Med zasneženimi vrhovi avstrijske Koroške in zrcalno gladino Belega jezera se zima pokaže v svoji najlepši obliki. Naravno drsališče sredi mogočnih Alp, vrhunski kulinarični užitki in eno najboljših smučišč v regiji ustvarjajo popolno kuliso za aktivne zimske dni. Belo jezero (Weißensee) in Mokrine (Nassfeld) skupaj ponujata edinstveno kombinacijo športa, narave in razvajanja, ki navduši tako rekreativce kot zahtevnejše ljubitelje zime.

Med koncem decembra in marcem, ko debelina ledu Belega jezera (Weißensee) doseže od deset do štirideset centimetrov, se eno najlepših ledeniških jezer na avstrijskem Koroškem spremeni v največje evropsko naravno drsališče, obdano z veličastno kuliso Ziljskih Alp. Odlično pripravljena krožna drsalna proga je letos dolga 4,5 kilometra, drsalna površina pa obsega kar 6,5 km2. Na njej uživajo tako športniki kot družine, saj je primerna za klasično in hitrostno drsanje ter tudi za curling in hokej na naravnem ledu.

Drsalna proga je urejena na severozahodnem delu jezera. Na ledeno ploskev je mogoče vstopiti na treh točkah (vstopnina znaša 9 evrov za starejše od 12 let). Mi smo si izposodili drsalke za hitrostno drsanje v Intersportu Alpensport Eislauf & Langlauf v središču Techendorfa – glavnega naselja ob severozahodnem delu jezera, tik ob mostu, osnove hitrostnega drsanja pa nam je pokazal Wolfgang Wernitznig, športni vodnik in fitness coach. Preizkusili smo tudi brezplačne opore za pomoč manj izkušenim drsalcem, ki jim domačini šaljivo pravijo »rolator«.

Na progi se srečujejo športniki in rekreativci, ki se pripravljajo na tekmovanja, zaljubljeni pari na romantičnih zmenkih, starejši in mlajši drsalci, prijateljske družbe ter družine, ki se na led podajo tudi z malčki na saneh in v vozičkih. Ob progi je živahno na igriščih za curling in hokej ter na sprehajalni poti ob drsalni trasi. Ponudbe prigrizkov in pijače ne manjka že ob progi, še več pa je je v Techendorfu in sosednjih krajih ob jezeru, kjer so kulinarični užitki eden ključnih poudarkov turistične ponudbe.

Vodja turističnega urada mag. Thomas Michor, glavni organizator turističnih vsebin destinacije Weißensee / Belo jezero, s ponosom pove, da se območje lahko pohvali s štirimi restavracijami z Gault & Millau kuharsko kapo ter dvema restavracijama z Michelinovo zvezdico. Med lokalnimi specialitetami, ki jih zaradi bližine jezera in gorskih rečic pogosto navdihujejo jedi z ribami, vsekakor velja poskusiti postrv v masleni omaki z gorskimi zelišči, trsko na žaru ali dimljeno, v hladnih zimskih dneh pa prija tudi okusna kremna ribja juha. Postrv je bila res odlična!

Vsakoletni vrhunec drsalne sezone predstavlja alternativo tradicionalni Elfstedentocht (Turneji 11 nizozemskih mest), skoraj 200 kilometrov dolgi drsalni turi po kanalih Frizije. Zaradi podnebnih sprememb kanali tam ne zamrznejo več, zato prireditev že vse od leta 1989 poteka na Belem jezeru. Največja svetovna prireditev hitrostnega drsanja na naravnem ledu pa ni le tekmovanje, temveč tudi praznik zime in druženja. Letos bo potekalo od 17. do 31. januarja, ko se bodo udeleženci podajali na razdalje 50, 100 in kraljevskih 200 kilometrov. Dogodek na Belo jezero privabi več tisoč tekmovalcev, predvsem z Nizozemske, vrhunec dogodka pa je 200-kilometrski maraton, ki ga prenaša televizija. Svetovni rekord na tej progi znaša 5 ur in 11 minut.

Novost letošnje zime je prvo mednarodno srečanje Pond Hockey Weissensee Austria, ki bo potekalo od 16. do 18. januarja. Nastopilo bo 96 ekip z vsega sveta, od mladinskih do veteranskih. Namen dogodka je vrnitev k izvorni obliki hokeja – na prostem na jezeru, brez tribun, zaščitnih ograj in pogosto tudi brez vratarjev, s poudarkom na igri in druženju ob hokejski igri. Ob Belem jezeru poudarek namenjajo tudi trajnostni mobilnosti. Osebni avtomobilski promet je zato umaknjen iz občutljivega naravnega okolja, obiskovalcem pa so na voljo parkirišča na robu območja. Cena dnevnega parkiranja znaša od 4 do 12 evrov, odvisno od oddaljenosti parkirišča. Oddaljenost pa ni težava, saj je vsakih 30 minut zagotovljena avtobusna povezava do centra. Hotelskim gostom je omogočen tudi brezplačen prevoz z 20 kilometrov oddaljene železniške postaje.

Le dobre pol ure vožnje od Belega jezera je smučišče Nassfeld – Mokrine na avstrijsko-italijanski meji, ki je največje in eno najbolj priljubljenih zimskih središč na avstrijskem Koroškem. Z več kot 110 kilometri širokih, skrbno urejenih prog, 30 sodobnimi žičnicami in legendarnim Millennium Expressom, ki v eni vožnji premaga več kot 1.300 višinskih metrov, ponuja odlične razmere za smučarje vseh stopenj znanja. Smučišče Nassfeld – Mokrine, ki slovi tudi po kar 100 urah sonca na leto več kot kraji severno od Alp, je po pravici na častni listi 10 najboljših avstrijskih smučišč.

