Mestne oblasti v Benetkah so uresničile napovedi in uvedle plačilo pristojbine za obisk tega mesta. Obiskovalci bodo morali za ogled starega dela mesta odšteti 5 evrov, kazni za neupoštevanje pa znašajo do 300 evrov. Obveznost plačevanja ne bo veljala za vse dni v letu.

O turistični taksi za vstop v mesto se je govorilo že dlje časa, od 16. januarja pa je obveznost potrjena z mestnim odlokom. Na spletnih straneh mesta Benetke je zaživela platforma (za zdaj v italijanščini in angleščini) za plačilo takse, ki znaša 5 evrov za vse obiskovalce, starejše od 14 let. Med izjeme sodijo turisti, ki imajo v centru Benetk urejeno prenočišče, vendar morajo izjemo prav tako urediti na spletni platformi za plačilo takse. Plačilo je potrebno za vstop v stari del mesta Benetke, medtem ko za otoke Lido, Pellestrina, Murano, Burano, Torcello, Sant Erasmo, Mazzorbo, Vignole, S. Andrea, la Certosa, San Servolo, S. Clemente in Poveglia ni potrebno. Obveznost tudi ne velja vse leto, ampak (vsaj za zdaj) za 29 določenih dni v letu. Začne se z dnevi od 25. aprila do 5. maja, nato vse sobote in nedelje v maju (11. in 12., 18. in 19., 25. in 26.), juniju (8. in 9., 15. in 16., 22. in 23., 29. in 30.) in dva konca tedna v juliju (6. in 7., 13. in 14.). Obveznost plačila velja za vse te dni med 8.30 in 16. uro.

Ob plačilu takse na spletni platformi bo obiskovalec na svoj telefon prejel QR kodo, ki jo bodo lahko v času obveznosti plačila takse kontrolirali mestni redarji. Zagrožene kazni za neupoštevanje nove obveznosti niso majhne, saj znašajo od 50 do 300 evrov (plus dvojna taksa, t.j. 10 evrov).
Spletna platforma za plačilo takse je dostopna tukaj.

The post Turistična taksa za obisk Benetk začela veljati first appeared on Moj kovček.

Ko se slovenski smučarji pogovarjajo o smučanju v Italiji, imajo verjetno največkrat v mislih Dolomite. Ti so priljubljeni cilj mnogih ljubiteljev smučanja pri nas, saj so znani po odličnih in dobro urejenih progah. A zelo dobra so tudi smučišča v nam precej bližji Furlaniji – Julijski krajini, kar ugotavlja vse več slovenskih smučarskih navdušencev.

V Furlaniji – Julijski krajini je še vedno mogoče smučati daleč od gneče in hrupa, obenem pa doživeti zimsko naravo v vsej njeni lepoti. Pokrajina, ki jo sestavljajo Furlanski Dolomiti, Karnijske Alpe in Julijske Alpe, ponuja pester mozaik zimskih športov od krpljanja, vožnje s sanmi s pasjo vprego, drsanja in snežnega kolesarjenja do smučanja. Gostoljubni domačini in izvrstna furlanska kulinarika poskrbijo še za piko na i prijetnega doživetja. Mi smo v štirih dneh obiskali štiri smučišča in se prepričali, da je smučanje v Furlaniji – ter vse, kar sodi zraven – zagotovo še kako vredno obiska.

Smučišča res niso velika, a so zelo primerna za družine, na svoj račun pa pridejo tudi zahtevnejši smučarji. Čeprav niso na visoki nadmorski višini, saj se proge razprostirajo do približno 2.000 m visoko, je sneg zagotovljen, ker zanj vzorno poskrbijo s snežnimi topovi. Družinsko naravnanost poudarjajo tudi z žepom prijaznimi cenami dnevnih vozovnic, ki stanejo do 39,50 evrov za odrasle, medtem ko je za otroke do 14. leta starosti za dnevno vozovnico treba odšteti le 10 evrov, za otroke do 7. leta pa je v spremstvu staršev celo brezplačna. Slovenski smučarji cenijo tudi bližino furlanskih smučišč, saj je do njih od ure in pol do dobri dve uri in pol vožnje iz Ljubljane.

