Radoboj ni kraj, ki bi se razkazoval na prvi pogled. A prav v tem je njegova moč. Ta majhen kotiček hrvaškega Zagorja skriva zgodbo, ki se začne pred milijoni let v času, ko je tukaj valovalo Panonsko morje, in se nadaljuje danes, med gozdovi, vinogradi in tihimi griči, kjer človek znova odkrije stik s samim seboj. Radoboj je majhen kraj velikih zgodb!

Tam, kjer gozd zdravi – Če bi Radoboj morali opisati z enim občutkom, bi to bila umirjenost. Ena najbolj izstopajočih izkušenj, ki jih kraj z okolico ponuja, pa je gozdna kopel. Pripravlja jih društvo Snaga šume (Moč gozda), ki ga vodi ustanoviteljica Jasna Vukas, nas pa je po gozdu vodila certificirana vodnica in psihologinja Danijela Medaković. Čeprav je po listih tiho šumel pomladanski dež, nas to ni prav nič motilo, saj je bila izkušnja morda prav zato še intenzivnejša. Gre za zavestno bivanje v gozdu, kjer cilj ni hoja ali premagovanje razdalje, ampak doživljanje gozda in narave z vsemi čuti, poslušanje, vonjanje, dotikanje in opazovanje. Gozdovi pod goro Strahinjščico so kot ustvarjeni za to. Počasno, zavestno gibanje skozi gozd dokazano zmanjšuje stres, znižuje krvni tlak in izboljšuje splošno počutje. Hoja tukaj ni le rekreacija, ampak prava terapija.

Prostor za vse čute – Vse se začne z majhnimi koraki: izklop telefona, tišina, počasna hoja. Nato pridejo občutki stika z zemljo, šelestenje listja, vonji in zvoki gozda. Pol ure lahko mine kot trenutek, misli se umirijo, telo pa postopoma preide v stanje sproščenosti. Tempo se upočasni, pozornost se preusmeri na čute, narava pa postopoma začne delovati kot prostor notranjega ravnovesja. Znanstvene raziskave potrjujejo, da takšna izkušnja zmanjšuje stres, znižuje srčni utrip in krvni tlak ter izboljšuje splošno počutje. Gozdna kopel ni zgolj trend, ampak vse bolj priznana dopolnitev skrbi za zdravje. Radoboj se prav zato v zadnjih letih vse bolj uveljavlja kot destinacija za zdravstveni oz. wellness turizem. Več o zdravstvenih koristih gozdne kopeli lahko preberete v članku Gozdna kopel v Radoboju, kjer gozd postane terapija.

Od orhidej do fosila vinske trte – Strahinjščica, mogočna zelena kulisa nad krajem, sicer ponuja nešteto poti, ki vodijo skozi bukove in hrastove gozdove ter na razgledne točke, od koder pogled seže na okoliške griče na hrvaški in slovenski strani. Med njimi izstopa tudi znamenita pot med orhidejami, kjer lahko obiskovalci opazujejo več kot 30 vrst teh elegantnih cvetlic, kar območje uvršča med botanično najbogatejša na Hrvaškem. V Centru narave si je rastlinski in živalski svet mogoče ogledati na sodobni interaktivni razstavi in ga podoživeti tudi v virtualni resničnosti.

V Radoboju pa so odkrili tudi enega najstarejših fosilov vinske trte v Evropi, saj je okamneli list trte star med 12 in 14 milijonov let. Ta izjemna najdba ni le zanimivost, ampak dokaz, da je bila tukaj nekoč povsem drugačna klima, skoraj subtropska, z bujno vegetacijo in toplim Panonskim morjem. Danes lahko to zgodbo doživite v interpretacijskem centru Hiža vinove loze, kjer se prepletajo znanost, tradicija in sodobna predstavitev vinogradništva. Tu spoznamo tudi sorto belina, starodavno vinsko sorto, ki naj bi bila izvor številnih evropskih vin.

Rudarska preteklost, ki je zaznamovala kraj – Radoboj je nekoč živel drugače. V 19. stoletju je postal znan po nahajališčih žvepla in kakovostnega rjavega premoga, ki so ga kopali vse do sredine 20. stoletja. Rudarska tradicija je oblikovala identiteto kraja. Žveplo iz Radoboja so celo predstavljali na svetovnih razstavah, kar govori o njegovem pomenu v širšem evropskem prostoru. Danes to dediščino ohranja sodobni muzej Radboa, kjer se prepletajo geologija, paleontologija in številne človeške zgodbe. Interaktivne razstave obiskovalca popeljejo od časa Panonskega morja do rudarskih rovov in nazaj v sedanjost. To ni le razstava – je potovanje skozi čas, kjer en sam fosil pove več kot tisoč besed.

