Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Kje v osrednji Sloveniji lahko najdemo turistične kmetije s pristno domačo hrano, zanimive družinske zgodbe, stare rokodelske spretnosti, bogato kulturno dediščino in stik z živalmi? Obiskali smo pet turističnih in izletniških kmetij, kjer podeželje razkriva svojo najlepšo plat. Na vsaki so nas pričakali drugačni okusi, zanimive zgodbe in ljudje, ki s svojim delom ohranjajo slovensko podeželsko tradicijo. Okušali smo domače specialitete, odkrivali pozabljene rokodelske spretnosti, raziskovali arheološko dediščino in se preizkusili celo v jahanju. Najbolj pristna doživetja se pogosto začnejo ob domači mizi, nadaljujejo v pogovoru z gostitelji in končajo z željo, da bi se še vrnili.

Ekološka turistična kmetija Košir – domačnost, tradicija in okusi podeželja -Na Pristavi pri Borovnici stoji ekološka turistična kmetija Košir, kjer se prepletajo večstoletna družinska tradicija, spoštovanje narave in pristno podeželsko gostoljubje. Ob obisku sta nas prijazno sprejela Jožko in Melita Košir ter pogostila s toplo kmečko malico. Ob domačih dobrotah in pogovoru smo spoznali zgodbo domačije, na kateri delo, družina in ljubezen do zemlje ostajajo tesno povezani. Priimek Košir je s kmetijo povezan že približno 300 let, po pripovedi gostiteljev je bila domačija nekoč del oskrbovalnega zaledja kartuzije Bistra. Jožko je gospodarjenje prevzel že pri 18 letih, z Melito pa sta si ustvarila veliko družino, saj imata osem otrok in že trinajst vnukov.

Kmetija obsega približno 110 hektarov zemljišč, od tega je 72 hektarov obdelovalnih površin, preostalih 38 hektarov pa pokriva gozd. Osrednja dejavnost je ekološka govedoreja s kravami dojiljami. V čredi imajo okoli 35 krav, skupaj pa približno 80 glav živine. Poleti se živali pasejo na travnikih, pomemben del kmetovanja pa je tudi senena prireja, ki temelji na pripravi kakovostnega sena za prehrano živine. Ob govedoreji imajo na domačiji tudi prašiče za lastne potrebe, skrbijo pa še za sadno drevje. Rastejo jablane, hruške, slive, orehi in celo češnje. Posebnost so avgustovske hruške, domače klapovke, iz katerih pripravljajo odličen gost hruškov sok.

Na mizi se znajdejo tudi domače mesnine: suhe šunke oziroma šinki, salame, panceta in sveže klobase. Domača kuhinja temelji na preprostih sestavinah in sezonskih pridelkih, med jedmi, ki so ostale v spominu, pa je tudi pečena bučka s sirom. Koširjevi so pred približno sedmimi leti svojo ponudbo razširili še na turizem. Za goste so uredili leseno hiško Pajštba, ki sprejme do šest oseb. Namenjena je vsem, ki si želijo mirnega oddiha v naravnem okolju in stika s podeželskim življenjem, z njenega balkona pa je mogoče opazovati celo gamse, ki pridejo na pašo. Na kmetiji je tudi prostor za degustacije, druženja in zaključene skupine.

Obisk kmetije Košir ni le priložnost za okušanje domačih izdelkov ali oddih v leseni hiški, predvsem je srečanje z ljudmi, ki že generacije ohranjajo domačijo in svoje znanje prenašajo naprej. Jožko in Melita s svojim delom dokazujeta, da se tradicija lahko uspešno povezuje z novimi priložnostmi. Ekološko kmetovanje, domača hrana in turistična ponudba ustvarjajo zgodbo, v kateri je v ospredju spoštovanje zemlje, živali in obiskovalcev. Na Pristavi pri Borovnici tako še vedno velja, da se najbolj pristna doživetja začnejo pri domači mizi – ob dobri hrani, prijazni besedi in zgodbah, ki jih piše življenje na kmetiji.

