Gorenjska je vsem znana po izjemnih razgledih na Alpe, planinskih poteh in jezerih. A poleg naravnih lepot skriva tudi bogato kulinarično tradicijo, ki jo obiskovalec najlažje spozna na družinskih turističnih kmetijah. Tam se okusi Gorenjske – lokalne sestavine, družinski recepti in stoletne kmetijske navade združijo v pristno gastronomsko izkušnjo.

Da bi to dediščino čim bolje spoznali, smo obiskali šest gorenjskih turističnih kmetij, poslušali njihove zgodbe in okusili jedi, ki nastajajo iz domačih sestavin in tradicije.

Jutro nad Selško dolino – Na čudoviti razgledni točki nad Selško dolino leži turistična kmetija Pr’ Smolet pri Svetem Tomažu. Ko se jutranja megla počasi dviga iz doline, se z dvorišča kmetije odpre pogled na griče in travnike, ki se razprostirajo vse do oddaljenih vrhov. Kmetija leži na približno 660 metrih nadmorske višine in obsega več deset hektarjev travnikov, gozdov in pašnikov. Družina tukaj že generacije združuje kmetijstvo, gozdarstvo in turizem – tipično kombinacijo za gorenjske kmetije, kjer se tradicija prenaša iz roda v rod. Na veliki leseni mizi na razgledni verandi so nas pričakale domače dobrote: sveže pečen kruh, domače marmelade, sir, suhomesnati izdelki in mleko z bližnjih pašnikov. Posebej zanimiva je bila marmelada iz gozdnih sadežev, ki jih družina poleti nabira v okoliških gozdovih. Po zajtrku smo se sprehodili še do cerkve sv. Tomaža, ene najbolj znanih razglednih točk v Sloveniji in ena bolj prepoznavnih instagram destinacij pri nas. Majhna cerkvica na hribu je v zadnjih letih postala pravi simbol fotografov in razglednic, saj ob jasnem vremenu ponuja pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Zelišča in med pod Krvavcem – Pot smo nadaljevali proti pobočjem Krvavca, kjer stoji ekološka turistična kmetija Pr’ Dovar v vasi Ambrož pod Krvavcem. Kmetija leži na približno tisoč metrih nadmorske višine, kjer je zrak občutno hladnejši, travniki pa polni gorskega cvetja. Družina se poleg živinoreje posveča tudi zeliščarstvu in čebelarstvu. Na zeliščnem vrtu rastejo meta, melisa, timijan in številne druge zdravilne rastline, iz katerih pripravljajo čaje, sirupe in domače začimbne mešanice. Posebnost kmetije je tudi apiterapija – način sprostitve in dobrega počutja ob čebeljih panjih, kjer se obiskovalci umirijo ob zvoku brenčanja čebel. Kosilo je bilo preprosto, a prav zato izjemno okusno: kmečki lonec z ješprenjem, zelenjavo in mesom ter za sladico pehtranovi štruklji, preliti z domačim medom. Okusi so bili izraziti in domači, kot bi jih pripravljala babica v stari kuhinji. Takšne jedi so po besedah gostiteljev srce turistične ponudbe, kjer hrana ni le obrok, ampak pripoved o pokrajini, letnih časih in delu na kmetiji.

Večer na stari domačiji v Jezerskem – V alpski dolini na Jezerskem stoji ena najbolj znanih gorskih kmetij – Šenkova domačija. Ta več kot petsto let stara domačija velja za eno najstarejših ohranjenih kmetij v Sloveniji. Stare lesene stavbe, kamniti zidovi in gospodarska poslopja ustvarjajo občutek, kot da se je čas tukaj nekoliko upočasnil. Kmetija danes deluje kot ekološka turistična kmetija in je vključena v trajnostne turistične pobude. Okoliški travniki so del tradicionalne alpske krajine, kjer se poleti pasejo krave in ovce, pozimi pa območje pogosto prekrije debela snežna odeja. Večerja je bila sestavljena iz jedi iz lokalnih sestavin: juhe iz domače zelenjave, mesa z bližnjih pašnikov in domačega kruha iz krušne peči. Preizkusili smo se še na delavnici polstenja volne, stare obrti, ki jo na kmetiji skrbno ohranjajo. Iz ovčje volne smo izdelovali majhne spominke in ob tem spoznali, kako so včasih nastajali klobuki, copati in drugi volneni izdelki. Noč na Šenkovi domačiji je bila tiha in mirna, le šumenje vetra v gozdovih nas je spremljalo v globok in zdrav spanec.

Okusi kozjega mleka nad Bohinjsko Belo – Ekološka turistična kmetija Dolinar-Krainer stoji na Kupljeniku, razglednem pobočju nad dolino Save Bohinjke, kjer se odpirajo pogledi na okoliške gozdove in gore. Posebnost kmetije je reja koz in predelava kozjega mleka. Kozji siri so v zadnjih letih postali vse bolj cenjeni tudi v slovenski kulinariki, saj imajo izrazit, a hkrati nežen okus. Gostiteljica je pripravila degustacijo različnih sirov, od svežih kremastih različic do zrelih sirov z nekoliko močnejšo aromo (slednji so bili moji favoriti). Ob pokušini je pripovedovala o pestrem življenju s kozami, ki so znane po svoji radovednosti in živahnem značaju, zato vedno poskrbijo za kakšno novo dogodivščino. Na kmetiji pogosto pravijo, da ima vsaka koza svojo osebnost, kar se obiskovalcem pokaže že ob prvem srečanju z njimi.

»Srečna krava – srečen kmet« pri Bledu – Naslednja postaja je bila le nekaj kilometrov stran, na turistični kmetiji Mulej v Selu pri Bledu. Kmetija je znana po svoji mlečni proizvodnji in preprosti filozofiji: »srečna krava – srečen kmet«. Ta pristop pomeni, da živali živijo v prostornem zunanjem hlevu, imajo dovolj gibanja in kakovostno krmo, kar se po besedah hišnih gospodarjev neposredno odraža v kakovosti mleka. Na kmetiji redijo več deset krav molznic, mleko pa večinoma predelajo v različne mlečne izdelke. Obiskovalci lahko poskusijo domače sire, skuto in sveže mleko. Ker je kmetija le nekaj kilometrov oddaljena od Bleda, jo pogosto obiščejo tudi tuji turisti, ki želijo za nekaj ur pobegniti od vrveža ob Blejskem jezeru in doživeti pristno življenje na gorenjskem podeželju.

