Piše: Matjaž Markič
Regija Murau leži na zahodu avstrijske Štajerske in se ponaša z bogato ponudbo možnosti za aktivno preživljanje prostega časa pozimi in poleti, Slovenci pa jo še zlasti poznamo po prijetnih družinskih smučiščih.
Najbolj znani sta smučišči Turracher Höhe, katerega del sega še na avstrijsko Koroško, in Kreischberg, ki ga poznamo tudi po smučarskih tekmovanjih na najvišji ravni, nenazadnje je Filip Flisar v Kreischbergu leta 2015 osvojil naslov svetovnega prvaka v smučarskem krosu. A tu sta še nekoliko manjši smučišči Grebenzen, ki je zlasti priljubljen med družinami z otroki, ter Lachtal, ki je z najvišjo točko 2.222 m nadmorske višine najvišje ležeče smučišče na avstrijskem Štajerskem. Ob tem so v regiji še tri lokalna smučišča s po eno vlečnico, namenjena predvsem domačinom. V regiji Murau je okrog 600 nastanitvenih enot, ki v celotnem letu zabeležijo zavidljivih 1,2 milijona nočitev, povprečno pa gostje tam bivajo 4,4 noči, kar jih po tem merilu uvršča na sam avstrijski vrh.
Smučišče Kreischberg se razteza na 42 km prog, od katerih je 17 km modrih, 16 km rdečih in 9 km črnih, namenjenih najboljšim smučarjem, tako da vsakdo zlahka najde sebi primerne. Zaradi kopastega vrha so začetnikom in slabšim smučarjem ustreznejše proge na osončenem vrhu smučišča, bolj strme (ki so tudi prizorišče svetovnega pokala) pa na spodnjem delu, tako da se jim slabši smučarji lahko izognejo tako, da se v dolino zapeljejo z gondolo.
Najsodobnejša gondolska žičnica je pridobitev izpred dveh let (investicija je bila kar 40 milijonov evrov), razkošno prostorne kabine pa lahko sprejmejo 10 potnikov in jih udobno ter hitro popeljejo proti vrhu. Ob našem obisku so nas pričakale odlično pripravljene proge in direktor smučišča mag. Karl Fussi, ki nas je spremljal in vodil po progah, se je upravičeno pohvalil, da Kreischberg že vrsto let pobira najvišja priznanja za urejenost prog – v lanski sezoni ga je znani smučarski portal skiresort.de proglasil za zmagovalca med smučišči do 60 km prog. S sodobnimi napravami za zasneževanje lahko uredijo več kot 90 % prog.
V Kreischbergu pridejo na svoj račun tudi otroci, ki sta jim namenjena gozd z dinozavri, vlakec duhov in KreiSchi Safari, na položnih poligonih za učenje pa napravijo prve prave smučarske zavoje. Nekaj večji otroci – in odrasli! – uživajo v tubingu, spustu z velikim, zračnici podobnim obročem po strmini navzdol s povsem varnim iztekom. Zabavno in ravno prav adrenalina, da hočeš ponoviti vsaj še enkrat. Preizkusiti se je treba tudi na speed tracku, kjer merilna naprava po krajšem smuku izmeri hitrost smučarja, ali pa na krajši (20 vratc) veleslalomski progi, kjer se prav tako meri čas. Seveda je treba ugotoviti, kdo bo najhitrejši… Malo bolj zaresna je tekma smučarjev Der Kresicher, kjer se največ 555 udeležencev v enakomernih razmakih spusti po skoraj 7 km dolgi progi z 250 vratci – a zmagovalec ni tisti, ki je najhitrejši, ampak tisti, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh udeležencev. Der Kreischer – pravi smučarski praznik z veliko glasbe in smeha – bo letos 23. marca, vendar so vsa mesta že zasedena.
Turracher Höhe je s 43 km prog podobno veliko smučišče kot Kreischberg, dostopno pa je tako s štajerske kot s koroške strani. Letošnja največja pridobitev je šestsedežnica Wildkopf z avtomatskim zapiranjem, ki je nadomestila staro vlečnico. Zdaj je prehod z ene strani jezera na drugo še lažji in hitrejši, še posebej v bolj milih zimah, ko jezero ne zamrzne dovolj, da bi bila varna vožnja čezenj s snežnim smučarskim »taksijem«. Jezero letos (za zdaj) omogoča hojo in tek po zamrznjeni površini, a debelina ledu ne zadošča za težo vozila. Ena od prednosti smučanja na Turacher Höhe je čudovita pokrajina z gozdom cemprinov, ki je tu med najbolj razširjenimi drevesi.
O njih je kaj več povedal tudi butler Christian, ki nas je spremljal in vodil po progah. Zagotovo zanimiva dodatna storitev za goste (po naročilu), nič manj pa se nismo razveselili kozarca penine, ki ga ob nekaterih dneh (brezplačno) ponudi ob smučišču njegov kolega. Otroci ob toplejših pomladanskih dneh tam dobijo kepico sladoleda, pa tudi sicer je za otroke in družine dobro poskrbljeno. Ob spodnji postaji sedežnice Kornockbahn je velika »dnevna soba«, v kateri je mogoče pomalicati ali se na toplem nekoliko spočiti v udobnih stolih. Ko pa je spet energije za kaj več, vabi sankališče (na tračnicah) Nocky Flitzer, ki ponuja veliko zabave otrokom in odraslim.
Smuščiče Grebenzen je manjše in je namenjeno predvsem družinam, čeprav na njem občasno trenirajo tudi (zlasti) smučarke svetovnega pokala. Pred dvema letoma zgrajena desetsedežna gondola skrbi za udoben prevoz navzgor, na 27 km prog pa nikomur ni dolgčas. Ko se oglasi lakota, je čas za obisk katere od koč in restavracij ob progah. Mi smo se ustavili v prijetni, z lesom opremljeni koči Grebenzenhaus tik ob smučišču, kjer ponujajo tradicionalne jedi, na sončni terasi pa se je v jasnih dneh mogoče tudi malo »martinčkati«. Ob koči je začetek 4,5 km dolge proge za sankanje, ki je v ugodnih pogojih čudovito doživetje, tokrat pa je bila na koncu preveč poledenela, zato smo se sankanju raje odpovedali. Sploh pa – naj ostane kaj še za drugič!
V središču regije Murau – pokrajini, ki je v Avstriji med najbolj gozdnatimi – leži istoimensko slikovito mestece ob reki Muri. Mesto Murau je odlično izhodišče za vse, ki bi hoteli preizkusiti vsa smučišča v regiji in pri tem vsak dan ne menjati prenočišča, saj je do bolj oddaljenih le kakšne pol ure vožnje, Kreischberg pa je v neposredni bližini. Mi smo prespali v hotelu Brauhaus zu Murau v samem središču kraja ter nekaj korakov od pivovarne Brauerei Murau, kjer varijo širše znana piva Murauer.
Obisk in ogled pivovarne sta lahko del turističnega programa, pivopivcem pa je zanimiv tudi ogled nekdanje lekarne, ki je zdaj pivska apoteka in je različne vrste piva mogoče tudi degustirati – v primerno majhnih kozarcih, da je možno poskusiti (skoraj) vsa. Piva so požela odobravanje pri ljubiteljih in poznavalcih, in marsikatero je kot tekoči spominek odšlo z nami domov – za obujanje spominov na zimska doživetja v pokrajini, ki je med gosti iz Slovenije po krivem malo zapostavljena, a si zasluži, da jo obiščejo, saj lahko za zmeren denar ponudi veliko.