Predstavnik turistične organizacije Christopher Puntigam nam je predstavil smučišče in glavno novost sezone 2025/26 – novo 10-sedežno gondolo Gartnerkofel, ki je nadomestila staro sedežnico in omogočila hitrejši ter udobnejši dostop na smučišče. Hkrati smučišče vlaga v okolju prijazne sisteme zasneževanja, čeprav slovi po praviloma zelo zanesljivi naravni snežni odeji. Za zabavo na smučišču poskrbijo Fun Slope, snowpark, nočno smučanje ter številne družinske aktivnosti, otroška igrišča in šole smučanja.

Pomemben del doživetja so tudi prijetne smučarske koče in restavracije na smučišču. V tradicionalni koči Watschiger Alm, ki na smučišču na pobočju Gartnerkofla stoji že od leta 1931, smo poskusili značilno koroško jed Kärntner Kasnudel – velike testeninske žepke z lepo oblikovanim robom, polnjene s skuto, lokalnim sirom, krompirjem in meto – ter cesarski praženec z jabolčno čežano. Koča slovi po prijetnem ambientu, regionalnih dobrotah in lepih razgledih, pohvaliti pa gre tudi hitro in prijazno postrežbo.

Za prenočišče je odlična izbira hotel Gartnerkofel, štirizvezdični hotel v središču smučarskega območja, ki združuje alpsko eleganco, vrhunsko kulinariko in odlično lego tik ob smučarskih progah. Gostje se lahko na smučeh zapeljejo neposredno iz hotela in se na smučeh vanj tudi vrnejo. Hotel ponuja bogat nabor športnih, družinskih in wellness storitev. Kristall Spa na 1.500 m2 vključuje več savn, notranji bazen in panoramski whirlpool. Za otroke in mladino so na voljo velika igralnica, otroški klub in notranji adrenalinski park s plezalno steno in trampolini, organizirano pa je tudi varstvo otrok. Hotel redno pripravlja dogodke za goste – od apres-ski zabav z živo glasbo do romantičnih večernih sprehodov z baklami, možna pa je tudi izposoja smučarske opreme.

Za vse, ki uživate v avstrijski kulinariki – Solnograški žličniki (Salzburger Nockerl) je posladek, ki se kar topi na jeziku. Poleg jabolčnega zavitka in cesarskega praženca je ena izmed treh najslavnejših avstrijskih sladic. Več o njej pa lahko preberete tukaj.

The post Smučanje in drsanje v osupljivem naravnem okolju first appeared on Moj kovček.

Livanjsko polje velja za največje kraško polje na svetu, na njegovem jugovzhodnem delu pa je na 730 m nadmorske višine mesto Livno, po katerem jer polje dobilo ime. Livno z okolico privablja vse več obiskovalcev, predvsem outdoor navdušencev, ki so očarani nad plemenitimi divjimi konji visoko na planini Kruzi, radi pa se tudi zapeljejo s kajakom po zeleni reki Sturbi. Na svoj račun pridejo tudi gurmani – hercegovska kuhinja je tradicionalno odlična, tokrat pa so nas še posebej navdušili znameniti livanjski sir, sredi narave v krušni peči spečeni burek in odlično craft pivo Livanjka.

Reka Sturba je tipična kraška reka, ki se v dolžini 14,5 km vije po Livanjskem polju. Čudovita zelena reka teče mimo nekaj vasi, sicer pa v neokrnjeni naravi – pravijo, da je voda iz nje pitna. Pili je sicer nismo, smo se pa po reki zapeljali s kajaki dvosedi, ki so nam jih preskrbeli v agenciji Eyes of Sturba, ki jo vodi lastnik Matej Bartulica. Približno uro in pol dolga vožnja s kajaki po čisti reki je posebno doživetje, ko se za vsakim ovinkom razkrije nova zanimivost – od zelenih tunelov pod drevesi, kjer se je treba kar dobro skloniti pod vejami, do črede ovac, ki jih je pastir v poletni vročini pripeljal do reke, da se osvežijo in napijejo.

Čeprav je bilo vroče, pa nas v vodo več kot do kolen ni mikalo – voda, ki privre iz dveh kraških izvirov, je imela 10 stopinj, tudi v najbolj vročem poletju pa temperatura ne preseže 14 stopinj. Kar malo preveč osvežilno, priznam. Na reki Sturbi je tudi ribiški revir za muharjenje, kjer občasno prirejajo tekmovanja, celotno Livanjsko polje pa je tudi Ramsarsko območje in raj za opazovanje ptic. Meni se je – kot navdušenemu kajakašu – zdelo veslanje po Sturbi kar prekratko, a čakale so nas nove dogodivščine…

Po veslanju po reki Sturbi se je že prilegla malica – a kakšna! Matejeva soproga Antonija je v prenosni krušni peči spekla velik pladenj imenitnega bureka. Da, pravega mesnega bureka, vse drugo (s sirom, špinačo) so pite. Kako je zadišalo! Burek je res teknil, prilegel pa se je tudi znameniti livanjski sir. Polnomastni sir je gastronomska specialiteta livanjskega polja, njegovi začetki pa segajo v konec 19. stoletja, ko so avstro-ogrske oblasti prepoznale potencial teh krajev in začele z organizirano živinorejo in proizvodnjo sira. Pripeljali so celo nekaj mojstrov sirarjev, ki so za izdelavo sirov uporabili recepture švicarskega sira Gruyere. Na začetku je bil sir izključno iz ovčjega mleka, zaradi sezonskosti pridelave ovčjega mleka in vse manjšega števila ovac so začeli dodajati kravje mleko, tako da je sir danes iz mešanice kravjega in ovčjega ali pa celo samo iz kravjega mleka. Tradicionalno ga pripravljajo iz neposnetega mleka, zoreti pa mora vsaj dva meseca ali več – če je starejši, je seveda nekoliko trši in pikantnejši, vedno pa je zelo okusen. Še zanimivost – livanjski sir je prvi prehrambeni proizvod iz Bosne in Hercegovine, ki je dobil zaščito geografskega porekla na ravni EU.