Župan in razvoj kraja – V občini Radoboj so zelo učinkoviti pri pridobivanju evropskih sredstev za razvoj, saj so v zadnjih 20 letih so uspeli pridobiti kar 25 milijonov evrov, ki so jih odlično izkoristili v dobro vseh prebivalcev in obiskovalcev. V zadnjih letih so uspeli urediti muzej, hišo vinske trte, center narave, hišo štrukljev, planinski dom, v gozdu so označili sprehajalne poti in pripravili gozdno kopel, vse javne stavbe pa so opremili s sončnimi kolektorji za pridobivanje čiste električne energije. Na čelu občine je že več kot 20 let (nestrankarski) župan Anđelko Topolovec, ki ima s svojimi sodelavci ter prizadevnimi krajani največ zaslug za uspešen razvoj kraja. Idej jim še ne zmanjkuje, predvsem bi radi pridobili še nekaj nočitvenih kapacitet. Volje in načrtov imajo tudi še veliko, tako da bodo kmalu gotovo ponudili še kaj novega.

Okusi, ki pripovedujejo zgodbo – Radoboj ni le paša za oči in misli, ampak ponuja tudi užitke za brbončice. V Hiži zagorskih štrukljev se tradicija prelije v krožnik. Ta preprosta, a bogata jed simbolizira domačnost Zagorja in povezuje generacije. Štruklje smo pripravili skupaj z eno od lokalnih aktivnih babic (no, samo testo smo pomagali raztegniti), zato so nam ob tradicionalni purici z mlinci še bolj teknili.

Vinogradi, ki obdajajo griče, pa še vedno živijo zgodbo, ki se je začela pred milijoni let. Belina in druge sorte dajejo vinom poseben značaj, kot bi v vsakem požirku okusili del zgodovine. Jasminka Šaško iz vinske kleti Jaswin, predsednica zadruge Vino Zagorje, nam je na degustaciji v Hiži vinove loze predstavila nekaj izbranih vin in lahko smo se prepričali, zakaj se Zagorje med poznavalci vse bolj uveljavlja tudi kot vrhunska vinska destinacija.

Morda je največji čar Radoboja prav v tem, da ni spektakularen na prvo žogo, ampak se razkriva postopoma. V počasnih korakih skozi gozd. V zgodbah, zapisanih v kamnu. V kozarcu vina, ki nosi spomin na pradavno trto. Radoboj ni kraj za hitenje, ampak kraj, ki zahteva čas in ga hkrati vrača. Obiskovalec lahko raziskuje naravne poti Strahinjščice, spoznava geološko preteklost, okuša lokalno kulinariko, ali pa preprosto obstane sredi gozda in diha. Ni destinacija, ki jo obiščeš in odkljukaš. Je kraj, ki ga začutiš. Radoboj je dokaz, da danes največ pomeni prav tisto, česar pogosto primanjkuje – mir. V svetu, ki spodbuja hitrost in nenehno aktivnost, ta majhen zagorski kraj ponuja nasprotje: upočasnitev, prisotnost in stik z naravo.

The post Radoboj je majhen kraj velikih zgodb first appeared on Moj kovček.

V mestu Cres, razprostrtem ob zaščitenem zalivu na zahodni obali največjega jadranskega otoka Cresa, čas teče drugače. Določa ga ritem valov, zvonjenje cerkva in dolge sence, ki jih mečejo kamnite hiše ob sončnem zahodu. Na prvi pogled morda deluje kot še eno slikovito obmorsko mestece, a že kratek sprehod razkrije bistveno več. Zgodovina tukaj diši po morju in smilju.

Med antičnimi temelji in beneško eleganco – Mesto Cres ima korenine v ilirskih naselbinah, kasneje pa je postal pomembna rimska postojanka. V srednjem veku je prešel pod oblast Beneške republike, ki mu je dala prepoznavno podobo. Njegove ozke ulice, mestne palače in cerkve ter loggia še danes pričajo o časih trgovine, diplomacije in mestnega ponosa. Kasneje so oblast prevzemali Avstrijci, Francozi in Italijani, vsaka doba pa je mestu dodala svojo plast identitete. Sprehod skozi staro jedro je kot potovanje skozi stoletja in razkrije številne drobne zgodbe, od skritih dvorišč do majhne mestne lučice, kjer so ob pomole še vedno privezani ribiški čolni. V zraku se mešata vonj soli in borovcev, zvoki pa so pridušeni, kot bi mesto želelo ohraniti svojo intimo.

Palača, ki je vstala iz pozabe – Med najimenitnejšimi stavbami izstopa Palača Moise, mogočna renesančna rezidenca, ki sta jo zgradili vplivni družini Moise in Petris. Bila je simbol prestiža in razkošja, prostor, kjer so se prepletale trgovske poti in ideje. Toda zgodovina z njo ni bila vedno prizanesljiva. V 60. letih prejšnjega stoletja je palača začela propadati. Zaradi zanemarjenosti je dobila zgovoren vzdevek Biafra, kar je odražalo njeno žalostno stanje. Okna brez stekel, razpadajoče stene in tišina so nadomestili nekdanji blišč. Preobrat je prišel šele med letoma 2015 in 2019, ko so palačo s pomočjo evropskih sredstev temeljito obnovili. Danes v njej deluje humanistični raziskovalni in kongresni center pod okriljem Univerze na Reki. Njeni prostori so ponovno polni življenja, predavanj, razstav in mednarodnih srečanj.