Kmetija s stoletno tradicijo na Brezjah – Turistična kmetija Tominc-Frelih na Brezjah ima eno najdaljših tradicij turistične dejavnosti v Sloveniji, saj goste sprejemajo že več kot sto dvajset let. Začetki segajo v čas, ko so romarji na poti k baziliki Marije Pomagaj na Brezjah iskali prenočišče in domačo hrano. Prav romarski turizem je bil eden prvih razlogov, da so številne kmetije v tem delu Gorenjske začele sprejemati goste. Na dvorišču, obdanim s sadovnjaki in starimi gospodarskimi poslopji, smo potovanje sklenili ob domačem kruhu, siru, suhomesnatih dobrotah in kozarcu domačega soka. Pogovor se je hitro zavrtel okoli prihodnosti podeželskega turizma: kako ohraniti tradicijo, hkrati pa obiskovalcem ponuditi sodobno izkušnjo.

Dvodnevno potovanje je pokazalo, da turistične kmetije na Gorenjskem niso le kraji za prenočevanje ali kosilo. So predvsem zgodbe o družinah, ki ohranjajo tradicijo, o pokrajini, ki oblikuje okuse hrane, in o gostoljubnosti, ki obiskovalce sprejme kot prijatelje. Ko smo zapuščali zadnjo kmetijo, nam je bilo povsem jasno, da Gorenjska ni le destinacija za razglede, temveč tudi za okuse. In prav na turističnih kmetijah ti okusi zaživijo v najbolj pristni obliki.

Tudi turistične kmetije podravske in pomurske regije navdušujejo s ponudbo pristne domače kulinarike, več o tem pa lahko preberete v članku Pristna domača kulinarika in zelena narava.

Potepanje po gorenjskih turističnih kmetijah je omogočilo Združenje turističnih kmetij Slovenije.

The post Okusi Gorenjske na družinskih turističnih kmetijah first appeared on Moj kovček.

Ob Blaguškem jezeru, v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, je hotelska veriga Falkensteiner odprla svoj prvi Premium Camping v Sloveniji. Njegova posebnost je razkošna namestitev sredi narave, v zavetju gozda, kjer goste prebujajo petje ptic, svežina gozda in lesketanje jezera.

Falkensteiner Premium Camping Blaguško jezero goste sprejema od začetka maja do konca septembra. Namestitev je mogoča v 16 glamping hišicah, 4 mobilnih hišicah in 8 lesenih šotorčkih, ki so namenjeni mladim popotnikom z nahrbtnikom. V bližini jezera, sanitarij in restavracije je na voljo tudi 49 prostorov za avtodome. Mi smo preizkusili glamping hišice in mobilne hišice. Prednost glamping hišic je pogled na jezero iz udobne postelje pod visokimi drevesi – oddaljeno je le nekaj metrov. Na izbiro so glamping hišice Lake House Classic (18 m2) in Lake House z dodatnim lesenim šotorom (skupaj 25 m2), kjer lahko poletne dogodivščine samostojno doživljajo tudi malo večji otroci. Na voljo so še družinske glamping hišice Comfort House Family (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2).

Vse hišice imajo elektriko, klimatsko napravo, kopalnice pa so v bližini, urejene tako, da se gost lahko zaklene v svojo lastno kopalnico, med umivanjem pa skozi stekleno steno opazuje naravo. (Seveda vas nihče ne more videti.) Uporabiti je mogoče tudi pralni stroj. Zajtrk (vključen v ceno prenočišča) postrežejo na senčni terasi restavracije, ki je odprta od 7. do 22. ure in je na voljo ne le gostom kampa, temveč tudi vsem, ki se želijo tukaj ustaviti na izletu ali so na poti in iščejo idiličen postanek. Za zajtrk ponujajo najboljše izdelke lokalnih pridelovalcev. Restavracija nudi tudi a la carte kosila, večerje in možnost piknika s pripravo hrane na prostem. Razgledna terasa na strehi restavracije je namenjena sončenju, občasno pa tudi manjšim prireditvam, na primer nastopom stand-up komikov. Gostom je na voljo tudi pravljično prikupna gozdna savna. Prednosti klimatiziranih mobilnih hišic so kuhinja in toaletni prostori v hišici in udobni ležalniki na veliki, senčni terasi. Tudi med mobilnimi hišicami je mogoče izbrati sebi najprimernejšo – na voljo sta Comfort House (26 m2) in Comfort House Family Max (33 m2). Povsod so dobrodošli tudi hišni ljubljenčki.

Blaguško jezero, ki je nastalo z zajezitvijo v 60. letih prejšnjega stoletja, je urejeno z lesenimi sprehajalnimi brvmi in 12 pomoli z lestvami za kopalce. Jezero je toplo – v času našega junijskega obiska že ob svitu – obala pa nudi številne senčne kotičke za prijeten počitek. Kdor bi želel jezero in okolico raziskati še drugače, si lahko izposodi kanu, sup ali električno kolo, ali pa uživa v ribolovu, saj v jezeru živijo veliki krapi, ščuke, somi, šarenke, rdečeperke in ostriži. Ob mirnem jezeru in na okoliških travnikih, kjer se pase živina, se dobro počutijo tudi ptice – to dokazuje labodja družina, ki ima letos kar osem mladičev. Ob jezeru gnezdijo tudi race, šoje in kanje.

Dušica Mihaljević, menedžerka in duša Falkensteiner Premium Campinga Blaguško jezero, gostom z veseljem svetuje tudi glede ogledov in izletov v bližnji okolici. Prvi dan so bile izhodišče našega izleta Radgonske gorice, od koder smo se z izposojenimi električnimi kolesi podali na eno izmed treh tematskih kolesarskih poti, posvečenih raziskovanju vinske pokrajine. Vse tri poti so krožne, dolge so 15, 25 in 45 km. Naša 15-kilometrska pot je bila namenjena raziskovanju rojstnega kraja prvega slovenskega penečega vina v Radgonsko–Kapelski vinorodni deželi.