Šinkovc na Medvedjem Brdu – med starimi rokodelskimi spretnostmi in domačimi dobrotami – Na izletniški kmetiji Šinkovc na Medvedjem Brdu je bilo živahno, poučno in predvsem okusno! Jože in Vilma Brenčič sta nam pokazala, kako je mogoče bogato kmečko tradicijo ohranjati tudi danes z rokodelstvom, domačo kuhinjo in gostoljubjem, zaradi katerega se gostje radi vračajo. Gospodar Jože je čisto zares zavihal rokave in nam predstavil staro rokodelsko spretnost: opletanje glinenih posod z žico. Nekoč je bila to predvsem praktična rešitev, saj so z žičnim pletivom utrjevali poškodovane lončene posode in jim podaljšali uporabnost. Kar je bilo nekdaj del vsakdanjega življenja, je danes dragocen spomin na iznajdljivost naših prednikov. Ob Jožetovi predstavitvi smo lahko občudovali potrpežljivost in spretnost, ki ju takšno delo zahteva.

Medtem je gospodinja Vilma poskrbela za kulinarični del obiska. Pokazala nam je pripravo drobnjakovih štrukljev, ene od posebnosti njihove domače kuhinje. Seveda ni ostalo samo pri opazovanju, ampak smo štruklje tudi poskusili, postrežene v okusni juhi. Na kmetiji Šinkovc se domača kuhinja ponaša še z drugimi dobrotami. Na jedilniku najdemo domače suhomesnate izdelke, salame, pršut, mesne jedi, kruh iz polnovredne moke, idrijske žlikrofe in različne vrste štrukljev. V zimskem času pripravljajo tudi tradicionalne koline. Jedi nastajajo iz domačih oziroma lokalnih sestavin, zato je mogoče v njih začutiti značaj pokrajine in spoštovanje do doma pridelane hrane.

Jože je četrti rod Brenčičev na domačiji. Kmetija obsega približno 41 hektarov, na njej pa redijo okoli 45 glav živine in tudi prašiče. Turistično dejavnost sta zakonca začela razvijati leta 1993, ko sta kmetiji odprla vrata tudi izletnikom. Danes je Šinkovc priljubljen cilj za vse, ki si želijo dobrega kosila, prijetnega druženja in stika s podeželskim življenjem. Posebno doživetje je sprehod na Šinkovcov grič nad kmetijo. Ko se povzpnemo do razgledne točke, se pred nami odpre čudovit pogled na okoliško pokrajino, ob jasnem vremenu pa seže vse do Ljubljane in Triglava. Takrat se splača za trenutek umiriti korak, se ozreti naokoli in globoko vdihniti svež podeželski zrak.

Zanimivo je tudi ime Medvedje Brdo. Za njegov izvor obstajajo različne razlage, zato je zgodbo o vodnem razvodju, kjer vode odtekajo na eni strani proti Jadranskemu na drugi pa proti Črnemu morju, najbolje razumeti kot krajevno pripoved, ne kot potrjeno razlago imena. Obisk pri Šinkovčevih je bil veliko več kot zgolj postanek za kosilo. Bilo je zanimivo srečanje s spretnostmi, ki bi jih bilo škoda pozabiti, z jedmi, ki ohranjajo okus domačnosti, in z ljudmi, ki znajo svojo dediščino približati obiskovalcem. Na Medvedjem Brdu se tradicija ne skriva v starih skrinjah, temveč živi v Jožetovih rokah, Vilminih štrukljih in prijazni besedi, s katero nas gostitelja pospremita na pot.

