Gorenjska je vsem znana po izjemnih razgledih na Alpe, planinskih poteh in jezerih. A poleg naravnih lepot skriva tudi bogato kulinarično tradicijo, ki jo obiskovalec najlažje spozna na družinskih turističnih kmetijah. Tam se okusi Gorenjske – lokalne sestavine, družinski recepti in stoletne kmetijske navade združijo v pristno gastronomsko izkušnjo.

Da bi to dediščino čim bolje spoznali, smo obiskali šest gorenjskih turističnih kmetij, poslušali njihove zgodbe in okusili jedi, ki nastajajo iz domačih sestavin in tradicije.

Jutro nad Selško dolino – Na čudoviti razgledni točki nad Selško dolino leži turistična kmetija Pr’ Smolet pri Svetem Tomažu. Ko se jutranja megla počasi dviga iz doline, se z dvorišča kmetije odpre pogled na griče in travnike, ki se razprostirajo vse do oddaljenih vrhov. Kmetija leži na približno 660 metrih nadmorske višine in obsega več deset hektarjev travnikov, gozdov in pašnikov. Družina tukaj že generacije združuje kmetijstvo, gozdarstvo in turizem – tipično kombinacijo za gorenjske kmetije, kjer se tradicija prenaša iz roda v rod. Na veliki leseni mizi na razgledni verandi so nas pričakale domače dobrote: sveže pečen kruh, domače marmelade, sir, suhomesnati izdelki in mleko z bližnjih pašnikov. Posebej zanimiva je bila marmelada iz gozdnih sadežev, ki jih družina poleti nabira v okoliških gozdovih. Po zajtrku smo se sprehodili še do cerkve sv. Tomaža, ene najbolj znanih razglednih točk v Sloveniji in ena bolj prepoznavnih instagram destinacij pri nas. Majhna cerkvica na hribu je v zadnjih letih postala pravi simbol fotografov in razglednic, saj ob jasnem vremenu ponuja pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Zelišča in med pod Krvavcem – Pot smo nadaljevali proti pobočjem Krvavca, kjer stoji ekološka turistična kmetija Pr’ Dovar v vasi Ambrož pod Krvavcem. Kmetija leži na približno tisoč metrih nadmorske višine, kjer je zrak občutno hladnejši, travniki pa polni gorskega cvetja. Družina se poleg živinoreje posveča tudi zeliščarstvu in čebelarstvu. Na zeliščnem vrtu rastejo meta, melisa, timijan in številne druge zdravilne rastline, iz katerih pripravljajo čaje, sirupe in domače začimbne mešanice. Posebnost kmetije je tudi apiterapija – način sprostitve in dobrega počutja ob čebeljih panjih, kjer se obiskovalci umirijo ob zvoku brenčanja čebel. Kosilo je bilo preprosto, a prav zato izjemno okusno: kmečki lonec z ješprenjem, zelenjavo in mesom ter za sladico pehtranovi štruklji, preliti z domačim medom. Okusi so bili izraziti in domači, kot bi jih pripravljala babica v stari kuhinji. Takšne jedi so po besedah gostiteljev srce turistične ponudbe, kjer hrana ni le obrok, ampak pripoved o pokrajini, letnih časih in delu na kmetiji.

Večer na stari domačiji v Jezerskem – V alpski dolini na Jezerskem stoji ena najbolj znanih gorskih kmetij – Šenkova domačija. Ta več kot petsto let stara domačija velja za eno najstarejših ohranjenih kmetij v Sloveniji. Stare lesene stavbe, kamniti zidovi in gospodarska poslopja ustvarjajo občutek, kot da se je čas tukaj nekoliko upočasnil. Kmetija danes deluje kot ekološka turistična kmetija in je vključena v trajnostne turistične pobude. Okoliški travniki so del tradicionalne alpske krajine, kjer se poleti pasejo krave in ovce, pozimi pa območje pogosto prekrije debela snežna odeja. Večerja je bila sestavljena iz jedi iz lokalnih sestavin: juhe iz domače zelenjave, mesa z bližnjih pašnikov in domačega kruha iz krušne peči. Preizkusili smo se še na delavnici polstenja volne, stare obrti, ki jo na kmetiji skrbno ohranjajo. Iz ovčje volne smo izdelovali majhne spominke in ob tem spoznali, kako so včasih nastajali klobuki, copati in drugi volneni izdelki. Noč na Šenkovi domačiji je bila tiha in mirna, le šumenje vetra v gozdovih nas je spremljalo v globok in zdrav spanec.

Okusi kozjega mleka nad Bohinjsko Belo – Ekološka turistična kmetija Dolinar-Krainer stoji na Kupljeniku, razglednem pobočju nad dolino Save Bohinjke, kjer se odpirajo pogledi na okoliške gozdove in gore. Posebnost kmetije je reja koz in predelava kozjega mleka. Kozji siri so v zadnjih letih postali vse bolj cenjeni tudi v slovenski kulinariki, saj imajo izrazit, a hkrati nežen okus. Gostiteljica je pripravila degustacijo različnih sirov, od svežih kremastih različic do zrelih sirov z nekoliko močnejšo aromo (slednji so bili moji favoriti). Ob pokušini je pripovedovala o pestrem življenju s kozami, ki so znane po svoji radovednosti in živahnem značaju, zato vedno poskrbijo za kakšno novo dogodivščino. Na kmetiji pogosto pravijo, da ima vsaka koza svojo osebnost, kar se obiskovalcem pokaže že ob prvem srečanju z njimi.

»Srečna krava – srečen kmet« pri Bledu – Naslednja postaja je bila le nekaj kilometrov stran, na turistični kmetiji Mulej v Selu pri Bledu. Kmetija je znana po svoji mlečni proizvodnji in preprosti filozofiji: »srečna krava – srečen kmet«. Ta pristop pomeni, da živali živijo v prostornem zunanjem hlevu, imajo dovolj gibanja in kakovostno krmo, kar se po besedah hišnih gospodarjev neposredno odraža v kakovosti mleka. Na kmetiji redijo več deset krav molznic, mleko pa večinoma predelajo v različne mlečne izdelke. Obiskovalci lahko poskusijo domače sire, skuto in sveže mleko. Ker je kmetija le nekaj kilometrov oddaljena od Bleda, jo pogosto obiščejo tudi tuji turisti, ki želijo za nekaj ur pobegniti od vrveža ob Blejskem jezeru in doživeti pristno življenje na gorenjskem podeželju.

