»Čas za kolo« je kolesarska pot, ki povezuje tri slikovite slovenske regije in bogate vinorodne okoliše – Brda, Vipavsko dolino in Kras. Naravi prijazen način raziskovanja z navadnimi ali e-kolesi spodbuja aktivno preživljanje prostega časa v povezavi s spoznavanjem kulturne in naravne dediščine in edinstvene kulinarike.

Trasa krožne poti je dolga dobrih 93 km, vzponov je za skupno 1.084 m, poteka pa izmenično po že vzpostavljenih kolesarskih stezah, asfaltiranih lokalnih cestah in makadamskih stranskih poteh. Predvideno je, da bi jo rekreativni kolesarji prevozili v treh dneh in ob tem uživali v čudoviti okolici in razgledih ter se ustavili tudi v kakšni domači gostilni, zato je primerna za vse aktivne posameznike in družine z (malo večjimi) otroki. Bolj zagreti jo gotovo lahko prevozijo v dveh dneh, najbolj pripravljeni rekreativci pa bi jo lahko odkljukali tudi v enem samem dnevu. A to bi bila res škoda, saj bi s tem zamudili vse čare, ki jih pokrajina ponuja, ter 12 večjih kulturnih znamenitosti, mimo katerih vodi kolesarska pot Čas za kolo – Pomnika miru na Cerju, Mirenskega gradu, gradu Rihemberg, Trga Evrope v Novi Gorici / Gorici, vile Vipolže, Šmartnega…

Traso je seveda mogoče prevoziti tudi delno, tako smo jo po predstavitvi projekta na Pomniku Miru na Cerju prevozili tudi mi. V okroglih dveh urah smo prevozili le 24 km, saj smo se spotoma večkrat ustavili in občudovali okolico. S Cerja so nas pospremili lepi razgledi na morje, ki se je bleščalo v daljavi, na drugi strani pa so se v soncu belile zasnežene gore. Spust s Cerja je bil temeljit preizkus za zavore, ki so ga naša e-kolesa odlično prestala. Zmogljiva električna kolesa so nam posodili pri turistični agenciji San Martin iz Šmartnega v Goriških brdih, kjer jih je mogoče tudi individualno najeti in se popeljati z njimi po novi kolesarski poti ali pa zgolj na lahkoten kolesarski izlet, lahko pa pri njih v zaselku Zagora tudi prenočite in si privoščite aktivni pohodniško – kolesarski konec tedna.

Zapeljali smo se mimo Mirenskega gradu, ki smo ga s ceste občudovali tako rekoč s ptičje perspektive, pa skozi Miren mimo Vrtojbe do Šempetra in Nove Gorice, kjer smo naredili obvezni kolesarski krog po Trgu Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo, na njem označena meja med državama pa je le simbolična. Na vsej poti so nas spremljale značilne rdeče označevalne table, ki usmerjajo kolesarje po trasi Čas za kolo. Treba je reči, da nam je pri iskanju prave poti precej pomagala tudi Petra iz agencija San Martin, saj bi jo sami morda kdaj tudi zgrešili, zato si je dobro pred začetkom kolesarjenja GPX poti namestiti na pametni telefon s spletnega mesta Čas za kolo , kjer je na voljo za prenos tudi zgibanka z dodatnimi informacijami in kratkimi opisi vseh zanimivosti ob poti.

Iz Nove Gorice smo se popeljali proti Solkanu, kjer smo se ustavili na 120 m dolgi in tri metre široki jekleni viseči brvi za kolesarje in pešce, ki so jo odprli pred dobrima dvema letoma in dodatno povezuje čezmejni prostor, zaradi čudovitih pogledov na Sočo pa je postala prava turistična atrakcija. Kratek postanek nam je prišel prav, saj nas je nato čakal edini pravi vzpon na poti do Podsabotina, a izkazalo se je, da je bil vzpon z električno pomočjo pravi mačji kašelj. Tako nam je ostalo še več kot dovolj energije za občudovanje okolice in razglede na prebujajoče se vinograde. V Kampu Brdo v Podsabotinu so nam pripravili zelo okusno kosilo s čemaževo juho, glavno jedjo z mesom, šparglji in krompirjem ter na koncu pregrešno dobro sladico, vse skupaj smo poplaknili z zlato briško rebulo. Imajo tudi lepo urejene sobe s prenočišči, kamp in postajališče za avtodome, v poletni sezoni pa se je mogoče ohladiti v bazenu. Zagotovo še pridemo!