Kolesarska pot najprej poteka po senčnem bregu Mure, kjer so postavljene informativne table in urejeni prostori za piknik. Ustavili smo se ob naravnem izviru slatine, ki je zaradi visoke vsebnosti železa obarvan rdeče, in poskusili zdravilno vodo naravnost iz izvira. Naslednji postanek smo si privoščili na rečni plaži ob širokem peščenem prodišču Mure. Pot nato zavije na slikovito gričevje, ki se razprostira med Gornjo Radgono, Kapelo in Negovo. Mehka pokrajina z griči, zasajenimi z vinogradi, predstavlja vinorodno srce Prlekije. Posebej lep razgled se odpira s Kapelskega Vrha ob cerkvi sv. Marije Magdalene, kjer sta ob najvišji točki v občini (312 m n. v.) urejeni velika razgledna terasa in Vinska fontana Kapela. Okušanje vina z razgledom na vinograde je užitek, ki ga ne gre zamuditi – še posebej priporočamo avtohtono sorto, nežno in sadno ranino, pa tudi traminec, zelo aromatično polsladko vino, ki je prava klasika Prlekije. Poleg njiju iz vinske fontane pritečejo še rumeni muškat, renski rizling, modra frankinja …

Zadnja postaja naše kolesarske poti je bil ogled vinske kleti Radgonske gorice, kjer je leta 1852 podjetnik Jože Jerman, podprt z znanjem, pridobljenim na Dunaju, ustvaril prvo peneče vino – Zlato radgonsko penino. Danes to tradicijo nadaljuje in razvija podjetje Radgonske gorice, najstarejši in največji proizvajalec penečih vin v Sloveniji. V Radgoni si je mogoče ogledati vinsko klet, vklesano v kamnit hrib. V hladu in tišini se sprehodimo mimo skrbno negovanih arhivskih vin in steklenic dragocenih letin. Sledi presenečenje – osupljivo lep podzemni slap, kjer nam gostitelji ponudijo degustacijo penin.
Vinska klet pa skriva še več skrivnosti – po predhodnem dogovoru je tam mogoče v popolni temi degustirati penino Untouched by Light, zorjeno brez dostopa svetlobe, ali poskusiti penino, ki se stara na dnu Mure. Pravijo, da imata obe sebi lasten, poseben okus.

Mi pa smo se raje razvajali na senčnem vrtu Doma penine, kjer so nam pripravili košare za piknik, napolnjene s prleškimi dobrotami, ki se odlično podajo k hladni penini. Košaro za romantični piknik je mogoče naročiti in odnesti na razgledno ploščad Piknik plac, od koder se razprostira pogled na reko Muro, Gornjo Radgono in Avstrijo. Gostitelji v prihodnje načrtujejo še razširitev ponudbe z obnovo sosednjih stavb ob Jurkovičevi ulici, da bo ta ponovno zasijala v starem sijaju, ter ureditev ekskluzivnih hotelskih prenočišč v spomeniško zaščitenih objektih.

Naslednjega dne smo se v družbi Jasne Tomažin, predsednice Turističnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, peš podali na ogled mlina na veter na Stari Gori. Lagodna, 5 km dolga krožna pot po grebenu gričev vodi med polji, sadovnjaki in vinogradi, mimo novih hiš s skrbno urejenimi vrtovi ter mimo lepo obnovljenih prleških domačij. Lesenih mlinov na veter je bilo nekoč v občini več kot sto, saj je skoraj vsaka kmetija mlela svoje zrnje. Edini preostali prleški mlin na veter, ki je še leta 1957 mlel zrnje pri Bečevih na Kokolajnščaku, so domačini, zbrani v turističnem društvu, po skoraj štirih desetletjih mirovanja prestavili na sedanjo lokacijo in ga obnovili. V mlinu smo si ogledali leseni mehanizem, ki obrača zgornji del mlina, zavoro, ki preprečuje vrtenje vetrnice, kadar je vetra preveč, pa tudi glavno mlinsko os, ki je tako dolga, da jo je po ovinkasti in ozki cesti na rokah prineslo kar 12 mož. Ob mlinskem kamnu na dnu stavbe smo otipali zrnje in moko, ki so jih mleli v mlinu – ječmen, pšenico, ajdo in koruzo.

Pred mlinom so nas pričakal lokalne dobrote: domač kruh, siri s kmetije Roškar (Kokolajnščak) in mesnine s kmetije Štelcar (Kraljevci), bučni namaz ter slastna, zlato rumena prleška gibanica, ki je lahko slana ali sladka. Njena posebnost je, da nima dodatkov kot prekmurska gibanica, zato pa okus napolnita sočna domača skuta in rahlo vlečeno testo. K gibanici se je odlično podala prleška jurka, naravno fermentiran sok grozdja sorte jurka, ki ima zelo malo alkohola, rahlo mozira in je zelo svežega okusa. Da so domači izdelki del turistične ponudbe in najboljši spominek, dokazuje Jürjovška čokolada, ustvarjena iz lokalnih sestavin. Temni čokoladi dajejo značilen žametni okus bučno olje Oljarne Kocbek, lešniki z ekološke kmetije Petida in prleška jurka. Svetlejša mlečna čokolada pa je obogatena z medom Čebelarskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici, bučnim oljem Oljarne Belšak in lešniki z ekološke kmetije Petida.

V stari šoli je turistično društvo uredilo bogato etnološko zbirko. Na hodnikih in v učilnicah, v katerih so nekoč odmevali otroški glasovi, je predstavljeno nekdanje življenje okoliških krajev. Poleg kmečkega orodja so predstavljeni tudi domači izdelki, kot so pleteni čebelji panji, pa tudi obrtniški poklici, kot so čevljarstvo, lončarstvo, krojaštvo in šiviljstvo, ter opravil, kot so ribolov, vinogradništvo in sadjarstvo. Zbirka, ki jo je začel domačin Jožef Čuš, obsega že več kot 1.000 predmetov. Največje presenečenje šole pa se skriva v podzemlju, kjer je vinska klet, v kateri občasno potekajo predstavitve in degustacije lokalnega vina. Poleg stare šole in šolskega vodnjaka stoji cerkev sv. Duha. Graditi so jo pričeli leta 1697, vendar je njena sedanja podoba baročna iz 18. stoletja. Baročni ambient krasijo izvirna oprema, bogati oltarji in poslikave italijanskega slikarja Jakoba Brolla iz Gumina ter obnovljene orgle, ki so druge najstarejše ohranjene orgle v Sloveniji.

Kratek spust skozi gozd za cerkvijo nas je vodil do našega naslednjega cilja – Oljarne Kocbek, katere olja sodijo med najboljša slovenska bučna olja. Sedanji gospodar Gorazd Kocbek je vnuk ustanovitelja Alojza Kocbeka, ki se je z mlinarstvom in oljarstvom začel ukvarjati leta 1929. Še vedno uporabljajo isti mlin in obdelujejo olje na enak način, zato nudijo najbolj čista in naravna olja iz izbranih bučnih semen, ki so dozorela na okoliških poljih sredi neokrnjene narave. Tradicionalno pridelano bučno olje, ki so ga izdelovali njegovi predniki, je Gorazd Kocbek še oplemenitil in dosegel svetovno prepoznavnost s proizvodi najvišje kakovosti, ki bogatijo najbolj prestižne jedi za gurmane od Dubaja do Japonske in Amerike. Oljarno si je mogoče ogledati na vodenem ogledu, njihova hladno in toplo stiskana olja, široko ponudbo olj in izdelkov s semeni, med njimi je odličen gin iz bučnih semen, pa je mogoče tudi kupiti. Nekaj receptov z idejami, kaj pripraviti s Kocbekovim bučnim oljem, najdete na njihovi spletni strani. V oljarni si lahko omislite tudi luksuzno nastanitev v izbrani okolici, kjer vse diši po sveže praženih bučnih semenih. Nas je v poletni vročini še posebno navdušil njihov naravni kopalni bazen.

