Besedilo in fotografije: Matjaž Markič

Potovanje po vzhodni Srbiji razkrije, da tam najdemo nekaj zakladov, ki jih turistični zemljevidi že dobro poznajo, nekaj pa je tudi skrivnosti, ki jih mora radovedni popotnik šele odkriti, ter so zato še bolj dragocene.

Na začetku naše poti smo v vasi Ljubičevo blizu Požarevca našli zaklad na štirih nogah, ki mu je ime Yale in je vreden okrogel milijon dolarjev. Potem ko je žrebec dosegal izredne rezultate v galopskih dirkah, se je poškodoval in ne tekmuje več, zato pa je z odličnim genetskim materialom še zelo primeren za razplod. V Ljubičevem, ki slovi kot konjušnica z najdaljšo tradicijo v Srbiji, so ga dobili kot darilo srbskega veterinarja iz Londona. Ljubičevo sicer živi s konji, vsako leto pripravijo tudi tradicionalne ljubičevske konjeniške igre, kjer se tekmovalci pomerijo v različnih spretnostnih disciplinah na konju – metu kladiva v tarčo, metu kopja, streljanju z lokom, presekanja s sabljo in kurirskem jahanju. Mnogoboj, ki navdih najde v starih viteških igrah, nekoliko spominja na sinjsko alko. Ko to omeniš domačinom, se le nasmehnejo: »Morda, ampak naše igre so boljše…«

Viminacium je bil pomemben rimski vojaški tabor, ki so ga odkrili ob izkopavanju dnevnega kopa premoga za bližnjo termoelektrarno Kostolac. Arheološki park so uradno odprli leta 2006 in ocenjujejo, da je odkritih šele 4 % arheoloških ostankov. V Viminaciumu je bila nastanjena rimska legija, z arheološkimi raziskavami pa so odkrili, da je bilo tam mesto, ki se je v šestih stoletjih obstoja zelo dinamično razvijalo. V Srbiji so sicer zelo ponosni, da je bilo kar 17 rimskih cesarjev rojenih na tleh današnje Srbije, med njimi je bil zagotovo najpomembnejši cesar Konstantin Veliki, ki se je rodil v Nišu. V Viminaciumu je mogoče prespati v hišah, ki posnemajo nekdanje hiše vojaškega tabora, obiskovalci pa se še posebej razveselijo, ko lahko oblečejo prave rimske toge in se z njimi fotografirajo. V neposredni bližini so našli tudi 1,6 milijona let staro mamutovo okostje – ker je šlo za samico, so jo poimenovali Vika – in je zdaj prav tako na ogled v arheološkem parku.

Trdnjava Ram je najmogočnejša srednjeveška trdnjava ob Donavi, ki jo je leta 1483 dal sezidati sultan Bajazit II, sicer ded Sulejmana Veličastnega. O njenem imenu obstajata vsaj dve teoriji. Po prvi naj bi sultan počival na bregu Donave s čudovitim pogledom na reko in na ogrsko stran Donave, za molitev pogrnil svoj ihram in zaspal. Ko se je kot prerojen zbudil, je naročil, naj mu na prostoru njegovega ihrama zgradijo trdnjavo, ki naj bi po ihramu dobila ime. Po drugi pa naj bi že Kelti na tem mestu imeli svetišče, ki se mu je po keltsko reklo hram, in h na začetku besede se je sčasoma izgubil … O zgodovini trdnjave Ram nam je mojstrsko pripovedoval kustos Ilija Jacanović, ki nazorno pokaže tudi to, kako je bila trdnjava zgrajena po starem otomanskem aršinskem merskem sistemu. Aršin je namreč laket, pri čemer se meri od ramen do prstov na roki. In res, od stopnic do odprtin na vrhu trdnjave, vse je umerjeno na aršin. Z vrha trdnjave so menda najlepši sončni zahodi – o tem je pisal celo National Geographic – in že zato se tja velja še vrniti.

 

V bližini kraja Veliko Gradište je Srebrno jezero, ki je pravzaprav mrtvica ob desnem bregu Donave, in doživlja v zadnjem času turistični preporod. Nepremičnine tam rastejo kot gobe po dežju in se menda tudi takoj prodajo. Vsi si želijo pogled na jezero, ki se ob dotiku sončnih žarkov posrebri … A nedaleč od tam je še en zaklad – trdnjava Golubac iz 14. stoletja, ki so jo s pomočjo evropskih sredstev med leti 2014 in 2019 zgledno rekonstruirali in pripravili za oglede. Trdnjava stoji na mestu, kjer se Donava na vsej svoji poti najbolj razširi (širina je tam kar 6,5 km), nato pa se zoži v sotesko Đerdap. V srednjem veku je bila prizorišče številnih bitk, zlasti med Osmanskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom, večkrat je menjala lastnika med Turki, Bolgari, Ogri, Srbi in Avstrijci ter uspešno odbila več kot 120 osvajalskih napadov. Turistične rečne ladje se tam obvezno ustavijo, manjše ladjice pa obiskovalcem omogočajo pogled nanjo od tam, od koder je najlepša – z Donave.

Golubac je tudi izhodišče za ogled enega najbolj obiskanih samostanov v Srbiji – Tumane, ki ga spremljajo številna pričevanja in zgodbe o nenadnih ozdravitvah. V samostanski cerkvi so relikvije Svetega Zosima Tumanskega, Svetega Jakoba in ikona Matere Božje Kurskaje. Ikona, ki sicer izvira iz samostana v bližini ruskega mesta Kursk, zdaj pa je že več kot 80 let v samostanu Tumane, naj bi bila zaslužna za številne čudeže in ozdravitve, zato se pred njo zgrinjajo verniki iz vse Srbije, ki upajo na božjo pomoč. Običajno je tam velika gneča, na parkirišču se ob pomembnejših verskih dogodkih znajde tudi več kot 100 avtobusov, zato je za ogled notranjosti treba imeti tudi nekaj sreče, ali pa potrpežljivo počakati v vrsti.