Prostori srečevanj in duhovnosti – Sredi mesta stoji Creska loža, nekdanji javni prostor, kjer so meščani razpravljali o pomembnih vprašanjih, sklepali posle in izmenjevali novice, včasih so v njej našli zavetje pred dežjem ali soncem, pa tudi prespali so v njej, če so prišli pred čez noč trdno zaprta mestna vrata. Danes je dopoldne tam mestna tržnica, zvečer pa pogosto postane prizorišče kulturnih dogodkov, koncertov in razstav, ki ohranjajo duh skupnosti. Tri mestna vrata, nekoč ključna obrambna točka, še vedno stojijo kot simbol preteklosti. Cerkev svete Marije Velike je bila konec 15. stoletja zgrajena na mestu starejše, manjše cerkve. Renesančni portal krasijo pilastri, nad katerimi stojita skulpturi nadangela Gabrijela in Device Marije, ki ustvarjata prizor Marijinega oznanjenja. Relief Device z otrokom je v luneti nad portalom.

Bivanje ob morju in v naravi – Za udobno bivanje ob morju je priljubljena izbira Hotel Kimen, kjer se borov gozd skoraj dotika plaže. Gostje pogosto poudarjajo prav kombinacijo sence dreves, bližine morja in miru, ki ga težko najdemo drugje. Nekoliko bolj sproščeno, a nič manj privlačno izkušnjo ponuja Kamp Kovačine. Kamp slovi po svoji ekološki usmerjenosti: uporablja obnovljive vire energije, spodbuja trajnostno ravnanje in ohranja naravno okolje. Zanimivo, da na območju kampa iz številnih oljk, ki rastejo v njem, vsako leto pridelajo okrog tri tone oljčnega olja, ki ga porabijo v njihovih gostinskih lokalih. Del kampa in plaže je namenjen naturistom, kar kaže na odprtost in raznolikost ponudbe. Poleg klasičnega kampiranja gostje lahko izberejo tudi sodobne mobilne hišice, vse pa privabljajo kristalno čiste plaže tik ob kampu.

Dišeča zgodba otoka v Martinščici – Le kratka vožnja vodi v Martinščico, kjer se zdi, da je življenje še počasnejše. Kraj je znan po tradiciji destilacije aromatičnih rastlin. V začetku 20. stoletja so tu prvi na svetu destilirali žajbelj in smilj, njuno eterično olje je nekaj časa predstavljalo pomemben vir zaslužka za lokalno prebivalstvo. Danes majhen muzej, ki ga vodi upokojeni kapitan Ivo Saganić, pripoveduje zgodbo o vizionarstvu Andrije Linardića, tovarnarju eteričnega olja, o sredozemskih vonjih in znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod. Zanimivo, da so eterična olja iz Martinščice takrat izvažali celo v Francijo, kjer so jih uporabljali v parfumski industriji. Danes tradicijo destilacije eteričnih olj nadaljujeta le še Irena in Guerino Kučić, ki svojo destilarno razkažeta obiskovalcem, a brez pravih naslednikov se bo znanje žal počasi izgubilo.

Kraljestvo beloglavih jastrebov – Na severu otoka leži Beli, ena najstarejših naselbin na Cresu. Vas stoji visoko nad morjem, s pogledom na strme pečine, kjer gnezdijo beloglavi jastrebi. V kraju deluje center za obiskovalce teh veličastnih ptic, ki ponuja vpogled v njihovo življenje in poudarja pomen ohranjanja narave. Ob centru je tudi negovalna bolnišnica za rešene jastrebe, ki jih po koncu nege spustijo nazaj v naravo. Beloglavi jastrebi na Cresu so eni redkih v Evropi, ki gnezdijo neposredno nad morjem. Njihova kolonija zdaj šteje že okrog 130 parov, ko so začeli z njihovo zaščito, pa je bilo na Cresu le okrog 20 parov in jim že skoraj grozilo izginotje. Opazovanje njihovega kroženja nad klifi je nepozabno doživetje, vsaj del tega pa pričarajo tudi nazorni prikazi z obširnimi razlagami v razstavnih prostorih centra. Čeprav do vasi pelje strma in zavita cesta, obisk slikovitega naselja in centra odtehta to manjšo neprijetnost.

Okusi tradicije v Loznatih – Za popoln zaključek dneva se splača zapeljati v vas Loznati do Konobe Bukaleta. Ta družinska konoba je že od leta 1980 znana po izvrstni jagnjetini, pripravljeni na tradicionalen način, počasi pečeni in z zelišči, ki rastejo na otoških pašnikih. Posebnost njihove kuhinje je preprostost: malo sestavin, a vrhunska kakovost. Pravijo, da značilni okus mesa dajejo aromatične rastline, ki jih ovce pasejo na kamnitih pobočjih otoka. Konoba Bukaleta je nedavno na turistični borzi Pot dobila prestižno priznanje »Simply the best« kot ena od petih najboljših tradicionalnih gostiln v jadranskem delu Hrvaške. Ob odlični hrani, kozarcu domačega vina in pogledu na tiho pokrajino postane jasno, zakaj se gostje radi vračajo.

Cres ni zgolj destinacija, temveč občutek. Prostor, kjer zgodovina ni muzejski eksponat, ampak del vsakdana. Kjer narava ni kulisa, temveč sogovornik. In kjer vsak obiskovalec, če si le vzame čas, odkrije svojo lastno zgodbo.