Najbližje nam je Trbiž (Tarvisio) – Višarje, ki je s 24 km prog tudi največje smučišče, proge pa segajo do 1.760 m nadmorske višine. Najbolj znana je 4 km dolga proga Di Prampero, ki je nekoč že gostila tekme svetovnega pokala za ženske. Začenja se na slikovitih Višarjah (Monte Lussari) in se ob prekrasnih razgledih spusti vse do doline. Za manj vešče smučarje, otroke in začetnike so na voljo tudi nekoliko bolj položne, a pokrajinsko prav tako privlačne proge, med njimi Priesnig in Florianca. Mala slikovita gorska vasica Višarje je za mnoge ena najlepših v Alpah in pravi užitek je na sončen dan posedeti na kateri od sončnih teras s pogledi na okoliške gore.

Odmor za malico je najbolje izkoristiti prav v enem od gostišč na Višarjah. Naše priporočilo je Locanda al Convento (ali po domače »pri Juretu«), kjer vam z odlično furlansko hrano in pijačo postrežejo v slovenskem jeziku. Lastnik Jure Prešeren včasih tudi raztegne harmoniko, in ko mu pritegnejo še gostje, se je kar težko posloviti. Romarske Višarje imajo močan slovenski pečat, povsod je videti slovenske napise in tudi sporazumeti se je (večinoma) mogoče v slovenščini. Vsekakor si je tam treba ogledati tudi notranjost Marijine cerkve, ki jo je v času med obema vojnama poslikal znani slovenski slikar Tone Kralj.

Malo bolj zahodno nas pot pripelje v drugo največje furlansko smučišče Ravascletto – Zoncolan v osrčju Karnijskih Alp. Široke in s soncem obsijane proge segajo do 2.000 m višine, med 22 km prog pa vsakdo najde sebi primerne. Nekaj je takšnih, da bodo na njih uživali tudi najbolj vešči smučarji. Domačini so še posebej ponosni na to, da je Zoncolan znan kot eden najzahtevnejših gorskih ciljev na kolesarski dirki Giro d’ Italia in nekaj kolesarskega pridiha je zaznati tudi na smučišču, še več pa v Ravasclettu, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice. Do samega smučišča se je sicer mogoče pripeljati tudi prav po tistih strmih serpentinah, kjer se dokazujejo kolesarji na Giru.

Če v Furlanijo pridete za več dni, je Ravascletto – Zoncolan lahko dobra izbira za bivanje, saj lahko poleg Zoncolana z večdnevno vozovnico obiščete še katero od drugih furlanskih smučišč. Pred kratkim povsem prenovljeni hotel Enzo Moro leži neposredno ob smučišču, kar je velika prednost za vse, ki želijo tako rekoč iz hotelske sobe začeti svoj smučarski dan. Ko pride čas za malico ali kosilo, pa je najboljša izbira koča Rifugio Tamai, kjer simpatična lastnika Futura in Suan poskrbita ne le za prijetno vzdušje, ampak tudi za izjemno okusne furlanske specialitete in razvajanje brbončic na najvišji ravni. Ob koči imajo dve lami, ki sta pravi atrakciji za otroke in druge obiskovalce ter potrpežljivo prenašata številne selfieje smučarjev v njuni kosmati družbi.

Še zahodneje, že v Dolomitih, je manjše smučišče Sappada s 15 km prog in 2.100 m nadmorske višine. Najboljša je proga Pista Nera, ki ne pusti hladnih niti smučarskih sladokuscev, najbolj razgledna in slikovita pa sedežnica Sappada 2000, s katere se odpirajo osupljivi razgledi na Dolomite. Na vrhu je koča Rifugio 2000 in v sončnem vremenu lahko gostje na terasi občudujejo bližnje gore »po italijansko« – s kozarcem prosecca ali aperol spritza v roki. Na žalost vse žičnice (še) niso povezane, kar je morda največja slabost tega sicer simpatičnega smučišča z nekaj nostalgičnega pridiha. A če smučanje tokrat morda ni čisto v prvem planu, je kraj Sappada več kot navdušujoč.

