Piše: Matjaž Markič
Kranj in Tržič z okolico skrivata veliko zanimivosti. V Kranju se povzpnete na visoki cerkveni stolp in občudujete okolico s ptičje perspektive, nato pa se podate v podzemne rove globoko pod mestom in opazujete človeško ribico. V Tržiču obiščete imeniten muzej bogastva tamkajšnjih obrti in Slovenski smučarski muzej, na koncu pa zavijete še v razgibano Dovžanovo sotesko, ki je pravo potovanje v času. Imeniten enodnevni izlet na Gorenjsko malo drugače!
Osrednji prostori Tržiškega muzeja so v Pollakovi kajži, ki je bila zgrajena po velikem tržiškem požaru leta 1811. Stalna razstava Bogastvo obrti prikazuje obrti in industrijo, ki so skozi čas vplivale na razvoj mesta in življenja ljudi v njem. Največ prostora je namenjenega prikazu čevljarstva, predstavljena je še dediščina tržiškega usnjarstva, nogavičarstva, izdelave modrotiska in drugega tekstila, simbolično pa še kovaška, kolarska, krojaška in mesarska obrt. Ker je Tržič je ena izmed zibelk športnega smučanja na Slovenskem, so leta 2014 tam odprli tudi Slovenski smučarski muzej.
Sodobna muzejska razstava prikazuje razvoj smučanja od pradavnine do današnjih dni. Razstavljene so številne smuči, od bloških do najsodobnejših, ob njih pa tudi preostala oprema: smučarske palice, čevlji in oblačila. Prikazan je stari način izdelave smuči, kot so nastajale v kolarskih delavnicah. Del zbirke je posvečen začetku in razvoju smučanja v Tržiču in predstavitvi tržiških smučarskih šampionov. Slalom slavnih je posvečen našim najboljšim alpskim smučarkam in smučarjem, ki so dosegali največje dosežke na velikih tekmovanjih. Posebno mesto na razstavi imajo naši največji slovenski šampioni Bojan Križaj, Mateja Svet in Žan Košir. Razstava, ki bo gotovo navdušila vse ljubitelje smučanja!
Na razstavi o dediščini usnjarstva spoznavamo življenje tržiških usnjarjev, način predelave kož v usnje in izdelke iz usnja. Tržiški usnjarji so bili že v 17. stoletju znani po posebnem kordovanskem usnju. Zanimivo je bilo njihovo oblačenje, saj so nosili so usnjen predpasnik in visoke usnjene škornje – štalonarje. Tržič se je razvil v najpomembnejše čevljarsko središče v Sloveniji, na razstavi o tržiških šuštarjih pa razstavljeni predmeti pričajo o preteklem delu in življenju čevljarjev. Ogledati si je mogoče rokodelsko izdelovanje obutve, način življenja tržiških čevljarjev, obutev, ki so jo izdelovali in nosili v Tržiču, razvoj Peka in celo obutev znanih Slovencev. Razstavne prostore poživijo avdiovizualna gradiva in ustvarjalni kotički za otroke in odrasle.
Tržič je bil na Slovenskem najmočnejše nogavičarsko središče. Prvi nogavičarji so znani iz 17. stoletja, največ jih je bilo v Prešernovi dobi. Visoke volnene nogavice so izdelovali moški, ženske in otroci. Najpogosteje so jih barvali v modro barvo, ki pa so ji takrat rekli višnjeva. V drugi polovici 19. stoletja so moški začeli nositi dolge hlače in tržiški nogavičarji so v nekaj letih propadli… Tržičani so sejali lan, iz njega spredli niti in tkali platno, iz volne pa so izdelovali sukno. Že Valvasor omenja, da so Tržičani sloveli po mezlanu – blagu, ki je bilo tkano iz lanu in volne. Sredi 19. stoletja so vse pogosteje uporabljali bombažno blago, ki je bilo zaradi hitrejše strojne predelave cenejše od platna. Modrotisk je poseben način ročnega tiskanja vzorcev na blago, ki se obarva z indigom. V Tržiču so še posebej sloveli so po víšnjevih pávolnikih – modrem potiskanem bombažnem blagu.
Med enotami Tržiškega muzeja izstopa tudi spominski park in muzej v spomin na jetnike nacističnega koncentracijskega taborišča Ljubelj. V času obstoja taborišča (1943-1945) je bilo v njem zaprtih okoli 1800 jetnikov, ki so za nemški rajh gradili predor Ljubelj. Muzej v kletnih prostorih Karavle ob cesti proti Ljubelju je bil prenovljen leta 2021. Nova razstava pojasnjuje zgodovino taborišča na Ljubelju, sistem nacističnega terorja in vpetost taborišča v lokalno okolje s predmeti, pričevanji, dokumentarnim filmom in pedagoškimi programi. Muzej je leta 2021 prejel Valvasorjevo odličje za enkratne dosežke na področju muzealstva.
