz jabolčnega mošta in koščkov mešanega suhega sadja, ki so jo – podobno kot punč – za božič segreli v velikem kotlu. Punč so v Angliji sprva pripravljali na osnovi vina ali brendija, ko pa je z Jamajke prišel še rum, je postal nova sestavina punča. Ker je iz kolonij prihajalo vse več sladkorja, je punč postajal vse slajši. Punč je združeval kolonialno razkošje, ki so si ga za praznike privoščili tudi manj premožni. Pripravili so ga v veliki bovli in punč iz nje zajemali z zajemalko. Če ga boste ponudili na zabavi, je še vedno modro upoštevati pravilo iz tistega časa, da mora imeti punč v bovli, iz katere zajemajo gostje sami, manj alkohola… Ni pa nujno, da sodobni punč sploh vsebuje alkohol. V brezalkoholnem punču ga lahko nadomestite s sadnim sokom.
Legenda pravi, da je punč iz Anglije v kontinentalno Evropo pripotoval z Wolfgangom Amadeusom Mozartom. Družina Mozart je leta 1764, tri desetletja po prvi angleški pisni omembi punča, ko je v Londonu že veljal za modno pijačo, res prišla gostovat v London, toda Wolfgang Amadeus je bil tedaj komaj osemleten deček. Gostovanje se ni posrečilo, ker je oče nevarno zbolel, za povrh pa je bil nastop čudežnega dečka pred skoraj prazno dvorano prava katastrofa, za kar so menda poskrbeli ljubosumni angleški glasbeniki. Mozartovi so bili nato, namesto pred kraljevim občinstvom, na katerega so računali, prisiljeni nastopati po okoliških gostiščih, da so zaslužili za vsakdanje življenje. Čisto mogoče je torej, da so Mozartovi spoznali punč v londonskih gostiščih, saj je bil priljubljena pijača, ki so jo okoli leta 1764 že ponujali na vrček. Verjetno so Mozartovi res prispevali, da se je sloves punča razširil, ko so gostovali po vsej Evropi, mogočni gostitelji pa so jim prirejali sprejeme in pogostitve, na katere je bilo povabljeno plemstvo. Novi recepti so se širili tudi po tej poti.
V čem je skrivnost priprave dobrega punča? V izbranih sestavinah in v pravih razmerjih. Pomembno je, da je v punču limona polnega, slajšega okusa, ali pa tangerina, ki je dišeča, a kiselkasta sorodnica mandarine in pomaranče. Punču podarita kislo-sladek okus, ki pa se spreminja glede na to, ali je oslajen z medom, z belim ali z rjavim sladkorjem, da o izboru alkoholnih sestavin ne govorimo. Pri tem ni bolj ali manj »pravih«, obstajajo le punči različnega okusa. Receptov za punč je veliko, enega pa najdete tudi tukaj