Če se navdušujete nad mestnim živahnim utripom, obiščite še Maribor. Poleti se v njem odvija bogat kulturni program festivala Lent. Maribor je najlepše raziskati z vodičem, ki o gostoljubnem mestu vedno pove kaj novega. Po ogledu mariborskih znamenitosti smo se ustavili v Hiši stare trte, kjer so nam predstavili najstarejšo – še vedno plodno – vinsko trto na svetu. Častitljiva trta, ki je simbol vinske kulture Maribora in Štajerske, šteje kar 450 let, njeni potomci pa rastejo širom po svetu. Grozdje najstarejše trte, sorte žametovka ali modra kavčina, je eno izmed najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem. Trta daje letno le od 35 do 55 kg grozdja, zato vino ustekleničijo v majhne, 2,5 dcl velike lepo oblikovane stekleničke, ki jih je ustvaril Oskar Kogoj. Letno napolnijo le 100 stekleničk za dragocena protokolarna darila, ki so jih doslej prejeli Gari Kasparov, Václav Havel, Bill Clinton, Arnold Schwarzenegger, Dalajlama … Za vsakogar pa Hiša Stare trte nudi degustacijo odličnih vin. In če bo kdo po vseh dobrotah še lačen, priporočamo restavracijo Rožmarin, kjer nudijo avtorske jedi, ki so fuzija okusov Mediterana in daljnega vzhoda, obogatene s sestavinami lokalnih proizvajalcev. Ob tem ponujajo več kot 1.500 vin iz celega sveta. Iz prve roke lahko potrdimo, da uresničujejo svoj moto: Degustirajte, delite, uživajte!

V branje vam priporočamo tudi članek Haloze – čarobni razgledi, kulinarika in etnološka dediščina. Haloze so dežela številnih gričev, ki vabi s pristno naravo, slikovitimi majhnimi vasicami in zanimivo etnološko dediščino, bogato zgodovino ter izjemno lokalno kulinarično ponudbo in izvrstnimi vini, pa tudi gostoljubjem domačinov, kar vse skupaj zagotavlja zelo prijetno doživetje ob potepanju po tej deželi nad Dravskim poljem.

The post Razkošno bivanje ob jezeru sredi neokrnjene narave first appeared on Moj kovček.

Radlje ob Dravi so ena redkih slovenskih občin, ki je že leta 2011 registrirala lastno blagovno znamko Rad’ mam Radlje, ki je bila namenjena predvsem domačinom. Nova destinacijska znamka Radlje. Res je lepo. pa je usmerjena navzven – k turistom, obiskovalcem in partnerjem. Občina je šele pred dobrima dvema letoma začela z resnim, strokovnim pristopom k turizmu, izpostavljajo pa dva ključna razvojna stebra: kulturo in aktivno preživljanje prostega časa.

Potenciale Radelj ob Dravi smo vsaj deloma lahko spoznali na nedavni predstavitvi. Malo nam je ponagajalo vreme, a kljub temu smo si Radlje ogledali z Elanovimi e-kolesi, obiskali Sadjarski center Zavoda Radela in Vodni park Radlje z edinstvenim biološkim bazenom ter zaključili z ogledom pivovarne ter pokušino lokalnega piva Time Brewery. Med kulturnimi projekti je treba izpostaviti obsežno prenovo Dvorca Radlje, ki še poteka in naj bi se končala v novembru letos, ter Dom gozdne kulture, ki obiskovalcem ponuja možnost, da poglobijo razumevanje pomena gozda skozi razstave, delavnice in interaktivne programe. Na področju rekreacije sta glavna aduta voda – biološki bazen in reka Drava – in kolesarjenje, ki ga razvijajo v sodelovanju s Partnerstvom za Dravsko kolesarsko pot.

Vodni park Radlje je prvi in edini naravni biološki bazen v Sloveniji s prestižnim certifikatom Modra zastava, ki ostaja edinstven primer ekološke osvežitve – brez klora. V zavetju dreves, obdan s trajnostno urejeno okolico je lahko idealna izbira za družine, rekreativne plavalce in vse, ki iščejo naravno sprostitev v vročih poletnih mesecih. Malo pred našim obiskom so ga ponovno napolnili z vodo po obsežni sanaciji zaradi poplav, ki je trajala kar dve leti. Voda v njem se mora še umiriti in biološko prefiltrirati, a v drugi polovici junija bo zagotovo spet nared za kopalce. Še namig – cene za obisk so tradicionalno zelo prijazne tudi družinam.

Dravska kolesarska pot povezuje Radlje z drugimi kraji ob reki Dravi in je vse bolj priljubljena med domačimi in tujimi kolesarji. Urejena infrastruktura, možnost izposoje e-koles, počivališča in vodenja ponujajo odlično izhodišče za odkrivanje naravnih in kulturnih lepot regije. Poleg tega pa so na voljo tudi številne kolesarske poti po neokrnjenih pobočjih Pohorja in Kozjaka, ki kolesarjem omogočajo še širšo paleto doživetij v objemu čudovite narave. Mi smo jih tokrat preizkusili le za vzorec, a ravno prav, da se kmalu radi spet vrnemo.

Poleg kulture in rekreacije Radlje navdušujejo tudi s pristnimi, lokalno obarvanimi doživetji, ki obiskovalcem razkrivajo srce skupnosti. Eno takšnih je obisk Sadjarskega centra Zavoda Radela, ki predstavlja zgleden primer socialnega podjetništva. Z uspešnim vključevanjem težko zaposljivih oseb ustvarja priložnosti za delo in vključevanje v skupnost. Obiskovalcem nudijo degustacije domačih sokov, kisa in drugih jabolčnih dobrot, pridelanih z mislijo na naravo in zdravje. Poskusili smo njihov naravni jabolčni sok – odličen je!