Sappado pravzaprav sestavlja 15 manjših vasic, tradicionalna arhitektura lesenih hiš pa je resnično prava paša za oči. Kraj, ki mu domačini pravijo Plodn, je majhna nemško govoreča enklava na skrajnem zahodu Furlanije. No, njihov jezik je še najbližje bavarskemu narečju in z Nemci se pravzaprav le težko sporazumejo, smo slišali od domačinov. Zgovorni mladenič Manuel Graz, ki je sicer mojster izdelovanja tradicionalnih rezbarjenih lesenih mask, pove, da so se njihovi predniki pred nekaj sto leti semkaj priselili iz današnje Vzhodne Tirolske, iz doline Villgraten v bližini Silliana.

Sappada je znana tudi po odličnih sirih in suhomesnatih izdelkih in greh bi bil, če od tam ne bi odšli s kakšnim gastronomskim spominkom. V mlekarni in sirarni Latteria Sappada Plodar Kelder, ki jo vodita energični sestri Marta in Sara, ponujajo ne le najboljšo ricotto in mozzarello, ampak tudi za Sappado tipični sauernchotte, mladi sir z zelišči. Ob tem narežejo nekaj odličnih suhomesnatih specialitet ter ponudijo kozarec furlanske rebule ali lokalnega craft piva. A gremo nazaj na bele strmine…

Četrto furlansko smučišče, ki smo ga tokrat obiskali, je Sella Nevea, ki je »sestra« smučišča Kanin na slovenski strani. Z 2.133 m nadmorske višine je najvišje ležeče smučišče v regiji, z 11 km smučarskih prog pa med manjšimi. Nekaj let je že preko žičnice Prevala povezano s Kaninom, na žalost pa smučišči še vedno nimata enotne smučarske vozovnice, oziroma je za možnost smučanja na obeh straneh potrebno doplačati 10 evrov, različni predpisi v času koronavirusa pa so povezavo še dodatno otežili. A resnici na ljubo je treba reči, da se je tudi samo na italijanski strani mogoče vrhunsko nasmučati, kljub na videz skromnim kilometrom prog. Ob našem obisku je bilo smučarjev malo (petek), proge pa odlično pripravljene. In ob pogledu na prekrasne Julijske Alpe ti vselej zaigra srce!

V Furlaniji – Julijski krajini najdemo še smučišča Forni di Sopra, ki se ponaša z najdaljšo smučarsko progo, Piancavallo, ki ponuja nekaj več zabave tudi izven smučišča in je nekoč gostil najboljše smučarke v svetovnem pokalu, ter najmanjše smučišče v regiji Sauris, ki je primerno predvsem za prve smučarske korake. O njih pa kdaj drugič!

Foto: Matjaž Markič, Rino Gropuzzo

The post Majhna, a velika smučišča v Furlaniji first appeared on Moj kovček.

Obkrožena s skalnimi vrhovi Dolomitov Brenta, sredi dih jemajočih razgledov in narave, ki se ponaša z nazivom svetovne dediščine Unesca, leži na 1.550 m nadmorske višine ena najbolj znanih turističnih destinacij v Alpah – Madonna di Campiglio.

Nadvse privlačna za obiskovalce tudi poleti, pozimi navdušuje smučarje s svojim sistemom modernih žičnic in odličnih smučarskih prog, ki pripeljejo tako rekoč v center mesta. Madonna di Campiglio je prizorišče tradicionalnega nočnega slaloma za svetovni pokal 3Tre, na katerega tudi slovenske ljubitelje športa vežejo lepi spomini, saj sta tam zmagovala Bojan Križaj in Jure Košir, izjemno serijo zmag beleži elanovec, legendarni Ingemar Stenmark, pa najboljši italijanski smučar vseh časov Alberto Tomba. In kaj je lepšega, kot smučati po progah, kjer so svoje največje športne uspehe dosegali svetovni smučarski asi?