Če vas zanima kaj več o zgodovinski in kulturni dediščini na Hrvaškem, vam priporočamo članek Šibenik z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, ki ga najdete TUKAJ.

The post Cres – kjer zgodovina diši po morju in smilju first appeared on Moj kovček.

Gorenjska je vsem znana po izjemnih razgledih na Alpe, planinskih poteh in jezerih. A poleg naravnih lepot skriva tudi bogato kulinarično tradicijo, ki jo obiskovalec najlažje spozna na družinskih turističnih kmetijah. Tam se okusi Gorenjske – lokalne sestavine, družinski recepti in stoletne kmetijske navade združijo v pristno gastronomsko izkušnjo.

Da bi to dediščino čim bolje spoznali, smo obiskali šest gorenjskih turističnih kmetij, poslušali njihove zgodbe in okusili jedi, ki nastajajo iz domačih sestavin in tradicije.

Jutro nad Selško dolino – Na čudoviti razgledni točki nad Selško dolino leži turistična kmetija Pr’ Smolet pri Svetem Tomažu. Ko se jutranja megla počasi dviga iz doline, se z dvorišča kmetije odpre pogled na griče in travnike, ki se razprostirajo vse do oddaljenih vrhov. Kmetija leži na približno 660 metrih nadmorske višine in obsega več deset hektarjev travnikov, gozdov in pašnikov. Družina tukaj že generacije združuje kmetijstvo, gozdarstvo in turizem – tipično kombinacijo za gorenjske kmetije, kjer se tradicija prenaša iz roda v rod. Na veliki leseni mizi na razgledni verandi so nas pričakale domače dobrote: sveže pečen kruh, domače marmelade, sir, suhomesnati izdelki in mleko z bližnjih pašnikov. Posebej zanimiva je bila marmelada iz gozdnih sadežev, ki jih družina poleti nabira v okoliških gozdovih. Po zajtrku smo se sprehodili še do cerkve sv. Tomaža, ene najbolj znanih razglednih točk v Sloveniji in ena bolj prepoznavnih instagram destinacij pri nas. Majhna cerkvica na hribu je v zadnjih letih postala pravi simbol fotografov in razglednic, saj ob jasnem vremenu ponuja pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Zelišča in med pod Krvavcem – Pot smo nadaljevali proti pobočjem Krvavca, kjer stoji ekološka turistična kmetija Pr’ Dovar v vasi Ambrož pod Krvavcem. Kmetija leži na približno tisoč metrih nadmorske višine, kjer je zrak občutno hladnejši, travniki pa polni gorskega cvetja. Družina se poleg živinoreje posveča tudi zeliščarstvu in čebelarstvu. Na zeliščnem vrtu rastejo meta, melisa, timijan in številne druge zdravilne rastline, iz katerih pripravljajo čaje, sirupe in domače začimbne mešanice. Posebnost kmetije je tudi apiterapija – način sprostitve in dobrega počutja ob čebeljih panjih, kjer se obiskovalci umirijo ob zvoku brenčanja čebel. Kosilo je bilo preprosto, a prav zato izjemno okusno: kmečki lonec z ješprenjem, zelenjavo in mesom ter za sladico pehtranovi štruklji, preliti z domačim medom. Okusi so bili izraziti in domači, kot bi jih pripravljala babica v stari kuhinji. Takšne jedi so po besedah gostiteljev srce turistične ponudbe, kjer hrana ni le obrok, ampak pripoved o pokrajini, letnih časih in delu na kmetiji.

Večer na stari domačiji v Jezerskem – V alpski dolini na Jezerskem stoji ena najbolj znanih gorskih kmetij – Šenkova domačija. Ta več kot petsto let stara domačija velja za eno najstarejših ohranjenih kmetij v Sloveniji. Stare lesene stavbe, kamniti zidovi in gospodarska poslopja ustvarjajo občutek, kot da se je čas tukaj nekoliko upočasnil. Kmetija danes deluje kot ekološka turistična kmetija in je vključena v trajnostne turistične pobude. Okoliški travniki so del tradicionalne alpske krajine, kjer se poleti pasejo krave in ovce, pozimi pa območje pogosto prekrije debela snežna odeja. Večerja je bila sestavljena iz jedi iz lokalnih sestavin: juhe iz domače zelenjave, mesa z bližnjih pašnikov in domačega kruha iz krušne peči. Preizkusili smo se še na delavnici polstenja volne, stare obrti, ki jo na kmetiji skrbno ohranjajo. Iz ovčje volne smo izdelovali majhne spominke in ob tem spoznali, kako so včasih nastajali klobuki, copati in drugi volneni izdelki. Noč na Šenkovi domačiji je bila tiha in mirna, le šumenje vetra v gozdovih nas je spremljalo v globok in zdrav spanec.