Kmetija s stoletno tradicijo na Brezjah – Turistična kmetija Tominc-Frelih na Brezjah ima eno najdaljših tradicij turistične dejavnosti v Sloveniji, saj goste sprejemajo že več kot sto dvajset let. Začetki segajo v čas, ko so romarji na poti k baziliki Marije Pomagaj na Brezjah iskali prenočišče in domačo hrano. Prav romarski turizem je bil eden prvih razlogov, da so številne kmetije v tem delu Gorenjske začele sprejemati goste. Na dvorišču, obdanim s sadovnjaki in starimi gospodarskimi poslopji, smo potovanje sklenili ob domačem kruhu, siru, suhomesnatih dobrotah in kozarcu domačega soka. Pogovor se je hitro zavrtel okoli prihodnosti podeželskega turizma: kako ohraniti tradicijo, hkrati pa obiskovalcem ponuditi sodobno izkušnjo.

Dvodnevno potovanje je pokazalo, da turistične kmetije na Gorenjskem niso le kraji za prenočevanje ali kosilo. So predvsem zgodbe o družinah, ki ohranjajo tradicijo, o pokrajini, ki oblikuje okuse hrane, in o gostoljubnosti, ki obiskovalce sprejme kot prijatelje. Ko smo zapuščali zadnjo kmetijo, nam je bilo povsem jasno, da Gorenjska ni le destinacija za razglede, temveč tudi za okuse. In prav na turističnih kmetijah ti okusi zaživijo v najbolj pristni obliki.

Tudi turistične kmetije podravske in pomurske regije navdušujejo s ponudbo pristne domače kulinarike, več o tem pa lahko preberete v članku Pristna domača kulinarika in zelena narava.

Potepanje po gorenjskih turističnih kmetijah je omogočilo Združenje turističnih kmetij Slovenije.

The post Okusi Gorenjske na družinskih turističnih kmetijah first appeared on Moj kovček.

Hrvaška je dežela morja, oljčnih nasadov, pašnikov in rodovitnih polj. Zato so sestavine, ki se znajdejo v katerem od številnih tradicionalnih receptov, vedno sveže, razvajene od sonca, polne arom in pripravljene z domišljijo. Vsaka regija ima svoje značilne jedi, ki jih je najbolje poskusiti tam, kjer so doma.

Istra – med tartufi in oljkami – Istri se ob morju lovijo ribe, raki in morski sadeži, v notranjosti pa se čas še vedno meri po sezoni tartufov in špargljev, ki v vetru lovijo sol iz morja. Obrok se v Istri začne z domačo bisko, medico ali žganjem iz rutice – za pogum in dobro voljo. Na mizi se znajdejo testenine z belimi tartufi, mineštra iz bobiča, omleta z divjimi šparglji ali kosi divjačine v dišeči omaki. Istrska kuhinja je pravzaprav pogovor med ljudsko tradicijo in visoko kulinariko – v isti vasi lahko dobite fritajo z domačimi jajci in tartufom ali pa večerjate v restavraciji, ki jo vodi kuharski mojster z Michelinovo zvezdico. Največji ponos Istre ostaja tartuf. V motovunskem gozdu, ob reki Mirni, rastejo beli tartufi, ki ne zaostajajo za tistimi iz Albe. Tu so našli največji beli tartuf kadarkoli, ki je tehtal skoraj kilogram in pol. Oktober je najboljši čas za uživanje v tartufih, zato se podajte v skrite vasice in obiščite katerega od jesenskih festivalov.

Kvarner – med škampi in trto – Čeprav se zdi, da je Kvarner zgolj prehod med Istro in Dalmacijo, je v resnici samostojen svet okusov, ki jih oblikujejo morje in planine. Tu prevladujeta otoška pristnost in gorska divjina. Na planinskih pašnikih zaledja se pasejo ovce, zaradi katerih v otoških kuhinjah diši po mehki jagnjetini. Prav jagnjetina je tu skoraj obred – pripravljena počasi, z oljčnim oljem, vinom in zelišči, pečena nad žerjavico ali pod peko, da meso lepo odstopi od kosti. Vsak otok ima svojo različico: paško, creško, krško, rabsko. Seveda se spomnimo, kako smo se zaradi očetov na poti proti morju ustavljali za jagnjetino, ne spomnimo pa se, kdo je rekel, da so na Kvarnerju najboljši škampi na svetu, pa vendar njihov videz govori sam zase – veliki, sladki in nežni so.

Na otoku Krku uspeva vrbniška žlahtina, na katero so izjemno ponosni. Med obiskom si zato brez skrbi privoščite kozarec ali dva. Bolje kozarec v roki kot mrk pogled domačina na hrbtu. Če boste kdaj obiskali Rab, nikar ne odhajajte brez grižljaja znamenite rabske torte. Prvi zapis recepta že skoraj tisočletje hranijo sestre benediktinke, ki naj bi sladico ustvarile za papeža Aleksandra III. ob njegovem obisku davnega leta 1177. Vanjo so dale rabske dobrote – mandlje, maraskino, limonino lupinico in pomarančo – in jo zvile v obliko polža, ki spominja na ukrivljeno škofovsko palico. Božanska sladica, torej.

Dalmacija – med ostrigami in pršutom – Če obstaja kraj, kjer kuhanje (in vse ostalo) poteka počasi in z občutkom, potem je to Dalmacija. Od Splita do Dubrovnika, od Brača do Korčule, tu je vedno dovolj časa za dobro hrano, vino in družbo. Če vas pot zanese proti Šibeniku, naj vas mir pristanišča ne zavede. Tu se življenje praznuje s sirom, zorjenim v ovčji vreči, drniškim pršutom in kozarcem znamenitega vina iz Primoštena. Na koncu večera se poskusi pita z olivami in figami, ki s svojo toplino ostane še dolgo v noč.
V senci splitskih ulic se skriva prava kraljica dalmatinske mize – pašticada. Vino, klinčki, govedina in potrpežljivost – jed, ki potrebuje čas, da pove svojo zgodbo. Nasprotno od večurnega kuhanja pašticade pa se ribe pripravljajo čim bolj enostavno, na način, ki ohrani največ okusa rib. To je dalmatinski minimalizem par excellence!

Iz Splita se odpravimo na Hvar, kjer vas čakajo vina z značajem in celo smutica, starodavna mešanica črnega vina in ovčjega mleka, ki razen imena in videza s smutijem nima nič skupnega. Tu se zvečer na mizo postavi gregada (močna ribja juha), ki stavi na sveže sestavine in nič kompliciranja. Še južneje, v Stonu, se morje spremeni v raj školjk. Ostrige in klapavice so darilo, ki ga spremljajo vina z juga – dingač, postup, pošip ali grk. In ko sonce počasi tone za obzorje, se na mizi zasveti še rožata – sladka, kremasta sladica, ki spominja na vanilijev puding. V Dalmaciji se nič ne dogaja na hitro. Tu se kuha in jé s potrpežljivostjo in užitkom. In ko sedite ob morju s kozarcem vina v roki, se nalagajo najlepši spomini. 