Madonna leži v središču največje smučarske regije v deželi Trentino. Campiglio Dolomiti di Brenta nudi več kot 150 km povezanih smučarskih prog, sestavljajo pa ga smučišča Madonna di Campiglio, Folgarida – Marileva in Pinzolo, ki so vsa dosegljiva na smučeh in z eno smučarsko vozovnico. Posebno doživetje je vožnja z gondolo iz Madonne v Pinzolo, ki v 16 minutah premaga petkilometrsko razdaljo in 1.100 m višinske razlike, ob tem pa se smučarjem odpirajo navdušujoči pogledi na naravni park Adamello – Brenta.

Prog je skupno skoraj sto, med njimi pa ni težko najti pravšnjih tako za začetnike, kot za boljše smučarje in najbolj zahtevne, ki jim je namenjenih tudi nekaj najbolj strmih, »črnih« prog. Kar 95 % prog je mogoče umetno zasneževati, tako da bojazni zaradi morebitnega pomanjkanja snega res ni.

Prenočišč je veliko in jih ni težko najti, gostom pa so poleg številnih hotelov višjih in najvišje kategorije v mondeni Madonni di Campiglio namenjeni tudi hoteli v bližnji Folgaridi, simpatičnem kraju kakšnih 20 minut vožnje stran (in seveda povezanem s smučišči), kjer je mogoče najti primerljivo namestitev po nekoliko bolj prijazni ceni. Eden takšnih je Luna Wellness hotel, ki se ponaša s štirimi zvezdicami in vsem potrebnim udobjem.

Po napornem smučarskem dnevu je razvajanje v savnah in hotelskem bazenu nadvse dobrodošlo, omeniti pa velja tudi odlične zajtrke, ki dajo pravo energijo za celodnevno smučanje, ter izjemno okusne večerje, kjer bi kuharja najraje kar vprašali za recept. Priporočam!

Ljubitelji dobre kulinarike tudi sicer v regiji Campiglio Dolomiti di Brenta pridejo na svoj račun. Seveda, saj smo v Italiji! V številnih gorskih kočah pripravljajo odlične jedi in tu res ne gre zgolj za to, da »nekaj malega pojemo«, ampak pogosto za prave kulinarične presežke. Naj omenim le nenavadno, a nebeško dobro rižoto s stracciatello cremoso in z dodatkom olja gorskih borovcev, ki so nam jo ponudili v eni od koč. Pa tortelini in ravioli, polnjeni z ricotto in baziličnim pestom ali pa z jurčki in sirom, ki jih oplemeniti jelenov ragu… Še celo pizza ima boljši okus in lepše diši, čeprav se na koncu izkaže, da pizzaiolo, ki nas pride pozdravit k mizam, ni iz Neaplja, ampak naše (širše) gore list.

Chalet Fiat je gotovo ena od koč, ki jih je med smučanjem nad Madonno di Campiglio vsekakor treba obiskati. Koča na 2.100 m nadmorske višine se ponaša z osupljivimi razgledi, smučarjem pa so na voljo tako samopostrežna kot klasična restavracija, najbolj izbirčnim pa še VIP lounge.

Na sončni terasi s pogledom na okoliške gore popiti kozarec aperol spritza ali še bolje penečega se vina trentino doc je eden od užitkov, ki sicer niso neposredno povezani z vijuganjem po belih strminah, gotovo pa dodajo k nepozabni izkušnji.

Skladno z imenom je tudi notranja oprema koče povezana z znamko Fiat, pred kočo pa stojijo trije čisto posebni fiati 500 xl s snežnimi gosenicami namesto koles – paša za oči in primeren kraj za selfie.