Nastanek kulture Lepenskega vira sega v čas okrog 7000 let pr. n. št. Prva arheološka izkopavanja so začeli leta 1965, dve leti kasneje so našli najpomembnejše odkritje – mezolitske skulpture, po katerih danes Lepenski vir poznajo po vsem svetu. Ker se je gladina Donave ob gradnji hidroelektrarne Đerdap zvišala, so izkopavanje leta 1971 končali in celotno najdišče prenesli skoraj 30 m višje. Današnja prezentacija odlično prikazuje bivališča takratnih prebivalcev, ki so v različnih fazah razvoja prešli od lovcev in nabiralcev do poljedelcev in živinorejcev. Okrog leta 4500 pr. n. št. je življenje na Lepenskem viru zamrlo, ker so prebivalci odšli iskat večje obdelovalne površine. V centru za obiskovalce so razstavljene najpomembnejše arheološke najdbe, številni sodobni avdio vizuelni pripomočki pa 9000 let staro kulturo približajo obiskovalcem.

Pohajkovanje po turističnih znamenitostih velja popestriti z obiskom Rogljevačkih ali Rajačkih pivnic (ali pimnic) v Negotinski krajini. Gre za stare kamnite hiše ali vinske kleti, najstarejše izvirajo iz 18. stoletja, skupaj pa jih je okrog 120. Temu delu Negotinske krajine pravijo tudi srbska Burgundija, saj naj bi bili struktura tal, nadmorska višina in podnebne razmere zelo podobne kot v znameniti francoski vinski pokrajini. V času bolezni vinske trte (filoksere), ki je konec 19. stoletja uničila francoske vinograde, so vino iz teh krajev izvažali tudi v Francijo. V današnjem času pivnice obišče kar precej turistov, ki še posebej cenijo vino iz avtohtonih sort prokupac, tamjanika in bagrina. Danes je nekaj kamnitih hišk zapuščenih in praznih, a zanimanje vinskih turistov in dejstvo, da Rogljevačke, Rajačke in Štubičke pivnice kandidrajo za vpis na Unescov seznam dediščine, vseeno daje upanje na lepo prihodnost teh slikovitih vinskih kleti.

Prave skrivnosti so nas pričakale v Homoljskih planinah blizu Kučeva, kjer so večinsko prebivalstvo Vlahi. Danes seveda vsi govorijo srbsko, a še je živa tudi vlaška govorica, ki je še najbolj podobna bolj arhaični romunščini. Ohranili so tradicionalne vlaške noše in veliko starih običajev, lahko smo opazovali ples rusalk in padanje v trans ene od njih. Na prvi pogled kar malo strašljivo, saj gre za izgovarjanje magičnih besed ob glasbi, rusalka v transu pa trza in ne komunicira z drugimi, a gre za tradicionalno izganjanje zlih duhov, in po koncu obreda je bila rusalka videti povsem v redu … Na poti do Dubočke pečine, ki ima prav tako poseben pomen v verovanju ljudi iz teh krajev, smo opazili nenavadne brvi čez potok, ter slike in cvetje na deblih dreves. Po starem običaju naj bi brv čez vodo pomagala pokojniku na poti v raj.

Tradicionalno glasbilo teh je bušin ali rikal, katerega način izdelave je znanje, ki prehaja iz roda v rod. Uporabljali so ga pastirji, ki so se z njim klicali s hriba na hrib, in nekoliko spominja na dolgi rog, kot jih imajo ponekod v avstrijskih in švicarskih gorah. Ni pa zahtevna le izdelava, tudi trobljenje vanj preizkušeno zahteva kar nekaj izkušenj in – sape. V bližnji reki Pek pa, danes bolj kot turistično posebnost, na stari način izpirajo zlato, tako da ga ujamejo v zlato runo – ovčjo kožo. Od zlata, ki ga je mogoče tako pridobiti, se obogateti ravno ne da, se pa drobci še najdejo. A ni vse zlato, kar se sveti – v reki je tudi kar nekaj bakra, saj so v bližini velika nahajališča in rudnik Majdanpek.

Na koncu je treba povedati še nekaj o hrani in pijači v vzhodni Srbiji. Najprej – če ste hoteli shujšati, kar pozabite na to ali pa prestavite potovanje. Tradicionalna, že pregovorna srbska gostoljubnost ter na mizi vedno obilo odlične hrane, ki je ne sme zmanjkati, pač nista recept za vitkost. Zato pa bodo na svoj račun prišli vsi ljubitelji jedi z žara, od čevapčičev in pleskavic do klobasic, pa pečenega svinjskega in jagnječjega mesa, odličnih postrvi, poskusili bodo vlaški kačamak – polento, ki jo razrežejo z vrvico, pa polnjene gobice in zelenjavo na žaru …

Vinska ponudba je iz leta v leto boljša in vinsko spremljavo vam bodo marsikje znali primerno ponuditi, pivoljubci imajo tudi kar nekaj izbire piva iz večjih pivovarn, le craft ponudba še malo šepa. Zato pa je bogata ponudba žganjic oz. rakije, od bolj tradicionalnih slivovke in dunje (kutine) do marelice, poskusili pa smo tudi zelo dober calvados.

Čarov vzhodne Srbije je veliko in tudi če si na poti nekaj dni, se ti vedno zdi, da si kaj izpustil. A kot pravijo – nič hudega, razlog več, da se kmalu spet vrneš.