Livanjski divji konji so ena največjih znamenitosti Livna in v zadnjem času zelo priljubljeni med obiskovalci. V 70. letih prejšnjega stoletja so konje začeli izpodrivati kmetijski stroji in številni domačini so se odločili, da konjev ne bodo prodali (ali predelali v meso…) in so jih raje izpustili na svobodo, v naravo visoko na planoti Kruzi na južnem delu gore Cincar (2006 m). Planota na višini 1.150 do 1.350 m nadmorske višine obsega kar 150 kvadratnih kilometrov, s svojimi tereni pa je pravzaprav idealna za konje. Potomcev nekdanjih delovnih konj je bilo že v začetku 90. let okrog 500, vojna v BiH je njihovo število zmanjšala le na dobrih 50, a žilavi bosanski konjiči se v tamkajšnjem okolju očitno dobro počutijo, tako da njihovo število danes ocenjujejo na okrog 900. Pravijo, da je to tretja največja čreda divjih konj na svetu – večji sta le še v Mongoliji in na Islandiji. Paše imajo dovolj, celo pozimi, ko veter odnese sneg z nekaterih vrhov in lahko pridejo vsaj do skromne paše, voda pa je tudi na voljo. Še največ težav jim lahko povzročijo neosveščeni obiskovalci, ki zmotijo njihov naravni ritem, jih vznemirjajo s hrupom štirikolesnikov ali jih poskušajo hraniti.

Naš vodnik po planoti je bil spet Matej Bartulica iz agencije Eyes of Sturba, ki te kraje pozna bolje kot lastni žep, saj na planoto skoraj vsak dan zahaja že nekaj let. Če boste v teh krajih, se le obrnite nanj – s svojo ekipo bo zagotovo poskrbel za nepozabno izkušnjo. Iz Livna smo se odpeljali po strmi makadamski cesti s terenskimi vozili, za običajni avtomobil je cesta preslaba – no, razen za legendarni vw golf 2, ki so jih nekoč izdelovali blizu Sarajeva, in s kakršnim redki domačini (le šest jih še živi na planoti) priplezajo do vrha – če se vmes ne pokvari. Matejeva nova pridobitev je kleni land rover defender v dolgi izvedbi, star sicer dobrih 20 let, a še vedno neuničljiv in najboljši za zahtevne terene. Kot ljubitelj terenskih vozil sem se tudi sam na kratko usedel za volan – bolj za občutek in spominsko fotografijo.

Konji živijo na veliki površini in zgodi se, da jih neizurjeno oko niti ne opazi. A Matej njihove navade dobro pozna in ve, kje se običajno zadržujejo. Počasi smo se peljali po razdrapani cesti in jih iskali s pogledom. Kje so? Ustavili smo se na razgledni točki, od koder je pogled segel dovolj daleč. Kmalu jih je Matej s strehe land roverja zagledal z daljnogledom, nato pa smo se počasi in obzirno pripeljali prav do njih. Kakšno doživetje! Konji so sami prišli do nas, vsaj toliko so radovedni kot mi, Matej pa nam je razložil še njihovo družbeno dinamiko – živijo v čredah, ki jo sestavljajo posamezne »družinske« skupnosti, na čelu katere je dominantni samec. Do ljudi so prijazni in prav nič napadalni, treba je le paziti, da med prepirom dveh samcev nisi kje vmes… Med občudovanjem plemenitih živali, ki smo jih lovili v objektive naših fotoaparatov in pametnih telefonov, smo imeli na pokrovu motorja »našega« land roverja še pravi mali piknik. Nepozabno!

V Livnu pod strmimi stenami Crvenice izvira reka Bistrica, ena od številnih kraških rek, ki tečejo skozi Livanjsko polje, njen tok pa je dolg samo 3 km. Izvir Duman je dobil ime po turški besedi za dim ali meglo, saj zlasti v zimskem času tam nastane meglica kapljic vode, ki spominja na dimno zaveso. Za pot do izvira se je treba sezuti in zabroditi po ledeno mrzli vodi, vendar nas je vse malo bolj pogumne, ki se nismo ustrašili hladu vode, ki stiska kožo, na koncu čakala nagrada – pogled na smaragdno barvo tolmuna ob izviru. Srečali smo domačina, ki je dvakrat skočil v ledeni tolmun, ki res zaslepi s svojo lepoto, vendar… skočil bom morda kdaj drugič. Kakšnih 100 metrov od izvira je tudi edini še ohranjeni most na Bistrici, kamniti Firdusov most iz 17. stoletja, ki so ga obnovili po drugi svetovni vojni in je danes nacionalni spomenik BiH. V hišici blizu izvira pa se skriva še ena zanimivost – prvi naravni pralni stroj. Ko v meter veliko kamnito kotanjo, obdano z rešetkami, preusmerijo nekaj vode iz izvira, se ta z veliko močjo zavrtinči in opere perilo v »pralnem stroju«, seveda pa tudi krepko poškropi opazovalce.