Lika – med medom in divjačino – Če Dalmacija diši po rožmarinu, Lika diši po dimu in medu. V tej redko poseljeni pokrajini je vsaka jed zgodba o naravi – o dolgi zimi, o lovu, o potrpežljivosti. Tu najdete jagnjetino pod peko, sir škripavac, suho divjačino, lički krompir, velebitski med in žganje iz sliv ali hrušk. Na krožniku se znajdejo zajec, srna ali merjasec – meso, ki se marinira v paci, počasi kuha in postreže s kruhovimi kroglicami. Za sladico pa lički uštipki – preprosti, zlati in posuti s sladkorjem, tako kot nekoč. V Liki najdemo dragoceno odkritje – iskreno gostoljubje.
 
Naj gre za tartufe iz Motovuna, škampe s Krka, pašticado iz Splita ali uštipke iz Like – vse povezuje ista misel: na Hrvaškem se od nekdaj dobro jé. Če pa vas zanimajo tudi hrvaška vina, boste več o njih izvedeli v prispevku Spoznajte najbolj znana in najboljša hrvaška vina.

Vir: HTS

Fotografije: Matjaž Markič

The post Potovanje skozi okuse Hrvaške – od morja do gora, od tartufov do medu… first appeared on Moj kovček.

Graševina (Slavonija in Podunavlje)
Graševina je vino tisočerih obrazov, lahko je sveža in mineralna, elegantno suha ali sladka in predikatna s pozne trgatve. Najbolj prepoznavna bela sorta vzhodne Hrvaške je prava kraljica slavonskih gričev. Najlepše uspeva v Kutjevu, na južnih obronkih Papuka in Krndije, kjer daje izjemno aromatične in harmonične tone. Odlično se poda k tradicionalnim slavonskim jedem, kot so pečena svinjina ali domače klobase.

Istrska malvazija (Istra)
Simbol Istre sodi med najbolj značilna hrvaška vina. Malvazija navdušuje s cvetno-sadnimi aromami, ravno pravšnjo svežino in polnim, sončnim okusom, ki spominja na morje in mediteranske dišave. V Istri jo pridelujejo že stoletja, danes pa je zaščitni znak regije in ponos istrskih vinarjev. Obstaja v treh različicah: od lahke, do prestižne malvazije z oznako IQ (Istrian Quality), ki zori več let. Odlično se ujema z ribami, školjkami in belim mesom, hkrati pa je vino, ki povezuje tradicijo in sodobnost

Plavac mali (Dalmacija)
Avtohtona sorta, ki raste na sončnih legah Pelješca, Hvara in Brača, je ponos Dalmacije. Plavac mali je močno vino z visoko stopnjo alkohola, bogato taninsko strukturo in prepoznavnim okusom po temnem sadju. Najbolj znan je Dingač, ki je že leta 1961 dobil status vrhunskega vina. Je vino s karakterjem, suho, polno, pogosto z notami sliv, fig in začimb. Plavac mali najbolje odraža strast in moč dalmatinskega sonca, zato je obvezna postaja vsakega ljubitelja rdečih vin.

Foto: Ivo Biocina in arhiv HTS

Žlahtina (otok Krk)
Elegantna bela avtohtona sorta iz Vrbniškega polja na otoku Krk. Žlahtina je suho vino zlato rumene barve, z rahlo slanostjo, sadnimi notami in prijetno mineralnostjo. Okus, ki spominja na morski zrak. Vino je sveže, pitno in najboljše v prvih dveh letih po trgatvi. Posebnost žlahtine je tudi njena dvojna narava: poleg vina je odlično tudi kot namizno grozdje. Zaradi svoje nežnosti in lahkotnosti je idealna spremljava morskim jedem, zlasti školjkam in ribam, ter popolna izbira za poletni dan ob morju.

Pošip (otok Korčula)
Zlato vino s Korčule, prvo hrvaško belo vino z zaščitenim geografskim poreklom. Pošip je aromatično, suho vino z izrazitim vonjem po suhih marelicah, figah in medu. Obrodi na peščenih tleh, zaščitenih pred vetrom, kar mu daje polnost in bogat okus. Vinarji ga cenijo zaradi njegove obstojnosti in kompleksnosti; je vino, ki lepo zori in pridobiva na globini. Pošip najbolje odraža duh Dalmacije: sonce, kamen in morje v eni steklenici.

Babić (Primošten in okolica Šibenika)
Temno, bogato in polno vino, ki odseva trdoživo naravo dalmatinskega vinogradnika. Babić uspeva na kamnitih tleh okoli Primoštena, kjer vinogradi gledajo na morje in ujamejo vsak žarek sonca. Je vino z višjo stopnjo kislin in taninov, zato je idealno za dolgo staranje. V ustih razkrije globoke note zrelih češenj, suhih sliv in rahle začimbne tone. Babić je kot Dalmacija sama – močan, iskren in nepozaben.

Frankovka (Slavonija, Moslavina)
Rdeče vino, ki združuje svežino in eleganco. Frankovka je priljubljena zaradi svoje prijetne kislosti in sadnosti, z vonjem po češnjah in robidah. Odlična je tako mlada kot starana, saj s časom pridobi mehkobo in prefinjenost. Iloška frankovka je dosegla status vrhunskega vina in postala sinonim kakovosti v celinski Hrvaški. Zaradi svoje lahkotne strukture je popolna spremljevalka jedem z žara, testeninam ali siru.

Traminec (Ilok in Medžimurje)
Kralj aromatičnih vin, znan po vonju vrtnic, marcipana in tropskega sadja. Traminec ima dolgo tradicijo v Slavoniji in je bil postrežen celo na britanskih kraljevih dvorih. Na Hrvaškem ga največ gojijo v Iloku, kjer nastajajo polsuha in sladka vina z visoko alkoholno stopnjo in prepoznavno mehkobo. Je vino za posebne priložnosti – bogato, dišeče in razkošno. Idealno za sladke jedi ali kot aperitiv, ki pusti dolgotrajen vtis.

Foto: Bojan Haron in arhiv HTS

Renski rizling (Plešivica in Medžimurje)
Sorta, ki uspeva v hladnejših predelih, daje izjemno aromatična vina s cvetnimi in sadnimi notami. Renski rizling je vino s karakterjem – sveže, živahno in elegantno. Na Hrvaškem ga najdemo predvsem v severnih vinorodnih območjih, kjer počasno zorenje omogoča popolno ravnovesje sladkorjev in kislin. Odličen je kot spremljava morskim jedem, belemu mesu ali pikantnim sirom. Ljubitelji ga cenijo zaradi njegove sposobnosti staranja in prefinjenosti.

Chardonnay (Istra in celinska Hrvaška)
Ena najbolj priljubljenih sort na svetu, ki na Hrvaškem dobi poseben značaj zaradi raznolikega terroirja. Istrski in slavonski chardonnayji so elegantni, s harmoničnim ravnotežjem med sadnostjo in kislino. Od svežih, mladih vin do zrelih sort, ki zorijo v hrastu, prinašajo bogastvo okusov. Priljubljen je tudi kot osnova za penine, saj se odlično prilagodi podnebnim pogojem. To je vino, ki govori mednarodni jezik, a na Hrvaškem ga prevedejo s svojim srcem.