Na Kurenu – domača gostilna z razgledom, ki seže daleč – Visoko nad Staro Vrhniko, na 525 metrih nadmorske višine, tik ob gozdu in s pogledom na Ljubljansko kotlino, leži izletniška kmetija Kuren, po domače Pr’ Figarji. Že prihod na grič je nekaj posebnega, a ko prestopimo prag domačije, hitro ugotovimo, da nas tu čaka še precej več kot zgolj lep razgled, saj je tu doma odlična hrana, zanimiva družinska zgodba in domačnost, ki je ne moreš zaigrati. Osrednja osebnost te zgodbe je gospa Štefka Slabe, ki je kmetijo podedovala leta 1990. Pri delu je vztrajala vse do svojega 85. leta, danes pa pri častitljivih 88 letih ostaja pomemben del zgodbe domačije. Skupaj s sinom Slavkom Čičmirkom je pomagala ustvariti prepoznavno izletniško točko nad Vrhniko. Slavko zdaj postopoma predaja delo sinu Matiji, zato se družinska tradicija nadaljuje tudi v novi generaciji.

Začetki niso bili prav nič preprosti. Težko si je predstavljati, da so na tem griču kar deset let, vse do leta 2008, delali brez elektrike. Gostitelji so se morali znajti po svoje, z veliko iznajdljivosti in trme. Tudi danes na kmetiji nimajo vodovoda, zato jim vodo dovažajo gasilci in jo shranjujejo v rezervoarju. Takšne podrobnosti povedo veliko o življenju na odmaknjeni kmetiji in o ljudeh, ki so jo z vztrajnostjo spremenili v priljubljeno zbirališče izletnikov. Ti se radi povzpnejo tudi na bližnji dobre pol ure hoda oddaljeni razgledni stolp na Planini nad Vrhniko, kamor smo se ob koncu dneva podali tudi mi in ob barvitem sončnem zahodu uživali v čudovitih razgledih na okoliške vršace in Ljubljansko kotlino. Bližnji sosed kmetije je gotska cerkev sv. Miklavža, nekdaj zavetnika vrhniških čolnarjev, za katero je zlasti značilen izjemen poslikan leseni strop.

Ko zadiši iz krušne peči, je čas za najprijetnejši del obiska. Slavko slovi po obilnih domačih jedeh, ki temeljijo na tradicionalni slovenski kuhinji. Med največjimi posebnostmi so počasi pečene telečje in jelenove krače, svinjske ribice, jagenjčki ter odojki. Ob mesnih jedeh se znajdejo domače suhe mesnine, priloge in sezonske dobrote, kot so palačinke z gobami. In ker se pri dobri kmečki mizi nikamor ne mudi, si je vredno pustiti nekaj prostora še za jabolčni, višnjev ali drug domač zavitek. Posebno pozornost namenjajo domačim sestavinam, kot je skuta iz mleka krav, ki se prehranjujejo brez silaže. Pri Kurenu hrana ni zgolj obrok, temveč osrednji del doživetja, zaradi katerega se mnogi gostje radi vračajo.

Na svoj račun pridejo tudi družine z otroki. Na kmetiji lahko srečamo živali, med njimi damjake, otroci pa se razveselijo otroškega igrišča. Medtem ko se najmlajši zabavajo, odrasli uživajo ob mizi ali se prepustijo pogledu na širno pokrajino. Izletniška kmetija Kuren je dokaz, da velika zgodba ne nastane čez noč. Zgradili so jo Štefka, Slavko in zdaj tudi Matija – z delom, vztrajnostjo, dobro kuhinjo in občutkom za goste. Obisk te kmetije je srečanje z domačijo, ki je kljub zahtevnim razmeram ohranila svoj značaj in ustvarila prostor, kjer se ljudje radi zberejo ob dobri hrani in prijazni besedi. In ko se po obilni gostiji še zadnjič ozremo proti Ljubljanski kotlini, postane jasno, zakaj je Kuren tako priljubljen: zaradi razgleda, ki odpre obzorje, in gostiteljev, ob katerih se človek hitro počuti kot doma.