Zgodba o craft pivovarni Livanjka je zgodba mladega para Tomislava in Marije Pervan, ki sta se v craft pivo (in drug v drugega) zaljubila že med študijem v Splitu. Pivo je bilo tudi glavna pijača na njuni poroki, in ker v domačem Livnu in okolici ni bilo mogoče dobiti dobrega craft piva, sta z varjenjem zlate tekočine poskusila sama – najprej bolj iz konjička. Že prvi poskus jima je dobro uspel, kar ju je prepričalo, da opustita načrte za selitev v Nemčijo – kovčke sta imela že pripravljene – in leta 2022 osnujeta prvo craft pivovarno v Livnu. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko rekli. Pivovarna je uspešna, zraven nje sta odprla tudi craft pub, kjer točijo njihova (odlična!) piva. Trenutno imajo štiri vrste, vsako ima tudi posebno ime: 892 je pšenično pivo, ki je dobilo ime po letnici prvi omembe mesta Livno, Zlatno je svetlo ale pivo – po hrvaškem nogometnem selektorju Zlatku Daliću (doma je iz Livna), Wild ale je ameriško pale ale pivo – ime ima po divjih livanjskih konjih, Crna stina pa je temno milk porter pivo, za njegovo ime pa je zaslužen eden najlepših krajev ob reki Sturbi. V družbi simpatičnih lastnikov smo poskusili vsa – težko se bi odločil za favorita, a na koncu mi je bil Wild ale morda vendarle najljubši.

Če vas zanima kaj več o zahodni Hercegovini, vam priporočamo v branje še prispevek Kraljevsko mesto Tomislavgrad in hercegovsko morje.

The post Livno – med plemenitimi divjimi konji in s kajakom po zeleni reki first appeared on Moj kovček.

Za kraljevsko mesto Tomislavgrad, ki leži v južnem delu Herceg-bosanske županije, pravijo, da je tisti »in« v imenu Bosne in Hercegovine, saj s svojo lego povezuje Bosno, Hercegovino in Dalmacijo. Pred 1.100 leti naj bi tam kronali prvega hrvaškega kralja, v njegovi bližini je hercegovsko morje – Buško jezero, na Duvanjskem polju so našli ostanke praslona, na obronkih polja na nadmorski višini nad 900 m pridelujejo odlična vina, hercegovska kulinarika pa že dolgo slovi kot odlična.

Tomislavgrad, mesto v zahodni Hercegovini v bližini hrvaške meje, je v zgodovini zamenjalo kar nekaj imen. Potem ko so mu Rimljani rekli Delminium, so ga v srednjem veku imenovali Županjac, pod turško oblastjo Županj – potok in pod Avstro-ogrsko spet Županjac. Leta 1928 ga je jugoslovanski kralj Aleksander I. preimenoval v Tomislavgrad, zlasti v čast svojega sina Tomislava, nekaj pa tudi zato, ker naj bi prav tu kronali prvega hrvaškega kralja Tomislava. Po letu 1946 se je kraj imenoval Duvno, po obširnem kraškem Duvanjskem polju, na katerem leži. Zanimivo, ena od razlag imena Duvno je ta, da na Duvanjskem polju vedno piha (hr. duva) veter, kar verjetno ni daleč od resnice. Leta 1990 je spet dobil današnje ime Tomislavgrad, za kar so se meščani plebiscitarno odločili na referendumu, še vedno pa ga marsikdo pogovorno imenuje Duvno, ali pa kar – Tomislav.

V Tomislavgradu je turizem šele na začetku, turistično skupnost so ustanovili šele pred dobrim letom, a tako kot v sosednjih Livnu in Kupresu (o njih boste lahko brali v posebnih reportažah) imajo v regiji smele načrte za njegov razvoj. Kako resno mislijo, sta nam pokazala in povedala tudi predsednica Federacije Bosne in Hercegovine Lidija Bradara ter župan Tomislavgrada Ivan Buntić, ki sta našo skupino turističnih novinarjev (iz Hrvaške, Srbije, Severne Makedonije, BiH in Slovenije) v Frančiškanskem muzeju pozdravila prvi dan obiska v regiji. Muzej med drugim hrani različne etnološke in arheološke eksponate iz bližnje in daljne zgodovine kraja, še posebej ponosni so na fosilne ostanke Duvanjskega praslona, stare 3,5 milijone let, ki so jih leta 2011 našli v bližnjem kamnolomu Cebara. Tam so kasneje odkrili še ostanke drugih živali, med njimi so tudi sabljezobe mačke, tapirji, prakonji – pravi pleistocenski živalski vrt, ki je Tomislavgrad postavil na paleontološki zemljevid sveta.

Prav letos v Tomislavgradu praznujejo 1.100-letnico kronanja prvega hrvaškega kralja Tomislava na Duvanjskem polju leta 925. Zapisov o dogodku sicer ni, a zgodovinarji sklepajo, da je do kronanja prišlo prav takrat, nenazadnje je papež Ivan X. v pismu (v latinščini) Tomislava leta 925 naslovil kot »kralja Hrvatov«. Tomislav je sicer vladal že od leta 910, z močno vojsko je premagal nasprotnike, zlasti Madžare in Bolgare carja Simeona, ter združil hrvaška in dalmatinska ljudstva. Eden posrednih dokazov je tudi, da so se njegovi nasledniki v 10. stoletju prav tako imenovali »kralji« – in to v hrvaškem jeziku. V Tomislavgradu so ob okrogli obletnici pripravili številne prireditve in razstavo, ki nazorno predstavlja to za hrvaško zgodovino zelo pomembno poglavje. Na razstavi je prikazana tudi krona, s kakršno naj bi pred 1.100 leti okronali hrvaškega kralja.

Duvanjsko polje leži na nadmorski višini med 860 in 900 m. Zime so lahko kar zelo hladne, poletja pa vroča, a zaradi stalnega vetra kar znosna. Padavin je največ pozimi, ko je polje občasno delno poplavljeno, potem pa na kraških tleh voda hitro odteče in poleti ni redka suša. Razmere, ki se ne zdijo najbolj ugodne za vinogradništvo, a podjetnik Ivica Dilber se je s soprogo pred nekaj leti lotil prav vinarstva. Njegovi vinogradi so med 900 in 960 m nadmorske višine in so glede tega pravi fenomen, saj jih na takšni višini ni ravno veliko – pravzaprav so med najvišjimi na svetu! S pomočjo vrhunskih enologov so njegova vina Knebu (da, ime izvira iz k nebu – glede na nadmorsko višino in v prenesenem pomenu) izjemno kakovostna in redno prejemajo najvišje ocene in mednarodna priznanja. Njihov chardonnay (letnik 2022) je na Decanterju prejel zavidljivih 94 točk, kar je najboljša ocena za chardonnay v BiH, na Hrvaškem in v Sloveniji. Seveda smo ga lahko degustirali in se prepričali, da je zares vrhunski! Zakonca Dilber sta nas popeljala po posestvu in nam poleg vinogradov pokazala tudi moderno, veliko vinsko klet, ki je še v gradnji, a bo zagotovo postala prava turistična atrakcija.