Trgatev na Hrvaškem je več kot le delo – je praznik. Družine in prijatelji se zberejo v vinogradih, pesem se prepleta z vonjem po grozdju in v zraku je čutiti veselje. Vsaka regija ima svoje običaje. Od Istre, kjer trgatev spremlja oljčno olje in domači pršut, do Dalmacije, kjer vino polnijo s pesmijo in soncem. V tem času nastajajo vrhunska hrvaška vina, ki nosijo zgodbe o ljubezni do zemlje, tradicije in pristnosti.

Vir: HTS
Naslovna fotografija: Ivo Biocina in arhiv HTS

Nekaj več o hrvaški kulinariki in še kakšni ideji za izlet lahko preberete TUKAJ (Šibenik) ali TUKAJ (Istra). Če pa želite hrvaška vina tudi poskusiti, boste dobro izbiro našli TUKAJ.

The post Spoznajte najbolj znana in najboljša hrvaška vina! first appeared on Moj kovček.

Šibenik je najstarejše hrvaško obalno mesto na Jadranu z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino, v njegovi bližini sta dva narodna parka – Krka in Kornati, v šibeniškem arhipelagu pa je kar 249 otokov. Na svoj račun pa ne pridejo le ljubitelji morja, narave in zgodovine, saj je Šibenik z okolico znan tudi po odlični gostinski ponudbi, dalmatinski kuhinji z veliko morske hrane ter najkvalitetnejših vinih.

Šibenik je slikovito srednjeveško mesto, ki ga obkrožajo kar štiri trdnjave, ponaša pa se z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino. Od leta 2017 je eno od le petih mest na svetu, ki se lahko pohvalijo z dvema UNESCO spomenikoma, uvrščenima na seznam svetovne kulturne dediščine – cerkvijo Sv. Jakoba in trdnjavo Sv. Nikole. Za gradnjo katedrale Sv. Jakoba so potrebovali več kot 100 let (1431-1535), zgrajena je v celoti iz kamna, brez veziva in lesa, njena 32-metrska kupola pa je pravi arhitekturni čudež. Pozornost pritegne bogato kiparsko okrašena krstilnica, nič manj pa za tiste čase nenavadna novost – kiparski portreti 74 običajnih ljudi, najverjetneje sodobnikov Jurija Dalmatinca, kiparja in enega od treh glavnih arhitektov katedrale, na zadnji stranici cerkve. Z mestnih ulic, ki se vzpenjajo proti trdnjavi Sv. Mihovila, se ves čas odpirajo čudoviti razgledi na katedralo. Ob poti se velja ustaviti v negovanem samostanskem vrtu Sv. Lovre, ki je sicer zaseben, a ob njem je lokalček, tako da si je vrt ob kratkem postanku za kavo mogoče ogledati. Trdnjava Sv. Mihovila je urejena kot prizorišče za različne kulturne prireditve, z nje pa je najlepši pogled na stari del mesta in kanal Sv. Ante.

Sprehod po starem mestnem jedru Šibenika in njegovih ulicah razkrije še nekaj zanimivosti. Pogled se najprej ustavi na nenavadni ulični svetilki, ki krasi vogal baročne palače Divnić. Svetilka tam ni zgolj za okras, temveč je replika svetilke prve mestne javne razsvetljave iz leta 1895. Šibenik je takrat kot eno prvih mest na svetu dobil javno razsvetljavo na izmenično napetost, ki jo je zagotavljala hidroelektrarna na reki Krki (o tem več malo kasneje). Malo naprej opazimo majhno kamnito kad na robu pločnika z napisom »Amor D. Cani«. Kmalu izvemo, da je to sicer res bila posoda za vodo za pse, a imela je še en namen – psi s steklino se menda bojijo vode in se ji v velikem loku izognejo, na ta način pa so lahko odkrili potencialno okužene s smrtonosno boleznijo. Na manjšem trgu najdemo še priljubljeni barček Narodna republika Bono, kjer je poleti ob večerih živa glasba, sicer pa je znan po odlični kavi, solidni izbiri piva, prijaznih cenah in vedno nasmejanih natakarjih. Prava šibeniška ikona, ki jo najdete tudi na družabnih omrežjih.

Šibenik z odprtim morjem povezuje kanal Sv. Ante, leva stran kanala pa je imela zaradi svoje strateške funkcije vedno pomembno vojaško vlogo. V času nemške okupacije so v skalo na bregu kanala izdolbli skriti polkrožni tunel za popravilo ladij z ločenim vhodom in izhodom, odprtinam v skali zato Šibenčani še danes pravijo Hitlerjeve oči. Po drugi svetovni vojni je levi del kanala prevzela jugoslovanska vojska, po osamosvojitvi pa hrvaška. Izkazalo se je, da je bila to z današnjega vidika pravzaprav srečna okoliščina, saj je razen nekaj vojaških objektov ostal predel nepozidan tudi v času turističnega razcveta. Dostop je bil tudi domačinom prepovedan še vse do pred 20 leti, v zadnjem času pa so tam uredili lepo, dobre štiri kilometre dolgo sprehajalno pot in v zalivu Minerska odprli sodoben multimedijski Center za obiskovalce Sv. Ante. V centru so atraktivno predstavljene biološka raznolikost in naravne značilnosti področja, še posebej zanimiva je razstava o stiku reke in morja ter o bogastvu podvodnega sveta.

V zalivu Minerska so posneli del filma režiserja Vinka Brešana »Kako se je začela vojna na mojem otoku«, črne komedije, ki govori o dogodkih ob hrvaški osamosvojitvi jeseni 1991. Poveljnik garnizije JLA grozi, da bo v primeru napada hrvaške vojske razstrelil skladišče orožja, z njim pa tudi »pol otoka«. Prebivalci pred vojašnico postavijo oder in skušajo z glasbeno-kulturnim programom prepričati majorja, naj preda vojašnico in izpusti vojake. V duhovitem prizoru se na oder povzpne tudi majorjeva soproga Lucija, da bi nagovorila moža, ter izgovori besede, ki so prišle v antologijo hrvaškega filma: »Aleksa, pridi domov, skuhala sem ti paštašuto!« V spomin na te besede in snemanje filma tako zdaj tam stoji na kamnitem podstavku nenavaden spomenik – lonec s paštašuto. Ob sprehajalni poti pa najdemo še en nenavaden… no, ne ravno spomenik. Jugoslovanska vojska je za vojake na straži, ki seveda opazovanja morebitnega prihajajočega sovražnika niso smeli opustiti nit za minuto, ob obali uredila stranišče – »čučavac«. Zagotovo so se vojaki lahko olajšali na stranišču z najlepšim razgledom daleč naokrog.