Iz Tržiča se nekoliko severno podamo do Dovžanove soteske, ki jo je hudourniška reka Tržiška Bistrica izdolbla v stare zemeljske sklade. Reka teče čez slapišče velikih zaobljenih blokov belega kremenovega konglomerata. Dovžanova soteska je zavarovana kot naravni spomenik zaradi edinstvenega nahajališča ostankov življenja rastlin in živali v kamninah starega zemeljskega veka – paleozoika. Najstarejši doslej najdeni primerki fosilov so stari okoli 270 milijonov let! Razgledna učna pot se začne pri informacijski točki tik za naseljem Čadovlje pri Tržiču, nato se vije mimo informativnih tabel med strme stene, čez most in skozi predor, mimo najdaljšega slapišča v Sloveniji in geološkega stebra, kjer vidimo vse kamnine od 300 milijonov let nazaj do danes. Pogumnejši raziskovalci se bodo podali na strmo razgledno pot z jeklenimi stopnicami, zavarovano z jeklenicami. Premaga jo lahko vsak brez vrtoglavice, mogoče pa se ji je tudi izogniti.
Cerkev sv. Kancijana v Kranju je ena najbolj prepoznavnih stavb v mestu. Njen zvonik se dviga 60 metrov visoko, z njega pa je imeniten razgled na vse strani. Do razgledne ploščadi se sicer vije 163 strmih stopnic, a nekaj napora in začetne zadihanosti se hitro pozabi ob razkošnih pogledih z vrha zvonika. Korak na razgledno ploščad razkriva zgodbe mesta na skali v objemu dveh rek – Kokre in Save, razgled pa seže na vse tri verige slovenskih Alp in na vse štiri strani neba. Posebnost cerkve je tudi cerkveno zvonovje. Na vrhu cerkvenega zvonika devetkrat dnevno zaigra različne melodije deset majhnih, bronastih in umetelno narejenih melodičnih zvonov. Prisluhniti jim je mogoče vsak dan med 9.30 in 17.30 uro – vedno ob pol med polnima urama.
Za pesem zvonov se kajpak ni treba povzpeti na zvonik, prav lepo se jih sliši tudi na Glavnem trgu. Pod Glavnim trgom je podzemna protipožarna cisterna za vodo. Cisterna je v celoti vkopana v zemljo, na trg pa se odpira z dvema ozkima jaškoma ob mestnem vodnjaku. Globoka je 3,5 metrov, široka 4 metre, dolga pa kar 30 metrov in je napolnjena s 310 kubičnimi metri čiste vode. Čeprav imamo danes modernejšo tehnologijo za gašenje požarov, bi v nuji še vedno lahko služila svojemu prvotnemu namenu, zato njeno notranjost enkrat na leto pregledajo izkušeni jamski potapljači.
Pod starim mestom se skriva 1300 metrov podzemnih rovov, zgrajenih med 2. svetovno vojno, ki so služili kot mestno zaklonišče. Danes se v njih dogajajo veliko bolj prijetni družabni dogodki, še posebej je vsako leto dobro obiskana Vinska pot v rovih pot starim Kranjem, ki bo tudi letos v novembru. Podzemni rovi so z leti pridobili naravno patino in čisto prave kapnike, v mrzlih zimah pa tudi ledene kapnike. Izkopani so v konglomerat in na mestih, kjer niso obdani z betonom, se lepo vidi konglomeratno steno. Rovi so postali domovanje redkim jamskim živalim, kot so jamske kobilice in pajki jamske mete, opazili so tudi že netopirje.
V rovih je mogoče obiskati Informacijski center za varstvo človeške ribice SOS proteus in iz prve roke od raziskovalcev Jamskega laboratorija Tular izvedeti o življenju človeških ribic v njihovem podzemnem svetu. Info center je opremljen je z informacijskimi tablami, video prezentacijami in akvariji s človeškimi ribicami. V centru so na ogled rešene človeške ribice, ki so jih poplave podzemnih voda odnesle na površje, kjer sicer ne bi preživele. Osrednji namen centra je izobraževanje in ozaveščanje o pomenu ohranjanja človeške ribice in virov podzemne vode, od koder v Sloveniji načrpamo 99 % pitne vode. Z obiskom postanete podpornik ogrožene človeške ribice, sredstva od vstopnin so namreč v celoti namenjena raziskovanju in varstvu te ogrožene živali.
V Kranju je v sredini 19. stoletja prebival izumitelj Janez Puhar, ki se je leta 1842 zapisal v zgodovino kot izumitelj fotografije na steklo. Svojo tehniko je izpopolnil do te mere, da je za osvetljevanje motivov potreboval zgolj petnajst sekund, kar mu je omogočalo, da je lahko z veliko natančnostjo portretiral ljudi. Ovekovečil se je tudi z dvema avtoportretoma in s tem svetu pokazal prvi pravi fotografski selfie. V kulturni četrti Kranja je dobil svojo spominsko hišo. V hiši je muzejska soba, ki opisuje Puharjevo življenje in postopek fotografiranja na steklo, soba gibljivih slik in iluzij, ter fotografski atelje 19. stoletja, kjer se lahko oblečete v nošo tistega časa in domov odnesete fotografski portret svoje družine na steklu. Enkratno doživetje!
Foto: Visit Kranj, Visit Tržič, Tržiški muzej, Matjaž Markič
Še več idej za zanimive izlete po Sloveniji lahko poiščete na Feel Slovenia.