V Podsabotinu se naš del poti Čas za kolo končal, a vsak konec je lahko nov začetek. Ravno prav smo okusili čare pokrajine, številnih zanimivosti, odlične kulinarike in ne nazadnje prijaznih ljudi, da nas je zamikalo podati se v bližnji prihodnosti na celotno traso…

Še en namig za aktivni kolesarski izlet z gurmanskimi poslasticami pa boste našli tukaj.

The post Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras first appeared on Moj kovček.

Kolesarjenje po Matuljih in okolici, kjer se mešata planinski zrak z Učke in vonj po morju z opatijske riviere, je prava poslastica za vse ljubitelje aktivnega preživljanja prostega časa. Še posebej, ko se lepim razgledom in športnim aktivnostim pridružijo še zanimive zgodbe in okusne dobrote lokalnih ponudnikov …

Ko nas je prizadevna direktorica Turistične skupnosti občine Matulji Marijana Kalčić nekaj novinarjev kolesarjev in kolesark povabila, da »v živo« preizkusimo tamkajšnje kolesarske poti, tako nisem niti za trenutek pomišljal – seveda, gremo! Priznam, da me je ob nemajhnih višinskih razlikah malo tolažila tudi misel, da so sodobna gorska kolesa, ki smo si jih izposodili, opremljena tudi z električno pomočjo, ki je še posebej v klanec zelo blagodejna. Vremenska napoved ni bila ravno navdušujoča, a smo se odločili, da se vremenu ne bomo pustili preveč motiti.

Pot nas je po začetnem navajanju na kolesa najprej vodila po cesti do prve postaje – trgovinice Čebelarstva Kos v kraju Marčelje. Tam nam je simpatična gostiteljica Ana Kos pripravila lončke z jogurtom, medom, cvetnim prahom in ovsenimi kosmiči, da smo se pred začetkom malo bolj zahtevnih vzponov nekoliko okrepčali. Izvedeli smo, da so njihove čebelice v tem času na paši žajblja na Cresu in akacije v Istri, sicer pa se pasejo tudi v Gorskem Kotarju. Med pri Kosovih – glavni čebelar je Anin mož Robert – pridelujejo že več kot 30 let in imajo okrog 300 panjev, znani pa so tudi po medici (naravni ali z dodatkom borovnice ali višnje) ter izdelkih iz propolisa, cvetnega prahu in čebeljega voska.

Po medenem »dopingu« smo še bolj zavzeto vrteli pedala, na številnih klančkih pa hvalili pomoč električnega pogona. Ponekod so se odpirali čudoviti razgledi na morje, nato smo zavili na gozdno cesto in okusili še nekaj terenske vožnje. Prikolesarili smo do table »One so hodile«, kjer smo na kratko izvedeli nekaj o mlekaricah, ki so si nekoč vsako jutro že ob petih oprtale tovor s 30 do 40 litri mleka in ga nosile v Opatijo. Ne glede na letni čas in vremenske pogoje, pozimi pogosto v temi in mrazu so dan za dnem, mesec za mesecem in leto za letom prinašale mleko gospodi v Opatiji. Nekatere so to delale 40 let in izračun pokaže, da so v tem času z mlečnim tovorom na hrbtu prehodile enako pot, kot če bi Zemljo obkrožile po ekvatorju (!).

Dežju, ki nas je ves čas po malem spremljal, se nismo pustili. Če so zmogle mlekarice, bomo tudi mi! Razen tega pa nas je na naslednjem postanku čakala pokušina craft piva Pivovarne Morčić, prve družinske craft pivovarne na tem območju. Elvio Kalčić je nekaj let delal kot pomorec na naftnih platformah, pivo pa je varil za hobi, ko je prišel domov. Ves čas se je izobraževal o pivu, poslušal nasvete drugih pivovarjev in po začetnih napakah je bilo njegovo pivo vse boljše. Dolgotrajne odsotnosti od doma so mu začele presedati, nabralo se je tudi nekaj denarja za osnovno investicijo in od leta 2021 se s pivom ukvarja profesionalno, pri čemer mu pomaga soproga Kristina. Na mesec proizvedeta največ 4.000 litrov piva, želita pa ostati majhna, ekskluzivna pivovarna. Lahko samo potrdim, da v Morčiću varijo odlično pivo, največji vtis pa je name naredil aromatični american pale ale. Vsekakor »must try« za vse ljubitelje piva!