Okusi kozjega mleka nad Bohinjsko Belo – Ekološka turistična kmetija Dolinar-Krainer stoji na Kupljeniku, razglednem pobočju nad dolino Save Bohinjke, kjer se odpirajo pogledi na okoliške gozdove in gore. Posebnost kmetije je reja koz in predelava kozjega mleka. Kozji siri so v zadnjih letih postali vse bolj cenjeni tudi v slovenski kulinariki, saj imajo izrazit, a hkrati nežen okus. Gostiteljica je pripravila degustacijo različnih sirov, od svežih kremastih različic do zrelih sirov z nekoliko močnejšo aromo (slednji so bili moji favoriti). Ob pokušini je pripovedovala o pestrem življenju s kozami, ki so znane po svoji radovednosti in živahnem značaju, zato vedno poskrbijo za kakšno novo dogodivščino. Na kmetiji pogosto pravijo, da ima vsaka koza svojo osebnost, kar se obiskovalcem pokaže že ob prvem srečanju z njimi.

»Srečna krava – srečen kmet« pri Bledu – Naslednja postaja je bila le nekaj kilometrov stran, na turistični kmetiji Mulej v Selu pri Bledu. Kmetija je znana po svoji mlečni proizvodnji in preprosti filozofiji: »srečna krava – srečen kmet«. Ta pristop pomeni, da živali živijo v prostornem zunanjem hlevu, imajo dovolj gibanja in kakovostno krmo, kar se po besedah hišnih gospodarjev neposredno odraža v kakovosti mleka. Na kmetiji redijo več deset krav molznic, mleko pa večinoma predelajo v različne mlečne izdelke. Obiskovalci lahko poskusijo domače sire, skuto in sveže mleko. Ker je kmetija le nekaj kilometrov oddaljena od Bleda, jo pogosto obiščejo tudi tuji turisti, ki želijo za nekaj ur pobegniti od vrveža ob Blejskem jezeru in doživeti pristno življenje na gorenjskem podeželju.

Kmetija s stoletno tradicijo na Brezjah – Turistična kmetija Tominc-Frelih na Brezjah ima eno najdaljših tradicij turistične dejavnosti v Sloveniji, saj goste sprejemajo že več kot sto dvajset let. Začetki segajo v čas, ko so romarji na poti k baziliki Marije Pomagaj na Brezjah iskali prenočišče in domačo hrano. Prav romarski turizem je bil eden prvih razlogov, da so številne kmetije v tem delu Gorenjske začele sprejemati goste. Na dvorišču, obdanim s sadovnjaki in starimi gospodarskimi poslopji, smo potovanje sklenili ob domačem kruhu, siru, suhomesnatih dobrotah in kozarcu domačega soka. Pogovor se je hitro zavrtel okoli prihodnosti podeželskega turizma: kako ohraniti tradicijo, hkrati pa obiskovalcem ponuditi sodobno izkušnjo.

Dvodnevno potovanje je pokazalo, da turistične kmetije na Gorenjskem niso le kraji za prenočevanje ali kosilo. So predvsem zgodbe o družinah, ki ohranjajo tradicijo, o pokrajini, ki oblikuje okuse hrane, in o gostoljubnosti, ki obiskovalce sprejme kot prijatelje. Ko smo zapuščali zadnjo kmetijo, nam je bilo povsem jasno, da Gorenjska ni le destinacija za razglede, temveč tudi za okuse. In prav na turističnih kmetijah ti okusi zaživijo v najbolj pristni obliki.

Tudi turistične kmetije podravske in pomurske regije navdušujejo s ponudbo pristne domače kulinarike, več o tem pa lahko preberete v članku Pristna domača kulinarika in zelena narava.

Potepanje po gorenjskih turističnih kmetijah je omogočilo Združenje turističnih kmetij Slovenije.

The post Okusi Gorenjske na družinskih turističnih kmetijah first appeared on Moj kovček.

V času kroničnega stresa, nespečnosti in duševne izčrpanosti Radoboj ponuja znanstveno podprto rešitev: gozdno kopel. Gre za strokovno vodeno bivanje v gozdu na certificiranih poteh, ki dokazano znižuje raven stresa, uravnava krvni tlak, krepi imunski sistem in izboljšuje splošno počutje že po kratkem času. Predsednica društva Snaga šume in idejna ustanoviteljica programa Jasna Vukas poudarja, da gozdna kopel ni pohodništvo ali rekreacija, temveč je zavestno sodelovanje posameznika pri lastnem zdravju. Program je registriran kot del medicinskega wellnessa in izpolnjuje pogoje hrvaškega ministrstva za zdravje, po čemer se jasno loči od klasične outdoor turistične ponudbe.

Priznani dermatolog Dinko Kaliterna, član multidisciplinarne ekipe Forest Power, poudarja, da je gozdna kopel več kot le wellness trend – je življenjski slog in obramba pred stresom. Znanstvene raziskave potrjujejo njene pozitivne psihične in fizične učinke. Med drugim omogoča absorpcijo negativnih ionov (t. i. vodikovih ionov), ki prispevajo k boljšemu zdravju, večji odpornosti in višji kakovosti življenja. Pomembna je tudi pobuda za vključitev gozdne kopeli v osnovnošolski kurikulum, ki podpira tudi hrvaško ministrstvo za znanost in izobraževanje. V času, ko otroci vse več časa preživijo pred zasloni, je ponovna povezava z naravo dragocenejša kot kadarkoli prej. Projekt medicinskega wellnessa je bil zasnovan na pobudo društva Snaga šume, s programom gozdnih kopeli pa napoveduje novo obdobje turizma, usmerjenega v zdravje, tišino in trajnost. Vizija je še širša, saj imajo ob Radoboju certificirane poti tudi Tuheljske Toplice. Turistična skupnost Krapinsko-zagorske županije pa podpira idejo, da Zagorje postane edinstvena baza gozdnih kopeli v tem delu Evrope. Župan občine Radoboj Anđelko Topolovec napoveduje tudi strokovno konferenco Forest Fest, ki bo junija dodatno osvetlila pomen povezave med naravo in zdravjem.

