Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

V mestu Cres, razprostrtem ob zaščitenem zalivu na zahodni obali največjega jadranskega otoka Cresa, čas teče drugače. Določa ga ritem valov, zvonjenje cerkva in dolge sence, ki jih mečejo kamnite hiše ob sončnem zahodu. Na prvi pogled morda deluje kot še eno slikovito obmorsko mestece, a že kratek sprehod razkrije bistveno več. Zgodovina tukaj diši po morju in smilju.

Med antičnimi temelji in beneško eleganco – Mesto Cres ima korenine v ilirskih naselbinah, kasneje pa je postal pomembna rimska postojanka. V srednjem veku je prešel pod oblast Beneške republike, ki mu je dala prepoznavno podobo. Njegove ozke ulice, mestne palače in cerkve ter loggia še danes pričajo o časih trgovine, diplomacije in mestnega ponosa. Kasneje so oblast prevzemali Avstrijci, Francozi in Italijani, vsaka doba pa je mestu dodala svojo plast identitete. Sprehod skozi staro jedro je kot potovanje skozi stoletja in razkrije številne drobne zgodbe, od skritih dvorišč do majhne mestne lučice, kjer so ob pomole še vedno privezani ribiški čolni. V zraku se mešata vonj soli in borovcev, zvoki pa so pridušeni, kot bi mesto želelo ohraniti svojo intimo.

Palača, ki je vstala iz pozabe – Med najimenitnejšimi stavbami izstopa Palača Moise, mogočna renesančna rezidenca, ki sta jo zgradili vplivni družini Moise in Petris. Bila je simbol prestiža in razkošja, prostor, kjer so se prepletale trgovske poti in ideje. Toda zgodovina z njo ni bila vedno prizanesljiva. V 60. letih prejšnjega stoletja je palača začela propadati. Zaradi zanemarjenosti je dobila zgovoren vzdevek Biafra, kar je odražalo njeno žalostno stanje. Okna brez stekel, razpadajoče stene in tišina so nadomestili nekdanji blišč. Preobrat je prišel šele med letoma 2015 in 2019, ko so palačo s pomočjo evropskih sredstev temeljito obnovili. Danes v njej deluje humanistični raziskovalni in kongresni center pod okriljem Univerze na Reki. Njeni prostori so ponovno polni življenja, predavanj, razstav in mednarodnih srečanj.

Prostori srečevanj in duhovnosti – Sredi mesta stoji Creska loža, nekdanji javni prostor, kjer so meščani razpravljali o pomembnih vprašanjih, sklepali posle in izmenjevali novice, včasih so v njej našli zavetje pred dežjem ali soncem, pa tudi prespali so v njej, če so prišli pred čez noč trdno zaprta mestna vrata. Danes je dopoldne tam mestna tržnica, zvečer pa pogosto postane prizorišče kulturnih dogodkov, koncertov in razstav, ki ohranjajo duh skupnosti. Tri mestna vrata, nekoč ključna obrambna točka, še vedno stojijo kot simbol preteklosti. Cerkev svete Marije Velike je bila konec 15. stoletja zgrajena na mestu starejše, manjše cerkve. Renesančni portal krasijo pilastri, nad katerimi stojita skulpturi nadangela Gabrijela in Device Marije, ki ustvarjata prizor Marijinega oznanjenja. Relief Device z otrokom je v luneti nad portalom.

Bivanje ob morju in v naravi – Za udobno bivanje ob morju je priljubljena izbira Hotel Kimen, kjer se borov gozd skoraj dotika plaže. Gostje pogosto poudarjajo prav kombinacijo sence dreves, bližine morja in miru, ki ga težko najdemo drugje. Nekoliko bolj sproščeno, a nič manj privlačno izkušnjo ponuja Kamp Kovačine. Kamp slovi po svoji ekološki usmerjenosti: uporablja obnovljive vire energije, spodbuja trajnostno ravnanje in ohranja naravno okolje. Zanimivo, da na območju kampa iz številnih oljk, ki rastejo v njem, vsako leto pridelajo okrog tri tone oljčnega olja, ki ga porabijo v njihovih gostinskih lokalih. Del kampa in plaže je namenjen naturistom, kar kaže na odprtost in raznolikost ponudbe. Poleg klasičnega kampiranja gostje lahko izberejo tudi sodobne mobilne hišice, vse pa privabljajo kristalno čiste plaže tik ob kampu.