Domačija Grofija – kjer se prepletajo zgodbe preteklosti, domači okusi in življenje na kmetiji – V vasi Vir pri Stični, v občini Ivančna Gorica, smo obiskali Domačijo Grofija, turistično kmetijo, ki obiskovalca ne očara le s prijazno domačnostjo, temveč tudi z bogato kulturno in naravno dediščino. Ponaša se s kategorijo treh jabolk, vključena pa je tudi v evropsko mrežo Hiše s tradicijo. Domačija stoji na vrhu vasi, med polji, travniki in gozdovi, njena zgodovina pa sega več stoletij v preteklost. Prve omembe segajo v leto 1750, današnjo podobo pa je začela dobivati okoli leta 1800. Družina Vrhovec je domačijo prevzela okoli leta 1899, ko se je tja priselil praded Janez z družino. Rodilo se mu je kar 16 otrok!

Turistično dejavnost so začeli razvijati leta 1993. Danes zgodbo nadaljujejo v družini, v kateri ima vsak svojo vlogo. Mama Majda je lastnica domačije, hči Damjana skrbi za gostinski del, brat pa za kmetijstvo. Njihovo delo je lep primer, kako lahko družina ohranja dediščino prednikov in jo hkrati približa sodobnim obiskovalcem. Posebnost Grofije je njena lega na območju arheološkega najdišča Cvinger, kjer je pred približno 2500 leti živela železnodobna skupnost. Med obiskom smo spoznavali arheološko in etnološko dediščino ter si ogledali zbirko starega kmečkega orodja, ki pripoveduje o nekdanjem življenju na podeželju. Ob skrbno ohranjenih gospodarskih poslopjih in starih predmetih si pod mogočno lipo na vrtu ni težko predstavljati, kako drugačen je bil vsakdanjik naših prednikov.

Zanimiva je tudi zgodba o človeški ribici. V bližini domačije je Virski studenec, pomembno zgodovinsko najdišče te skrivnostne podzemne živali. Človeško ribico so tu znanstveno prepoznali že v 18. stoletju, stiški izviri pa so pomembno prispevali k njenemu raziskovanju. Na Grofiji ji je posvečena tudi razstava, ki obiskovalcem približa naravno posebnost tega območja. Za vse, ki radi raziskujejo, je odlična dopolnitev obiska še Arheološki park Cvinger z učno potjo, po kateri lahko na kratkem sprehodu spoznavamo življenje v železni dobi. Lega domačije je odlična tudi za raziskovanje bližnje okolice. Le streljaj stran je znameniti cistercijanski samostan Stična, eden najpomembnejših zgodovinskih in kulturnih spomenikov na Slovenskem.

Seveda obisk kmetije ne bi bil popoln brez domače hrane. V Grofiji pripravljajo tradicionalne slovenske in dolenjske jedi iz lokalnih sestavin, kruh pa nastaja iz doma pridelanega žita. Poskusili smo zelo okusen divjačinski golaž s kruhovo rolado in se posladkali z ljubljanskimi palačinkami s skuto in pehtranom. Poseben čar ima kuhanje na štedilniku na drva, ki jedi doda tisti pristen občutek domačnosti, kakršnega v sodobnih kuhinjah pogosto pogrešamo. Na kmetiji pridelujejo poljščine, na pašnikih pa se sprehajajo damjaki, konji in koze. Obiskovalci lahko tukaj tudi prespijo, saj so na voljo sobe, urejeno pa je tudi postajališče za avtodome. Medtem ko na kulinarična doživetja prihajajo predvsem domači gostje, med prenočevalci najdemo veliko tujih popotnikov.

Gracarjeva domačija – ko te narava, živali in konji povabijo k drugačnemu oddihu – Predstavljajte si domačijo na vrhu griča, obdano z gozdovi, kjer vas namesto mestnega hrupa pozdravijo ptičje petje, svež zrak in konji, ki radovedno pogledujejo proti obiskovalcem. Takšen kotiček smo odkrili na Gracarjevi domačiji na Obli Gorici, kjer smo spoznali življenje na kmetiji, predvsem pa svet konjeništva in nekateri med nami so pod budnim očesom inštruktorice Dore tudi sedli na konja. Za zgodbo Gracarjeve domačije stoji družina Kovač, ki se je iz Ljubljane preselila na podeželje in tam našla svoj prostor za življenje, delo ter stik z naravo. Na začetku dolenjskih gričev jih je očarala stara kmetija, katere zgodovina sega več stoletij v preteklost. Prenovili so več kot 200 let staro kmečko hišo, uredili okolico in postopoma ustvarili domačijo, na kateri danes z veseljem sprejemajo goste.