Krapinsko-zagorska županija že danes velja za najmočnejšo kontinentalno turistično regijo na Hrvaškem in se ponaša z več kot 468.000 nočitvami v preteklem letu in 9,5-odstotno rastjo. Medicinski wellness je logična nadgradnja že uveljavljenih term in zdravstvenega turizma. Radoboj trenutno ponuja kakovosten planinski dom, namenjen pohodnikom in obiskovalcem, v teku pa je priprava glampinga visoke kategorije z vrhunsko opremljenimi hiškami. Ta bo skupaj z gozdno kopeljo tvoril celostno bazo z vsemi spremljevalnimi vsebinami, skladnimi z naravnim okoljem. Zaključek projekta je predviden do konca leta. Novo energijo prinaša tudi turistična agencija Idilira d.o.o., ki se posveča izključno promociji Zagorja ter ponuja vrhunske počitniške hiše in doživljajske programe, med njimi tudi gozdne kopeli.

Obisk Radoboja ni le sprostitev v gozdu. Kraj ponuja tudi druga doživetja, ki dopolnjujejo oddih. Omeniti je treba vsaj Muzej Radboa, ki omogoča interaktivno doživetje naravne in geološke dediščine, Hižo vinove loze z vinsko razstavo in degustacijami lokalnih vinarjev in Hižo štrukli, dom slavnih zagorskih štrukljev in tradicionalnih specialitet. Za oddih, ki ni le kratek pobeg, temveč resničen korak k boljšemu počutju, se zdi Radoboj kar prava izbira. Brez množic, brez hrupa, samo gozd in nova energija, kjer se zdravje začne z globokim vdihom.

Če vas o Radoboju zanima še kaj več, vam priporočamo v branje prispevek Radoboj – majhen, a čisto poseben kraj v Hrvaškem Zagorju.

Fotografije: Matjaž Markič in Snaga šume

The post Gozdna kopel v Radoboju, kjer gozd postane terapija first appeared on Moj kovček.

Med zasneženimi vrhovi avstrijske Koroške in zrcalno gladino Belega jezera se zima pokaže v svoji najlepši obliki. Naravno drsališče sredi mogočnih Alp, vrhunski kulinarični užitki in eno najboljših smučišč v regiji ustvarjajo popolno kuliso za aktivne zimske dni. Belo jezero (Weißensee) in Mokrine (Nassfeld) skupaj ponujata edinstveno kombinacijo športa, narave in razvajanja, ki navduši tako rekreativce kot zahtevnejše ljubitelje zime.

Med koncem decembra in marcem, ko debelina ledu Belega jezera (Weißensee) doseže od deset do štirideset centimetrov, se eno najlepših ledeniških jezer na avstrijskem Koroškem spremeni v največje evropsko naravno drsališče, obdano z veličastno kuliso Ziljskih Alp. Odlično pripravljena krožna drsalna proga je letos dolga 4,5 kilometra, drsalna površina pa obsega kar 6,5 km2. Na njej uživajo tako športniki kot družine, saj je primerna za klasično in hitrostno drsanje ter tudi za curling in hokej na naravnem ledu.

Drsalna proga je urejena na severozahodnem delu jezera. Na ledeno ploskev je mogoče vstopiti na treh točkah (vstopnina znaša 9 evrov za starejše od 12 let). Mi smo si izposodili drsalke za hitrostno drsanje v Intersportu Alpensport Eislauf & Langlauf v središču Techendorfa – glavnega naselja ob severozahodnem delu jezera, tik ob mostu, osnove hitrostnega drsanja pa nam je pokazal Wolfgang Wernitznig, športni vodnik in fitness coach. Preizkusili smo tudi brezplačne opore za pomoč manj izkušenim drsalcem, ki jim domačini šaljivo pravijo »rolator«.

Na progi se srečujejo športniki in rekreativci, ki se pripravljajo na tekmovanja, zaljubljeni pari na romantičnih zmenkih, starejši in mlajši drsalci, prijateljske družbe ter družine, ki se na led podajo tudi z malčki na saneh in v vozičkih. Ob progi je živahno na igriščih za curling in hokej ter na sprehajalni poti ob drsalni trasi. Ponudbe prigrizkov in pijače ne manjka že ob progi, še več pa je je v Techendorfu in sosednjih krajih ob jezeru, kjer so kulinarični užitki eden ključnih poudarkov turistične ponudbe.

