BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: MATJAŽ MARKIČ
»Na Krasu je krasno – nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno: vse je zmeraj o pravem času, na Krasu…« je zapisal pesnik Miroslav Košuta. Kako krasno je na Krasu, se lahko prepričamo ob obisku Štanjela s čudovitim Ferrarijevim vrtom in Ville Fabiani s šeststoletno murvo v bližnjem Kobdilju.
Štanjel velja za pravi kraški biser, s svojimi ozkimi ulicami in zgodbami, ki jih skrivajo v zadnjem času lepo prenovljene hiše. Pravzaprav tam vsak kamen govori svojo zgodbo, saj je bil grič poseljen že v prazgodovini, ostani zgradb in nagrobniki pričajo o rimskih časih, mogočen grad je iz srednjeveškega obdobja, Ferrarijev vrt pa je mojstrovina arhitekta Maksa Fabianija iz prejšnjega stoletja. Maks Fabiani je v času svojega županovanja v Štanjelu poskrbel za kar nekaj sprememb, ki danes dajejo značilno podobo temu kraškemu naselju.
Z griča se odpirajo čudoviti razgledi daleč po Krasu, slikoviti grad pa ga krasi kot ogrlica. Nekateri deli gradu so že lepo prenovljeni, v njem domuje tudi Bistro Grad Štanjel. Na romantičnem grajskem dvorišču ponujajo razvajanje ob modernizirani kraški kuhinji, ki nas popelje v harmonijo okusov ter polnost barv in arome. Sestavine so vedno domače, pristnih vonjev in kraških okusov – pravi praznik za brbončice.
Ob jedeh postrežejo tudi izbrana vina iz lokalnega okolja. Jedi, ki jih ponujajo, se iz tedna v teden spreminjajo, saj se prilagajajo letnemu času ter sezonskim sestavinam, katerih razpoložljivost ustreza filozofiji 0 km, torej prihajajo iz bližnje okolice.
Ferrarijev vrt je bil zgrajen v obdobju med obema vojnama kot del vile Ferrari, v lasti tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, ki je v Štanjelu želel zgraditi podeželsko vilo in sanatorij za pljučne bolnike. Maks Fabiani je Ferrarijev vrt zasnoval terasasto, na terasah so bili zasajeni zelenjavni in cvetlični vrtovi, drevje je bilo večinoma sredozemskih vrst. Pri gradnji se je prilagajal legi in obliki terena. Uporabljal je tako tradicionalne, za kraško pokrajino značilne kamnite podporne zidove in stopnišča, kot tudi elemente, ki s Krasom sicer nimajo nič skupnega, odražajo pa ideale tistega časa. Tako so nastali razgledni paviljon, vodometi, umetna votlina …
Najbolj prepoznaven del vrta je gotovo ovalni bazen z »beneškim« mostičkom in otočkom, v katerega priteka voda iz zapletenega vodovodnega sistema. S sistemom vodovodnih cistern in cevi je Ferrarijevi vili z vrtom omogočil oskrbo z lastno tekočo vodo ne le za osnovne potrebe, ampak tudi za razvedrilo in okras. Danes je Ferrarijev vrt kulturni spomenik državnega pomena, zaradi svoje edinstvenosti pa je izjemno prizorišče za številne dogodke, od poslovnih srečanj in kulturnih prireditev do porok.
Arhitekt Maks Fabiani se je rodil v bližnjem Kobdilju, v podeželskem dvorcu rodbine Fabiani. Doktoriral je na Dunaju, na tehniški fakulteti za arhitekturo. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec in je veljal za enega izmed najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije. Postal je profesor na dunajski tehnični univerzi in umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, habsburškega prestolonaslednika. Fabianijeva rojstna hiša je kar nekaj časa žalostno propadala, dokler je pred nekaj leti nista kupila zakonca Blanka in Andrej Malgaj, ki sta ji vdihnila novo življenje in jo poimenovala Villa Fabiani.
Posestvo Fabianijevih je bilo zgrajeno po vzoru ville rustice, kmečke hiše z ločenimi poslopji, ki so pozneje postale vile, iz njih pa se pogled vedno odpira proti jugu. Na dvorišču pred hišo stoji šest stoletij stara murva, ki s svojo mogočno krošnjo priča o bogati zgodovini. Navdihnila je tudi pisatelja Renata Ferrarija, prav tako potomca rodbine, ki je napisal čudovito zgodbo Murva Fabianijevih o ljubezni med Charlotto von Koffler, dekletom iz visoke tržaške družbe, in kraškim posestnikom Antonom Fabianijem.
Knjiga je tudi v slovenščini že doživela ponatis in ni malo obiskovalcev, ki obiščejo Villo Fabiani tudi zaradi romana. Na prelepem posestvu nas pot pod latnikom pripelje do ribnika, prave oaze miru z lastnim vodnim izvirom, na poti do ribnika pa je kamnita klop, na kateri sta si ljubezen obljubila Charlotta in Anton.
Ne samo zaradi ljubezenske zgodbe, povezane s posestvom, ampak tudi zaradi navdihujočega romantičnega okolja, v Villi Fabiani organizirajo tudi poroke. A pozor, ne več kot deset na leto, zato se kar postavite v vrsto, če razmišljate o tem! V Villi Fabiani imajo tudi šest sob za goste, ki po besedah Blanke Malgaj običajno tako uživajo na posestvu, da ga v času bivanja le redko zapustijo. Morda le za kakšen večji ali manjši kolesarski krog po Krasu, a se hitro spet vrnejo v prijetno okolje, ki navdihuje s svojim mirom in sprošča z vonjavami, razgledi…
Gostinskih storitev v Villi Fabiani sicer ne ponujajo, a v neposredni bližini je res zelo veliko možnosti za okušanje kraških specialitet. Zato pa nadaljujejo vinogradniško tradicijo posestva in s pomočjo znanega vinarja Primoža Štoke v butičnih količinah pridelujejo lastno vino, predvsem pikolit, malvazijo in vitovsko grganjo.
Kar se mene tiče – zlahka si predstavljam sebe s kozarcem ohlajenega sladkega pikolita, ki ga počasi uživam ob kamniti mizi in v senci stare murve, ki pozna tisočere zgodbe…