Madonna di Campiglio se ponaša z več kot stoletno tradicijo turizma, športnih dogodkov in aristokratskih obiskovalcev, zato je znana in priljubljena tudi med bolj prestižnimi gosti. Že v poznem 19. stoletju so tja zahajali avstrijski in srednje evropski premožni sloji, znano je tudi, da je bila priljubljeno letovišče habsburške dinastije, zlasti sta jo cenila avstrijski cesar Franc Jožef I. in njegova soproga, cesarica Elizabeta Bavarska, v zgodovini znana kot Sisi.

V modernem času navdušuje s svojim alpskim šarmom v kombinaciji z italijanskim izbranim slogom, vrhunskimi restavracijami in številnimi trgovinami s športnimi in modnimi oblačili ter prestižnimi draguljarnami. A tudi, kdor se ni namenil ravno kupiti Rolexa, ne bo ostal praznih rok, saj je bogata tudi izbira kulinaričnih in vinskih spominkov za običajne žepe.

Madonna di Campiglio slovenskem smučarjem ni najbližje, zato si je treba za smučarski dopust vzeti nekaj dni. A se izplača! Smučanje na odlično pripravljenih progah je vrhunsko in v nekaj dneh je že kar težko preizkusiti vse, moderne žičniške naprave (mnoge med njimi so ogrevane) poskrbijo za udobno vožnjo navzgor, razgledi na Dolomite so nepozabni, ljudje so nadvse prijazni in hrana je z eno besedo odlična. Splet vsega dobrega poskrbi za enkratno izkušnjo in prav nič čudnega ni, da se mnogi, potem ko so smučali v Madonni di Campiglio in na povezanih smučiščih Folgarida – Marileva in Pinzolo, tja vedno znova radi vračajo.

Foto: Matjaž Markič, Campiglio Dolomiti di Brenta, Luna Wellness Hotel, Chalet Fiat

The post Enkratna smučarska in kulinarična izkušnja first appeared on Moj kovček.

V objemu neokrnjene naravne Unescove svetovne dediščine se mogočni vrhovi zdijo na dosegu roke. Na smučeh spoznavate goro za goro in občudujete čudovito panoramo, kot jo omogočajo le Dolomiti. Večkrat nagrajeno smučarsko središče 3 Zinnen Dolomites velja za skriti dragulj Južne Tirolske.

»Kar malo žalostni smo, ko opazujemo avtomobile, ki se mimo našega čudovitega smučišča vozijo mimo, večinoma na Kronplatz,« je ob predstavitvi smučišča 3 Zinnen Dolomites (Tre Cime Dolomiti) na Južnem Tirolskem potožila Stefanie Pfeifhofer, predstavnica za stike z javnostjo. A za to, da odlično urejeno smučišče ostaja v senci svojega večjega brata dobre pol ure vožnje stran, res ni prav nobenega razloga.

3 Zinnen Dolomites s svojimi 115 km prog, ki povezujejo pet gorskih vrhov, 31 žičnicami, 24 gorskimi kočami in progo za nočno smučanje pravzaprav ni več tako skriti dragulj, saj so ga odkrili že mnogi ljubitelji smučanja. Številni tudi iz Slovenije, kar smo ugotovili ob našem obisku, saj je bilo ob žičnicah pogosto slišati slovensko govorico. Eden od razlogov, poleg res odličnih prog, je gotovo tudi bližina, saj je smučišče iz Ljubljane oddaljeno manj kot tri ure vožnje.

Dolomiti med smučarskimi navdušenci vedno visoko kotirajo. Vijuganje po vedno odlično pripravljenih sneženih progah, obdanih z veličastno panoramo okoliških gora, je res navdušujoče. Nič čudnega, da je naravni park Tre Cime v Dolomitih razglašen za Unescovo svetovno dediščino. V objemu neokrnjene narave se mogočni vrhovi zdijo na dosegu roke, še lepši pa so, ko se zableščijo v soncu. In sončnih dni tukaj ne manjka – statistika pravi, da jih je na leto kar 300!