Za konec nas je čakalo še imenitno kosilo v restavraciji Stancija Kovačići, ki navduši že navzven s tradicionalno arhitekturo, želodčke lačnih kolesarjev pa so razveselili pravi gastronomski presežki. Vinko Frlan je v dvojni vlogi lastnika in glavnega kuharja, svoje znanje pa je med drugim osem let izpopolnjeval v znameniti restavraciji Kukuriku v Kastavu. Osnova njegovih jedi so sveže sezonske lokalne sestavine, kuhinja pa je sredozemska in predstavljena na sodoben način. Znani so po domačih testeninah, njokih in raviolih ter sveže pečenem kruhu z dodatki sredozemskih začimb, jedeh iz boškarina, špargljev, tartufov, koprive, čemaža … Po dogovoru Vinko pripravi tudi delavnice primorske kuhinje, meni pa je zaupal skrivnost neverjetno mehkih in okusnih govejih ličnic, kuha jih namreč 48 ur na temperaturi 72 stopinj.

Ko obiskovalec iz Slovenije posluša narečje, kot ga domačini govorijo med seboj, hitro najde podobnosti s slovenščino. Gre za prepoznavno čakavščino, ki je eno od treh glavnih narečij hrvaškega jezika, najstarejše standardizacije pa so jo celo uporabljale kot osnovo hrvaščine. Domačini so nanjo upravičeno ponosni, govorijo jo tudi v vrtcih in šolah. Ponosni so tudi na tradicijo zvončarjev, ki so nekoliko podobni slovenskim kurentom, ter so uvrščeni na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Njihovi tradicionalni pohodi po vaseh trajajo vse od Svetih treh kraljev (6.1.) do pepelnične srede, prava paša za oči pa je skupni shod več kot 1500 zvončarjev v Matuljih (prihodnje leto bo 1. marca).

Če vas je zamikalo, da bi se tudi sami odpravili po Matuljih in okolici s kolesi – v Matuljih bodo ob sredah v juniju, juliju, avgustu pripravili t.i. interpretacijske vožnje z e-kolesi, povezane z različnimi tematikami. Vožnje so različnih dolžin in težavnostnih stopenj, z nekaj kondicije pa se je mogoče udeležiti prav vsake od njih. Na njih bodo kolesarji lahko spoznavali zanimivo zgodovino, tradicijo, kulturno dediščino in avtohtono kulinariko, ob tem pa še poskušali domače izdelke lokalnih pridelovalcev ter se na koncu ustavili še na kosilu ali večerji v kateri od restavracij. Ker jih delno subvencionirata Hrvaška turistična skupnost in Turistična skupnost Kvarnerja, je cena zelo ugodna (20 evrov), vanjo pa je vključeno strokovno vodstvo, najem e-kolesa, dve degustaciji pri lokalnih ponudnikih ter skupen obrok v enem od gostinskih objektov.

Za pokušino nekaj datumov in tematik – 5. junija in 25. septembra »One so hodile« – po poteh mlekaric, 12. junija in 18. septembra »Zvonejske njive« – po najlepši pokrajini in gozdovih, 3. julija in 21. avgusta »Tramontana« – po večini občinskih vasi, 26. junija in 28. avgusta »Vsaka noč ima svojo moč« – po poteh verovanja v zle sile, 24. julija in 7. avgusta »Antične utrdbe« – po stari rimski cesti, 10. julija in 14. avgusta »Ob Rapalski meji« – po sledeh italijanskih karavl, 17. julija in 31. julija »Skriti biseri naše preteklosti« – od najmanjše vasi do zahodne meje občine, 19. junija in 11. septembra »Od Golopusta do Šije« – pozabljeni kraj Golopust in vrh hriba Šije ob spremljavi izvirnega narečja, 4. septembra »Mune in Žejane« – družinsko od centra Matuljev do vasic na meji s Slovenijo … Interpretacijske vožnje se začnejo ob 16. uri in zaključijo ob 20. uri, potrebna pa je pravočasna prijava na straneh TZ Matulji.