Vodja turističnega urada mag. Thomas Michor, glavni organizator turističnih vsebin destinacije Weißensee / Belo jezero, s ponosom pove, da se območje lahko pohvali s štirimi restavracijami z Gault & Millau kuharsko kapo ter dvema restavracijama z Michelinovo zvezdico. Med lokalnimi specialitetami, ki jih zaradi bližine jezera in gorskih rečic pogosto navdihujejo jedi z ribami, vsekakor velja poskusiti postrv v masleni omaki z gorskimi zelišči, trsko na žaru ali dimljeno, v hladnih zimskih dneh pa prija tudi okusna kremna ribja juha. Postrv je bila res odlična!

Vsakoletni vrhunec drsalne sezone predstavlja alternativo tradicionalni Elfstedentocht (Turneji 11 nizozemskih mest), skoraj 200 kilometrov dolgi drsalni turi po kanalih Frizije. Zaradi podnebnih sprememb kanali tam ne zamrznejo več, zato prireditev že vse od leta 1989 poteka na Belem jezeru. Največja svetovna prireditev hitrostnega drsanja na naravnem ledu pa ni le tekmovanje, temveč tudi praznik zime in druženja. Letos bo potekalo od 17. do 31. januarja, ko se bodo udeleženci podajali na razdalje 50, 100 in kraljevskih 200 kilometrov. Dogodek na Belo jezero privabi več tisoč tekmovalcev, predvsem z Nizozemske, vrhunec dogodka pa je 200-kilometrski maraton, ki ga prenaša televizija. Svetovni rekord na tej progi znaša 5 ur in 11 minut.

Novost letošnje zime je prvo mednarodno srečanje Pond Hockey Weissensee Austria, ki bo potekalo od 16. do 18. januarja. Nastopilo bo 96 ekip z vsega sveta, od mladinskih do veteranskih. Namen dogodka je vrnitev k izvorni obliki hokeja – na prostem na jezeru, brez tribun, zaščitnih ograj in pogosto tudi brez vratarjev, s poudarkom na igri in druženju ob hokejski igri. Ob Belem jezeru poudarek namenjajo tudi trajnostni mobilnosti. Osebni avtomobilski promet je zato umaknjen iz občutljivega naravnega okolja, obiskovalcem pa so na voljo parkirišča na robu območja. Cena dnevnega parkiranja znaša od 4 do 12 evrov, odvisno od oddaljenosti parkirišča. Oddaljenost pa ni težava, saj je vsakih 30 minut zagotovljena avtobusna povezava do centra. Hotelskim gostom je omogočen tudi brezplačen prevoz z 20 kilometrov oddaljene železniške postaje.

Le dobre pol ure vožnje od Belega jezera je smučišče Nassfeld – Mokrine na avstrijsko-italijanski meji, ki je največje in eno najbolj priljubljenih zimskih središč na avstrijskem Koroškem. Z več kot 110 kilometri širokih, skrbno urejenih prog, 30 sodobnimi žičnicami in legendarnim Millennium Expressom, ki v eni vožnji premaga več kot 1.300 višinskih metrov, ponuja odlične razmere za smučarje vseh stopenj znanja. Smučišče Nassfeld – Mokrine, ki slovi tudi po kar 100 urah sonca na leto več kot kraji severno od Alp, je po pravici na častni listi 10 najboljših avstrijskih smučišč.

Predstavnik turistične organizacije Christopher Puntigam nam je predstavil smučišče in glavno novost sezone 2025/26 – novo 10-sedežno gondolo Gartnerkofel, ki je nadomestila staro sedežnico in omogočila hitrejši ter udobnejši dostop na smučišče. Hkrati smučišče vlaga v okolju prijazne sisteme zasneževanja, čeprav slovi po praviloma zelo zanesljivi naravni snežni odeji. Za zabavo na smučišču poskrbijo Fun Slope, snowpark, nočno smučanje ter številne družinske aktivnosti, otroška igrišča in šole smučanja.

Pomemben del doživetja so tudi prijetne smučarske koče in restavracije na smučišču. V tradicionalni koči Watschiger Alm, ki na smučišču na pobočju Gartnerkofla stoji že od leta 1931, smo poskusili značilno koroško jed Kärntner Kasnudel – velike testeninske žepke z lepo oblikovanim robom, polnjene s skuto, lokalnim sirom, krompirjem in meto – ter cesarski praženec z jabolčno čežano. Koča slovi po prijetnem ambientu, regionalnih dobrotah in lepih razgledih, pohvaliti pa gre tudi hitro in prijazno postrežbo.

Za prenočišče je odlična izbira hotel Gartnerkofel, štirizvezdični hotel v središču smučarskega območja, ki združuje alpsko eleganco, vrhunsko kulinariko in odlično lego tik ob smučarskih progah. Gostje se lahko na smučeh zapeljejo neposredno iz hotela in se na smučeh vanj tudi vrnejo. Hotel ponuja bogat nabor športnih, družinskih in wellness storitev. Kristall Spa na 1.500 m2 vključuje več savn, notranji bazen in panoramski whirlpool. Za otroke in mladino so na voljo velika igralnica, otroški klub in notranji adrenalinski park s plezalno steno in trampolini, organizirano pa je tudi varstvo otrok. Hotel redno pripravlja dogodke za goste – od apres-ski zabav z živo glasbo do romantičnih večernih sprehodov z baklami, možna pa je tudi izposoja smučarske opreme.

