Nedaleč od Metkovića, v majhnem kraju Vid, se skriva prav poseben muzej, v katerem se čas skoraj ustavi. Etno hiša Ilić je muzej, ki ohranja zgodbe iz preteklosti in rezultat dolgoletne strasti Jureta Ilića do starih predmetov in dediščine, ki počasi izginja iz vsakdana. Od družinske preslice iz leta 1745 do starega pohištva, kuhinjskih pripomočkov in nekdanjih spalnic vsak kotiček pripoveduje zgodbo o tem, kako so živeli naši predniki. To je kraj, kjer predmeti niso le razstavni eksponati, temveč živi spomini na neko preteklo obdobje.
Do Etno hiše Ilić v Vidu blizu Metkovića vas usmerjajo kažipoti, pa tudi domačini, ki vam pokažejo pravo smer. Vsi namreč poznajo legendarnega Jureta, ki je ob svoji družinski hiši uredil pravi mali muzej in v njem pripoveduje zgodbo o načinu življenja v tem kraju. Hiša je prijetna in topla, razstavni predmeti pa tako zanimivi, da si zaželite o vsakem slišati njegovo zgodbo.

Vse se je začelo s preslico iz leta 1745 – Jure Ilić je svojo zbirko začel graditi iz ljubezni do preslic. Danes jih ima približno štiristo, prav ta predmet pa je postal izhodišče za spoznavanje precej širše zgodbe o življenju na hrvaškem ozemlju. Sčasoma so v zbirko prišli predmeti iz različnih delov Hrvaške, od katerih vsak razkriva nekaj o ljudeh, ki so jih izdelovali in uporabljali. Prva preslica, ki jo je Jure Ilić pridobil, je bila družinska. Izvira iz leta 1745, v njegovo družino pa je prišla leta 1861. Prav ta preslica je po njegovih besedah najstarejša na Hrvaškem. Njena zgodba je zaznamovala začetek zbirateljske strasti, ki je sčasoma prerasla v obsežno etnografsko zbirko.
»Preslica je bila nekoč veliko več kot predmet, ki je služil za predenje. Žensko je spremljala pri vsakdanjem delu, imela pa je tudi posebno mesto v običajih. V preteklosti se dekleta niso poročila brez preslice, ki je bila poleg uporabne vrednosti tudi predmet, ki je govoril o družini, iz katere je dekle prihajalo,« začne pripoved o zbirki Ilić in doda, da ga je pritegnila prav ta povezanost predmetov in ljudi. Ko je začel zbirati preslice, je začel zbirati tudi druge stare predmete. Vsak nov predmet je odpiral vprašanje, čemu je služil in kako so ljudje nekoč živeli. Tako je zbirka postopoma rasla, z njo pa tudi potreba po ohranjanju čim več sledi vsakdanjega življenja, ki so sčasoma izginjale iz sodobnih gospodinjstev.



Les razkriva razlike med hrvaškimi pokrajinami – Zbirka Jureta Ilića je umeščena v dvonadstropno hišo, v kateri so razstavni predmeti predstavljeni na privlačen način in brez prenatrpanosti. Kot nam pove prijazni gostitelj, je razstavil 80 odstotkov svoje zbirke, saj želi obiskovalcem omogočiti prijetno izkušnjo med ogledom. Predmeti, razporejeni v skupine, pripovedujejo zgodbe z območja celotne Hrvaške. Ilić pri tem posebej poudarja razlike med pokrajinami. V Podravini so radi okraševali predmete, medtem ko so v osrednji Hrvaški izdelovali lesene predmete, katerih lepota je bila v ponos njihovim ustvarjalcem. Ljudje so pogosto tekmovali, čigav izdelek bo lepši. Med razstavljenimi predmeti so še pripomočki za rezanje tobaka, orodje za luščenje koruze, mlin za koruzo in vodiri, tradicionalne posode za vodo, ki so jih kosci nosili ob pasu, skupaj z brusnim kamnom za ostrenje kose.

Kuhinja, v kateri nič ni bilo brez razloga – Posebej zanimiv del Etno hiše Ilić je prostor, urejen tako, da pričara nekdanjo vaško kuhinjo. Tukaj so lesene sklede, loparji za kruh, posode in drugi predmeti, ki so jih vsakodnevno uporabljali v gospodinjstvu. Tu je tudi ognjišče, ohranjeno tako, da lahko obiskovalci vidijo, kako je bil nekoč videti ta del hiše. Stara krušna peč je bila nekoliko višje, na drugi strani. Ker je sčasoma propadla, je Ilić ohranil in saniral del, ki priča o njenem nekdanji podobi, medtem ko je dotrajani spodnji del moral obnoviti. Takšni posegi kažejo, koliko truda je potrebnega, da stari prostor predstavimo obiskovalcem, ne da bi pri tem izgubili povezavo z njegovo prvotno namembnostjo.

Staro pohištvo zahteva potrpežljivost – Ljubezen do starih predmetov se v Etno hiši Ilić ne konča z njihovim odkritjem. Številni predmeti potrebujejo čiščenje, popravila in skrbno obravnavo, da jih je mogoče ohraniti in razstaviti. Ilić navaja primer dela zbirke, ki jo je zbral pokojni profesor Jurić iz Metkovića. Po njegovi smrti je družina del predmetov prepustila Iliću. Med njimi je bilo veliko lesenih predmetov, ki pa so bili pred tem prebarvani z rjavo barvo. Odstranjevanje premaza je zahtevalo veliko časa in dela, da je bilo mogoče znova razkriti njihov prvotni videz.

V prvem nadstropju Etno hiše sta repliki vaške in mestne spalnice. »Stara postelja ni le lesen okvir, ampak je del nekdanje spalnice, družine in načina bivanja. Z njenim ohranjanjem ostane ohranjen tudi del zgodbe o tem, kako so bili videti prostori, v katerih so ljudje živeli. Vse postelje, ki so v tem prostoru, so bile zavržene in jaz sem jih resnično rešil pred propadom,« nam pove gostitelj in hudomušno razkrije, da je nekatere kose restavriral kar v domači kuhinji, potem ko so drugi člani družine že odšli spat.

Vaška in mestna soba pod isto streho – V zgornjem delu sta urejeni dve sobi, ki omogočata primerjavo življenja na podeželju in v mestu. Ena prikazuje vaško notranjost, druga mestno. Razlika ni le v pohištvu, temveč tudi v organizaciji prostora in manjših uporabnih predmetih. Takšna primerjava je še posebej zanimiva, saj pokaže, da zgodovina bivanja ni bila za vse enaka. Dostopnost materialov, poklic, premoženjske razmere in navade družine so vplivali na videz doma. Kar je bilo v enem okolju običajno, je lahko drugje predstavljalo razkošje ali pa bilo povsem nepotrebno.

Osebna zgodba o ohranjanju dediščine – Etno hiša Ilić je rasla postopoma, predmet za predmetom. Njena posebnost ni le v številu razstavljenih predmetov, temveč tudi v dejstvu, da za njimi stoji dolgoletno osebno zanimanje. Od prve družinske preslice iz leta 1745 do orodja, kuhinjskih pripomočkov in starega pohištva je vsak nov predmet razširil zgodbo o vsakdanjem življenju nekdanjih generacij.
Fotografije: Matjaž Markič in Nikola Zoko
Če vas o Metkoviću in dolini Neretve zanima kaj več, vam priporočamo prispevek Metković in dolina Neretve: mandarine, antična zgodovina in lokalni okusi.