V bližini Tomislavgrada se lahko pohvalijo s hercegovskim morjem – Buškim jezerom. Akumulacijsko jezero je nastalo v 70. letih prejšnjega stoletja za potrebe hidroelektrarne Orlovac (danes na Hrvaškem) in je bilo v času nastanka največje v Evropi, še danes pa je med večjimi tovrstnimi jezeri. Ko je polno, je njegova površina kar 56 km2, dolgo je največ 13,5 km in široko 6 km, obseg obale pa meri 43 km. Zaradi njegove značilne poletne modre barve in odsevov ga mnogi primerjajo z morjem. Stalni vetrovi so primerni za vodne športe, zelo priljubljeno je med ribiči, z nasutjem peska pa so lepo uredili plažo Marinkovac, ki zlasti ob koncu tedna privablja številne kopalce iz okolice. Jezero je pomembno tudi za migracije ptic, kar 274 vrst se jih ustavi tukaj, zato je od leta 2008 na Ramsarskem seznamu in ga pogosto obiskujejo ornitologi in opazovalci ptic z vsega sveta.

Eco vas Grabovica, naše bivališče v Tomislavgradu, leži malo nad Buškim jezerom, iz njenih teras pa se odkrivajo najlepši pogledi na lesketajoče se jezero in gore, ki ga obdajajo. Poleg 35 sob in apartmajev za goste je tam tudi velika restavracija, pri njih si je mogoče izposoditi kolesa za izlete po okolici, kamor se z vodičem lahko zapeljete tudi s štirikolesniki (quadi) ali pa se tja podate kar na konjskem hrbtu na vodenih konjeniških izletih. Vsekakor pa se zvečer zapeljite do imenitne restavracijo Hajdučke vrleti, ene najboljših restavracij ne le v regiji, temveč v celotni Bosni in Hercegovini. Sredi naravnega parka Blidinje vam v pristnem domačem ambientu postrežejo z vrhunskimi specialitetami hercegovske kuhinje ob spremljavi odličnih hercegovskih belih in rdečih vin – seveda so na impresivni vinski karti tudi vina iz vinske kleti Knebu. Le opozorilo – pridite lačni, porcije so gostoljubno velike, hrana pa izjemno okusna.

Če se odpravljate v zahodno Hercegovino ali pa vas o tem zanima kaj več, vam priporočamo še članek V gostoljubni deželi slapov in stečkov.

The post Kraljevsko mesto Tomislavgrad in hercegovsko morje first appeared on Moj kovček.

Ko govorimo o Schladmingu, največkrat pomislimo na smučanje in nočni slalom svetovnega pokala. A poleti avstrijsko športno središče razkrije še drugo, prav tako privlačno plat, ko v zeleni naravi pod mogočnim Dachsteinom svoj aktivni oddih preživljajo zlasti pohodniki in kolesarji.

V regiji Schladming Dachstein nikomur ne more biti dolgčas, mestece Schladming pa je s svojo osrednjo lego med najbolj priljubljenimi kraji, ki nudi aktivnim gostom številne možnosti za preživljanje prostega časa. Okrog 1.000 km (!) pohodniških poti različnih težavnostnih stopenj zadosti vsem okusom, za najbolj zahtevne je v okolici še 19 različnih ferrat in plezalnih tur. Velika mreža kolesarskih poti je raj za kolesarje vseh vrst, adrenalin je gorskim kolesarjem zagotovljen v bike parku na gori Planai. Tu so še štiri igrišča za golf, pa rafting, kanjoning in zip-line… V številnih hotelih je del paketa kartica Schladming Dachstein Sommercard, ki omogoča številne popuste in ugodnosti. Simpatičen je tudi sam kraj s številnimi živahnimi lokalčki in trgovinami, v njem je tudi manjši, a prikupen muzej o zgodovini Schladminga.

Z veliko gondolo smo se popeljali na ledenik Dachstein, kjer tudi poleti ne manjka snega. A tudi tu so opazne posledice podnebnih sprememb, saj se ledenik manjša za skoraj meter na leto. Občutki so vseeno skoraj zimski in narediti spotoma kakšno sneženo kepo sredi poletja tudi ni kar tako! V okolici ledenika se sprehodimo po snegu do največjih atrakcij – sprehajalna pot Sky Walk in stopnice Stairways to Nothingness ponujata neverjetne razglede na okoliške gore in dolino globoko pod njimi, češnja na torti pa je sprehod po visečem mostu, dolgem 81 m in širokem en meter, ki se pne visoko nad prepadom. Ni ravno za tiste z vrtoglavico, sicer pa brez bojazni – most zdrži vetrove do 250 km na uro in obtežbo 750 kg na m2, tako da je kljub manjšemu nihanju povsem varen.

Okrog zgornje postaje gondole Dachstein in ledenika je nekaj manjših zamrznjenih jezerc, ki privlačijo poglede in instagramske fotografije, prava ledena pravljica pa nas je čakala v ledeni palači znotraj ledenika. Tam so približno šest metrov pod večnim ledom izdolbli hodnike in dvorane, v katerih si je mogoče ogledati in občudovati številne skuplture, izklesane iz ledu, ter dobiti nekaj dodatnih informacij o ledeniku in življenju v ledenem okolju. Naravni dragulj Dachstein Ice Palace je postal nekakšen simbol pomembnosti varovanja narave in vzdržnega turizma. Temperatura v njem je ves čas malo pod ničlo, zato smo se – oblečeni za toplejše poletne dni – kar radi spet vrnili na prosto pod sončne žarke in občudovat gorsko panoramo okrog nas.