The post Matulji – poslastica za kolesarje in gurmane first appeared on Moj kovček.

Bled ni le sprehod okrog jezera in obvezna kremšnita – čeprav je oboje tudi lepo in dobro – ampak lahko aktivnemu obiskovalcu ponudi še mnogo več. Kolesarjenje okrog jezera in podaljšanje kroga po bližnjih vaseh je le ena od številnih možnosti, ki se ponujajo.

Če se vam zdi, da vaša kolesarska kondicija ne dopušča daljšega izleta z nekaj vzponi – na Gorenjskem ste pač – se motite. Kolesa, ki jim pomaga elektrika, so že nekaj let hit turistične ponudbe v številnih krajih, kjer si trudijo privabiti aktivne goste.
Na Bledu smo si ga tokrat izposodili izposojevalnici Polka Dot Cycling, kjer imajo res širok nabor koles za izposojo, od šminkerskih cruiserjev za popoldanski obhod jezera in posedanje v katerem od lokalčkov do resnih gorskih in dirkalnih koles, pa tudi gorska in trekking e-kolesa.

Prav slednje je bilo pravšnje za namen kratkega kolesarskega potepanja po Bledu in okolici, povzpeli pa smo se tudi na Blejski grad. Vzpona po cesti na vrh strme pečine, ki se dviga 139 m nad jezero, ne dovolj kolesarsko trenirane noge ne bi zlahka zmogle, tako pa je bilo z nekaj električne pomoči zmagoslavje na koncu vzpona vendarle sladko.
Grajsko dvorišče in grad z muzejsko zbirko si zaslužita podrobnejši ogled, z njegovih teras pa se odpirajo čudoviti pogledi na Blejsko jezero z otokom, na bližnjo okolico, na Karavanke in Julijske Alpe.

Obiskovalca pogledi prevzamejo tako kot nekoč pesnika dr. Franceta Prešerna, ko je zapisal: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.« V baročnem delu grajske stavbe je na ogled stalna razstava Narodnega muzeja Slovenije, ki prikazuje zgodovino Blejskega kota od nastanka do današnjih dni.

Na Blejskem gradu je razstavljena tudi rajska ptica, ena najlepših najdb pri nas. Sponko (ženski nakit) v obliki pava so arheologi izkopali na Pristavi pod Blejskim gradom. Pav, ki biva v rajskem vrtu, je simbol izvira življenja in hkrati bogastva.
Če bi kolesarjenje po Bledu in Gorenjski podaljšali na nekaj dni, je pravi naslov prenovljeni družinsko vodeni Hotel in Glamping Ribno. Hotel se ponaša z nazivom prvega slovenskega »zero waste« hotela, okusno opremljena lesena notranjost pa navdušuje vse ljubitelje narave. To pa so gotovo tudi kolesarji, ki so najpogostejši gostje hotela in glampinga.

V hotelu pripravljajo vodene kolesarske izlete. Za vas bodo poskrbeli trije šolani kolesarski vodniki – med njimi je tudi znani slovenski kolesar Tadej Valjavec – ki vam bodo s svojo strokovnostjo pomagali pri nasvetih in predlogih o kolesarjenju. Tudi Matija, lastnik hotela, domačin in navdušen kolesar pozna vse skrite kotičke v okolici. Rad pokramlja z gosti, prisluhne njihovim potrebam, jim svetuje in jih usmerja, najraje pa se usede na kolo in skupaj z gosti uživa v radostih kolesarjenja.
Z Bleda se lahko odpravite na izlet (s kolesom samo za resne navdušence, sicer pa z avtomobilom) mimo Bohinjske Bistrice na Soriško planino, kjer je v zgodnji pomladi še prava zima. Komur ni toliko do smučanja, lahko tudi krplja ali pa se le sprehaja po čudoviti beli pokrajini. Pohodi po bližnji okolici so imenitna zamisel tudi za čas, ko sneg skopni. Soriška planina je namreč s 1307 m nadmorske višine idealno izhodišče za številne krajše in daljše izlete, saj se lahko po nezahtevnih poteh odpravite na bližnje vrhove s prelepimi razgledi – na Dravh (1548 m) in Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), naprej do Možica (1603 m) in vse do Šavnika (1516 m).