Ljubitelji piva lahko obiščejo butično pivovarno Time Brewery, kjer odkrijejo zgodbo uspešnega lokalnega pridelovalca hmelja in pivovarja. Hmelj pridelujejo na posestvu Čas (da, od tod ime!), enem od večjih v Sloveniji s 106 hektari hmeljišč, ki leži na območju zgornje Dravske doline med obronki Pohorja in Kozjaka tik ob reki Dravi. Po lastnih receptih varijo različna vrhunska piva, pri čemer izbirajo le najkakovostnejše sestavine. Poimenovali so jih po urah v dnevu – 3 o’clock, 5 o’clock, 8 o’clock, 10 o’clock – saj naj bi bilo vsako primerno ob svojem času. Moj izbor? Pale Ale 8 o’clock z žareče oranžno barvo in s srednje izrazito hmeljno grenkobo z okusom karamele ter sadnimi priokusi, ki sicer najbolj tekne zvečer in v dobri družbi… Tik ob pivovarni je pivnica, kjer lahko degustirate štiri vrste piva, vmes vam postrežejo s prigrizki in povedo še kaj zanimivega o njihovi pivski zgodbi.

Omeniti je treba še Festival Radljevanje, ki se je razvil v enega osrednjih kulturnih dogodkov v regiji. Januarja sta ga s posebnim koncertom odprla Tomi Meglič in Gušti, sledila je gledališka komedija Alfa samski, 3. oktobra bo ekskluzivni koncert na Koroškem Jana Plestenjaka, na Serenadi slovenskih popevk v zreli jeseni bo glavni gost mojster istrskega melosa Rudi Bučar, na decembrskem koncertu pa bodo moči združili Prifarski muzikanti in domači dekliški pevski zbor Aglaja.

Radlje ob Dravi, slikovito mesto na stičišču Dravske doline, so vse bolj prepoznavne kot zgled trajnostnega turizma v Sloveniji. S premišljenimi koraki kraj uresničuje vizijo trajnostnega turizma, z močno identiteto, prepleteno z naravo, dediščino in sodelovanjem skupnosti, pa ponuja obiskovalcem več kot le lep razgled – ponuja občutek pristnosti in povezanosti. Ja, res je lepo v Radljah!

Če pa se boste s kolesom podali v zahodno Slovenijo, pa le preberite članek Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras.

The post Pridite v Radlje, res je lepo! first appeared on Moj kovček.

»Čas za kolo« je kolesarska pot, ki povezuje tri slikovite slovenske regije in bogate vinorodne okoliše – Brda, Vipavsko dolino in Kras. Naravi prijazen način raziskovanja z navadnimi ali e-kolesi spodbuja aktivno preživljanje prostega časa v povezavi s spoznavanjem kulturne in naravne dediščine in edinstvene kulinarike.

Trasa krožne poti je dolga dobrih 93 km, vzponov je za skupno 1.084 m, poteka pa izmenično po že vzpostavljenih kolesarskih stezah, asfaltiranih lokalnih cestah in makadamskih stranskih poteh. Predvideno je, da bi jo rekreativni kolesarji prevozili v treh dneh in ob tem uživali v čudoviti okolici in razgledih ter se ustavili tudi v kakšni domači gostilni, zato je primerna za vse aktivne posameznike in družine z (malo večjimi) otroki. Bolj zagreti jo gotovo lahko prevozijo v dveh dneh, najbolj pripravljeni rekreativci pa bi jo lahko odkljukali tudi v enem samem dnevu. A to bi bila res škoda, saj bi s tem zamudili vse čare, ki jih pokrajina ponuja, ter 12 večjih kulturnih znamenitosti, mimo katerih vodi kolesarska pot Čas za kolo – Pomnika miru na Cerju, Mirenskega gradu, gradu Rihemberg, Trga Evrope v Novi Gorici / Gorici, vile Vipolže, Šmartnega…

Traso je seveda mogoče prevoziti tudi delno, tako smo jo po predstavitvi projekta na Pomniku Miru na Cerju prevozili tudi mi. V okroglih dveh urah smo prevozili le 24 km, saj smo se spotoma večkrat ustavili in občudovali okolico. S Cerja so nas pospremili lepi razgledi na morje, ki se je bleščalo v daljavi, na drugi strani pa so se v soncu belile zasnežene gore. Spust s Cerja je bil temeljit preizkus za zavore, ki so ga naša e-kolesa odlično prestala. Zmogljiva električna kolesa so nam posodili pri turistični agenciji San Martin iz Šmartnega v Goriških brdih, kjer jih je mogoče tudi individualno najeti in se popeljati z njimi po novi kolesarski poti ali pa zgolj na lahkoten kolesarski izlet, lahko pa pri njih v zaselku Zagora tudi prenočite in si privoščite aktivni pohodniško – kolesarski konec tedna.

Zapeljali smo se mimo Mirenskega gradu, ki smo ga s ceste občudovali tako rekoč s ptičje perspektive, pa skozi Miren mimo Vrtojbe do Šempetra in Nove Gorice, kjer smo naredili obvezni kolesarski krog po Trgu Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo, na njem označena meja med državama pa je le simbolična. Na vsej poti so nas spremljale značilne rdeče označevalne table, ki usmerjajo kolesarje po trasi Čas za kolo. Treba je reči, da nam je pri iskanju prave poti precej pomagala tudi Petra iz agencija San Martin, saj bi jo sami morda kdaj tudi zgrešili, zato si je dobro pred začetkom kolesarjenja GPX poti namestiti na pametni telefon s spletnega mesta Čas za kolo , kjer je na voljo za prenos tudi zgibanka z dodatnimi informacijami in kratkimi opisi vseh zanimivosti ob poti.

Iz Nove Gorice smo se popeljali proti Solkanu, kjer smo se ustavili na 120 m dolgi in tri metre široki jekleni viseči brvi za kolesarje in pešce, ki so jo odprli pred dobrima dvema letoma in dodatno povezuje čezmejni prostor, zaradi čudovitih pogledov na Sočo pa je postala prava turistična atrakcija. Kratek postanek nam je prišel prav, saj nas je nato čakal edini pravi vzpon na poti do Podsabotina, a izkazalo se je, da je bil vzpon z električno pomočjo pravi mačji kašelj. Tako nam je ostalo še več kot dovolj energije za občudovanje okolice in razglede na prebujajoče se vinograde. V Kampu Brdo v Podsabotinu so nam pripravili zelo okusno kosilo s čemaževo juho, glavno jedjo z mesom, šparglji in krompirjem ter na koncu pregrešno dobro sladico, vse skupaj smo poplaknili z zlato briško rebulo. Imajo tudi lepo urejene sobe s prenočišči, kamp in postajališče za avtodome, v poletni sezoni pa se je mogoče ohladiti v bazenu. Zagotovo še pridemo!