Pred vrnitvijo v dolino smo imeli posebno čast, da nam je žičničar Martin, velik poznavalec gondolskega sistema Dachstein, razkazal zakulisje zgornje postaje gondole. Tega ne vidiš vsak dan, zato je bil sprehod po prostorih, ki so sicer namenjeni samo vzdrževalcem, zanimiv tudi bolj ne najbolj tehničnim med nami. Lahko smo se prepričali, da je vožnja z gondolo res varna, saj ima vsak sistem še vsaj dva back-upa za primer, če bi šlo kaj narobe. Izvedeli smo tudi, da je pod vsako gondolo rezervoar s 3000 litri prostornine, pod eno za svežo vodo, pod drugo pa za »sivo« vodo, saj je treba vodo vsak dan pripeljati iz doline in nazaj. Na slikah smo videli, kako se je mogoče z gondolo voziti v cabrio slogu – na vrhu gondole, na odprtem. Martin nas je vprašal, če bi hoteli poskusiti in nismo se pustili dvakrat vprašati. V dolino smo se peljali na odprtem, varno spravljeni v jekleni »kletki« na vrhu gondole – občutni so nepopisni!

V okolici spodnje postaje gondole je veliko lahkih planinskih poti in po eni od njih smo se podali do koče na planini Brand Alm. V prijetni leseni koči nas je čakalo kosilo, ker pa se nam je – vsaj nekaterim – pot do koče zdela kar prekratka, smo skočili še do muzeja Dachsteina na 1.638 m višine. Njegov dom je koča Austriahütte iz leta 1880, ki je ena najstarejših in najbolj ohranjenih koč v regiji. Muzej s simpatično zbirko predmetov, povezanih z gorami in smučanjem, je v spodnjih, najstarejših prostorih, zgoraj pa je prava delujoča planinska koča z opremo iz začetka 20. stoletja, tudi prava paša za oči. Tokrat se tam nismo ustavili na pijači, ampak smo se raje povzpeli še na greben nad njo, od koder se odpirajo pogledi na dolino in visoko planoto Ramsau.

V okolici Schladminga je okrog 300 manjših, kristalno čistih gorskih jezerc in nekaj deset slapov – eden večjih je Talbach tako rekoč v centru kraja. Do njih vodijo številne pohodniške in kolesarske poti, ki so dobro označene in jim ni težko slediti. Mi smo si izposodili električna kolesa in se podali raziskovat kolesarske poti v okolici Radstadta, ki vodijo skozi majhne, slikovite vasice in med zelene pašnike, v ozadju pa nas je ves čas spremljala mogočna gorska kulisa Dachsteina. Čeprav je bilo na poti tudi kar nekaj ravninskih odsekov, nam je na strmih vzponih električna pomoč pri poganjanju pedalov prišla kar prav – kljub vsemu gre za hribovito pokrajino.

Zvečer nas je čakala večerja na gorski kmetiji Sonnenalm, od katere si nismo veliko obetali, izkazala pa se je za presežek v marsičem. V idiličnem okolju je družina Höflehner ustvarila oazo miru, kjer okrog skačejo radovedni zajčki, pozdravit nas je prišla tudi domača muca. Predvsem pa hišni gospodar s svojo sproščenostjo in šaljivostjo poskrbi za vzdušje in smeh. Samo primer – ko sem naročil pivo, me je vprašal, če velikega, in seveda sem pritrdil. Res je prinesel kar velik keramični vrček piva in ga postavil predme na mizo. Še dobro, da ga nisem polil, ko sem ga dvignil – vrč je namreč potegavščina in tehta kar 13 kg, od piva pa je v njem le pena… Kulinarični presežek je prišel na koncu – flambirani kaiserschmarrn ni bil le paša za oči, ampak zares imeniten.

Regeneracijo in počitek smo poiskali v Falkensteiner 4*S Hotel Schladming, ki ima odlično lokacijo le nekaj minut od spodnje postaje žičnice Planai in središča kraja. Moderna arhitektura z všečnimi alpskimi poudarki v notranjosti prispeva k prijetnemu vzdušju, zunanja lesena fasada pa se lepo vključuje v prostor. Tudi notranjost preveva les in izbrano pohištvo, katerega značilnost je dekorativno blago iz visokokakovostne tkanine loden iz bližnje tovarne družinskega podjetja Steiner 1888, ki že več kot 130 let proizvaja trajnostne materiale vrhunske kakovosti in najfinejši kašmir. Vseh 106 dvoposteljnih sob ter vseh 23 suit ima balkon ali teraso, nekatere s pogledom na Planai.

Hotelska restavracija Steirer ponuja raznolikost jedi s tremi glavnimi poudarki – avtentično, štajersko, mednarodno. Štajerske tradicionalne jedi so predstavljene na sodoben način, s kulinaričnimi vplivi z vsega sveta. Posebna pozornost je namenjena izboru jedi, ki so hkrati zelo okusne in zdrave. Imenitno jih dopolnijo večinoma avstrijska vina z bogate vinske karte, natakarji pa znajo prijazno in strokovno svetovati pri izboru. Po večerji je prijetno v dobri družbi posedeti v geniessBAR-u in si morda privoščiti še kozarec izvrstnega vina, cocktail ali kaj drugega. V toplem večeru sem zares užival v odlično pripravljenem hladnem espressu martini.