Za udobno namestitev ni treba skrbeti – skoraj novi Penzion in gostišče Lajnar v čudovitem gorskem ambientu zaznamujejo naravni materiali, udobne sobe so s pogledom na okoliške vrhove in gozdove Jelovice. V restavraciji, ki je odprta tudi za zunanje obiskovalce, pa vas pester izbor dobrot tudi ne bo pustil lačne.
S Soriške planine se velja zapeljati vsaj še do Sorice, enega lepših filmskih prizorišč, kjer so med drugim posneli kar veliko kadrov legendarnega Cvetja v jeseni. Od tam je bil doma tudi slovenski slikar impresionist Ivan Grohar, katerega hišo si lahko ogledate v vasi.

Po športu in kulturi je čas tudi za dobro kulinariko, zato vsekakor ne pozabite obiskati Gostišča Tolc v Spodnji Sorici, kjer vas bo Primož Pintar navdušil z izbranimi okusnimi jedmi in vinsko spremljavo. V Tolcu kuhajo sezonsko hrano in uporabljajo lokalne sestavine, a pravijo: »Pri nas se jé Soriško domače malo drugače…« Odlično, lahko dodam.

The post Okrog Bleda na kolesu, pa še skok na Soriško planino first appeared on Moj kovček.

Premierno smo se z gorskimi kolesi v spremstvu izkušenih vodnikov zapeljali v trboveljski rudniški rov. Kolesarjenje po rudniških rovih od Trbovelj do Hrastnika in “po svetlem” nazaj je adrenalinska izkušnja, ki bo kmalu postala del redne turistične ponudbe.

Ideja o tem, da bi opuščeni rudnik v Trbovljah izkoristili za kolesarsko atrakcijo, je zorela nekaj let. Prizadevnim organizatorjem na čelu z Gašperjem Vencem in ob pomoči Rudnika Trbovlje, občine Trbovlje, Zavoda za mladino in šport Trbovlje ter Rudarskega muzejskega in etnološkega društva Perkmandeljc Trbovlje je v začetku oktobra po večmesečnem delu in dogovarjanju uspelo izpeljati prvo organizirano kolesarsko turo po rudniških rovih od Trbovelj do Hrastnika.

Za začetek nam je udeležencem prve takšne kolesarske ture Joži Kukovič zaželela dobrodošlico s Perkmandeljčki, slanim pecivom iz kruhovega testa s česnom, tradicionalnim zasavskim prigrizkom. Še kako so nam teknili okusni polžki, imenovani po rudniškem škratu Perkmandeljcu! Medtem nam je Joži povedala, da je njena družina že rodove nazaj povezana z rudnikom, ter nas opozorila, naj se »v jami« pazimo Perkmandeljca, ki rad včasih ponagaja ali celo kaj sune iz popotne torbe…

Čeprav so bili Perkmandeljčki res okusni, pa se je nam že mudilo k Ajnzerju, vhodu v rudniški jašek. Kot je povedal nekdanji rudar Anton Lisec, ki nas je spremljal v rudniških rovih, je Ajnzer za Trbovlje takorekoč sveti kraj, saj so od tam aprila 2012 odpeljali zadnjo tono premoga iz trboveljskega rudnika. Anton Lisec, ki je v rudniku preživel več kot 30 let delovne dobe, nam je tudi ob potovanju po podzemnih rovih slikovito razložil marsikatero podrobnost iz rudarskega življenja. Knapovski kruh nikoli ni bil lahek, ob stavkah in smrtih rudarskih tovarišev pa je bil še bolj trpek.

Kolesarjenje v rudniških rovih seveda ni enako kot kolesarjenje v naravi. Kdor se boji temnih in zaprtih prostorov, bo storil bolje, če se ga ne loti. A vse druge, opremljene z dobrimi svetilkami na kolesu in »čelkami« na glavi, čaka nepozabna adrenalinska dogodivščina v spremstvu izkušenih vodnikov in reševalcev.