V Podsabotinu se naš del poti Čas za kolo končal, a vsak konec je lahko nov začetek. Ravno prav smo okusili čare pokrajine, številnih zanimivosti, odlične kulinarike in ne nazadnje prijaznih ljudi, da nas je zamikalo podati se v bližnji prihodnosti na celotno traso…

Še en namig za aktivni kolesarski izlet z gurmanskimi poslasticami pa boste našli tukaj.

The post Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras first appeared on Moj kovček.

Haloze so dežela številnih gričev, ki vabi s pristno naravo, slikovitimi majhnimi vasicami in zanimivo etnološko dediščino, bogato zgodovino ter izjemno lokalno kulinarično ponudbo in izvrstnimi vini, pa tudi gostoljubjem domačinov, kar vse skupaj zagotavlja zelo prijetno doživetje ob potepanju po tej deželi nad Dravskim poljem.

Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo gotsko cerkev v Sloveniji. Cerkveno notranjost odlikuje izjemen preplet treh vrst umetnosti – arhitekture, kiparstva in slikarstva. Njen nastanek sega dobrih 600 let nazaj, tedanji naročniki pa so za izvedbo najeli največje mojstre iz srednje Evrope, ki so med drugim sodelovali pri gradnji stolnic Sv. Vida v Pragi in Sv. Štefana na Dunaju. Oltar Marijinega Oznanjenja sredi cerkve je dal postaviti Herman II. Celjski, prav ta oltar pa velja za enega največjih biserov visoke gotike in je predmet proučevanja domačih in tujih umetnostnih zgodovinarjev. Po cerkvi nas je popeljal rektor bazilike, minoritski pater Toni Brinjovc, ki nam je razkril še marsikatero zanimivost, med njimi tudi to, da je cerkev nekaj desetletij po nastanku dobila močno obzidje, da so jo zavarovali pred Turki.

Ptujska Gora je sredi 15. stoletja dobila pravico do letnega sejma, kot trg se jo prvič omenja 1578, s trškimi pravicami pa je dobila tudi sodnika in sramotilni pranger, ki ga lahko opazimo na robu trga. Na trgu ima informacijsko pisarno turistično društvo in v njem je mogoče dobiti informacije o kraju in cerkvi, pa tudi o gostinski ponudbi, nastanitvah in kolesarskih poteh. V njenih prostorih je manjša razstava imenitnih fotografij priznanega fotografa in Prešernovega nagrajenca Stojana Kerblerja, ki je znan zlasti po svojem občutljivem upodabljanju domačih Haloz, v neposredni bližini pa je njegova rojstna hiša. Za malico smo si privoščili odlično domačo kislo juho Pri babici Bredi. Na pobočju Ptujske Gore si velja ogledati še Starotrško hišo iz leta 1752, v kateri je urejen muzej in predstavlja način življenja takratnih prebivalcev, okrog nje je zeliščni vrt, na vrtu pa je posajena tudi potomka stare trte sorte žametovka z mariborskega Lenta.

Na Vukovi domačiji v Dobrini so nam pripravili degustacijo lokalnih dobrot. Navdušeni smo bili nad suhomesnatimi izdelki iz divjačine s turistične kmetije Darinke Kodrič, okusnimi siri, jogurti in namazi iz kravjega mleka s kmetije Skok, vrhunskimi vini Vinogradništva Plajnšek in izvrstnim jabolčnim sokom sadjarstva Ber. V gostišču Pri Ribniku v Podlehniku smo se tokrat ustavili zgolj na kosilu, nudijo pa tudi prenočišča z 90 posteljami. Gostje, ki se ustavijo le za prenočišče – glavna cesta Maribor – Zagreb je le nekaj streljajev stran – pogosto niti ne vedo, v kakšnem okolju so prespali in so zjutraj prijetno presenečeni ob pogledu na ribnik in lepote okolice, nam je povedal lastnik Dejan Svenšek. Prespati je mogoče tudi v lično urejeni Hiški Tomajna, smo izvedeli ob zobanju hrustljavih flancatov iz Kmetije pod križom. Na bližnji Gorci je lepa razgledna točka in viničarski muzej, Gorca je tudi priljubljen cilj kolesarskih popotnikov po Halozah.

V naselju Tržec na levem bregu Dravinje smo si ogledali Djočanovo domačijo z etnografskim muzejem in etnološko zbirko haloškega roba, ki priča o zgodovini Dravskega polja. V sodelovanju z Etnografskim društvom Tržec, ki je zaslužno za prenovo domačije, občasno tam prirejajo delavnice pletenja ribiških mrež in košar, klepanja kose in podobnih del, ki so jih nekoč opravljali na kmetiji. Okolica je lepo urejena, s čudovitim vrtom in sadovnjakom, pred nekaj leti so tam postavili tudi repliko preužitkarske hiše, kot je še leta 1919 stala v Tržcu. Preužitkarstvo je bilo namreč ustavna kategorija v Avstro-Ogrski, v okviru te pravice je bilo poskrbljeno za starejše, ki so premoženje zapustili naslednikom ali novemu kupcu.

V Vidovi kleti, prodajno promocijskem centru vinogradnikov iz Haloz, v sodelovanju z Vinarsko zadrugo Haloze pripravljajo vodene degustacije in prodajo vin ter sira, suhomesnih in pekovskih izdelkov. Pozornost je pritegnila posebna vitrina z buteljkami vina, na katerih so različne oznake z datumi in napisi. Izvedeli smo, da ob posebnih priložnostih, kot so poroke, obletnice, rojstni dnevi… lahko tu pustite »svojo« buteljko v stalno hrambo, v zahvalo pa prejmete buteljko vina iz Vidove kleti. Izvirna zamisel in lepa pozornost, vsekakor.

V Parku dediščine Cirkulane nas je pozdravil predsednik Turističnega društva Cirkulane Anton Bratušek in nas pogostil s tradicionalno postržjačo (pravijo ji tudi oprešak, gerpa ali jerpica), iz ostankov krušnega testa spečeno pogačo s smetano in ocvirki. V parku ima osrednje mesto Bložakova hiša, tradicionalna haloška cimprana hiška iz leta 1805, zgrajena iz lesenih brun, ki so z obeh strani ometana z debelo plastjo ilovice, streha pa je pokrita s slamo. Gostitelj nam je pokazal tudi uporabo nekaterih starih kmečkih orodij in povedal, da v Parku dediščine pogosto gostijo vrtce, šole in skupine obiskovalcev, ki jih zanima življenje v Halozah nekoč, v kolarnici s skednjem je manjša z multivizijo opremljena predavalnica, za goste pa pripravijo tudi degustacijo različnih haloških dobrot.