Šibenik z okolico je domovina odličnega vina. Vinarija Baraka ima čudovito lego sredi vinogradov in oljčnikov na polotoku Srima, blizu Šibenika in Vodic. Trenutno gojijo na približno 5 hektarih okrog 25.000 trt, letno pa napolnijo do 30.000 buteljk, torej je jasno, da gre za butično vinsko klet. Poleg vina imajo tudi 400 oljk in nekaj nasadov sredozemskih rastlin – smilja, sivke in žajblja – ki s svojimi eteričnimi olji dodajajo prelepemu okolju še posebno noto. Za pridelavo grozdja nikoli ne uporabljajo herbicidov, niti vinogradov ne namakajo, saj so prepričani o prednostih ekološke pridelave vina. Ker se vse dobre vinske zgodbe začnejo že v vinogradu, vse grozdje potrgajo ročno in vedno v najzgodnejših jutranjih urah, da bi zagotovili najboljše pogoje za vino, ki ga nato z največjo skrbjo negujejo v kleti. Njihova večkrat nagrajena vina je mogoče poskusiti na degustacijah, kjer se jim lahko pridružijo tudi ekstra deviško oljčno olje iz njihovih oljk ter pršut in sir lokalnih proizvajalcev. Da je vino Baraka odlično, smo se tudi mi prepričali na degustaciji, ki pa je bila še bistveno več kot to.

Gostitelj in lastnik vinske kleti Filip Baraka se je s svojo ekipo – ob tem, da je bila tam ob našem obisku tudi večja skupina gostov iz Skandinavije – za nas še posebej potrudil. Ob začetnem kozarcu izbranega, hladnega in osvežilnega debita nam je najprej povedal nekaj o zgodovini vinske kleti Baraka, katere začetki segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so vino ustvarjali predvsem zaradi druženja s prijatelji. Iz tega izhaja tudi njihova filozofija, da kdor pije njihovo vino, postane njihov prijatelj. Ob odličnem pršutu in siru smo posedli po terasi s prekrasnim pogledom na vinograde, ob tem pa vse pogosteje zvedavo obiskovali Filipa, ki je medtem zakuril pod veliko litoželezno ploščo, na katere razbeljenem železu je sprva popekel jajčevce in bučke, nato pa še sveže rake kozice, lignje in filete brancina – prav neverjetno omamno je dišalo. Kmalu smo jih lepo zložene dobili na mizo in se prepričali, da je tudi okus naravnost božanski. Ravno prav lesnega dima je bilo čutiti, da so se okusi imenitno dopolnili še z drugimi izbrano vinsko spremljavo, ki smo jo dobili v kozarec.

Do slapov Krke – Skradinski buk – v Nacionalnem parku Krka se je najlepše pripeljati z ladjico iz Skradina, saj se z nje še pred slapovi odpirajo prelepi razgledi na bregove Krke. Skradinski buk je najdaljši od sedmih in zadnji slap na reki Krki ter je sestavljen iz številnih lehnjakovih pragov, otočkov in jezer, voda pa se preliva preko 17 naravnih stopnic na skupno 800 m dolžine, 200 do 400 m širine in 45 m višinske razlike. Gre za največjo lehnjakovo pregrado v Evropi, ki velja za eno od najpomembnejših naravnih znamenitosti na Hrvaškem. Temu primeren je tudi obisk, saj je v glavni sezoni že kar prevelika gneča in si je slapove zagotovo prijetneje ogledati pred ali po sezoni. Okrog slapov vodi slaba dva kilometra dolga sprehajalna pot, višje so tudi obnovljeni stari mlini, v katerih prodajajo spominke. Do Skradinskega buka se je razen z ladjico mogoče pripeljati iz Skradina tudi s kolesom – če nimate svojega, jih je dovolj na voljo za izposojo v številnih izposojevalnicah.

Na obhodu po urejenih poteh se lahko na kratko ustavimo tudi ob ostankih nekdanje hidroelektrarne Krka – Šibenik, ki so jo kot prvo elektrarno z izmenično napetostjo v Evropi svečano zagnali 28. avgusta 1895, le dva dni kasneje kot prvo tovrstno elektrarno na Niagarskih slapovih. Elektrarna, zgrajena po patentih in načrtih izumitelja izmenične napetosti Nikole Tesle, je bila z 11 km dolgim daljnovodom povezana s Šibenikom, kjer je napajala 320 svetilk javne razsvetljave, mline, oljarno, tovarno testenin in malo kasneje še gledališče, kavarne in hotele ter prva gospodinjstva. Leta 1913 je prenehala z delovanjem, saj jo je nadomestila večja hidroelektrarna Jaruga. Na začetku prve svetovne vojne je vojaška oblast celo demontirala večino strojev in generator ter bakreni kabel do Šibenika in jih uporabila za vojaške namene… O slavni zgodovini zdaj priča le še originalna turbina in nekaj fotografij.

Skradin je simpatično mestece, ki velja za eno najstarejših mest na Hrvaškem. Zgodovina mesta na kraju, kjer Krka poljubi morje, sega več kot 2000 let nazaj, ko so na tem kraju živeli Iliri. Rimljani so ga poimenovali Scardona, od tod izvira tudi današnje ime. Slikovito kamnito mestno jedro je vedno polno domačinov in gostov, ob našem obisku je tam potekala gastronomska prireditev, kjer sta jedi pripravljala slavna kuharja Dino Bebić in Vedran Stojanac. Trg je postajal vedno bolj živahen in jedi so bile videti zelo privlačne, a za ta večer smo imeli drugačne namene. Obiskali smo namreč restavracijo Cantinetta, ki slovi po izvrstni kuhinji, zlasti pa nas je zanimala skradinska rižota, ki jo tam pripravljajo še po receptih njihovih babic. Najboljši kosi teletine iz Ravnih Kotarjev, bukoviška čebula, riž iz doline reke Pad, različne začimbe in parmezan so glavne sestavine jedi, ki zahteva dolgotrajno pripravo – a na koncu se izplača, okus je res enkraten, piko na i pa je dodal še kozarec odličnega babića. Poskusili pa smo tudi čokalice, majhne ribice – še manjše od giric, ki so značilne za kraje, kjer se mešata sladka voda in morje. Ocvrte so bile v družbi na žaru pečenih repkov kozic in čipsa iz rukole zelo, zelo okusne!

O trdnjavi Sv. Nikole, ki Šibenik varuje z morske strani, pa o lovcih na korale z Zlarina, izumitelju padala Faustu Vrančiću z otoka Prvić, izviru reke Cetine in etno vasi Čardaci v šibeniškem zaledju ter adrenalinskem spustu z zip-line z višav kninske trdnjave pa boste kmalu lahko prebrali na teh straneh v naslednjem prispevku.

The post Šibenik z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino first appeared on Moj kovček.