Hoteli Falkensteiner so znani po svojih odličnih wellnessih in spa in tudi hotel v Schladmingu seveda ni izjema. Acquapura SPA na več kot 1.500 m2 ponuja popolno sprostitev in možnost za regeneracijo pa aktivnem dnevu. Zunanji in notranji bazen sta ogrevana na 31,5 stopinj C in z veseljem sem si privoščil daljše jutranje plavanje v prijetno ogreti vodi, še pred sicer izvrstnim in pestrim zajtrkom. Popoldne pa je bil čas za pravo razvajanje v savnah – imajo parno, bio in finsko savno, z obveznim velikim jacuzzijem. Po vročem aufgussu – ritualu, ki ga izvaja mojster savne s kroženjem vročega in vlažnega zraka ter tremi eteričnimi olji – v finski savni sem bil po kolesarskih in pohodniških aktivnostih kot prerojen. Še pridem!

Navdušenim kolesarjem pa priporočamo še članek Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras.

The post Aktivni oddih pod gorami v poletnem Schladmingu first appeared on Moj kovček.

»Čas za kolo« je kolesarska pot, ki povezuje tri slikovite slovenske regije in bogate vinorodne okoliše – Brda, Vipavsko dolino in Kras. Naravi prijazen način raziskovanja z navadnimi ali e-kolesi spodbuja aktivno preživljanje prostega časa v povezavi s spoznavanjem kulturne in naravne dediščine in edinstvene kulinarike.

Trasa krožne poti je dolga dobrih 93 km, vzponov je za skupno 1.084 m, poteka pa izmenično po že vzpostavljenih kolesarskih stezah, asfaltiranih lokalnih cestah in makadamskih stranskih poteh. Predvideno je, da bi jo rekreativni kolesarji prevozili v treh dneh in ob tem uživali v čudoviti okolici in razgledih ter se ustavili tudi v kakšni domači gostilni, zato je primerna za vse aktivne posameznike in družine z (malo večjimi) otroki. Bolj zagreti jo gotovo lahko prevozijo v dveh dneh, najbolj pripravljeni rekreativci pa bi jo lahko odkljukali tudi v enem samem dnevu. A to bi bila res škoda, saj bi s tem zamudili vse čare, ki jih pokrajina ponuja, ter 12 večjih kulturnih znamenitosti, mimo katerih vodi kolesarska pot Čas za kolo – Pomnika miru na Cerju, Mirenskega gradu, gradu Rihemberg, Trga Evrope v Novi Gorici / Gorici, vile Vipolže, Šmartnega…

Traso je seveda mogoče prevoziti tudi delno, tako smo jo po predstavitvi projekta na Pomniku Miru na Cerju prevozili tudi mi. V okroglih dveh urah smo prevozili le 24 km, saj smo se spotoma večkrat ustavili in občudovali okolico. S Cerja so nas pospremili lepi razgledi na morje, ki se je bleščalo v daljavi, na drugi strani pa so se v soncu belile zasnežene gore. Spust s Cerja je bil temeljit preizkus za zavore, ki so ga naša e-kolesa odlično prestala. Zmogljiva električna kolesa so nam posodili pri turistični agenciji San Martin iz Šmartnega v Goriških brdih, kjer jih je mogoče tudi individualno najeti in se popeljati z njimi po novi kolesarski poti ali pa zgolj na lahkoten kolesarski izlet, lahko pa pri njih v zaselku Zagora tudi prenočite in si privoščite aktivni pohodniško – kolesarski konec tedna.

Zapeljali smo se mimo Mirenskega gradu, ki smo ga s ceste občudovali tako rekoč s ptičje perspektive, pa skozi Miren mimo Vrtojbe do Šempetra in Nove Gorice, kjer smo naredili obvezni kolesarski krog po Trgu Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo, na njem označena meja med državama pa je le simbolična. Na vsej poti so nas spremljale značilne rdeče označevalne table, ki usmerjajo kolesarje po trasi Čas za kolo. Treba je reči, da nam je pri iskanju prave poti precej pomagala tudi Petra iz agencija San Martin, saj bi jo sami morda kdaj tudi zgrešili, zato si je dobro pred začetkom kolesarjenja GPX poti namestiti na pametni telefon s spletnega mesta Čas za kolo , kjer je na voljo za prenos tudi zgibanka z dodatnimi informacijami in kratkimi opisi vseh zanimivosti ob poti.

Iz Nove Gorice smo se popeljali proti Solkanu, kjer smo se ustavili na 120 m dolgi in tri metre široki jekleni viseči brvi za kolesarje in pešce, ki so jo odprli pred dobrima dvema letoma in dodatno povezuje čezmejni prostor, zaradi čudovitih pogledov na Sočo pa je postala prava turistična atrakcija. Kratek postanek nam je prišel prav, saj nas je nato čakal edini pravi vzpon na poti do Podsabotina, a izkazalo se je, da je bil vzpon z električno pomočjo pravi mačji kašelj. Tako nam je ostalo še več kot dovolj energije za občudovanje okolice in razglede na prebujajoče se vinograde. V Kampu Brdo v Podsabotinu so nam pripravili zelo okusno kosilo s čemaževo juho, glavno jedjo z mesom, šparglji in krompirjem ter na koncu pregrešno dobro sladico, vse skupaj smo poplaknili z zlato briško rebulo. Imajo tudi lepo urejene sobe s prenočišči, kamp in postajališče za avtodome, v poletni sezoni pa se je mogoče ohladiti v bazenu. Zagotovo še pridemo!

V Podsabotinu se naš del poti Čas za kolo končal, a vsak konec je lahko nov začetek. Ravno prav smo okusili čare pokrajine, številnih zanimivosti, odlične kulinarike in ne nazadnje prijaznih ljudi, da nas je zamikalo podati se v bližnji prihodnosti na celotno traso…

Še en namig za aktivni kolesarski izlet z gurmanskimi poslasticami pa boste našli tukaj.