Dišeča zgodba otoka v Martinščici – Le kratka vožnja vodi v Martinščico, kjer se zdi, da je življenje še počasnejše. Kraj je znan po tradiciji destilacije aromatičnih rastlin. V začetku 20. stoletja so tu prvi na svetu destilirali žajbelj in smilj, njuno eterično olje je nekaj časa predstavljalo pomemben vir zaslužka za lokalno prebivalstvo. Danes majhen muzej, ki ga vodi upokojeni kapitan Ivo Saganić, pripoveduje zgodbo o vizionarstvu Andrije Linardića, tovarnarju eteričnega olja, o sredozemskih vonjih in znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod. Zanimivo, da so eterična olja iz Martinščice takrat izvažali celo v Francijo, kjer so jih uporabljali v parfumski industriji. Danes tradicijo destilacije eteričnih olj nadaljujeta le še Irena in Guerino Kučić, ki svojo destilarno razkažeta obiskovalcem, a brez pravih naslednikov se bo znanje žal počasi izgubilo.

Kraljestvo beloglavih jastrebov – Na severu otoka leži Beli, ena najstarejših naselbin na Cresu. Vas stoji visoko nad morjem, s pogledom na strme pečine, kjer gnezdijo beloglavi jastrebi. V kraju deluje center za obiskovalce teh veličastnih ptic, ki ponuja vpogled v njihovo življenje in poudarja pomen ohranjanja narave. Ob centru je tudi negovalna bolnišnica za rešene jastrebe, ki jih po koncu nege spustijo nazaj v naravo. Beloglavi jastrebi na Cresu so eni redkih v Evropi, ki gnezdijo neposredno nad morjem. Njihova kolonija zdaj šteje že okrog 130 parov, ko so začeli z njihovo zaščito, pa je bilo na Cresu le okrog 20 parov in jim že skoraj grozilo izginotje. Opazovanje njihovega kroženja nad klifi je nepozabno doživetje, vsaj del tega pa pričarajo tudi nazorni prikazi z obširnimi razlagami v razstavnih prostorih centra. Čeprav do vasi pelje strma in zavita cesta, obisk slikovitega naselja in centra odtehta to manjšo neprijetnost.

Okusi tradicije v Loznatih – Za popoln zaključek dneva se splača zapeljati v vas Loznati do Konobe Bukaleta. Ta družinska konoba je že od leta 1980 znana po izvrstni jagnjetini, pripravljeni na tradicionalen način, počasi pečeni in z zelišči, ki rastejo na otoških pašnikih. Posebnost njihove kuhinje je preprostost: malo sestavin, a vrhunska kakovost. Pravijo, da značilni okus mesa dajejo aromatične rastline, ki jih ovce pasejo na kamnitih pobočjih otoka. Konoba Bukaleta je nedavno na turistični borzi Pot dobila prestižno priznanje »Simply the best« kot ena od petih najboljših tradicionalnih gostiln v jadranskem delu Hrvaške. Ob odlični hrani, kozarcu domačega vina in pogledu na tiho pokrajino postane jasno, zakaj se gostje radi vračajo.

Cres ni zgolj destinacija, temveč občutek. Prostor, kjer zgodovina ni muzejski eksponat, ampak del vsakdana. Kjer narava ni kulisa, temveč sogovornik. In kjer vsak obiskovalec, če si le vzame čas, odkrije svojo lastno zgodbo.

Če vas zanima kaj več o zgodovinski in kulturni dediščini na Hrvaškem, vam priporočamo članek Šibenik z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, ki ga najdete TUKAJ.