Notranjost Istre skriva številne dragulje – slikovita mesteca z bogato zgodovino, barvito pokrajino, ki lahko spominja tudi na pravo puščavo, ter odlično kulinariko, vina in oljčna olja, ki jih uvrščajo na svetovne zemljevide. Užitke za vse čute srečamo na vsakem koraku!

Svetvinčenat me je presenetil s svojo prikupnostjo in slikovitostjo, še posebej izstopa renesančni trg Placa v središču kraja, ki po arhitekturi zelo spominja na manjše beneške trge. Na eni strani ga omejuje cerkev Marijinega oznanjenja iz 16. stoletja, na drugi strani je mestna loža, na daljši stranici pa se stika s kamnitim kaštelom Morosini – Grimani, največjo in najpomembnejšo stavbo v kraju ter najbolj ohranjenim kaštelom v Istri. Na treh vogalih so trije stolpi, na četrtem je bila palača za gospodo, z vseh pa je bilo mogoče nadzorovati dostope v mesto. Prvo utrdbo so na tem mestu postavili že v 13. stoletju, v burnih časih je bila večkrat porušena in požgana, menjali pa so se tudi lastniki. Današnjo obliko je dobil leta 1589, ko je Marino Grimani dal obnoviti požgani kaštel po načrtih priznanih beneških arhitektov. V 19. stoletju je rodbina Grimani kaštel prepustila škofiji, ob koncu 2. svetovne vojne je bil grad ponovno požgan, na začetku 21. stoletja pa ga je škofija prepustila občini.

Leta 2020 so kaštel Morosini – Grimani s pomočjo evropskih sredstev projekta Kulterra v celoti obnovili, da je spet zasijal v polnem sijaju in si ga je seveda mogoče ogledati. V osrednjem delu je odličen, zelo atraktiven multimedialni muzej, ki obravnava najpomembnejše dogodke v zgodovini kaštela in kraja Svetvinčenat. Interaktivno potovanje skozi čas je zanimivo za mlajše in starejše obiskovalce, ki lahko sodelujejo v marsikateri (virtualni) aktivnosti – od obrambe pred napadom Uskokov in umikom pred požarom, do fotografiranja z dogaresso Morosini in dožem Grimanijem. Meni se je zdela najzanimivejša Trka na prstenac, ki spominja na sinjsko alko, obiskovalec pa z VR očali jaha na konju in skuša s sulico med galopom sneti visoko obešeni prstan s štirimi polji. Po začetnem poskusu v slow motion gre zares, in v treh poskusih sem zbral kar veliko število točk ter po besedah naše vodičke po muzeju močno presegel povprečen rezultat. Ali je šlo za začetniško srečo ali pa je to eden mojih neodkritih darov, ne vem.

Ob predhodni rezervaciji se je mogoče udeležiti igre Escape Castle Svetvinčenat (igra je dostopna tudi v slovenščini), ki na inovativen način vključuje stare istrske legende in zgodovinske zapise. Za razliko od običajnih escape room poteka po celotnem kaštelu, udeleženci pa morajo prestati sedem viteških preizkušenj, da bi odkrili skrivnost kaštela. Po obnovi je kaštel postal zelo zanimiv za goste, ki prav zaradi muzeja pogosteje obiščejo Svetvinčenat, kraj pa se zato v zadnjih nekaj letih hitro turistično razvija. V trgovinici muzeja je mogoče kupiti nekatere lokalne specialitete in vino, sicer pa prirejajo tudi vinske degustacije in v sodelovanju z zadrugo Vinistra strokovne degustacije spajanja vina in lokalnih sirov, kar je v grajskem okolju čisto posebna eno-gastronomska izkušnja. Na gradu so zlasti poleti še številni dogodki, med njimi srednjeveške noči z bogatim programom in koncerti, v romantičnem okolju kaštela pa se je mogoče tudi poročiti…

Oljarna Ipša v bližini Oprtlja je bistveno več kot le oljarna, pa čeprav gre za eno najmodernejših oljarn na svetu. Predniki družine Ipša so oljarno odprli že leta 1929, vendar je leta 1966 prenehala obratovati. V letu 1998 so nasledniki začeli z obnovo starih oljčnikov njihovih dedov, kmalu nato so tudi oljarno obudili k življenju in danes z najsodobnejšimi pripomočki pridelujejo vrhunska ekološka ekstra deviška oljčna olja, ki so se leta 2005 med prvimi na Hrvaškem uvrstila v svetovni vodič oljčnih olj Flos Olei, leta 2011 in 2017 pa se je njihovo olje Frantoio uvrstilo med najboljših 20 olj na svetu po izboru tega vodiča. Njihova olja sort Istrska belica, Bugla, Črnica, Leccino in Frantoio je na čudovito urejenem posestvu mogoče tudi poskušati na vnaprej dogovorjenih degustacijah, kjer se jim na krožnikih pridružijo najboljši istrski pršut in sir ter druge lokalne dobrote, v kozarcih pa njihova ekološka vrhunska vina. Njihovi vinogradi na bližnjih lokacijah so med najvišjimi v Istri, zaradi izpostavljenosti soncu in stalnemu rahlemu vetriču pa grozdje zagotavlja vrhunsko vino. Okušali smo istrsko malvazijo, sivi pinot, cuvee merlota in refoška Santa Elena ter svežo penino extra brut, vse v kombinaciji z najboljšimi oljčnimi olji in narezkom, ki se je kar topil v ustih. Ob kramljanju z družinskim očetom Klavdijem je degustacija kar prehitro minila – razlog več, da se kmalu vrnemo.

V Agroturizmu Nežić v Zrenju blizu Oprtalja smo se v stari istrski kamniti hiši ustavili na malici, ki je zadišala po tartufih. V neposredni bližini je Motovunski gozd, ki je daleč naokrog znano lovišče tartufov, in tako smo lahko poskusili imenitno pašto s tartufi, ki jih je nanjo obilno nastrgal hišni gospodar Paolo. V prijetnem vzdušju je ob izjemno okusnih domačih istrskih jedeh postregel tudi z odličnim belim vinom, ki ga pridelujejo sami. Pa ne le to – za nas je na kratko raztegnil tudi harmoniko in zapel znan istrski napev ter dokazal, da so bile nagrade za njegovo glasbeno udejstvovanje več kot zaslužene. Poleg iskanja tartufov, ki je njegova strast že 40 let – pri čemer mu pomagata psa pasme lagotto romagnolo, ki slovi kot najboljši tartufar – se zdaj se najraje posveča gostom v kmečkem turizmu (imajo tudi prenočišča) in skupaj z ženo Nadjo jima gre to odlično od rok, zato je lokal vedno poln zadovoljnih gostov, ki se radi vračajo. Nič čudnega, saj je njun Agroturizmo Nežič angleški The Guardian uvrstil med 20 najboljših kmečkih turizmov v Evropi, oceni 9,8 na Bookingu in 5/5 na Trip Advisorju pa tudi nista kar tako.