The post Čas za kolo povezuje Brda, Vipavsko dolino in Kras first appeared on Moj kovček.

Lachtal je manjše smučišče na avstrijskem Štajerskem, a ni naključje, da mu nekateri pravijo kar štajerski Arlberg. Žičnica Zinken sega do 2.222 m visoko, kar je najvišje smučišče v tej avstrijski deželi.

Podatek o majhnosti moramo slovenski smučarji vzeti z nekaj rezerve – po podatkih Bergfexa je v Lachtalu 26 km smučarskih prog, v Kranjski gori 20 km, na Krvavcu 29 km, na Cerknem 18 km, na Rogli pa 12 km… Med njimi je 16 km rdečih, srednje zahtevnih prog, 7 km lahkih in 3 km zahtevnejših, črnih prog, tako da vsak smučar lahko najde ustrezne zase, veliko jih je primernih tudi za otroke. Proge so vselej, ne glede na siceršnje snežne razmere, zelo dobro pripravljene. Ni naključje, da je Lachtal večkratni zmagovalec kontrole kakovosti smučišč International Ski Area Test, ki jo številni žiranti anonimno vsako leto izvajajo na okrog 50 smučiščih v Avstriji, Italiji, Švici in Nemčiji že 27 let. Lachtal je nedavno med drugim prejel zlati znak kvalitete za pripravo prog, za zasneževanje in oskrbo smučišč, za najboljšo ponudbo za otroke, za sankaško progo…

V Lachtalu se trudijo, da se vsi smučarji dobro počutijo na snegu, opazna je še posebna skrb za otroke, ki prve smučarske korake naredijo na posebnem delu smučišča, namenjenega samo njim. Zanimiva dogodivščina je vijuganje po poti Wildes Lachtal, kjer lahko v bližini šarmantne lesene koče Kleinlachtalhütte srečajo različne gozdne živali (no, makete) od divjega zajca do lisice in jelena. Poleti je tam krožna 4 km dolga doživljajska pot z 19 postajami. Naklonjenost malim smučarjem se pokaže tudi pri družinsko prijaznih cenah – otroci do 6. leta v spremstvu staršev vedno smučajo brezplačno, otroci do 15. leta pa plačajo polovično ceno dnevne vozovnice, ki za odrasle v glavni sezoni znaša 57 €. Na smučišču, s katerega zgornjega dela se v lepem vremenu odpirajo čudoviti razgledi na okoliške gore, sta dve sodobni šest sedežnici ter osem vlečnic na nadmorski višini od 1.600 m do 2.222 m.

Poskrbljeno je tudi za vse, ki se na smučanju radi ustavijo tudi v kateri od lepo urejenih gorskih koč, tam kaj dobrega pojedo in se okrepčajo za nadaljevanje smučarskega dne. Ponudba koč je številna in raznolika, v njih se lahko tudi zgolj odžejate, popijete kavo ali čaj, lahko pa se ustavite tudi na manjši malici ali okusnem kosilu. Že omenjena Kleinlachtalhütte je med najbolj slikovitimi, zaradi svoje lege ob progi Zinken v neposredni bližini parka Wildes Lachtal pa je še posebej priljubljena pri družinah z otroki. Najbolj živahno je na veliki sončni terasi Tanzstatt Hütte, kjer se je mogoče dodatno sprostiti ob živahnih ritmih ali pa se na ležalnikih nastaviti toplim sončnim žarkom. Okusna hrana in prijazna postrežba vas čaka tudi v koči Café Hannes ob spodnji postaji šest sedežnice Lachtal, kjer si ob koncu smučanja lahko privoščite še kozarec hladnega aperol spritza.

V bližini zgornje postaje šest sedežnice Schönberg je na nadmorski višini okrog 1.900 m mogoče opaziti velike vetrnice za proizvodnjo električne energije, ob njih pa še sončno elektrarno. Vetrno elektrarno so zagnali že leta 2002, ko je bila najvišje ležeča takšna elektrarna v Evropi, kasneje so dodali še fotovoltaične panele. Kot nam je povedal direktor žičnic v Lachtalu mag. Karl Fussi, obnovljiva energija iz elektrarne sicer ne napaja neposredno sistema žičnic, ampak gre v skupni energetski sistem. Prav gotovo pa vetrna in sončna elektrarna prispevata k energetski učinkovitosti in okoljski prijaznosti žičnic v Lachtalu.

V neposredni bližini smučišča ni razkošnih hotelov, zato pa je precejšnja ponudba apartmajev, penzionov in koč s prenočišči različnih kategorij. Še več možnosti je v širši regiji Murau, na primer v kraju Oberwölz, ki je od spodnje postaje žičnice oddaljen le nekaj kilometrov. Slikovito srednjeveško mestece, v katerega jedro je še vedno mogoče priti le skozi obokane vhode veličastnega obzidja s tremi ohranjenimi kamnitimi stolpi, je od leta 1007 do 1803 pripadalo freisinškim škofom, mestne pravice je dobilo že davnega leta 1305, večina stavb ob glavnem trgu pa je iz 15. in 16. stoletja. Impozantna je cerkev Sv. Martina, ki so jo zgradili leta 1480, potem ko je v požaru zgorela njena predhodnica iz leta 1248 … Sprehod po zgodovinskem jedru Oberwölza je lahko prav prijetna popestritev dneva, ko končamo s smučanjem v Lachtalu.

Do Lachtala je iz osrednje Slovenije približno dve uri in pol vožnje, zato je primeren cilj za vse smučarje, ki radi poskusijo še kaj novega – in zagotovo ne bodo razočarani. Pa še to – v bližini je tudi zelo prijetno smučišče Kreischberg, o katerem lahko več preberete tukaj, o smučarskih in drugih doživetjih v regiji Murau pa izveste tukaj.

The post Lachtal – štajerski Arlberg z odličnimi progami first appeared on Moj kovček.