V lično urejeni gostilni Pri Veseliču smo lahko spoznali, kako poteka izposoja koles (tudi takšnih z električno pomočjo) za vse tiste, ki bi si lepo haloško pokrajino radi ogledovali na dveh kolesih – kar je verjetno najlepši način potepanja pa Halozah. Hišni gospodar in sommelier Martin Težak nas je nato popeljal v klet in nam predstavil nekaj izvrstnih vin haloških vinarjev.

Na koncu pa smo obiskali še pred kratkim ponovno odprt in prenovljen Grad Borl, ki postaja poleg Ptujske Gore osrednja vstopna točka za obiskovalce Haloz. Po prenovljenih grajskih prostorih nas je popeljala direktorica Javnega zavoda Belana – Cirkulane Monika Klinc. V lepo urejenem atriju je trenutno likovna razstava, v obnovljenem delu gradu pa je v dveh nadstropjih postavljena razstava ZDravo, ki ponazarja biotsko pestrost in ozavešča obiskovalce ozaveščati o pomenu narave in dravskega obrečnega prostora.

Pohvaliti velja, da si za večjo prepoznavnost Haloz prizadevajo enakovredno vse haloške občine, vsaka po svojih možnostih in potencialih. Obiskovalcu je za občinske meje pač vseeno, zagotovo pa bo potepanje po Halozah – ki nastopajo pod skupno blagovno znamko Visit Haloze – prijetno doživetje za vsakogar, pa naj ga zanima predvsem gastronomija ali etnološka in zgodovinska dediščina, ali pa zgolj uživanje v prelepi zeleni pokrajini, kjer čarobni razgledi razbremenijo misli.

The post Haloze – čarobni razgledi, kulinarika in etnološka dediščina first appeared on Moj kovček.

Turistične kmetije podravske in pomurske regije navdušujejo s ponudbo pristne domače kulinarike, kjer na krožnikih prevladujejo okusne jedi iz lokalnih sezonskih sestavin, v kozarcih pa se jim pridruži izbrano vino z okoliških gričev. Mirna in zelena okolica kar kliče po raziskovanju narave s kolesom ali peš.

Na turistični kmetiji in vinogradništvu Pungračič v Drenovcu blizu Zavrča se družinska strast do vinarstva prenaša že pet generacij, pred 35 leti pa so prvič odprli vrata tudi vsem ljubiteljem pristne haloške kulinarike. V prijetno urejenem ambientu sto let starega dela hiše, urejenega z originalno opremo tistega časa, ki nakazuje spoštovanje do družinske zgodovine, nas je v jedilnici sprejela Katarina Pungračič, vinska kraljica Slovenije 2018. Simpatična gospodarica, ki prevzema turistično kmetijo, nas je popeljala po lepo urejenih prostorih. Imajo pet sob za devet gostov, med njimi tudi dve zasebni suiti z masažno kadjo in savno ter razgledom na haloško pokrajino, za doplačilo je na voljo tudi soba s solno terapijo.

Vso hrano, ki jo ponudijo gostom, pridelajo na kmetiji ali je iz lokalnega okolja, njihove specialitete pa so meso iz tünke, različni suhomesnati izdelki, haloška gibanica… Na idiličnem griču v vzhodnih Halozah na meji med Slovenijo in Hrvaško Pungračičevi pridelujejo vino na eni najboljših vinorodnih leg, in to izključno bela vina od laškega in renskega rizlinga, belega in sivega pinota do sauvignona in chardonnaya ter rumenega muškata in muškata otonela. Okolica ponuja čudovite razglede in je lepo izhodišče za izlete peš, s kolesom ali z avtomobilom, blizu sta tudi dvorec Dornava in grad Borl.

Ljubezen do zemlje, narave in vinske trte je vkoreninjena že v sedmo generacijo družine Frešer. Posestvo Vina Frešer na gričih Ritoznoja danes s pomočjo družine vodita Matjaž in Andreja Frešer, ki predano nadaljujeta delo svojih prednikov. Biti ekološki za Frešerjeve ni le fraza, ampak način življenja, pri katerem naravo spoštujejo in ji skrbno vračajo za vse dobro, ki jim ga nudi. Vinsko trto vzgajajo brez pesticidov in herbicidov že vse od leta 2011, zgolj ročna trgatev pa pomeni vrhunec kakovosti vsakega letnika. Topli dnevi in hladen zrak, ki v vinograde ponoči priteka s Pohorja, so zaslužni za bogato in polno aromo ter prijetno sadno svežino njihovih vin – sauvignon, rumeni muškat, laški rizling, renski rizling, modri pinot in zvrst ritoznojčan. Znanje in skrivnosti, ujete v vinu, želijo deliti s svojimi gosti, zato za vse ljubitelje vinske kapljice organizirajo (po predhodni najavi) voden ogled družinskega posestva Frešer z vinsko degustacijo, ki se ji pridružijo še krožniki z različnimi lokalnimi suhomesnatimi specialitetami in siri.

Na domačiji Forbar v Oplotnici v tradicionalnem ambientu Simon Forbar in Marija Črešnar ponujata doma pridelano hrano, postreženo na moderen način. Na družinski kmetiji živijo tri generacije, njihova osnovna dejavnost je kmetijstvo, pred osmimi leti pa se ji je pridružil kmečki turizem, kjer goste razvajajo z lokalno kulinariko. Meso, mleko, različne vrste zelenjave in vino pridelajo doma, sodelujejo pa tudi z lokalnimi pridelovalci, zato so se priključili projektu Okusi Rogle. Poskusili smo hišno govejo juho, govedino iz juhe s praženim krompirjem z ocvirki, kruhovim hrenom in vinsko omako, za posladek pa sladke ajdove štruklje z ajdovimi pokalicami in karamelno omako – zelo okusno! Za zaključene skupine (po predhodni najavi) pripravijo pethodne menuje z različnimi lokalnimi specialitetami, vsekakor pa velja poskusiti in kupiti »za domov« lonček izjemnih Forbarjevih ajdovih piškotov. In ne pozabite hišnega gospodarja Simona prositi, da vam pokaže stari mlin, ki ga je rešil iz pozabe!