Po dobri hrani – in ni je bilo malo – se je bilo treba malo sprehoditi po naravi. In to ne kakršnikoli, ampak po pravi istrski puščavi. No, Piski (lokalno ji pravijo tudi Calanchi) v zaselku Grguri ni čisto prava puščava, izgleda pa zelo podobno. Peščene sipine iz laporja ne segajo ravno do obzorja, zanimiv naravni pojav pa je v Istri sicer pogost, a nikjer v takšnem obsegu. Pred več kot 50 milijoni let je bilo tu morsko dno, o čemer pričajo tudi zobje morskega psa, ki so jih našli tam. Posebno doživetje se je sprehoditi po sipinah, ob katerih se morajo čuti najprej privaditi, da niso iz mehkega peska, ampak trdne kot kamen. Čeprav so sipine zelo atraktivne, pa jih množice in instagram influencerji še niso zares odkrili, zato velja pohiteti z obiskom, če jih hočete doživeti tako neobljudene, naravne in neokrnjene, kot smo jih med našim obiskom. Vse adrenalinske navdušence bo razveselil podatek, da je tik pred začetkom obratovanja zip-line, s katerim se bo po treh pletenicah možno spuščati nad istrsko puščavo. Nepozabni občutki zagotovoljeni!

Prikupni Grožnjan že dolgo ni več neodkriti biser Istre, vedno pa navduši s slikovitostjo in posebnim vzdušjem, ki so ga v to istrsko mestece prinesli umetniki od blizu in daleč. Kamniti tlaki, ki so doživeli že marsikaj, vodijo po uličicah, kjer nas za vsakim vogalom razveselijo pogledi na lepo urejene stare kamnite hiše, v mnogih so zdaj galerije (več kot 20 jih je v majhnem kraju!), ateljeji in trgovine z umetniško navdahnjenimi spominki. Zlasti v poletnih in jesenskih mesecih mestece popestrijo številni umetniški dogodki, koncerti, jazz festival (evropska jazz federacija ga je označila kot najboljši mali jazz festival v Evropi), mednarodni likovni natečaj ex-tempore, mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine … Ob vsakem času pa se je prijetno sprehoditi po grožnjanskih ulicah in se prepustiti sproščenemu vzdušju, ki ga je mogoče začutiti na vsakem koraku.

Momjan je že čisto blizu slovenske meje, njegov razpoznavni znak pa so ruševine srednjeveškega gradu iz 13. stoletja, ki naj bi v kratkem – če bo vse po sreči – končno doživel prenovo. V mestecu je Hiža Kaštela, muzej oz. interpretacijski center za obiskovalce, v katerem se je mogoče na sodoben način poučiti ne samo o momjanskem gradu, ampak tudi o številnih drugih kaštelih v Istri. Predvsem pa se je tudi tu vredno podati na spontani sprehod po ulicah in se vsakič znova navdušiti nad slikovitostjo, ki se razkriva z vsakim pogledom. Momjan je med ljubitelji odličnih vin znan tudi po momjanskem muškatu, ki smo ga tokrat okušali v konobi Rino. Aromatični dišeči muškat je bil pika na i doživetij polnega dneva in čeprav je iz odprtega kurišča v notranjosti konobe nebeško zadišalo po zrezkih boškarina z rožmarinom, so bili želodčki prepolni, ura pa tudi že pozna in treba se je bilo vrniti domov. K sreči so ti kraji v Istri tako blizu Slovenije, da jih ne bo težko še večkrat obiskati – in vedno odkriti še kaj novega in zanimivega ter okusiti dobrote istrske kuhinje.

Tukaj lahko preberete še nekaj več o Istri za adrenalinske navdušence in gurmane , tukaj pa o tem, kako Osrednja Istra razkriva nevsakdanje zgodbe.

The post Notranjost Istre zagotavlja užitke za vse čute first appeared on Moj kovček.

V osrednji Istri lahko pridejo na svoj račun adrenalinski in outdoor navdušenci, pa naj gre za kolesarje, pohodnike ali pa tiste, ki jih mika spust po jeklenici nad globokim breznom, na koncu dneva pa bodo vsi navdušeni tudi nad okusi, ki jih ponuja avtohtona istrska kulinarika.

Pazin je mestece, ki leži prav v središču Istre, njegov stari del se je razvil ob robu globoke Pazinske jame, kamor ponika reka Pazinčica. S strme skale nad 120 m globokim ponorom se dviga srednjeveška utrdba Kaštel, najbolj ohranjena srednjeveška utrdba v Istri, ki jo prvič omenjajo že leta 983, danes pa sta v njej Etnografski muzej Istre in mestni muzej. Pazinska jama je s svojo skrivnostnostjo navdihovala tudi umetnike, med njimi Danteja Alighierija, Julesa Verna in Vladimirja Nazorja. Sprehod po pazinskih ulicah razkriva slikovite prizore in skrite uličice, med sprehodom pa si lahko privoščimo tudi znano pazinsko sladico, cukerine ali cukerančiće – piškote, ki jih po peki namočijo v mešanico istrske malvazije in sladkorja, recept zanje pa je bil leta 2018 uvrščen v nesnovno hrvaško kulturno dediščino. Pravijo, da bolj izkušeni zlahka ugotovijo, kakšen veter je pihal ob pripravi cukerančićev – če je bila burja, so trši, če je pihal jugo, pa so bolj drobljivi…

Sladkim piškotom sem se tokrat odpovedal – pomakanju v malvazijo navkljub – zato pa sem se razveselil naslednje dogodivščine, ki je obetala kar precej akcije. Poleg zanimive zgodovine Pazin namreč ponuja tudi adrenalinske užitke – nad Pazinsko jamo je speljan atraktivni zip-line, ki z dvakratno vožnjo čez kanjon Pazinčice prav nikogar ne pusti hladnega. Za varnost poskrbi zelo profesionalna in umirjena ekipa, ki zbuja zaupanje in prepriča tudi malo bolj plašne. Najprej se z vzpetine na drugi strani jame s hitrostjo približno 50 km na uro spustimo po več kot 200 m dolgi jeklenici proti Kaštelu, nato pa po podobni poti še nazaj na izhodišče. Če pogled na 120 m globoko brezno sprva še koga navdaja s strahom, adrenalin poskrbi, da prav tisti na začetku najbolj zadržani takoj po koncu vprašajo: »A gremo lahko še enkrat?« Res bi bilo škoda izpustiti to adrenalinsko izkušnjo in enkratne poglede na Pazin in jamo – z jeklenice.