Pred leti so tam naselili tudi severne jelene, ki so postali prava atrakcija. Ker se je čreda v zadnjem času zredčila, načrtujejo prihod novih jelenov, a uvoz živali iz Finske v tem času ni enostaven, zato bo verjetno treba počakati do naslednje zime. Vsaj še dve zimi pa je oddaljen tudi projekt povezave smučišča 3 Zinnen Dolomites s smučiščem Sillian – Hochpustertal na avstrijski strani. Ko bo povezava vzpostavljena, bo povezano smučišče postalo eno največjih v regiji.

K dnevu na smučarskih progah sodi tudi počitek in okrepčilo v gorskih restavracijah in kočah. V eni od 24 gorskih koč boste gotovo našli nekaj za pod zob po vašem okusu – in med jedjo lahko uživate še ob pogledu na čudovite Dolomite. Hrana je preverjeno odlična – ravno prava kombinacija nekoliko krepkejše južnotirolske in klasične italijanske kuhinje.

V nekaterih kočah pripravljajo tudi različne specialitete in organizirajo kulinarične dogodke, kot je mountain dining v gorski koči Jora na Monte Baranci. Družinsko vodena koča je znana med ljubitelji kulinarike, leta 2011 pa jo je prevzel domači sin Marcus Holzer, ki je v zadnjih letih tudi zvezda kuharskih TV showov v Italiji in avtor kuharskih knjig. Odraščal je ob izvirnih materinih receptih, ki jih je vrhunsko nadgradil z uporabo skoraj izključno lokalnih najboljših surovin.

»Hotel sem sicer postati pilot helikopterja, a naneslo je tako, da sem postal chef,« nam je zaupal. Glede na izjemno okusno večerjo s šestimi hodi, ki jo pripravi za kulinarični dogodek Jora Mountain Dining, so takšnega razpleta njegove kariere gotovo veseli vsi gostje.

Prenočišč je v bližini smučišč dovolj, zlasti v krajih Innichen / San Candido in Toblach / Dobbiaco, kjer ni težko najti ustrezne sobe v hotelu ali primernega apartmaja za družinski dopust. Mi smo izbrali Sporthotel Tyrol v Innichen / San Candido, k leži v centru tega simpatičnega južnotirolskega kraja.

Ker so ulice in trgi v središču namenjeni zgolj pešcem, je pohajkovanje zelo prijetno in hitro se v nakupovalni košari znajde katera od tamkajšnjih specialitet, znani so na primer po izjemno dobri slanini, pa tudi po pokrajinsko značilnih vinih, kot je rdeči Lagrein.

Vsekakor pa velja v kraju obiskati tudi muzej Dolomythos, muzej svetovne dediščine Dolomitov. Nas je po njem popeljal kar sam Michael Wachtler, lastnik in ustanovitelj muzeja, sicer pa strastni proučevalec mineralov in svetovno priznani raziskovalec, s svojo raziskovalno skupino je med drugim na Monte Rosa odkril doslej največji kos zlata v Alpah, ki je na tehtnici pokazal kar 30 kg…

A po zanimivih popoldanskih in večernih sprehodih po mestu je spet čas za načrtovanje aktivnosti naslednjega dne. Mogoče bi jutri raje na progo za smučarski tek? Ni problema, v bližini jih je kar nekaj, tudi z neposrednim vstopom na mrežo skupno 200 km (!) prog vseh zahtevnostnih stopenj. Na spletni strani z opisi prog  je zlahka mogoče najti pravo glede dolžine in zahtevnosti. Bi se šli radi sankat? Na voljo sta dve sankaški progi, kjer se navzgor zapeljete z žičnico.

Vam je smučišče zelo všeč, a bi za en dan radi obiskali Kronplatz? Tudi to ne bo nobena težava, saj po dolini vozi vlak Pustertal Express, ki vas tja pripelje v pičle pol ure. Ampak – na smučišču 3 Zinnen Dolomites je še toliko lepih prog in gorskih koč z južnotirolskim šarmom, ki jih je treba odkriti, da res ni treba potovati drugam.

Foto: 3 Zinnen Dolomites Ski Resort

The post Skriti smučarski dragulj Južne Tirolske first appeared on Moj kovček.