Ime domačije Firbas v Cogetincih marsikdo že pozna in jo povezuje – s hruško. Firbasova viljamovka je znana daleč naokrog kot gosti hruškov sok, marmelada, sladoled ali pa aromatično sadno žganje. Firbasovi prisegajo na domače in sveže, zato zagotavljajo popolno sledljivost vseh sestavin z lastne domačije, ki se jim smejo pridružiti le še izbrane z bližnjih kmetij. Starša Marjana in Alojz ter sin Bojan Firbas so gonilna sila kolesarjem ter družinam z otroki prijazne turistične kmetije, v kateri ne manjka dobrih in izvirnih zgodb, povezanih z ljudmi, navadami in običaji ter značilnostmi teh krajev. Vsi, ki imajo radi udobje v stiku z neokrnjeno naravo, lahko prespijo v glamping hiški z bazenom. Bolj romantični in pustolovski se odločijo za spanje v seniku, tako rekoč pod zvezdami in na slamnati postelji – nepozabna izkušnja za vse iz mesta, ki tega (še) ne poznajo. Najbolj udoben je gotovo počitek v prijetno urejenih apartmajih in sobah, vsi tisti, ki hiško na kolesih vozijo s seboj, pa najdejo tudi prostor za avtodom.

Za kuhanje ni treba skrbeti, saj pri Firbasovih slovijo po domačih dobrotah – simfonijo okusov sestavlja suha salama, meso iz tünke, potrebušina, zaseka, pašteta, šunkarica, skutin namaz in lük pa sveža zelenjava z vrta in domača jajca, ki jih Bojan zjutraj pripravi na zunanjem ognjišču in zato še posebej teknejo. Da o imenitni gibanici, kot jo speče mama Marjana, sploh ne govorim! Gostje na kmetiji lahko opazujejo in sodelujejo pri krmljenju živali in njihovi negi, kar je posebej zanimivo za otroke, hišni gospodar jih po kmetiji popelje s traktorjem oldtimerjem Steyr iz leta 1955, ali okolico Slovenskih goric odkrivajo s kolesi – če nimajo svojih, imajo pri Firbasovih zdaj devet električnih koles na izposojo, le kratek sprehod oddaljeno pa je tudi slikovito Negovsko jezero…

Na ekološki turistični kmetiji Vrbnjak v Mali Nedelji so znani po konjeništvu, zato nas je Anton Vrbnjak najprej popeljal s kočijo po bližnji okolici. Imajo pet konj in omogočajo rekreativno turistično jahanje v maneži ali na terenu, pa tudi šolo jahanja, ki jo izvajajo priznani inštruktorji. Prenočišča za goste so v štirih različno velikih apartmajih s pogledom na okoliške travnike in polja, na kmetiji pripravljajo izvirne slovenske domače jedi iz lastnih surovin – ekološko pridelane zelenjave, jajc, mlečnih in mesnih izdelkov, domačega kruha iz krušne peči, prleške gibanice, naravnih sadnih sokov in zeliščnih čajev. Okolica daleč stran od prometnega vrveža je kot nalašč za dolge sprehode ali kolesarjenje, bio terme in terme Banovci pa so le nekaj kilometrov stran.

Na Čebelarsko turistični kmetiji Šalamun v Banovcih poleg nastanitve poskrbijo za čebelarska doživetja. Pred nekaj več kot 15 leti so 40-letno tradicijo čebelarstva nadgradili s ponudbo sedmih sob in treh apartmajev, vizija njihove turistične kmetije pa je, da bi vsak gost spoznal, da so med in čebelji proizvodi naraven in zdrav proizvod, ki bi moral biti čim večkrat na jedilniku. Med bivanjem pri njih vam predstavijo čebelarski avtobus, pripravijo degustacijo medu in predstavijo osnove čebelarstva ter zdravilne lastnosti čebeljih proizvodov, po želji pa tudi omogočijo meditacijo ob šumenju čebel in opojnem vonju iz panjev. Kmetija je le 100 m oddaljena od Term Banovci, pri njih dobite celo popust na celodnevne kopalne karte.

Na vinogradniški kmetiji Vinska klet Puhan smo med vinogradi nad Plečnikovo cerkvijo v Bogojini uživali v slastnem prekmurskem kosilu z izbrano vinsko spremljavo. Družinska kmetija, kjer že 20 let sami skrbijo za vse korake od njive do krožnika in od trte do kozarca, postreže z izjemno kulinariko s poudarkom na tradicionalnih prekmurskih jedeh, kot so bograč, zabeljeni dödoli, koline z bujto repo, jurčkova juha z ajdovo kašo, ocvrt piščanec in prekmurska šunka, med sladicami pa izstopata prekmurska gibanica in domači sladoledi iz sezonskih sestavin. Pridelujejo tudi izvrstna vina in penine, ki jih je mogoče poskusiti na degustaciji, kjer se jim pridružijo še domači suhomesnati izdelki, zlasti prekmurska šunka, domače salame sušena vratovina, ter vložnine, med njimi čemaževi popki, topinambur v kisu in vloženi dren. Uredili so butično prodajalno z njihovim vinom, bučnim oljem, vloženimi delikatesami in domačimi mesninami, pri njih pa je mogoče tudi prenočiti v sobah in apartmaju.

Najslajše doživetje nas je čakalo na posestvu Passero , ki ga je podeželska čokoladnica obogatila z novo zgodbo. Njen nastanek je povezan z ljubeznijo, saj je mladi hišni gospodar Tomaž svojo ljubezen Jasmino skušal osvojiti z ročno izdelanimi čokoladnimi pralini – očitno uspešno, saj zdaj oba skupaj delita strast do izdelovanja čokolade in čokoladnih izdelkov. V njuni čokoladnici nastajajo izvirne zamisli, povezane z reklom »misli čokoladno, okusi lokalno«. Tako lahko v različnih čokoladnih kombinacijah najdemo prekmursko gibanico, pa ajdo, buče in bučno olje, traminec in jurko… Ob lično urejeni prodajalni je tudi proizvodnja – za stekleno šipo, tako da je mogoče opazovati Tomaža, kako izdeluje praline, in jih potem seveda tudi poizkusiti. V simpatičnem lokalčku ob čokoladnici smo bili navdušeni še nad odličnim bučnim sladoledom, pri Jasmini pa smo se v prodajalni oskrbeli s čokoladnimi spominki. In kar težko sem se po poti domov uprl skušnjavi, da ne bi odlomil vsaj kakšen košček rjave čokoladne dobrote…

Pestro ponudbo turističnih kmetij še drugje po Sloveniji lahko poiščete tukaj .

The post Pristna domača kulinarika in zelena narava first appeared on Moj kovček.