Za vse, ki uživate v avstrijski kulinariki – Solnograški žličniki (Salzburger Nockerl) je posladek, ki se kar topi na jeziku. Poleg jabolčnega zavitka in cesarskega praženca je ena izmed treh najslavnejših avstrijskih sladic. Več o njej pa lahko preberete tukaj.

The post Smučanje in drsanje v osupljivem naravnem okolju first appeared on Moj kovček.

Pravljični dvorci in plemiška posestva, popoln mir in tišina – zimska idila, kot ustvarjena za potovanje po Virovitiško-podravski županiji na severovzhodu Hrvaške.

Če iščete navdih za zimski oddih v podeželskem plemiškem stilu, vam ni treba potovati daleč. Na severovzhodu Hrvaške se v Virovitiško-podravski županiji srečujeta Slavonija in Podravina, dve dobro znani hrvaški gurmanski regiji. Obnovljeni dvorci in plemiška posestva na atraktivni Plemiški poti, ki v dolžini približno 80 kilometrov povezuje največje znamenitosti, so še posebej privlačni v zimskem času. Predstavljamo vam pet krajev, ki jih morate obiskati v tem delu Hrvaške, za povrh pa še gozdni park z ledeno pravljico.

Dvorec Pejačević v Virovitici
Impozantna baročna stavba z začetka 19. stoletja je z lesenimi mostovi povezana s sodobno Virovitico in ustvarja prepoznavno mestno podobo. Ime je dobila po družini Pejačević, pogosto prisotni na habsburškem dvoru. Danes se v obnovljenem dvorcu nahaja Mestni muzej z atraktivno multimedijsko zgodbo o lesu. Povabi vas k raziskovanju in interakciji pri obdelavi lesa, pa tudi na fotografiranje v krinolini, spoznavanje tradicionalnih receptov in uživanje v vrhunski likovni umetnosti.

Dvorec Janković v Suhopolju
Le približno deset minut vožnje iz središča Virovitice vas pripelje v slikovito Suhopolje, kjer stoji čudovita cerkev sv. Terezije Avilske. V njeni kripti počivajo Jankovići, nekdanji lastniki današnjega pravljičnega dvorca, zgrajenega v zaščitenem parku nasproti cerkve. Poleg sodobnega Centra za obiskovalce dvorec nudi 30 udobnih sob za pravi plemiški oddih. Dan se začne z obilnim slavonskim zajtrkom, prefinjenimi pecivi in dišečo kavo, nadaljuje pa se v wellnessu z bazenom in savnami.

Kurija Janković v Kapeli Dvoru
Nekdanja rezidenca plemiškega posestva je ta lepa klasicistična stavba iz 19. stoletja danes heritage hotel z 18 sobami, idealen za globoko sprostitev na podeželju. Jutra se začnejo z vonjem domačega kruha in slastnih pogačic. Urejen je v skladu s plemiško tradicijo in je odlično izhodišče za izlete po Virovitiško-podravski županiji. Vse znamenitosti so blizu: Virovitica, Višnjica, Slatina, Voćin, Križnica … Ljubitelji vina lahko obiščejo eno izmed butičnih vinskih kleti, po katerih je kraj vse bolj znan.

Pristava Višnjica
Nepričakovano gurmansko doživetje na velikem kmetijskem posestvu v bližini Slatine vas popelje v otroštvo, ko je kuhinjo napolnjeval vonj domače juhe. V duhu slavonske tradicije začnite s čokanjčkom (frakljem) domačega žganja, ki vas pogreje v zimskem času. Nadaljujte z vročimi rogljički in čvarki (ocvirki), nato izberite jed po želji. Sprehod po posestvu umirja, pogled pa seže čez neskončna polja. Za ljubitelje tovrstnega oddiha je na pristavi tudi hotel Pustara Višnjica, zato si rezervirajte nekaj dni samo zase.

Poletna rezidenca grofa Draškovića v Noskovcih
Rezidenca, kjer se je nekoč spočil grof Drašković ob reki Dravi, je danes priljubljena destinacija za ljubitelje narave, male raziskovalce, družine z otroki in naravoslovce. Danes je tu moderen Center za obiskovalce Dravska zgodba z udobnim dnevnim prostorom, kuhinjo in spalnicami ter bio-raziskovalno postajo. Ekološko osveščeni obiskovalci ne smejo izpustiti Noskovcev na Plemiški poti!

Ledena pravljica v gozdnem parku Jankovac
Za ljubitelje narave in pohodnike pa priporočamo obisk Gozdnega parka Jankovac v Naravnem parku Papuk, priljubljene izletniške točke s planinskim domom. Skozi gorsko dolino vodi 2,5 km dolga Grofova pot, ob dveh jezerih in slapu Skakavac – največjem slapu na vzhodu Hrvaške, ki pozimi zamrzne in ustvari občutek ledene pravljice.

Fotografije: Matija Turkalj (TZ VPŽ)

The post Zimska pravljica na Plemiški poti Slavonije in Podravine first appeared on Moj kovček.