Pot po rudniških rovih je včasih širša, včasih ožja, vedno pa bolj ali manj blatna, saj je v zraku veliko vlage in vodnih kapljic. Priti iz rudnika v čistih oblačilih je misija nemogoče, zato se je bolje čimprej navaditi na to, da oblačila sem ter tja srečajo kakšno blatno cev ali kabel, čevlji pa kdaj začmokajo v gosto blato. A v resnici tega še opazimo ne več, ko se drug za drugim poganjamo po rudniških rovih.

Na približno pet kilometrov dolgi poti je nekaj postankov, kjer nam gostitelji razložijo, kje v rudniku pravzaprav smo. Na poti opazimo tudi še nekaj rudniških lokomotiv, večina je menda še čisto normalno voznih.

Srečamo tudi nekaj delavcev, ki odstranjujejo električne kable. Pozdravimo se z rudarskim »Srečno!« in odkolesarimo naprej. Čaka nas še nekaj vožnje po rovih, ko moramo ves čas paziti na neravnine v tleh, tračnice rudniškega vlaka in blatne prehode.

Po dobri uri in pol – postanki se zaradi zanimivih razlag in naših radovednih vprašanj znajo tudi podaljšati – se znajdemo pred zadnjim vzponom proti izhodu v Hrastniku. Najbolje pripravljeni ga zmorejo na kolesu, večinoma pa se z njim spopademo peš, s kolesom ob strani.

Ko sončna svetloba premaga rudniško temo, smo zunaj, pred vhodom v rudnik v Hrastniku. Navdušeni nad izkušnjo otresamo blato s čevljev in koles ter se po kratkem odmoru odpravimo na nadaljevanje ture.

Čaka nas še pot »po svetlem« nazaj preko vzpona na Retje nad Trbovljami, kjer je ob cerkvi Sv. Križa razgledna točka, od koder se odpira pogled na Trbovlje, Čemšeniško planino, Klek, Mrzlico in Kum.

Od tam pa samo še navzdol – bolj športni gorski kolesarji po strmem trailu, drugi pa skozi gozd in mimo najvišjega vhoda v rudnik, »kote 512«, po urejeni cesti do glavne ceste v Trbovlje, kjer se spet srečamo in skupaj odpravimo na pravo rudarsko malico.

Kolesarjenje po rudniških rovih je enkratno doživetje in organizatorji si prizadevajo, da bi postalo del redne turistične ponudbe. Vsekakor jim gre ob tem zaželeti veliko uspeha, vsem kolesarskim navdušencem pa velja priporočilo, da se ob prvi ustrezni priložnosti podajo v drobovje trboveljskega rudnika. Ne bo jim žal! Za pokušino, kako izgleda kolesarjenje v rudniku, pa si oglejte še spodnji video. Srečno!

The post S kolesom v trboveljski rudniški rov first appeared on Moj kovček.

Keszthely ali po naše Blatenski Kostel na zahodnem delu Blatnega jezera na Madžarskem je vabljivo izhodišče za kolesarjenje ob »panonskem morju«. V okolici je veliko urejenih kolesarskih poti, odmaknjenih od prometa, ob poti pa se vrstijo zanimivosti za vso družino.

Za začetek večdnevnega izleta je najbolje izbrati Keszthely (Blatenski Kostel), manjše mestece, kjer si je na turističnem uradu mogoče kolo tudi izposoditi, nudijo pa tudi zemljevid lažjih, srednjih in zahtevnejših kolesarskih prog. Mestece je močno zaznamovala plemiška družina Festetics. Njihova baročna palača je sedaj urejena kot muzej, v njem pa je poleg pohištva, slik in drobnih premetov velika baročna knjižnica, park z oranžerijo, muzej kočij, lovski muzej in muzej modelov električnih železnic.