Beneški karneval je prava paša za oči in svetovna atrakcija. Dragocene, do najmanjše podrobnosti izdelane maske se v pustnem času sprehajajo po ulicah in trgih Benetk ter pozirajo številnim obiskovalcem in fotografom.

Karneval se običajno začne dva tedna pred pustno soboto, vrhunec pa doživi na pustni torek. Pustna sobota in nedelja vselej privabita veliko število mask in obiskovalcev. Beneški karneval, ki ga uvrščajo med pet najpomembnejših na svetu, vsako leto obišče okrog tri milijone ljudi z vsega sveta.

Karneval ima sicer dolgo tradicijo, a je bil vmes večkrat prekinjen. Začetki segajo vse do leta 1162, ko so Benečani po zmagi nad oglejskim patriarhom Ulricom di Treven pripravili veliko zabavo s plesom na Markovem trgu. Uradno so ga začeli praznovati v renesansi, v baročnem obdobju pa so se Benetke tudi z razkošnostjo karnevala ponašale pred svetom. Vrhunec je doživel v 18. stoletju, a je bil potem pod avstrijsko oblastjo leta 1797 strogo prepovedan. Obujati so ga začeli v 19. stoletju, vendar bolj kot zasebne zabave bogatih. V polnem sijaju pa je spet zaživel leta 1979, ko so prepoznali njegov turistični potencial.

Maske so tradicionalno lahko nosili od Štefanovega (26. december) do pustnega torka opolnoči, v nekem obdobju pa tudi od 5. oktobra do božiča, tako da so maske hodile po beneških ulicah kar precejšen del leta. Izdelovalci mask so bili zelo iskani in so imeli poseben položaj v družbi, imeli so tudi svoj ceh s strogo določenimi pravili.

Beneške maske so bile narejene iz različnih materialov – usnja, porcelana in celo beneškega stekla. V sodobnem času je največ mask iz mavca, ki ga je mogoče najbolje oblikovati in ročno poslikati, marsikdaj so okrašene z zlatimi lističi in pisanimi ptičjimi peresi. Obleke so zelo razkošne, prave oblikovalske umetnine. Ker so najboljše maske v celoti izdelane ročno in so unikati, je njihova izdelava draga in si jih ne more privoščiti vsak.

Zgodovinske razloge za veliko priljubljenost mask gre iskati tudi v dejstvu, da je maska zakrila poreklo, stan in tudi spol. Tako so se manj premožni prelevili v bogate, moški v ženske in obratno. Ker so si maskirani privoščili kakšne neslanosti ali celo vulgarnosti, so sprejeli nekaj zakonov, ki so prepovedovali določeno vedenje. Na primer, v 13. stoletju so prepovedali obmetavanje z jajci, napolnjenimi s parfumom ali rožno vodo, včasih pa tudi s črnilom, s katerimi so mladi maskirani fantje radi obmetavali prijatelje ali dekleta, ki so jim bila všeč.

Čeprav je danes veliko mask povsem domišljijskih, pa je na beneških ulicah tudi precej tradicionalnih mask, ki se v bolj ali manj podobni obliki pojavljajo že stoletja. Med njimi izstopa maska Medico della peste (zdravnika kuge) s prepoznavnim dolgim nosom, v katerega so v času kuge natlačili številna zdravilna zelišča, ki naj bi jih obvarovala pred smrtonosno boleznijo.

Beneški karneval napolni ulice z radovednimi turisti in številnimi maskami. Najlepše maske se ob ponedeljkih zbirajo pri Arsenalu, kjer pozirajo in se nastavljajo fotografskim objektivom, preden gredo še po ulicah in trgih. Ob našem obisku jih je bilo res veliko, med prevladujočo italijanščino pa je bilo maske in njihove spremljevalce slišati govoriti še francosko in rusko.

Beneški karneval smo obiskali s turistično agencijo Ojla.

The post Beneški karneval first appeared on Moj kovček.