Za nekaj dodatnega adrenalina so poskrbeli tudi fantje iz agencije Saorsa, ki prireja različne malo bolj pustolovske in outdoor ture po Istri – od planinskega pohodništva in gorskega kolesarjenja do 4×4 offroad izletov po notranjosti Istre in Čičariji, vse skupaj oplemeniteno še z degustacijami lokalnih specialitet – vina, oljčnega olja, sira, pršuta in tartufov. Zapeljali so nas na kratko off road vožnjo s terenskim land roverjem, ravno toliko, da smo dobili pravi vtis, kako takšne terenske vožnje potekajo. Hitra vožnja po luknjastih makadamskih cestah in skozi globoke luže res ni za vsakega, a sam jo z veseljem ponovim še kdaj v malo daljši različici! Za volan landyja sem se tokrat usedel le za selfie za družabna omrežja, sicer pa smo vožnjo raje zaupali našemu izkušenemu vozniku in lastniku agencije Martinu Glaviću, ki je s terencem prepotoval že kar nekaj sveta – in veliko kilometrov izven urejenih cest.

Pripeljali smo se do Vinarije Bažon v Gračišću, kjer sta nama simpatična gostitelja najprej ponudila domače likerje, ki jih pripravljajo iz žganja grozdnih tropin – tropinovca, ki mu tukaj pravijo komovica, z dodatki akacijevega medu, omele, zdravilnih zelišč in višenj, vse seveda iz lastne pridelave. Medica, višnja, biska in travarica so bile odlične! Kanapejčki iz pečene polente z različnimi namazi so dodali še piko na i, ob pršutu, siru in doma spečenem kruhu pa se je prileglo tudi vino (za istrski teran so dobili zlato medaljo!) iz njihovih vinogradov, ki jih je mogoče občudovati s čudovite senčne terase pred hišo, ki je urejena kot degustacijski prostor. Prelepa okoliška pokrajina marsikoga premami, da bi tu ostal dlje časa, zato so uredili tudi apartma v rustikalnem slogu, kjer je mogoče samo prespati ali pa preživeti nekaj dni v miru in naravi.

V Tinjanu še posebej slovijo po pršutu, od leta 2006 tam vsako leto gostijo mednarodni festival pršuta, nekaj pršutarjev iz Tinjana pa redno pobira najvišje nagrade na domačih in mednarodnih sejmih. Več o istrskem pršutu izvemo v Hiži istarskog pršuta, med drugim tudi to, da je istrski pršut avtohtona specialiteta, ki jo pripravljajo že vse od 16. stoletja in je danes zaščiten z evropsko oznako porekla. V hiši pršuta prirejajo degustacije – poleg različnih pršutov lahko poskusite še istrske klobasice, ombolo, panceto… , v trgovini pa se je z dobrotami mogoče oskrbeti »za domov«. Glede na vlogo, ki jo ima v kraju pršut, ni prav nič čudnega, da so mu na trgu postavili spomenik – prvi spomenik pršutu, ki sem ga kdaj videl. Nedavno pa so v Tinjanu postavili še en spomenik, in sicer spomenik 200 ženskam, ki so se leta 1931 z grabljami in vilami v rokah uprle italijanski oblasti, ki je sredi gospodarske krize uvajala nove in nove davke – med drugim celo na pastirske pse.

V zaselku Cokuni v bližini Marčane smo obiskali kozjo farmo Stancija Kumparička, ki jo že 16 let vodi družina Winkler. Oče Aleš, ki se je pred tem ukvarjal z nepremičninami, je pred 20 leti izvedel za posestvo in se odločil za nakup. Koze je v zgodbo pripeljalo tako rekoč naključje, saj so lastniki ugotovili, da nobeni stroji ne morejo tako dobro očistiti zaraščenega zemljišča kot koze. Čreda je naraščala in kmalu so uredili mlekarno, danes imajo že okrog 300 koz, na farmi pa sodeluje celotna družina. Daleč naokrog so znani predvsem po zorjenem kozjem siru, ki je dobil že vrsto priznanj in ga na svoje jedilnike umeščajo tudi restavracije z Michelinovimi zvezdicami na Hrvaškem in drugje po Evropi, med chefi, ki prisegajo na njihove sire, je tudi sloviti Gordon Ramsey, ki je tam posnel del svoje oddaje. Pripravljajo še druge vrste sirov, sveži sir, ricotto, jogurte, sirotko iz kozjega mleka in še kaj. Siri so zagotovo odlični, ne morem pa o tem poročati iz prve roke, saj je za pokušino zmanjkalo časa. Škoda. Pa drugič…

Prenočevali smo v vilah Istria Nuova v vasi Režanci blizu slikovitega kraja Svetvinčenat, ki jo sestavljajo tri vile visokega standarda na skupnem zemljišču 11.000 kvadratnih metrov, vsaka pa ima po pet spalnic (z dvema posteljama), veliko skupno dnevno sobo in kuhinjo ter svoj zunanji bazen. Najeti je mogoče le celotno vilo, namestitve pa so toliko odmaknjene ena od druge, da se gostje prav nič ne motijo in imajo zagotovljeno zasebnost. Za goste, ki se jim ne ljubi kuhati, lahko zagotovijo catering za zajtrk, za posebne priložnosti celo zasebnega chefa, sicer pa je za kosilo ali večerjo v bližnji okolici velika ponudba gostiln in konob za vse, tudi najzahtevnejše okuse. Fitness, wellness s savno, igrišči za badminton in odbojko, mize za namizni tenis in celo driving range za golf poskrbijo, da za dolgčas res ni nobenega razloga.

Na koncu smo obiskali še Beram, majhno naselje blizu Pazina, znano predvsem po freskah mrtvaškega plesa v bližnji cerkvi Sv. Marije na Škriljinah, ki v marsičem spomnijo na podobne freske v naših Hrastovljah in so ena najstarejših upodobitev te teme. Barvite freske je leta 1474 naslikal Vincenc iz Kastva ter veljajo za najpomembnejše slikarsko delo srednjeveške umetnosti v Istri, ogledati pa si jih je zaradi ohranjanja te izjemne kulturne dediščine mogoče le ob naravni svetlobi – ko se oko privadi na (pol)temo, odkrije še veliko zanimivih podrobnosti. Beram je bil tudi pomembno središče glagolice – staroslovanske pisave, prilagojene starocerkveni slovanščini, ki je nastala v 9. stoletju. A čeprav nas je cerkvica z mrtvaškim plesom navdušila, smo – priznam – zares oživeli ob imenitni večerji v konobi Vela vrata, ki ponuja najboljše od avtohtone istrske kuhinje, še posebej so ostali v spominu fuži s tartufi ter aromatično oljčno olje in izjemna vina. Pogled s terase mimo orošenih kozarcev na prelepo istrsko pokrajino je… neprecenljiv.

Tukaj lahko preberete še nekaj več o tem, kako Osrednja Istra razriva nevsakdanje zgodbe , tukaj pa, kako Notranjost Istre zagotavlja užitke za vse čute.

The post Istra za adrenalinske navdušence in gurmane first appeared on Moj kovček.