Nagačene živali in vlakci, ki vozijo skozi različne pokrajine, muzej kočij, palmarij in oranžerija s steklenjaki z eksotičnim cvetjem ter kaktusi, park ptic in ribnik so prava paša za oči. Napredna aristokratska družina je spodbujala agrarni razvoj in v želji po napredku gojila različne domače živali. Njihova duhovna dediščina je sedaj na ogled v živalskem vrtu domačih živali, kjer se otroci navdušujejo nad madžarskimi ovcami s spiralnimi rogovi, vodnimi bivoli, konji, oslički… V posebni obori je mladičke mogoče tudi pobožati. Poleg živalskega parka stoji »hiša narave« z razlago lokalnega ekosistema.

Nekdanja posest družine Festetics se je raztezala tudi čez gozdove in gričevje, ki Blatno jezero obdajajo na severu. Skoznje sedaj vodijo kolesarske poti z blagimi vzponi, ki so primerne za tudi družine z malo večjimi otroki. Nagrada za trud so velika gozdna jasa, prostor za igro in piknik. Ob kolesarskih poteh so razgledni stolpi, od koder se odpirajo prelepi pogledi na vinograde na pobočjih, na jezero in na močvirje Malo Blatno jezero. Močvirje je naravni rezervat in življenjski prostor mnogih vodnih ptic.

Ob poteh stojijo kolesarske hišice z nadstreškom, ki nudijo senco in zaščito pred nepričakovanim nalivom, pa tudi informacijsko tablo in lepo urejen prostor za malico. Gurmanske navdušence pa vabi Festetics Helikon Taverna, kamor je rada zahajala že lady Mary Victoria Festetics Douglas-Hamilton. Helikon Taverna preseneti z odličnimi madžarskimi specialitetami in vinom ter s prelepim razgledom na jezero.

Do tja je mogoče priti tudi po kolesarski poti ob obali jezera, ki nima vzponov. Obalna pot vodi ob zgledno urejenih plažah, kjer si je mogoče izposoditi tudi ležalnik in senčnik, z otroškimi igrišči in kioski s prigrizki, pa tudi mimo naravnih dostopov v jezero, kjer ni vstopnine. Posebnost med ponudbo ob obalni kolesarski poti je sladoled pri plaži Gyenesdiás, kjer je nujno preveriti slastne okuse domačih sladoledov Bringatanya, s katerimi na tekmovanju v Italiji zadnja leta vsako leto dobijo priznanje za odličnost. Našli jih boste, ker je pred njihovim kioskom vedno nekaj ljudi v vrsti.

Čez Blatno jezero vozi tudi ladjica iz Balatongyörök v Blatonmáriafürdő, na katerega je mogoče naložiti kolo in si tako skrajšati povratek. Tiste, ki si želijo še kolesarjenja po kolovoznih poteh, bo navdušila vožnja po 6 km dolgem drevoredu 140-letnih črnih borovcev. Drevesa je Tasilo Festetics dal zasaditi za svojo ljubljeno ženo lady Mary Hamilton ob poti za kočije in jahalni poti od Festeticseve palače do njihove posesti, kjer so gojili znamenite tekmovalne konje, po katerih je družina slovela po vsej tedanji Evropi. Velika kolesarska pot okoli celotnega jezera je dolga 202 km, krajša pot (z ladjico) pa 66 km, seveda pa se jo je mogoče lotiti tudi po odsekih.

Kolesarska pot vodi iz Keszthelyja tudi v bližnje priljubljeno kopališče Hévíz, največje termalno jezero v Evropi, kjer se zdravilna voda zaradi povezav s podzemnimi vrelci niti pozimi ne ohladi pod 20 stopinj C, poleti pa doseže do 33 stopinj. Plavanje v vodi, bogati z minerali, med lokvanji in obrežnim rastjem je poseben užitek. Kopališče je znano že iz rimskih časov, sedanje zdraviliške stavbe pa odsevajo eleganco preteklih stoletij.

Keszthely pa slovi tudi po številu manjših muzejev, saj jih ima kar 20. Med njimi bo za otroke najbolj zanimiv muzej igrač in muzej lutk v narodnih nošah, odrasli pa se bodo navdušili nad avtomobilskim muzejem cadillacov, muzejem nostalgičnih predmetov, muzejem radia in televizije, muzejem voščenih lutk iz madžarske zgodovine….

The post S kolesom ob Blatnem jezeru first appeared on Moj kovček.