Nosilka turistične dejavnosti je Dragica Kovač, ki že več kot šest let razvija ponudbo za obiskovalce. Pri tem sodeluje vsa družina, še posebno pomembno vlogo pa ima hči Dora, ki jo že od nekdaj navdušujejo živali in je tukaj lahko uresničila svoje veselje do konj in živali nasploh. Po naših zapiskih na posestvu domuje kar 176 živali, vse od majhnih morskih prašičkov do mogočnih konj, zato je domačija zanimiva tudi za družine z otroki in vse, ki jim je stik z živalmi blizu. Domačija je pravi naslov za ljubitelje konjeništva, saj ponuja spoznavanje konj, učenje osnov jahanja in jahalne izkušnje za različno izkušene obiskovalce. Za začetnike je urejena maneža, kjer se lahko v mirnem okolju postopoma spoznajo s konjem, izkušenejši jahači pa se lahko po dogovoru odpravijo tudi na ježo po okoliških poteh.

A Gracarjeva domačija ni namenjena le jahačem. Zaradi svoje lege, obdane z gozdovi in travniki, je odlična izbira za vse, ki si želijo pobegniti od vsakdanjega tempa. Okolica vabi na sprehode, kolesarjenje in gobarjenje, na domačiji pa najdemo tudi otroška igrala, hiško na drevesu ter možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Gostom sta na voljo tudi dva apartmaja za udobno bivanje. Domačija se ponaša s kategorijo treh jabolk, njena posebnost pa je predvsem osebni pristop, zaradi katerega se obiskovalci lahko počutijo kot del družine. Tisti, ki si želijo daljšega raziskovanja okolice, lahko izlet povežejo tudi z obiskom gradu Bogenšperk.

Gracarjeva domačija je dokaz, da za pravo sprostitev včasih ne potrebujemo veliko. Dovolj so mir, narava, prijazni ljudje in živali, ob katerih za trenutek pozabimo na vsakodnevne skrbi. In če ste se doslej spraševali, ali bi si upali sesti na konja, je morda prav obisk pri Dori priložnost, da naredite prvi korak. Kdo ve, morda se domov vrnete z novim hobijem in še večjim spoštovanjem do teh čudovitih živali. Gracarjeva domačija je kraj, kjer se mestni vrvež umakne naravi, srečanje s konjem pa lahko postane najlepši spomin na izlet.

Združenje turističnih kmetij Slovenije – povezani za pristno podeželje – Združenje turističnih kmetij Slovenije (ZTKS) že od leta 1997 povezuje turistične kmetije po vsej državi in skrbi, da slovensko podeželje postaja vse bolj prepoznavno doma in v tujini. Kmetijam pomaga pri razvoju ponudbe, zastopa njihove interese, organizira izobraževanja ter jih povezuje pri skupni promociji. Pomemben del njegovega poslanstva je približati obiskovalcem vse, kar dela podeželje posebno: domačo hrano, družinsko gostoljubje, naravo, tradicijo in pristna doživetja. To jim uspeva s katalogi, spletnim portalom turisticnekmetije.si, družbenimi omrežji, sodelovanjem z mediji ter predstavitvami na turističnih sejmih in dogodkih. Združenje pri svojem delu sodeluje s strokovnimi in turističnimi organizacijami ter pomaga ustvarjati priložnosti, da slovenske turistične kmetije dosežejo nove goste. Njihovo sporočilo je, da ima slovensko podeželje veliko zgodb, okusov in doživetij, ki jih je vredno odkriti.

Če bi želeli izvedeti kaj več o turističnih kmetijah na Gorenjskem, vam priporočamo v branje reportažo Okusi Gorenjske na družinskih turističnih kmetijah.